Jedro

Razlaga določbe 3. člena ZVJS ne omogoča sklepanja, da bi bližina smučišča in smučarske vlečnice predstavljala nevarno mesto, ki bi narekovalo posebno zaščito z varnostno ograjo. Navedena zakonska določba opredeljuje "drugo nevarno mesto" v povezavi s povsem drugačno dejansko okoliščino: ko navaja dolžnost postavitve varnostne ograje ob prepadih, se drugo nevarno mesto, ki naj bi narekovalo enako ravnanje, ne more nanašati na druge, sicer običajne nevarnosti, s katerimi je zvezano obratovanje smučišča.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: Toženi stranki U. d.d., Z. in Z. T. sta dolžni plačati tožnici D. T. nerazdelno znesek 2.801.693,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 2.750.000 SIT od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter od zneska 51.693,80 SIT od 15.8.1996 dalje do plačila.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se prepusti sodišču prve stopnje za odločitev o vseh pravdnih stroških v razmerju do druge in tretje tožene stranke.

Obrazložitev

Tožnica se je poškodovala na smučišču na R. dne 24.3.1996. Z vlečnico se je peljala na vrh smučišča, po vzporedni smučarski progi navzdol pa je pripeljal deskar, prvi toženec M. M., se vanjo zadel in jo poškodoval. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta za škodo, ki ji je nastala, poleg prvega toženca odgovorni tudi imetnik in upravljalec smučišča U. ter zavarovalnica, pri kateri je ta imel zavarovano svojo odgovornost. Pritožbo druge in tretje tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Revizijo vlagata druga in tretja tožena stranka. Uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v delu, ki se nanju nanaša. Smučišče, na katerem se je pripetila nesreča, obratuje že več kot 20 let, bilo je tehnično pregledano, zanj pa je bilo izdano obratovalno dovoljenje. Nihče od pristojnih organov pri tehničnem pregledu in vsakoletnih inšpekcijskih pregledih od upravljalca smučišča ni zahteval namestitve ograje, ki bi fizično ločila smučišče od trase vlečnice. Izključni krivec za nastalo škodo je prvi toženec, ki ni obvladal deskanja. V postopku bi bilo treba pritegniti izvedenca smučarske stroke, saj sodišče nima strokovnega znanja s področja urejenosti smučišč. Nikjer v Evropi niso postavljene posebne varovalne ograje, ki bi ločile smučišče od tras vlečnic. O navedenih okoliščinah izpodbijana sodba nima potrebnih razlogov. Sicer pa je napačno uporabljena določba tretjega člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS). Upravljalec smučišč je dolžan namestiti zaščitne ograje ob prepadih in drugih nevarnih mestih. Vzporedno delovanje vlečnice in smučišča pa ni nevarno mesto. Druga tožena stranka torej ni storila ali opustila ničesar, kar bi povzročilo škodni dogodek.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je utemeljena.

Ob sicer pravilni ugotovitvi, da upravljalec vlečnice odgovarja za nastalo škodo le tedaj, če škoda izvira iz same naprave (dejanske ugotovitve pa takega sklepanja ne omogočajo), sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili krivdno odgovornost upravljalca in njegove zavarovalnice. Upravljalec smučišča, ki se poklicno in zaradi pridobivanja dohodka ukvarja z urejanjem in oddajanjem smučišč, mora pri zagotavljanju varnosti obratovanja na smučišču ravnati profesionalno in s povečano skrbnostjo (drugi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). To pomeni, da mora storiti vse, kar mu nalagajo zakon in drugi pravni akti in kar je glede na dane okoliščine zaradi varnosti smučarjev dolžan storiti. Izpodbijana sodba šteje, da je krivdna odgovornost upravljalca in njegove zavarovalnice podana v tem, ker ni bilo poskrbljeno za varnost na stičišču med vlečnico in smučiščem, posebej na najbolj strmih mestih. Dogodek se je namreč pripetil na eni od največjih strmin smučišča. Stičišče smučišča in vlečnice naj bi po stališču izpodbijane sodbe predstavljalo takšno nevarno mesto, ki bi upravljalcu smučišča narekovalo postavitev varnostne ograje.

Vendar pa je pravna razlaga, sprejeta v izpodbijani sodbi, napačna. Razlaga določbe 3. člena ZVJS ne omogoča sklepanja, da bi bližina smučišča in smučarske vlečnice predstavljala nevarno mesto, ki bi narekovalo posebno zaščito z varnostno ograjo. Navedena zakonska določba opredeljuje "drugo nevarno mesto" v povezavi s povsem drugačno dejansko okoliščino: ko navaja dolžnost postavitve varnostne ograje ob prepadih, se drugo nevarno mesto, ki naj bi narekovalo enako ravnanje, ne more nanašati na druge, sicer običajne nevarnosti, s katerimi je zvezano obratovanje smučišča. Vzporedno, z ustreznim pasom ločeno obratovanje smučišča in vlečnice že pojmovno ne more predstavljati takšnega nevarnega mesta, ki ga ima v mislih navedena zakonska določba. Razlaga nevarnega mesta, kakor je sprejeta v izpodbijani sodbi, bi lahko širila pojmovanje nevarnega mesta tudi na druge, sicer običajne nevarnosti, ki se pojavljajo med smučanjem. Revizija ima prav, ko stališče izpodbijane sodbe problematizira z ugotovitvijo, da "predstavlja nevarno mesto celotno smučišče, ki poteka po strmini, skupaj s trasami vlečnic in sedežnic".

Po določbi prvega odstavka 154. člena ZOR ni dolžan oškodovancu povrniti škode domnevni povzročitelj, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Prav to sta druga in tretja tožena stranka dokazovali in tudi dokazali. Stičišče smučarske proge in trase vlečnice ne predstavlja nevarnega mesta v smislu določbe 3. člena ZVJS. Določbe 7. in 8. člena Pravilnika o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč, na katere se pri utemeljevanju krivdne odgovornosti sklicuje izpodbijana sodba, ne morejo biti v nasprotju z zakonom. Pri tem se določba 8. člena pravilnika, ki opredeljuje najbližjo okolico žičniških naprav sicer povezuje z opredelitvijo nevarnega mesta, vendar se to nanaša na varnost smučarjev pred poškodbami (nosilni stebri žičnic in podobno), ne pa na obratovanje vlečnic. Tako se ugotavljanje krivdne odgovornosti za tožnici nastalo škodo ustavi pri ravnanju deskarja, prvega toženca, ki je zaradi neizkušenosti ogrozil varnost uporabnikov vlečnice. Revizijsko sodišče je zato dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na drugo in tretjetoženo stranko, pravno presodilo tako, da je zaradi izostanka njune krivdne odgovornosti (154. in 158. člen ZOR) sodbo sodišča druge in prve stopnje po ugoditvi reviziji tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek proti drugi in tretji toženi stranki zavrnilo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi sedmega odstavka 163. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ob spremembi izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka revizijsko sodišče ne more odločiti o vseh pravdnih stroških, saj je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo na podlagi tožbenega zahtevka. Zato je sodišču prve stopnje naložilo, da mora odločiti tudi o stroških druge in tretjetožene stranke, ki sta jih imeli z vložitvijo revizije.