Jedro

Enotno stališče sodne prakse za razlago pojma sile iz 191. člena OZ je naslednje: prikrajšanec je upravičen zahtevati povračilo tudi, kadar ve, da dolg ne obstoji, toda plača kljub temu, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko zadele kakšne posledice, če ne plača. Ne gre torej za situacijo, da bi tožena stranka tožnika izsiljevala, ampak je dovolj, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne.

Obe določbi (192. in 342. člen OZ) je treba razlagati tako, da dolžnik plačila zastarane obveznosti ne more zahtevati nazaj, če jo je plačal prostovoljno, in ne, če jo je plačal iz razloga, da bi se izognil sili: če so torej podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Razlog, da plačilo zastarane obveznosti ni mogoče terjati nazaj, je, da zastarana obveznost ne preneha, le spremeni se v naturalno. Razloga za ureditev po 342. členu OZ ne gre iskati v posebnosti samega zastaranja, ampak v dejstvu, da obveznost (sicer naturalna) še vedno obstoji. To pa seveda pomeni, da ni nobenega razloga, da bi zastarana obveznost imela v smislu 191. člena OZ kakšne drugačne učinke kot nezastarana. Logično zato ne more biti nobene razlike, če dolžnik, da bi se izognil sili, plača zastarano ali pa nezastarano obveznost. V obeh primerih gre za veljavno izpolnitev obveznosti in v obeh primerih prikrajšanja noče, a plača le zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Zaključek je zato lahko samo, da ima dolžnik pod pogojem iz 191. člena OZ pravico zahtevati plačano nazaj, če je plačal zastarano terjatev, da bi se izognil sili.

Če zaradi zastaranja tožena stranka terjatve ne more uveljaviti s tožbo, je tudi z ugovorom ne more. Tudi ugovor namreč pomeni sodno uveljavljanje zastarane terjatve.

Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z drugim odstavkom 12. člena OT tožniku priznati za storitev opravljeno pred spremembo vrednosti točke, število točk po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik storitev opravil, saj navedeno določilo OT predpisuje, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano z DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo DDV. Sodišče bi zato za odvetniške storitve, opravljene v času do 6. 4. 2019, moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno in tako dobljeno število točk pa pomnožiti z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe (v času odločanja sodišča), to je v vrednosti 0,60 EUR. Za odvetniške storitve, opravljene od 6. 4. 2019 dalje pa bi moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in tako dobljeno število točk pa pomnožiti sedaj veljavno vrednostjo odvetniške točke v vrednosti 0,60 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v II. točki tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za 2.732,25 EUR nižje pravdne stroške (kar znaša 7.562,13 EUR). V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba ter popravni sklep potrdita.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) naložilo toženi stranki, da tožniku v 15 dneh plača 92.393,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2015 in 2.937,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2015 ter (II.) naložilo tožeči stranki, da toženi stranki povrne pravdne stroške 10.121,82 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. S popravnim sklepom je popravilo II. točko sodbe tako, da je odmerjene stroške dolžna povrniti tožena stranka tožeči. 2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naložijo v plačilo pravdni stroški, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjenega sodnika. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je bilo v postopku kršeno načelo neposrednosti. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku le povzelo dokazne sklepe prejšnjih narokov in novih dokazov ni izvajalo, poleg tega pa ni jasno, katere dokazne predloge je zavrnilo. Izpostavlja, da je bil narok za glavno obravnavo opravljen 24. 3. 2022, naslednji dan pa je bila sodba že oddana na pošto, zaradi česar meni, da je bila sodba spisana že pred glavno obravnavo. Poleg tega pa je odločitev tudi materialnopravno zgrešena. Sodišče je namreč v 16. točki obrazložitve preskočilo predpogoj določbe, kdaj plačnik ne more zahtevati vrnitve - vedenje, da plača nekaj, kar ni dolžan, kar pa po mnenju tožene stranke ni podano v tem primeru, sodišče pa tega ni presojalo. Temelj tožnikovega zastaranega dolga je pogodbeni prevzem poroštvene in menične obveznosti plačati ob glavnem dolžniku. V zadevi II P 375/2009 je izvedenka (in tudi sodišče) ugotovila obstoj terjatve tožene stranke do tožnika. Tožnik je tako vedel za obstoj dolga, za katerega se je kasneje izkazalo, da je zastaran. Določba 191. člena Obligacijskega zakonika1 ni uporabljiva v tej zadevi, saj je dolžnik plačal nekaj, kar je bil dolžan. Ne gre torej za situacijo, ko bi dolžnik plačal nekaj, česar ni dolgoval, pa bi vseeno plačal. Nadalje pritožba opozarja, da sodišče v 25. točki obrazložitve utemeljuje svojo odločitev s trditvami tožnika, namesto s svojo dokazno oceno (»tožnik je vse postopke zatrjeval, da ni dolžan). Sodišče ne razume, da je zastarana obveznost še vedno obveznost, ki jo je dolžnik še vedno dolžan. Sodni izvršilni postopek po prepričanju tožene stranke ni sila in ne more biti subsumirana pod situacijo iz 191. člena OZ. Takšno svoje stališče pritožba opira na več judikatov.2 Pobotnega ugovora obogatitve sodišče ni presojalo, stališče o res iudicata iz 32. točke obrazložitve pa je materialno in procesno napačno. S tem je bila ponovno kršena ustavna pravica tožene stranke do sodnega varstva.Za toženo stranko je popolnoma nerazumljivo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo glede glavnice na 191. členu OZ, glede obrestnega dela zahtevka pa je zapisalo, da je utemeljen na podlagi 193. člena OZ. Takšna odločitev nima razloga o odločilnih dejstvih, zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo. V pritožbi zoper popravni sklep pritožba opozarja, da so odmerjeni stroški bistveno previsoki. Sodišče je priznalo tožniku stroške za kar 8 pripravljalnih vlog, vsebinsko potrebni sta bili le tožba in prva vloga, glede kasnejših vlog tožena stranka navaja, da so se navedbe v njih ponavljale. Zaradi spremembe vrednosti odvetniške točke pa se je vrednost spornega predmeta, ki je podlaga za odmero nagrade od poprejšnjih 1300 točk znižala na 1100 točk, česar sodišče ni upoštevalo in je za čas od 13. 3. 2019 dalje tožeči stranki priznavalo za 200 točk previsoke stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe in popravnega sklepa. Sicer pa vsebinsko odgovarja na pritožbene navedbe o obstoju zastaranega dolga in podanem ugovoru iz 192. člena OZ. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Najprej o zatrjevani kršitvi načela neposrednosti. To načelo terja, da sodišče s svojimi čutili zaznava naravo in vsebino dokaznih sredstev in na tej podlagi tudi sprejme dokazno oceno in odločitev v zadevi.3 Dokazni sklep, vsebovan v izpodbijani sodbi, je res skop, vendar pa glede na naravo zadeve, v kateri je sporno zgolj pravno vprašanje, povsem zadosten. Iz siceršnje obrazložitve je namreč mogoče razbrati katere dokaze je sodišče izvedlo in sicer je prebralo sodne odločbe v prilogah A3 – A 7, A 14, A 16 in A 17 in dopise pravdnih strank v prilogah A8 – A11. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ti listinski dokazi zadoščajo za odločitev, zato drugih dokazov ni bilo treba izvajati. Naštete dokaze je, kot je razvidno iz 1. do 10. opombe v izpodbijani sodbi, sodnica tudi neposredno prebrala, zato ni mogoče govoriti o kršitvi načela neposrednosti.

