Jedro

Določbe 191. člena OZ, ki vsebuje pravilo, kdaj se ne more zahtevati vrnitve, in izjemi od tega pravila, ni mogoče uporabiti, če gre za zastarano terjatev (192. člen OZ). Vrnitev plačanega zastaranega dolga je mogoča le, če stopnja (pri)sile ustreza pravnemu standardu iz 45. člena OZ.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve**

1. Tožnik je od toženke zahteval vrnitev skupaj 95.393,67 EUR, ki ji jih je plačal 23. in 31. 6. 2015 na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe, ki jo je Vrhovno sodišče naknadno razveljavilo, v ponovljenem postopku pa je bil toženkin zahtevek pravnomočno zavrnjen. Trdil je, da je plačili opravil kljub temu, da se sodbo subjektivno ni strinjal in je proti njej vložil izredno pravno sredstvo. Ob vsakokratnem plačilu je toženko obvestil, da si „pridržuje pravico zahtevka na vračilo vseh plačanih zneskov". Trdil je še, da je plačili izvedel pod grožnjo izvršbe, tj. prisilno, saj so mu toženkini pooblaščenci napisali, da „če bo nakazilo izvršeno do ponedeljka 22. 6. 2015, izvršbe ne bomo vlagali".

2. Toženka se je zahtevku upirala, češ da je bil njen zahtevek v ponovljenem sojenju zavrnjen zaradi zastaranja in da je tožnik plačal zastarano terjatev. Zastaranje pomeni prenehanje pravice zahtevati sodno izpolnitev obveznosti, ne pa prenehanja pravice same. OZ v 342. členu določa, da če je dolžnik izpolnil zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Tožnik je ob plačilu vedel, da je terjatev verjetno zastarana, a jo je kljub temu prostovoljno izpolnil, zato denarja ne more terjati nazaj. Tožnik je v resnici plačal naturalni dolg, ne pa dolga po sodbi.

**Dosedanji potek postopka**

3. Sodišči prve stopnje sta tudi o tožnikovem zahtevku, tj. zahtevku, ki se obravnava v tem postopku, odločali dvakrat. 4. Prvo ugodilno sodbo je sodišče druge stopnje razveljavilo z očitkom, da sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s toženkinim ugovorom v smislu 192. člena OZ.

5. Tudi ob ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 95.393,67 EUR z obrestmi. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo tokrat zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

6. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja: ali predstavlja pravnomočnost sodbe tako silo, zaradi katere je mogoče uporabiti pravilo 191. člena OZ tudi, če se plača zastarano (torej obstoječo, a neiztožljivo) terjatev.1 **Razlogi sodišča prve in druge stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 191. člen OZ.2 Ugotovilo je, da je tožnik ob plačilu obvestil toženko, da je vložil revizijo in da bo, če bo uspel, plačano zahteval nazaj. Zato je štelo, da je tožbeni zahtevek utemeljen že na podlagi izpolnjenega prvega pogoja iz 191. člena OZ. Nadalje je ugotovilo, da grožnja z izvršbo polni pravni standard izogibanja sili, kar pomeni, da je izpolnjen tudi drugi pogoj in je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na tej podlagi. Po presoji sodišča je ključno, da je tožnik plačal šele po tem, ko ga je toženka prek pooblaščenca opozorila na pravnomočno sodbo in mu dala rok za plačilo ter mu zagrozila z izvršbo. Sodišče zaključi, da tožnik ni plačal prostovoljno, temveč zaradi grožnje z izvršbo, zato ni mogoče uporabiti 192. člena OZ.3 V nadaljevanju je sodišče zavrnilo toženkin očitek, da tožnik v prvotnem postopku razen ugovora zastaranja drugih ugovorov ni podal – vseskozi je trdil, da je prepričan, da ni dolžan, kar potrjujejo listine v spisu, ki jih sodišče povzelo v 27. točki obrazložitve svoje sodbe.

8. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da je enotno stališče sodne prakse za razlago pojma sile iz 191. člena OZ, da je prikrajšani upravičen zahtevati povračilo tudi, kadar ve, da dolg ne obstaja, toda plača kljub temu, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko doletele kakšne posledice, če ne plača. Ne gre torej za situacijo, da bi toženka tožnika izsiljevala, ampak je dovolj, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Zavrnilo je pritožničino stališče, da 191. člen OZ ni uporabljiv, ko dolžnik plača zastarano obveznost. Zavzelo je stališče, da je treba določbi 192. in 342. člena OZ razlagati tako, da dolžnik plačila zastarane obveznosti ne more zahtevati nazaj, če jo je plačal prostovoljno, ne pa, če jo plačal zaradi prisile. Ob nastopu zastaranja namreč obveznost še vedno obstaja, le iztožiti je ni mogoče. Če je dolžnik plačal, da bi se izognil sili, ne more biti nobene razlike pri tem, ali je plačal zastarano ali nezastarano terjatev. Tožnik je plačal, da bi se izognil sili, kar pomeni, da se je ognil izvršbi in vsem neprijetnostim, ki so z njo povezane. Glede spektra tožnikovih ugovorov v predhodnem postopku je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je tožnik vseskozi zatrjeval, da ni dolžan, kar potrjujejo listinski dokazi.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

9. Toženka navaja, da je materialno pravno vprašanje, ali je velja določba 342. člena OZ za vse zastarane (naturalne) obveznosti, ali pa predstavlja situacija, ko plača naturalni dolžnik obveznost na podlagi judikatne sodbe, ki je kasneje razveljavljena, okoliščino, ki predstavlja izjemo od pravila, da plačila ni mogoče zahtevati nazaj. Z drugo besedo: ali je razveljavitev sodbe, ki nalaga plačilo zastarane terjatve, razlog za drugačno obravnavo teh zastaranih terjatev. Sodišči nižjih stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, in sicer zato, ker je predpostavka za uporabo 191. člena OZ neobstoj terjatve, predpostavka za 342. člen OZ pa obstoj (sicer neiztožljive) terjatve. Ker je tožnik plačal zastaran dolg, ni podlage za uporabo 191. člena OZ. Tožnik je namreč izpolnil materialno obveznost in vrnil dolg, njegovo premoženjsko stanje po plačilu pa je tako, kot mora biti. S tem je vzpostavljen pravni red. Ni vprašanje, ali je terjatev judikatna ali ne, temveč je ključna lastnost terjatve. Navadna terjatev, terjatev iz pogodbenega odnosa, je še vedno ista terjatev, čeprav postane judikatna. Sodišči tej logiki nista sledili in implicirata, kot da gre za dve različni terjatvi – ne gre, le kvaliteta je druga.

Pravnomočnost sodbe in posledično možnost izvršilnega postopka pojmovno ne moreta predstavljati grožnje. Če je subjekt izpostavljen neugodnosti, ki je pravno skladna, ne moremo govoriti o grožnji. Sodni izvršilni postopek ne more biti grožnja v smislu 191. člena OZ. Sodišče za svoje stališče ne ponudi nobenega judikata, kar je logično, saj so ti obratni (VSL I Cp 2686/2016, Pdp 648/2010 VS RS VIII Ips 268/2011 itd.).

Tožnik je s prostovoljnim plačilom izgubil možnost zahtevati plačano nazaj, v izvršilnem postopku pa bi imel možnost zahtevati vračilo. Tehtanje, kaj je bolj ugodno za tožnika, ni primerno, saj je on le del obligacijskega razmerja, pravo pa mora varovati oba. Cilj prava je, da se obveznosti izpolnijo, tožnik pa je s plačilom izpolnil materialno obveznost, zato ni šlo za prehod brez pravne podlage.

Opozarja še na odločbo VS RS II Ips 155/2014 in navaja, da je Vrhovno sodišče predvidelo, da je mogoče uporabiti ugovor iz 192. člena OZ takrat, ko se zahteva vračilo prisojene, a razveljavljene obveznosti, če je razveljavitev sodbe posledica ugovora zastaranja. Izpodbijana odločitev zato odstopa od sodne prakse.

Predlaga spremembo izpodbijanih sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka.

10. Tožnik v pravočasnem odgovoru na revizijo poudarja, da ni plačal obstoječega dolga, saj je v vseh dosedanjih postopkih trdil, da dolg ne obstaja in da toženki ne dolguje ničesar. Ker je bilo v prvotnem postopku odločeno o zastaranju, sodišče o obstoju terjatve, na katero se toženka sklicuje, sploh ni odločalo. Ker so izpolnjeni vsi pogoji iz 191. člena OZ, predlaga zavrnitev revizije.

