Jedro

Kontrahirno dolžnost določi le zakon, ne pa tudi podzakonski predpis.

Nedopustnost ravnanja tožene stranke je izkazana z opustitvijo izvedbe razlastitvenega postopka oz. namesto tega opustitvijo sklenitve ustreznega pravnega posla takoj po opravljeni prekategorizaciji zemljišč v javno dobro oz. opustitvijo razveljavitve odloka, kateremu ni takoj sledilo ustrezno plačilo odškodnine oz. kupnine za na opisan način dejansko razlaščena zemljišča. Tožeči stranki ni mogoče naložiti bremena lastništva javnega dobra, pri tem pa ji odreči možnosti, da bi lahko prišla do primerne odmene za poseg v njeno lastninsko pravico. Upoštevaje, da razlastitvenega postopka ne more sama sprožiti, tožena stranka pa zanj očitno nima interesa, je potrebno njen odškodninski zahtevek obravnavati v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava in izven določb ZUreP-1.

Izrek

1. Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

2. Pritožbi zoper 3. In 4. točko izreka izpodbijane sodbe se ugodi in se: - točka 3. izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka M. je dolžna plačati tožeči stranki I. 106.881,50 EUR v roku 8 dni po dnevu izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo.

- točka 4. Izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 6.074,86 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo".

3. Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo in je dolžna tožeči povrniti 3.047,59 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da: - se objektivna sprememba tožbe dovoli (1. točka izreka sklepa); - se tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe z vsebino, kot izhaja iz izreka sodbe, zavrne (2. točka izreka sklepa); - se podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 106.881,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne (3. točka izreka sodbe); - je dolžna tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške v znesku 4.290,27 EUR, v roku 15 dni, po njegovem preteku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo (smiselno ne zoper 1. točko izreka) vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeče stranke.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je delno utemeljena.

1) glede utemeljenosti glavnega zahtevka na sklenitev kupoprodajne pogodbe (tč. 2. izreka sodbe) Tožeča stranka je zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, utemeljevala na dveh podlagah, in sicer: a) da sta stranki za sklenitev pogodbe že dosegli soglasje volj ter b) da obstaja kontrahirna dolžnost tožene stranke.

Pod a) Tožeča stranka je v postopku (tč. 1 tožbe z dne 17. 01. 2002, tč. IX tretje pripravljalne vloge z dne 18. 10. 2007 ter tč. X četrte pripravljalne vloge z dne 24. 04. 2009) navajala, da je tožena stranka sprejela ponudbo tožeče za odkup spornega dela ceste ter da je ponujeno ceno spremenila tako, da je ponudila ceno, ki je bistveno odstopala od dejanske vrednosti zemljišča. Takšne navedbe tožeče stranke ne dopuščajo drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, in sicer da se stranki nista sporazumeli o bistvenih sestavinah pogodbe (predmet prodaje in cena) ter da posledično pogodbe nista sklenili (26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se po 1060. členu Obligacijskega zakonika uporablja za presojo predmetnega razmerja). Tožeča stranka v tč. V. druge pripravljalne vloge z dne 18. 05. 2006 sama navaja, da je bila za tožečo stranko s strani tožene stranke ponujena cena nesprejemljiva in da pogodba ni bila sklenjena. Ker torej tožena stranka na ponujeno ceno za odkup zemljišč ni pristala in je tožeči stranki predlagala sklenitev kupoprodajne pogodbe po drugačni ceni, se šteje, da je ponudbo tožeče stranke zavrnila in podala novo ponudbo (41. člen ZOR), kije tožeča stranka ni sprejela.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je komisija tožene stranke za oddajo stavbnih zemljišč podala ponudbo po ceni iz Odloka o povprečni gradbeni ceni za stanovanja, ki da jo je tožeča stranka sprejela, navaja dogovorjeni rok realizacije, opredeljuje postavljene cene v pogajanjih. Takšne navedbe pritožbeno sodišče ocenjuje kot pritožbene novote in jih zato ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP). Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje teh navedb ni podala, prav tako ni pojasnila okoliščin, zaradi katerih navedb brez svoje krivde ni mogla podati do konca glavne obravnave.

Pod b) Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne obstaja kontrahirna dolžnost tožene stranke skleniti pogodbo z vtoževano vsebino. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku, da lahko kontrahirno dolžnost določi le zakon (1. odstavek 27. člena ZOR), ne pa tudi podzakonski predpis, kot je npr. odlok lokalne skupnosti.

