13.V tožbi navaja, da mu milica D. ne bo mogla vedno pomagati. Ni ga mogla zaščiti, ko so ga B. B. in milica ... odpeljali od strica v zapor, kjer je ostal teden dni. Kljub temu, da je D. B. B. in milico ... seznanila s tem, da ni podpornik Č., ta ni odnehal in ga je obtožil podpore Č. tudi ob drugem srečanju. Posredovanje milice D. je bilo do sedaj uspešno, vendar se nikakor ne more pričakovati, da bo tako tudi v prihodnje. Če ima podporo močne oborožene skupine, to še ne pomeni, da lahko govorimo o subjektih zaščite iz 25. člena ZMZ-1. Očitno je, da enota D. kljub temu, da je močno oborožena sila, ne nadzira države ali bistvenega dela njenega ozemlja. Deluje zgolj v določenih delih Tripolija, v E. sploh ne. V Libiji je velik problem z nekaznovanostjo in neučinkovitostjo pregona kršiteljev človekovih pravic. Vladam do sedaj ni uspelo privesti pred sodišče pripadnikov milic s sedežem v Misrati. Poleg tega je tudi milica ... ena izmed največjih milic. Celo D. je tožniku svetovala, da naj zapusti Tripoli in da naj se ne vrača niti v E. Kar se tiče vojnega stanja v Libiji se strinja, da trenutno tam vlada premirje. Vendar je tako stanje zgolj začasno. Predvsem je bistveno, da v Libiji še vedno delujejo milice, da tam vlada brezpravje, katerega posledice so sistematizirane kršitve človekovih pravic. Poleg tega toženka ni pojasnila, kateri viri, predloženi s strani prosilca, se ji zdijo nezanesljivi in zakaj. Toženka se tudi moti v zaključku, da je bil njegov spor osebne narave. Spor z B. B. in njegovo milico se je začel, ko je bil na delovnem mestu in je bil povezan z opravljanjem njegove službe kot zdravstvenega delavca. Zdravstveni delavci so tarče napadov. Napadi zdravstvenih delavcev so pogosto izvajani s strani milic. Zato se ne strinja, da ni bil preganjen zaradi pripisanega političnega prepričanja in je zaključek toženke, da ni bil deležen preteklega preganjanja, nepravilen. Tudi če ga B. B. ni imel namena ubiti, ko je streljal nanj, mu je zagotovo želel prizadejati resno škodo. Prišli so ga iskati na dom in ga celo zaprli. V primeru vrnitve bo tako podvržen resni škodi s strani milice ..., B. B. in morebiti celo milice C. Doga, da od njega tudi ni bilo mogoče pričakovati, da bo za mednarodno zaščito zaprosil že prej, saj ni mogel vedeti, da je na primer Turčija zanj varna država.

Jedro

Odgovor na tožbo

Izrek

14.Toženka je v odgovoru na tožbo v bistvenem ponovila navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Vztrajala je, da tožnik ni bil preganjan zaradi pripisanega političnega prepričanja in predlagala zavrnitev tožbe.

Pripravljalna vloga tožnika in navedbe strank na naroku

Tožba se zavrne.

15.Tožnik je v pripravljalni vlogi vztrajal, da njegova zaščita s strani milice D. ni bila zadostna. Tudi pri tem, da njegov spor ni bil osebne narave.

Obrazložitev

16.Na naroku sta obe stranki navedli, da ni novih informacij o Libiji, ki bi bile bistveno spremenjene od leta 2021.

Dokazni postopek

Izpodbijana odločba

17.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-2466/2020, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 in A 2 ter toženke B1 in B 2. Zaslišalo je tožnika.

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je državljan Libije, po narodnosti Arabec in po veroizpovedi musliman.

Presoja sodišča

2.Iz obrazložitvi odločbe izhaja, da je tožnik o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in prosil za mednarodno zaščito, navedel, da se je po končani fakulteti kot zdravstveni delavec zaposlil v bolnišnici A. v Tripoliju. Imel je težave s človekom z imenom B. B., za katerega se izkazalo, da je pripadnik milice. Ta je preko vrste želel rezultate iz laboratorija za pacienta, ki je bil njegov prijatelj. Ker mu je tožnik rekel, da naj počaka, ga je udaril in zaradi tega je bil tožnik teden dni v bolniškem staležu. Iz Libije je odšel, ker se je bal B. B. in zaradi katerega je bil v nevarnosti, saj mu je ta grozil tudi s smrtjo, z njim je bil večkrat v stiku in vedno je imel zaradi tega težave. Njegovo ustrahovanje in napade je prijavil na policijo, a ni pomagalo, kvečjemu so se te še stopnjevale. V Libiji je imel tudi spor z milico C. Ko je bil na banki, so ga poniževali in na koncu z njim fizično obračunali.

18.Tožba ni utemeljena.

19.ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, to pa je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo biti 1) dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali 2) predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26.člena ZMZ-1).

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe toženka natančno povzema, kaj je tožnik povedal na obeh osebnih razgovorih.