6. Dejstvo, da je bila sodba odposlana strankama naslednji dan po glavni obravnavi, ne kaže, da bi prišlo do kršitve načela neposrednosti ali kakšne druge procesne kršitve. Kot je razvidno iz sodbe, je bila izdana 24. 3. 2022 po opravljeni glavni obravnavi in odposlana naslednji dan, kar je popolnoma v skladu s 321. in 323. členom Zakona o pravdnem postopku.4

7. Vsebinsko je sodišče svojo odločitev oprlo na določbo 191. člena OZ, ki pravi, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je (1.) pridržal pravico zahtevati nazaj ali (2.) če je plačal, da bi se izognil sili. Ugotovilo je, da je tožnik ob plačilu obvestil toženo stranko, da je vložil zahtevo za revizijo in da bo, če bo uspel, plačano zahteval nazaj. Zato je štelo, da je tožbeni zahtevek utemeljen že na podlagi izpolnjenega prvega pogoja iz navedenega 191. člena OZ. Nadalje pa je ugotovilo, da pretnja prisilne izvršbe polni pravni standard izogibanja sili, kar pomeni, da je izpolnjen tudi 2. pogoj in je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na tej podlagi.

8. Temu zadnjemu pritožba nasprotuje in meni, da sodna izvršba ne pomeni relevantne sile. Takšno pritožbeno stališče je zmotno. Pritožba se res sklicuje na nekaj sodnih odločb,5 v katerih pa je šlo za povsem druga pravna vprašanja. V zadevi VSL I Cp 2686/2016 je šlo za vprašanje ali grožnja s sprožitvijo sodnega postopka za izpraznitev stanovanja predstavlja nedopustno grožnjo, v smislu napake volje, ki je lahko razlog za izpodbijanje sodne poravnave. V zadevi VDSS Pdp 846/2010 je šlo za vprašanje ali grožnja s kazensko prijavo pomeni nedopustno grožnjo, ki bi povzročila razveljavitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. V zadevi VIII Ips 268/2001 pa je šlo za vprašanje ali omenjanje možnosti uvedbe kazenskega in disciplinskega postopka zaradi suma storitve kaznivega dejanja pomeni nedopustno grožnjo v smislu prvega odstavka 60. člena ZOR, ki lahko vpliva na napako volje. Gre torej za povsem drug pravni problem, kot pa ga je obravnavalo sodišče prve stopnje: na eni strani vprašanje napak volje (45. do 49. člen OZ), v obravnavanem primeru pa za vprašanje napolnitve pravnega standarda izognitve sili v smislu določbe 191. člena OZ. Glede tega je pravna praksa sorazmerno bogata. Tako je bilo v zadevi VSL I Cp 1757/2017 pojasnjeno, da pod pojem izogniti se sili sodna praksa uvršča tudi primere, ko stranka z izpolnitvijo prepreči škodo (podobno tudi VSL II Cp 2563/2016, VSC Cpg 75/2021). Enotno stališče sodne prakse za razlago pojma sile iz 191. člena OZ je tako naslednje: prikrajšanec je upravičen zahtevati povračilo tudi, kadar ve, da dolg ne obstoji, toda plača kljub temu, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko zadele kakšne posledice, če ne plača. Ne gre torej za situacijo, da bi tožena stranka tožnika izsiljevala, ampak je dovolj, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009). Nikakor torej ni mogoče enačiti sile v smislu določbe 191. člena OZ z izsiljevanjem oz. grožnjo iz 45. člena OZ.

