Jedro

Subjekt, zoper katerega se bo vpis zastavne pravice dovolil, mora biti ob času vložitve predloga za zavarovanje denarne terjatve v zemljiški knjigi že vpisan kot lastnik nepremičnine, na kateri naj se zastavna pravica vknjiži, kar izhaja iz zahteve formalnega zemljiškoknjižnega prava, ker morajo biti vpisi v zemljiško knjigo mogoči glede na obstoječe zemljiškoknjižno stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog upnika za zavarovanje denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, opr.št. SV 539/2000 z dne 25.05.2000, zavrnilo z obrazložitvijo, da nepremičnina, na kateri je predlagano zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice, ni v lasti dolžnika kot zastavnega dolžnika, zemljiškoknjižni lastniki iste nepremičnine pa soglasja za zavarovanje upnikove terjatve niso podali.

Upnik se je zoper navedeni sklep pravočasno pritožil. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu upnika v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da je iz lustruma razvidno, da dolžnik ni zemljiškoknjižni lastnik, dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovilo. Dolžnik je vložil predlog za vpis (mišljen je vpis lastninske pravice), ki nima hib in ki je plombiran, kar vse izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska sodišča prve stopnje 7671/2000 z dne 24.05.2000, ki je priložen notarskemu zapisu o zastavnem sporazumu. Skladno s tem so po njegovem mnenju izpolnjeni pogoji za vpis dolžnika (kot lastnika), četudi morda zaradi zamika dela sodišča pri vpisih še ni vpisan. Vpisa zastavne pravice to ne bi smelo ovirati, poudarja pritožnik, oziroma bi moralo sodišče skladno in po vrsti odločiti o vpisu prvega in nato drugega; če je vložen zemljiškoknjižni predlog za vpis, se naslednjega, ki se nanj opira, ne sme zavrniti samo zato, ker prvi še ni izveden.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98; ZIZ) v prvem odstavku 250. člena določa, da lahko upnik predlaga zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini, če gre za denarno terjatev, ki izvira iz notarskega zapisa, v katerem je dolžnik pristal na njegovo neposredno izvršljivost. Pri odločanju o upnikovem predlogu za zavarovanje njegove denarne terjatve napram dolžniku je sodišče prve stopnje najprej preverilo, ali se obstoječe zemljiškoknjižno stanje ujema z navedbami predloga, in pri tem ugotovilo, da dolžnik v zemljiški knjigi (še) ni vpisan kot lastnik nepremičnin, na katerih se predlaga vknjižba zastavne pravice in upnikov predlog za zavarovanje zavrnilo. Upnik v pritožbi ne zanika, da dolžnik v zemljiški knjigi (še) ni vpisan kot lastnik omenjenih nepremičnin, prav nasprotno, navaja, da ni vpisan kot lastnik, in sicer zaradi zamika dela na sodišču. Pritožbeno sodišče povsem slednji pritožbeni navedbi ne more slediti, saj iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. X k.o. Y ali bolje njegovega evidenčnega lista C izhaja, da je bil dolžnikov predlog za vpis lastninske pravice na nepremičninah navedene vl.št. (že) zavrnjen (zap. št. 7; Dn. št. 1370). Iz zaznambe zavrnitve njegovega predloga izhaja tudi, da je bil predlog vložen dne 4.4.2000, torej gre za isti predlog, ki ga je upnik predložil sodišču skupaj z notarskim sporazumom o zastavni pravici za zavarovanje denarne terjatve. Zemljiškoknjižno sodišče dolžniku torej (do sedaj še) ni dovolilo vpisa lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, oziroma so le-te še vedno v lasti tretjih oseb, ki soglasja za zavarovanje denarne terjatve z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah niso podale. Sodišče prve stopnje je tako po prepričanju pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Prav tako pritožbeno sodšče v celoti sprejema materialnopravne razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev upnikovega predloga. Dokler v predlogu za zavarovanje navedene nepremičnine niso dolžnikove, eden izmed zakonsko predpisanih pogojev za dovolitev vpisa zastavne pravice ni podan: ni podan pogoj, da je nepremičnina dolžnikova (glej zgoraj citirani prvi odstavek 250. člena ZIZ). Subjekt, zoper katerega se bo vpis zastavne pravice dovolil, mora biti po prepričanju pritožbenega sodišča ob času vložitve predloga za zavarovanje denarne terjatve namreč v zemljiški knjigi že vpisan kot lastnik, kar izhaja iz zahteve formalnega zemljiškoknjižnega prava, da morajo biti vpisi v zemljiško knjigo mogoči glede na obstoječe zemljiškoknjižno stanje. Ta kontinuiteta vpisov ima podlago v materialnopravnem načelu, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam.

Dejansko in materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča tako povsem korektno in pravilno, in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve procesnih določil, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Pritožnik bo moral svoje stroške pritožbenega postopka nositi sam, ker s pritožbo ni uspel. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitivi pritožbe.