Navedenega ne spremeni niti odločitev Ustavnega sodišča RS v predloženih primerih, saj ta ne zavezuje v konkretnem obravnavanem primeru. Odločitev Ustavnega sodišča RS je bila podana v zvezi s konkretnimi izpodbijanimi odloki, tožeča stranka pa ni izkazala, da bi sprožila ustrezen postopek za presojo ustavnosti Odloka o kategorizaciji občinskih cest (Ur. I. RS, št. 70/05, v nadaljevanju Odlok).

2) glede utemeljenosti podrednega zahtevka na plačilo odškodnine (3. točka izreka sodbe) Neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so sporne parcele z Odlokom postale javna cesta. Zakon o javnih cestah (ZJC) v 1. odstavku 3. člena določa, da so javne ceste v lasti občine ali države, v 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cest (ZJC-B) pa, da v kolikor ob uveljavitvi tega zakona (kar je obravnavani primer) obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa 1. odstavek 3. člena zakona (Republika Slovenija ali Občina), se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, za katerega se uporabljajo določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-a). Tožena stranka navedb tožeče stranke, da razlastitvenega postopka kot edina upravičena po 95. členu ZUreP-1 ni sprožila, ni prerekala.

Navedeno predstavlja situacijo, ko lastniško stanje na spornih nepremičninah obstoji v nasprotju z določbo 3. člena ZJC, hkrati pa tožena stranka ne sproži razlastitvenega postopka, ki bi edini takšno protipravno lastniško stanje lahko uredil in na katerega se pri nasprotovanju podrednemu zahtevku tožena stranka tudi sklicuje. Stanje, da bi šlo toženi strani v korist sklicevanje na lastno neaktivnost, pritožbeno sodišče ocenjuje kot nevzdržno.

Nadalje je potrebno upoštevati, da so s prekategorizacijo po Odloku sporne parcele postala javna cesta, ki jo lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih (1. odstavek 2. člena ZJC). Postale so javno dobro in kot takšne so izvzete iz pravnega prometa (2. odstavek 2. člena ZJC). Zaradi prekategorizacije zemljišč (brez predhodno izvedenega postopka razlastitve) je tožeča stranka sicer nosilka lastninske pravice na spornih parcelah, vendar je njena lastninska pravica v celoti izvotljena. Parcel ne more prosto uporabljati, saj so te v splošni rabi, niti ne more z njimi razpolagati. Navedeno pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je s sprejetjem Odloka posegla v rabo in kategorijo parcel, močno omejila lastninsko pravico tožeče stranke. Že Ustava RS v 69. členu dopustnost omejitve lastninske pravice pogojuje s plačilom odškodnine, nasproten poseg predstavlja kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS. Ravnanje tožene stranke pa nasprotuje tudi splošnemu obligacijskemu načelu prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je ugotovilo, da predstavlja ravnanje tožene stranke nedopusten poseg v lastninsko pravico tožene stranke ter da z nasprotovanjem sklenitvi kupoprodajne pogodbe oz. sprožitvi razlastitvenega postopka izrablja ugodnejši položaj, v katerega jo je postavil zakonodajalec, ko je določil pristojnost po 95. členu ZUreP-1. Nedopustnost ravnanja tožene stranke je tako izkazana z opustitvijo izvedbe razlastitvenega postopka oz. namesto tega opustitvijo sklenitve ustreznega pravnega posla takoj po opravljeni prekategorizaciji zemljišč v javno dobro oz. opustitvijo razveljavitve odloka, kateremu ni takoj sledilo ustrezno plačilo odškodnine oz. kupnine za na opisan način dejansko razlaščena zemljišča. ZUreP-1, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje ob zavrnitvi podrednega zahtevka (pravilno bi bilo zaradi stvarne nepristojnosti podredni tožbeni zahtevek zavreči), res določa pristojnost sodišča v nepravdnem postopku po predhodno izvedenem postopku razlastitve pred upravnim organom, vendar je potrebno predmetni primer obravnavati širše. Ni namreč mogoče tožeči stranki naložiti bremena lastništva javnega dobra, pri tem pa ji odreči možnosti, da bi lahko prišla do primerne odmene za poseg v njeno lastninsko pravico. Upoštevaje, da razlastitvenega postopka ne more sama sprožiti, tožena stranka pa zanj očitno nima interesa, je potrebno njen odškodninski zahtevek obravnavati v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava in izven določb ZUreP-1. Ob upoštevanju ugotovljenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožeči stranki zaradi ravnanja tožene nastala škoda. S prekategorizacijo njenih zemljišč so ta postala zanjo praktično neuporabna, brez vrednosti. Tožeča stranka se je pri postavitvi podrednega zahtevka sicer sklicevala na določbe ZUreP-1, vendar pritožbeno sodišče takšno sklicevanje v povezavi z njenimi prejšnjimi navedbami razume kot zahtevek tožeče stranke po plačilu odškodnine, do katere bi bila sicer upravičena v razlastitvenem postopku in ki bi predstavljal pravično odmeno za protipraven poseg tožene stranke, t.j. izvotlitev njene lastninske pravice in praktično dejansko razlastitev.