9. Tudi pritožbeno stališče, da določba 191. člena OZ ni uporabljiva za primer, ko dolžnik plača zastarano obveznost, ni pravilno. Res je, da 192. člen OZ določa, da ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna dolžnost. Ena izmed naravnih obveznosti je ravno tudi zastarana obveznost, o kateri posebej govori tudi 342. člen OZ, ki pravi, da dolžnik ki je izpolnil zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Po presoji pritožbenega sodišča je treba obe določbi (192. in 342. člen OZ) razlagati tako, da dolžnik plačila zastarane obveznosti ne more zahtevati nazaj, če jo je plačal prostovoljno in ne, če jo je plačal iz razloga, da bi se izognil sili: če so torej podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Razlog, da plačilo zastarane obveznosti ni mogoče terjati nazaj, je, da zastarana obveznost ne preneha, le spremeni se v naturalno. Če bi obveznost z zastaranjem prenehala, bi seveda imel dolžnik vrnitveni zahtevek. Ker ne preneha, pa jo je še vedno mogoče veljavno izpolniti, le upnik je ne more iztožiti.6 Razloga za ureditev po 342. členu OZ torej ne gre iskati v posebnosti samega zastaranja, ampak v dejstvu, da obveznost (sicer naturalna) še vedno obstoji. To pa seveda pomeni, da ni nobenega razloga, da bi se zastarana obveznost imela v smislu 191. člena OZ kakšne drugačne učinke kot nezastarana. Po prepričanju pritožbenega sodišča zato logično ne more biti nobene razlike, če dolžnik, da bi se izognil sili, plača zastarano ali pa nezastarano obveznost. V obeh primerih gre za veljavno izpolnitev obveznosti in v obeh primerih prikrajšanja noče, a plača le zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Zaključek je zato lahko samo, da ima dolžnik pod pogojem iz 191. člena OZ pravico zahtevati plačano nazaj, če je plačal zastarano terjatev, da bi se izognil sili. V konkretnem primeru je obveznost, ki jo je tožnik poravnal tožeči stranki, izhajala iz pravnomočne in izvršljive sodbe, na podlagi katere bi tožena stranka kot upnik lahko zoper tožnika kot dolžnika predlagala izvršbo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožnika tudi pozvala k plačilu obveznosti in mu zagotovila, da če plača do 22. 6. 20157, ne bo predlagala izvršbe. Ravnanje tožnika, ki je po takem pozivu poravnal obveznost iz izvršilnega naslova (in hkrati tudi opozoril, da je zoper sodbo I Cp 286/2015 vložil revizijo in da bo zahteval vrnitev plačanega, če z revizijo uspe) vsekakor predstavlja izognitev sili. Pritožba v zvezi s tem sicer navaja, da bi tožnik lahko znesek zahteval nazaj le, če bi pustil, da se upnik poplača v izvršbi, a je po presoji pritožbenega sodišča takšno zatrjevanje nesmiselno. Izvršba za dolžnika vsekakor predstavlja določeno neugodno situacijo: npr. obremenitev njegovih nepremičnin s hipoteko, prihod izvršitelja na njegov dom in oprava rubeža premičnih stvari, slabša boniteta pri banki,... In vsemu temu se dolžnik lahko izogne s plačilom, vračilo plačanega pa mu v takem primeru (izogibanja sili) omogoča ravno 191. člen OZ.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na 25. točko obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tožnik je vse postopke zatrjeval, da ni dolžan, izhaja iz sodnih odločb, ki jih je v dokaznem postopku prebralo sodišče prve stopnje. Tožnikove trditve iz sodnega postopka II P 375/2009 Okrožnega sodišča v Mariboru (da ne dolguje obveznosti toženi stranki) je sodišče tudi povzelo v 27. točki obrazložitve.8 tako ne gre zgolj za trditve tožnika, ampak za dejstva, ki izhajajo iz listinskih dokazov.

11. Pritožba govori tudi o pobotnem ugovoru, o katerem sodišče prve stopnje naj ne bi odločalo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo o o zahtevku tožene stranke na plačilo obveznosti (za katero tožena stranka trdi, da se je z njo tožnik okoristil) že pravnomočno odločeno in sicer, da tožena stranka nima zoper tožnika terjatve (ki bi jo lahko uspešno uveljavljala v pravdi). Če zaradi zastaranja tožena stranka terjatve ne more uveljaviti s tožbo, je tudi z ugovorom ne more. Tudi ugovor namreč pomeni sodno uveljavljanje zastarane terjatve.