20.Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa subsidiarne zaščite so predpisani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1 in določajo, da mora pri prosilcu, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po določbi 28. člena ZMZ-1 resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

4.Toženka oceni, da se je tožnik dobro potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Svoje navedbe je podal brez neskladij in dokaj povezano, dogodke je tudi vedno enako časovno umestil. Brez izmikanja je odgovarjal na vsa vprašanja uradne osebe, podajal zanje obrazložitve, kontradiktornosti ali nedoslednosti v njih ni bilo zaznati. Tožnikove izjave so notranje skladne. Toženka je preverjala tudi skladnost tožnikovih izjav z dostopnimi informacijami o izvorni državi. Tožnik je zatrjeval, da je imel težave s pripadnikom milice ..., navrgel pa je tudi, da ga je iskala milica C. Toženka informacije o izvorni državi podrobno povzema in ugotavlja, da so tožnikove navedbe v tem delu skladne z informacijami o izvorni državi. Ugotavlja še, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, priznava pa mu splošno verodostojnost.

21.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobene od oblik mednarodne zaščite. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

22.Ključna v tej zadevi je ocena toženke, da glede na tožnikov opis dogodkov, nasilna dejanja B. B. do tožnika ne predstavljajo razlogov preganjanja, kot so opredeljeni v ZMZ-1. Ta izhajajo iz osebne zamere B. B., čigar zahtevi po prednostni obravnavi se tožnik ni uklonil oz. se zaradi procesa izdelave laboratorijskih izvidov niti ni mogel ukloniti. Res je prišlo do spora, ko je tožnik opravljal svojo službo, vendar zato, ker konkretni osebi ni hotel dati takoj laboratorijskega izvida in ne zato, ker pripada določeni poklicni skupini. Tega pa, kot je pravilno ugotovila toženka, ni mogoče povezati s pripisanim političnim prepričanjem tožnika, zato tožnik ne more uspeti s trditvami, da je bil žrtev preganjanja kot zdravstveni delavec. B. B. proti tožniku ni nastopil kot pripadnik milice oz. v svojstvu milice, ki nad tožnikom zaradi njegovega statusa zdravstvenega delavca uporablja oz. zlorablja svojo moč, ga preganja in ustrahuje. Nastopal je kot (vsak drug) civilist, ki neutemeljeno hoče prednostno obravnavo, zamera zaradi enkratnega incidenta pa je nato prišla na plano ob ponovnem srečanju B. B. s tožnikom. B. B. je sicer zaradi izkazovanja moči (kot prav tako pravilno oceni toženka) v spor pritegnil tudi milico ... A ta nato nad tožnikom ni vršila preganjanja. Sodišče tako lahko samo pritrdi toženki, da tudi če so zdravstveni delavci v Libiji na splošno ogrožena skupina, je v tožnikovem primeru šlo zgolj za enkraten dogodek, za spor z določeno osebo, ki je tožnika preganjala zaradi ne posredovanja laboratorijskega izvida, in ne zato, ker je po poklicu zdravstveni delavec. Poleg tega je toženka, kot bo sodišče še pojasnilo, pravilno ocenila in utemeljila, da je tožnik imel zadostno zaščito ene izmed najmočnejših milic, to je milice D.

5.Povzame, da tožnik uveljavlja strah pred preganjanjem na podlagi pripisanega političnega prepričanja, zato je njegove navedbe treba presojati v okviru statusa begunca. Pri opravljanju službenih dolžnosti je namreč zaradi nesodelovanja s pripadnikom milice ..., ki se lahko dojema kot upor proti tej milici, nastal spor. Pripadnik milice 301 ga je označil tudi za podpornika generala Č., to je podpornika strani, ki je tej milici ideološko nasprotna.

23.Iz istega razloga je toženka po presoji sodišča tudi v okviru preverjanja, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, pravilno ocenila, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo lahko imenovana milica nudi zadostno zaščito. Prav tako, da mu ne grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, saj je bilo oktobra 2020 v Ženevi med nasprotnima stranema v Libiji sklenjeno premirje oziroma podpisan mirovni sporazum in po podpisu tega večjih spopadov ni več zaslediti. Tako stanje pa je bilo podano tudi ob zaključku glavne obravnave.