Višino odškodnine je tožeča stranka določila po sodnem izvedencu in cenilcu M. K., predložila je cenitev zemljišča z dne 05. 07. 2001 (A8) in izračun revalorizacije z dne 01. 09. 2007 (A12). Tožena stranka predloženi cenitvi, ki je postala del trditvene podlage tožeče stranke, ni konkretno ugovarjala. Njene navedbe, da ne sprejema cenilnih poročil sodnega izvedenca, saj pri cenitvi ni sodelovala in ni imela nikakršne možnosti vpliva na izdelavo cenitve, ki predstavlja samo del navedb tožeče stranke (tč. 5 druge pripravljalne vloge z dne 27. 09. 2007), pritožbeno sodišče ocenjuje kot premalo konkretne, obrazložene, zato je sledilo navedbam tožeče stranke in ocenilo višino škode v skladu s predloženimi cenitvenimi poročili, t.j. na vtoževani znesek 106.881,50 EUR.

Ker je očitno, da je do nastanka škode tožeči stranki prišlo zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja tožene stranke, je podana tudi vzročna zveza kot ena od predpostavk odškodninskega delikta. Krivda se domneva, tožena stranka pa ni ponudila navedb, ki bi jo slednje razbremenile.

Iz navedenega izhaja, da je podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča v tč. 3 izreka spremenilo tako, da je zahtevku tožeče stranke na plačilo odškodnine v celoti ugodilo.

V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Primarni in podredni zahtevek tožeče stranke izhajata iz enake dejanske podlage, tožeča stranka je z njima zasledovala isti cilj, t.j. pridobitev primerne odmene za poseg tožene stranke. Četudi je bila s primarnim tožbenim zahtevkom neuspešna, uspešna pa je bila s podrednim zahtevkom, je pritožbeno sodišče odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, da je povrnitev teh v celoti naložilo toženi stranki. Ocenilo je, da je bila tožena stranka tista, ki je s svojim ravnanjem povzročila, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve pravic materialnega prava tožeče stranke pa jo je izgubila, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

Stroške pravdnega postopka tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranih stroškovnikov pravdnih strank, Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in Zakona o davku na dodano vrednost. Tožeči stranki je priznalo 1200 odvetniških točk za tožbo z dne 17. 01. 2002, 1200 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 02. 03. 2006, 1200 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 11. 04. 2006, 600 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 19. 05. 2006, 900 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 18. 05. 2006, 600 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 10. 09. 2007, 600 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 18. 10. 2007, 600 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 19. 03. 2007, 600 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 24. 04. 2009, 600 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 11. 06. 2008. Skupno je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 8100 odvetniških točk, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 4.461,48 EUR. Tožeči stranki gredo tudi administrativni stroški v višini 74,36 EUR in znesek 1.539,05 EUR, kolikor je tožeča stranka plačala za sodne takse za tožbo (787,26 EUR, prej 188.658,14 SIT) in za sodbo z dne 19. 05. 2006 (751,79 EUR, prej 180,158,14 SIT). Pravdni stroški tožeče stranke tako znašajo 6.074,86 EUR.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 2. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove pritožbene stroške, ki zajemajo 2.137,62 EUR za sodno takso, 1.625 odvetniških točk za pritožbo, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 895,05 EUR, ter administrativne stroške v višini 14,92 EUR. Tožena stranka je tako tožeči stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 3.047,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).