Jedro

Izpostavljena vprašanja ustrezajo kriterijem iz prvega odstavka 367.a člena ZPP.

Izrek

Predlogu se ugodi, revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je mogoče odločati o odškodninskih zahtevkih razlastitvenih zavezancev, ki izvirajo iz „formalne“ ali „dejanske“ razlastitve, izven pravil in izven postopkov predvidenih z zakonom, ki ureja razlastitev; - ali so pravna podlaga tovrstnih zahtevkov lahko pravila o splošni odškodninski odgovornosti iz Obligacijskega zakonika; - ali je bila toženi stranki kršena pravica do izjave o obstoju predpostavk splošne odškodninske odgovornosti v primeru, v katerem je tožeča stranka zahtevek na plačilo odškodnine, ki gre razlastitvenemu zavezancu, oprla na določbe Zakona o urejanju prostora, pritožbeno sodišče pa je na seji senata spremenilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje v dajatveno, pri tem pa obveznost plačila odškodnine utemeljilo s predpostavkami splošne odškodninske odgovornosti, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala; - ali je v primeru, opisanem v tretji alineji, podana kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP, po katerem mora sodišče odločati v mejah tožbenega zahtevka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe in podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine. Odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku je utemeljilo s stališčem o pomanjkanju pristojnosti (ker se o odškodnini po Zakonu o urejanju prostora odloča v nepravdnem postopku) in z dejstvom, da do razlastitve spornih nepremičnin še ni prišlo, kljub temu, da jih je tožena stranka z odlokom razglasila za javno cesto. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo 106.881,50 EUR. Sodišče druge stopnje je spremembo sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen podrejeni tožbeni zahtevek, utemeljilo s pravili o odškodninski odgovornosti iz Obligacijskega zakonika.

2. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije. V predlogu je izpostavila naslednja vprašanja: - ali je mogoče odločati o odškodninskih zahtevkih razlastitvenih zavezancev, ki izvirajo iz „formalne“ ali „dejanske“ razlastitve, izven pravil in izven postopkov predvidenih z zakonom, ki ureja razlastitev; - ali so pravna podlaga tovrstnih zahtevkov lahko pravila o splošni odškodninski odgovornosti iz Obligacijskega zakonika; - ali je bila toženi stranki kršena pravica do izjave (o obstoju predpostavk splošne odškodninske odgovornosti) v primeru, v katerem je tožeča stranka zahtevek na plačilo odškodnine, ki gre razlastitvenemu zavezancu, oprla na določbe Zakona o urejanju prostora, pritožbeno sodišče pa je na seji senata spremenilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje v dajatveno, pri tem pa obveznost plačila odškodnine utemeljilo s predpostavkami splošne odškodninske odgovornosti, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala; - ali je v primeru, opisanem v tretji alineji, podana kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP, po katerem mora sodišče odločati v mejah tožbenega zahtevka.

3. Vprašanja, ki jih je v zvezi z očitano zmotno uporabo materialnega prava in bistvenimi kršitvami postopka izpostavila tožena stranka, v obravnavanem primeru ustrezajo kriterijem iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče predlogu za dopustitev revizije ugodilo in revizijo dopustilo.(1) .

Op. št. (1): Iz objavljenih odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zvezi s presojo ustavnosti in zakonitosti Odloka o kategorizaciji občinskih cest Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS 70/05) sledi: Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbah U-I-202/08 z dne 9.7.2009, U-I-195/08 z dne 9. 7. 2008, U-I-42/06 z dne 20. 3. 2008, U-I-304/06 z dne 15. 5. 2008 in U-I-18/06 z dne 20. 3. 2008 odločilo, da je Odlok o kategorizaciji občinskih cest (Uradni list RS 70/05) Mestne občine Ljubljana zato, ker Mestna občina s pobudnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč niti ni zoper njega izvedla postopka razlastitve, Odlok o kategorizaciji pa na zemljiščih pobudnika kategorizira lokalno cesto, v neskladju z Zakonom o javnih cestah in z 69. členom Ustave. Ker odlok v tem delu nedopustno posega v lastninsko pravico, je v neskladju tudi s 33. členom Ustave.