**11. Revizija je utemeljena.**

12. Revizijsko vprašanje v sebi skriva dve podvprašanji: prvič, ali predstavlja pravnomočnost sodbe silo, zaradi katere je mogoče uporabiti pravilo iz 191. člena OZ (tj. ali grožnja z izvršbo pravnomočne sodbe predstavlja (pri)silo v smislu 191. člena OZ), in drugič, ali se pravilo iz 191. člena OZ nanaša tudi na plačilo zastaranih terjatev (tj. kakšno je razmerje med 191. in 192./342. členom OZ).

**Razmerje med 191. in 192. členom OZ**

13. Tako 191. kot 192. člen OZ izključujeta kondikcijski zahtevek,4 a med njima obstaja bistvena razlika, na katero pravilno opozarja revidentka: predpostavka za uporabo 191. člena OZ je dejanski neobstoj terjatve, medtem ko je predpostavka za uporabo 192. člena OZ obstoj terjatve, ki pa ni iztožljiva – je zastarana, naravna obveznost. 14. Določba 191. člena OZ na načelni ravni opredeljuje položaje, ko o neupravičeni pridobitvi ne moremo govoriti. Kadar namreč prikrajšani ve, da za dolg, ki ga izpolnjuje, ni zavezan, izpolnitve zaradi načela _volenti non fit iniuria_ ne more zahtevati nazaj.5 Za uspešno uveljavljanje kondikcijskega zahtevka se torej zahteva vsaj negotovost glede obstoja obveznosti: stranka misli, da obveznost, ki jo izpolnjuje, obstaja, čeprav ni tako - obveznosti v resnici ni.

15. Obstajata dve izjemi od pravila, po katerem je v dejanski stan kondikcijskega zahtevka iz 191. člena OZ vgrajen element negotovosti o obstoju terjatve. Prva se nanaša na primer, ko stranka sicer ve, da dolg ne obstaja, a ga kljub temu izpolni, čeprav se prikrajšanjem ne strinja; plačilo lahko zahteva nazaj le, če je svoje nestrinjanje s plačilom izrazila tudi nasprotni stranki v obliki pridržka, izjave, da ga bo zahtevala nazaj. V drugem primeru stranka ve, da ni dolžna, a plača, da bi se izognila sili; gre za nedopusten vpliv/grožnjo na stranko, ki zaradi tega izpolni nedolg.6

16. V slovenski teoriji je mogoče najti stališče, ki obogatenemu odreka ugovor iz 191. člena OZ pri _condictio causa finita_ (tj. kondikcija zaradi naknadno odpadle pravne podlage) v povezavi z zahtevkom za vrnitev tistega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, ki je bila pozneje razveljavljena,7 saj naj bi okoliščina, da je dolžnik plačal, da se izogne izvršbi, gotovo zadoščala za ugotovitev, da ni privolil v svoje prikrajšanje in da ni imel namena nasprotni stranki nuditi kakšne koristi.8

17. Toda, ne glede na to, ali se dejanski stan posameznega primera nanaša na osnovno pravilo iz 191. člena OZ ali na v istem členu predvideni izjemi, je vsem primerom skupna ena dejstvena prvina: dejanski neobstoj dolga. Do neobstoja dolga lahko pride bodisi zaradi tega, ker podlage za izpolnitev sploh ni bilo, bodisi je na začetku obstajala, pa je kasneje odpadla (v slednjem primeru gre za že zgoraj omenjeno _condictio causa finita_).9

18. Zakonski dejanski stan 192. člena OZ je v svoji biti drugačen. Neobstoj terjatve, ki jo je plačnik izpolnil, je samo navidezen, saj dolg v resnici obstaja, le zunaj pravne obveznosti je.10 Prvi tak primer so naravne obveznosti, drugi moralne dolžnosti.11 Med naravne obveznosti uvrščamo zastarane obveznosti. Z zastaranjem namreč preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ), ne pa obveznost sama.