12. Pritožba opozarja še, da ni obrazložena višina prisojenega zneska. V tožbenem zahtevku je tožnik zahteval plačilo 92.456,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2015 do plačila in 2.937,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2015 do plačila. V odgovoru na tožbo tožena stranka ni nasprotovala ne vtoževanima zneskoma, ne zahtevanim zamudnim obrestim, prav tako ne v kasnejših vlogah ali na prvem naroku za glavno obravnavo. Očitno je bilo to za toženo stranko nesporno. Ker pa se nespornih dejstev ne dokazuje (prvi odstavek 214. člena ZPP), dejstvo, da je sodišče prve stopnje v sodbi zapisalo le, da je zahtevek utemeljen po 191. členu OZ, obrestni del zahtevka pa po 193. členu OZ, ne predstavlja procesne kršitve.9

13. Utemeljeno pa pritožba opozarja na zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri sodnih stroškov. Res je namreč, da v 3. pripravljalni vlogi tožnik le povzema vsebino zapisnika obravnave z dne 9. 1. 2018, v 4. - 8. pripravljalni vlogi pa ponavlja svoje dotedanje navedbe, zaradi česar ne gre za vloge, ki bi bile potrebne za pravdo, posledično tudi stroški teh vlog niso (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožba pa ima prav tudi, ko opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri nagrade tožniku ni upoštevalo, da je med postopkom (6. 4. 2019) prišlo do spremembe vrednosti odvetniške točke. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z drugim odstavkom 12. člena OT tožniku priznati za storitev opravljeno pred spremembo vrednosti točke, število točk po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik storitev opravil, saj navedeno določilo OT predpisuje, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano z DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo DDV. Sodišče bi zato za odvetniške storitve, opravljene v času do 6. 4. 2019, moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno in tako dobljeno število točk pa pomnožiti z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe (v času odločanja sodišča), to je v vrednosti 0,60 EUR. Za odvetniške storitve, opravljene od 6. 4. 2019 dalje pa bi moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in tako dobljeno število točk pa pomnožiti sedaj veljavno vrednostjo odvetniške točke v vrednosti 0,60 EUR. Če so odvetniške storitve do spremembe vrednosti točke ovrednotene pravilno, pa tiste od 13. 3. 2019 dalje niso. Za zastopanje na glavni obravnavi 12. 7. 2021 pripada tožniku 550 odvetniških točk (namesto prisojenih 650), za odgovor na pritožbo 1375 (namesto 1625) in za zastopanje na glavni obravnavi 24. 3. 2022 namesto prisojenih 650 odvetniških točk 550 točk. Upoštevaje, da tožniku ne pripadajo stroški 4. do 8. pripravljalne vloge in da se na opisan način znižajo navedene postavke, se priznani pravdni stroški odmerijo v višini 7.515,00 odvetniških točk, kar skupaj z materialnimi stroški (2 % do 1000 točk in 1 % nad tem zneskom), 22 % DDV in upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR pomeni 5.563,31 EUR, k čemur je treba prišteti še priznano kilometrino in sodne takse, tako da stroški tožnika, ki mu jih je dolžna povrniti tožena stranka, znašajo 7.562,13 EUR, namesto na prvi stopnji prisojenih 10.121,82 EUR.

14. Pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo na vtoževano glavnico in zakonske zamudne obresti, niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je pritožbo v tem delu zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V stroškovnem delu pa je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

15. Tožena stranka je uspela s pritožbo le glede stroškov, kar pa v celotnem pritožbenem uspehu predstavlja neznaten delež, zato sama krije svoje pritožbene pritožbe (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Prav tako sam krije stroške odgovora na pritožbo tožnik, saj z njim ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ. 2 VSL I Cp 2686/2016, VDSS Pdp 846/2010, VIII Ips 268/2001. 3 VSRS Sodba III Ips 4/2021. 4 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP. 5 Po navedbi treh odločb zapiše: »in številne druge sodne odločitve«. 6 V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar k 335. členu, 2. knjiga, str. 446, podobno tudi komentar k 342. členu, 2. knjiga str. 458, GV založba, Ljubljana 2003. 7 Priloga A8. 8 V postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru je trdil, da ni izdal nobene menice, ugovarjal pa je tudi zastaranje. 9 VSL Sodba I Cpg 1064/2016: »V takšnem primeru [če tožena stranka določenih dejstev ne ugovarja] pa do dokaznega postopka niti ne pride, saj se priznanih dejstev ne dokazuje.«