Jedro

Po drugi alineji prvega odstavka 25. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) lahko zaščito pred preganjanjem in resno škodo dajejo tudi politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistven del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito, in sicer na način, da sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek 25. člena ZMZ-1)

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo, št. 2142‑2466/2020/19 (122-20) z dne 20. 10. 2021, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču toženke, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za priznanje mednarodne zaščite.

2.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej Upravnemu sodišču očita, da je napačno interpretiralo 25. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) s tem, ko je zaključilo, da je pritožnikov akter zaščite lahko milica Al Radeaa. Poudarja, da v Libiji ne obstaja učinkovit pravni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje, poleg tega pa so milice same odgovorne za številne kršitve človekovih pravic. Država ga torej ni zmožna zaščititi. Po pritožnikovem mnenju je napačen tudi zaključek Upravnega sodišča, da v njegovem primeru ne gre za preganjanje s strani milice, ampak za osebni spor. Upravnemu sodišču očita, da je spregledalo, da je bil deležen preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini - zdravstvenim delavcem, ter da se nesodelovanje s pripadnikom milice pri opravljanju službene dolžnosti lahko dojema kot upor proti omenjeni milici in njihovim stališčem. Iz poročil OHCHR izhaja, da so zdravstveni delavci pogosto tarče napada milic. Nasprotuje tudi presoji sodišča glede neizpolnjevanja pogojev za subsidiarno zaščito. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in mu podeli status begunca oziroma status subsidiarne zaščite, podrejeno pa vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.

6.Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

7.V obravnavani zadevi sta dejansko stanje že ugotavljali in presojali toženka in Upravno sodišče, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Tudi v pritožbenem postopku pritožnik ne navaja novih dejstev in dokazov, temveč ponavlja zgolj že v tožbi podane trditve, zato je po ustaljeni sodni praksi nadaljnja presoja pravilne ugotovitve dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča omejena. Presoja Vrhovnega sodišča se v takem primeru nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili že toženka in Upravno sodišče. Pritožnikov očitek, da se ne more strinjati z navedenimi dejanskimi ugotovitvami toženke in Upravnega sodišča, ne more imeti uspeha. Kot navedeno, Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost že ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane že zavrnilo Upravno sodišče.

8.Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče konsistentno in celovito presodilo dejansko stanje, se opredelilo do trditvene podlage tožbe in ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso podani zakonski pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Presodilo je, da je pri pritožnikovem zatrjevanem preganjanju šlo za enkratni dogodek, za spor z določeno osebo, ki je pritožnika preganjala, ker ji ni posredoval laboratorijskega izvida, in ne zato, ker je pritožnik po poklicu zdravstveni delavec. Oseba, ki je ustrahovala pritožnika, je nastopila kot (vsak drug) civilist, ki je neutemeljeno hotel prednostno obravnavo, in ne kot pripadnik milice 301. Upravno sodišče tudi ni imelo podlage za zaključek, da bi bil pritožnik preganjan zaradi pripisanega političnega prepričanja, saj je pritožnik sam pojasnil, da je bilo pripadniku milice 301, ki ga je nadlegoval pojasnjeno, da pritožnikova družina ni simpatizer Haftarja. Pritožnik pa tudi ni izkazal, da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite ali da ga ne bi zaščitila, če bi se vrnil v Libijo, saj zaščite sploh ni iskal pri policiji (dogodkov ni prijavil), prav tako mu je (uspešno) zaščito nudila ena najmočnejših in obsežnejših milic v državi Al Radeaa, ki v Libiji delujejo na strani vlade.

9.Pritožnik navaja tudi, da je Upravno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in napačno interpretiralo 25. člen ZMZ-1 s tem, ko je zaključilo, da je akter zaščite lahko milica Al Radeaa. Poudarja, da v Libiji ne obstaja učinkovit pravni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje, poleg tega pa so milice same odgovorne za številne kršitve človekovih pravic.

10.Po drugi alineji prvega odstavka 25. člena ZMZ-1 lahko zaščito pred preganjanjem in resno škodo dajejo tudi politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistven del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito, in sicer na način, da sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek 25. člena ZMZ-1). Glede na to, da je toženka na podlagi številnih zbranih informacij o pritožnikovi izvorni ugotovila, da je navedena milica ena najmočnejših in najobsežnejših v državi, ter da nadzoruje bistven del države, deluje na strani vlade in je integrirana v ministrstvo za notranje zadeve, pritožniku pa je tudi večkrat nudila zaščito pred ustrahovanji A. A., je tudi po presoji Vrhovnega sodišča Upravno sodišče pravilno presodilo, da je milico Al Radeaa mogoče šteti za akterja zaščite po 25. členu ZMZ-1.

11.Glede subsidiarne zaščite je Upravno sodišče pojasnilo, da se je toženka pri odločitvi oprla na dejstvo, da v Libiji trenutno vlada premirje oziroma je podpisan mirovni sporazum in po njegovem podpisu večjih spopadov ni več zaslediti, pritožnik pa vse do dneva odločitve v tej zadevi ni izkazal, da bi se varnostna situacija poslabšala. Zato je presodilo, da ni mogoče zaključiti, da bi mu grozila resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista. S pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da mu je A. A. želel prizadejati resno škodo, saj to predstavljajo že njegova dejanja, pa pritožnik ne more uspeti.

12.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

1Enako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 39/2024 z dne 13. 3. 2024, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2023, I Up 174/2020 z dne 12. 10. 2020, I Up 35/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 102/2019 z dne 23. 10. 2019.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 25, 25/1, 25/2

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.