19. Zakonska dejanska stanova 191. in 192. člena OZ sta torej različna in se izključujeta. Kadar dolg v resnici obstaja (192. člen OZ), ni mogoče uporabiti pravil o vračanju, ki veljajo za primer, ko dolga sploh ni bilo (191. člen OZ). Poleg tega vračilo plačila zastaranega dolga OZ ureja posebej in drugače: dolžnik, ki je izpolnil zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana (342. člen OZ); izjema velja le, če je zastaran dolg plačala poslovno nesposobna oseba (drugi odstavek 272. člena OZ).

20. Vendar določba 342. člena OZ izključuje le zmoto, ne pa tudi drugih napak volje, med njimi grožnje (primerjaj 45. člen OZ),12 kar pomeni, da ne drži povsem, da se v primeru plačane zastarane terjatve nikdar ni mogoče sklicevati na dejstvo, da je bil dolg plačan pod prisilo. Nedopustna bi bila namreč razlaga, po kateri bi lahko upnik z nedopustno silo izterjal zastaran dolg. Odgovor revizijskega sodišča na drugi del dopuščenega vprašanja se tako glasi: 191. člena OZ ni mogoče uporabiti, če gre za zastarano terjatev (192. člen OZ v zvezi s 342. členom OZ), razen če stopnja (pri)sile ustreza pravnemu standardu iz 45. člena OZ.

21. Pravnih standardov (pri)sile iz 45. oziroma 191. člena OZ ne moremo povsem enačiti (različno se izraža že OZ: pri izpodbojnosti govori o grožnji in posledično strahu, pri kondikciji o izognitvi sili), zato je potrebno različno vrednotenje,13 ali, povedano drugače, vsaka (pri)sila v smislu 191. člena OZ še ni nujno grožnja, medtem ko vsaka, pod pogoji 45. člena OZ prepoznana grožnja ustreza tudi pravnemu standardu prisile iz 191. člena OZ.

22. Grožnja z izvršbo ali že sama izvršba sta znotraj prava, celo njegov sestavni del, zato taka (pri)sila ne predstavlja grožnje v smislu 45. člena OZ. Čim je tako, je 192. člen OZ mogoče uporabiti brez pridržkov, saj potrebe po teleološki redukciji ni. To pomeni, da je razpravljanje o tem, kakšna je lahko prisila po 191. členu OZ (prvi del dopuščenega vprašanja), onkraj tega revizijskega postopka.14 **Presoja konkretnega primera**

23. V obravnavani zadevi se spor med strankama v resnici suče okoli dejanskega vprašanja: ali je tožnikov dolg, preden ga je plačal, obstajal ali ne. Če je dolg obstajal, potem je tožnik plačal zastarano terjatev in vtoževanega zneska glede na 192. člen v zvezi s 342. členom OZ ne more zahtevati nazaj. Če pa tožnikovega dolga ni bilo, je plačal neobstoječ dolg in lahko vračilo uspešno terja na podlagi 191. člena OZ.15

24. Toženka je v pritožbi trdila, da je temelj tožnikovega zastaranega dolga pogodbeni prevzem poroštvene in menične obveznosti plačati ob glavnem dolžniku. Dodala je, da je v zadevi II P 375/2009 izvedenka (in tudi sodišče) ugotovila obstoj terjatve toženke do tožnika, ter da je tako tožnik vedel za obstoj dolga, za katerega se je kasneje izkazalo, da je zastaran. Tožnik je v odgovoru na pritožbo to zanikal in navedel, da je plačal nekaj, česar ni bil dolžan, kar izhaja iz pravnomočne sodbe v predhodnem postopku.

25. Višje sodišče je zavrnilo pritožbeno tezo, da se 191. člen OZ ne more uporabiti v primeru zastarane terjatve, zato se z razlogi, povzetimi v prejšnji točki obrazložitve, ni ukvarjalo. Opredelilo se je le do pritožbenega očitka, da tožnik ni trdil, da dolg ne obstaja - sodišče prve stopnje je ugotovilo nasprotno.16

26. Sodišči druge stopnje torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo sklopa pravno odločilnih dejstev v zvezi z obstojem tožnikovega dolga, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

27. V ponovljenem postopku bo moralo višje sodišče ugotoviti, ali je tožnikov dolg, preden ga je plačal, obstajal ali ne, nato pa odločiti o pritožbi glede na procesne možnosti, ki jih ima po ZPP. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da se bo moralo drugostopenjsko sodišče opredeliti do vprašanja, o čem je bilo v sodbi VSM I Cp 1247/2016 z dne 18. 1. 2017, s katero je bil toženkin tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja, pravzaprav odločeno. Predhodni odločbi (VSM I Cp 286/2015 z dne 19. 5. 2015 in z dne 3. 7. 2015) namreč na obstajata več, ker ju je Vrhovno sodišče razveljavilo s sklepom II Ips 299/2015 z dne 14. 1. 2016, zato ne moreta predstavljati neposrednega temelja za ugotovitev dejstva o obstoju toženkine terjatve. Če se je sodišče v nadaljnji sodbi (I Cp 1247/2016) ukvarjalo le z razlogi, zakaj zaradi zastaranja tožbenega zahtevka ni več mogoče uveljavljati, tudi ta ne bo mogla nuditi opore za ugotovitev pravno odločilnega dejstva. Zato je možno, da bo moralo dokazni postopek o tem, ali je toženkina terjatev oziroma, bolje rečeno, tožnikov dolg, obstajal ali ne, izvesti sodišče v tej pravdi.

28. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da se sodišču v primeru, če bo ugotovilo, da tožnikov dolg ni obstajal, v ponovljenem postopku ne bo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je dolg plačal pod prisilo/grožnjo z izvršbo ali ne. Revidentka namreč spregleda, da sta sodišči svojo odločitev utemeljili z dvema sklopoma razlogov. To, da sta šteli, da njen dopis tožniku, naj plača do določenega roka, sicer bo vložila izvršb, predstavlja (pri)silo v smislu 191. člena OZ, je rezervni razlog za njuno odločitev. Nosilni razlog je, da si je tožnik ob plačilu vsakokratnega zneska pridržal pravico znesek zahtevati nazaj, kar je samostojna izjema od pravila iz 191. člena OZ. To pomeni, da bo treba za ugoditev zahtevku (pod predpostavko, da dolg ni obstajal), le ponoviti razloge glede pridržka po 191. členu OZ. Seveda pa tudi ti razlogi ne bodo potrebni, če bi se višje sodišče odločilo slediti zgoraj povzeti pravni teoriji, da je v primeru naknadno odpadle pravne podlage (_condictio causa finita_) kondikcijski zahtevek vselej utemeljen.

29. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

30. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 II DoR 512/2022 z dne 22. 2. 2023. 2 Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. 3 Ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna dolžnost. 4 K. Lutman, Neupravičena obogatitev, Lexpera, 2020, str. 134. 5 Primerjaj S. Cigoj, Obligacijska razmerja, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1978, str. 227. 6 Ibidem. 7 K. Lutman, zgoraj navedeno delo, str. 138 – 140. 8 A. Galič, Kdaj je mogoče prejeto obdržati: neupravičena obogatitev in 195. člen OZ (216. člen ZOR), Odvetnik, št. 4, 2003, str. 7. 9 A. Polajnar Pavčnik, zgoraj navedeno delo, str. 44. 10 S. Cigoj, Komentar ZOR, I. - IV. knjiga, ČZ Uradni list, Ljubljana 1984-1986, str. 829. 11 Do teh se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, ker za obravnavani primer niso pomembne. 12 V. Kranjc, v Komentar OZ, zgoraj navedeno delo, str. 458. 13 A. Polajnar Pavčnik, zgoraj navedeno del, str. 50. 14 Za nekatera vprašanja, glede katerih je sodišče revizijo dopustilo, se lahko ob obravnavi revizije izkaže, da se v tem sporu sploh ne zastavljajo in zato ne terjajo odgovora (N. Betetto, O nekaterih vprašanjih dopuščene revizije po ZPP-E, v Liber amicorum Anton Gašper Frantar, Ljubljana, VS RS, 2020, str. 226-227. Glej tudi sklep VS RS II Ips 42/2020 z dne 18. 9. 2020). Za tak primer gre (delno sicer) v obravnavanem revizijskem postopku, v katerem se je po tem, ko se je revizijsko sodišče seznanilo s celotnim spisom in sta lahko stranki soočili svoje argumente v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem, izkazalo, da vprašanje (v tem delu) ne terja odgovora revizijskega sodišča. 15 Glej 26. točko te obrazložitve. 16 Glej 10. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.