6.Toženka nato obrazloži, da je treba upoštevati, da tožnik ni vedel, da je B. B. pripadnik milice ... Na izvide je čakal v civilu. Iz tega izhaja sklep, da je B. B. dejanje proti tožniku izvajal zaradi osebnih razmer oziroma osebnega prepričanja, ki je temeljilo na enem nesrečnem incidentu, to je zavrnitvi zahteve za takojšnjo izdajo laboratorijskih izvidov. Toženka zato težav, ki jih je imel tožnik z B. B., ne more povezati s pripisanim političnim prepričanjem, če tožnik tega v Libiji v osnovi sploh nikoli ni izražal, pač pa bi lahko težave z B. B. označili kot težave osebne narave. Povedal je, da ko je bil prijet s strani B. B. in njegovih pripadnikov, ga je zgolj B. B. udaril po podplatih. Poleg tega je milica ... tožnika nemudoma izpustila, ko ji je bilo naznanjeno, da je pri njih zaprt zgolj zaradi osebnih trenj, ki jih je imel z B. B. Ker je bila milica ... v spor vpletena le zaradi poziva B. B., saj tožnik ni dal nobenega razloga, da bi se v spor vpletla sama od sebe, o preganjanju na podlagi nasprotovanja njeni ideologiji ne moremo govoriti. Ravno tako ni mogoče zaključiti, da bi bil preganjan zaradi svoje zaposlitve, glede na to, da z izjemo incidenta z B. B. zaradi ne takojšnje izdaje izvidov, nikoli ni imel nobenih težav. Podobno je zaključiti tudi glede obtožb s strani B. B., da je tožnik podpornik Č. Tožnik svoje podpore slednjemu sploh ni izkazoval oziroma tega ne gre razbrati iz njegovih navedb. Tudi pripadniki milice D. so B. B. ter milici ... pojasnili, da tožnik zagotovo ni Č. podpornik in zagovornik, saj naj bi mu ta pobil nekaj družinskih članov. Glede na navedeno toženka nima podlage za zaključek, da je domnevno simpatizerstvo Č. v konkretnem primeru igralo kakršnokoli vlogo pri težavah, ki jih je tožnik imel v Libiji.

24.Tožnik v tožbi sicer uveljavlja, da ga je B. B. obtožil tudi, da podpira generala Č. A sodišče iz tega ni moglo izpeljati zaključka, da je bil tožnik preganjan zaradi pripisanega političnega prepričanja. Na osebnem razgovoru je sam povedal, da so pripadniki enote D. B. B. pojasnili, da tožnikova družina sovraži Č., saj so njegovi pripadniki ubili enega od tožnikovih sorodnikov. Tako tudi, da tožnik ni simpatizer Č. Kot pojasnjeno, osebna zamera osebe, ki je sicer res član milice ... in je skušala ta položaj zlorabiti zoper tožnika, pri tem pa so neustrezna ravnanja vedno ostala le pri relaciji B. B. - tožnik, ne pa milica - tožnik, tako ne zadošča za sklep, da bi bil tožnik žrtev preganjanja v smislu zgoraj citiranih določil ZMZ-1.

25.Tožnik v tožbi tudi oporeka temu, da bi ga milica D. lahko vedno uspela ustrezno zaščititi. Tudi s tem v zvezi sodišče meni, da je toženka pravilno ocenila, da je navedena milica ena najmočnejših in obsežnejših milic, ki v Libiji delujejo na strani vlade in je tožniku večkrat nudila zaščito. Ta milica nadzoruje bistveni del države, tožnik pa tudi v tožbi navaja, da je bilo posredovanje milice D. do sedaj uspešno. Glede uspešnosti milice D. sodišče zlasti upošteva, da iz zbranih informacij o stanju v izvorni državi (Amnesty International: Libija-izkoriščevalske milice so se izognile roki pravice in požele nagrade) izhaja, da je navedena milica integrirana v ministrstvo za notranje zadeve.

7.Niti spora na banki ni mogoče pripisanemu političnemu prepričanju tožnika. Do tega je prišlo, ker je tožnik v vrsti za dvig denarja čakal nekaj ur. Tudi v tem primeru je šlo zgolj za reakcijo s strani varnostnikov, ki so bili po naključju pripadniki milice C., kar pa ne gre povezati s katerim od zakonsko določenih pogojev za dodelitev statusa begunca. Reakcija varnostnikov je bila hipna, vzbujena s takratnim stanjem, ki je vladalo v banki.

26.Glede subsidiarne zaščite v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1 tožnik v tožbi izraža strinjanje, da v Libiji trenutno vlada premirje, vendar meni, da je stanje zgolj začasno. A je treba upoštevati, da tožnik vse do dneva odločitve v tej zadevi ni izkazal, da bi se varnostna situacija poslabšala. V pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2023 navaja, da so varnostne razmere nestabilne in da vlada nacionalne enotnosti (GNU) in vlada nacionalne stabilnosti (GNS) trdita, da sta legitimni, čeprav nimata jasnega mandata za vladanje. Zgolj na podlagi teh navedb še ni mogoče zaključiti, da bi tožniku iz tega razloga grozila resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista. Kot že pojasnjeno, pa ne tožnik ne toženka na glavni obravnavi nista podala nobenih novih navedb glede varnostne situacije v Libiji.

8.Toženka sklene, da v konkretnem primeru ne moremo govoriti o preganjanju na podlagi pripisanega političnega prepričanja, temveč kvečjemu o osebnih zamerah, ki jih je do tožnika gojil B. B. Ni moč zaključiti, da je bil tožnik v Libiji izpostavljen dejanjem preteklega preganjanja, kot so ta določena v Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) oziroma kateremukoli izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji, to je zaradi narodnosti, vere, ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali rasi. Tudi ni izkazano, da bo v Libiji preganjan, če se tja vrne ali ogrožen zaradi svojega poklica. Imel je zaščito ene izmed najmočnejših milic. Zato ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca.

27.Tožnik se v tožbi še brani očitka toženke, češ da ni zaprosil za mednarodno zaščito že v Turčiji. Pri tem spregleda, da prošnja za mednarodno zaščito ni bila zavrnjena iz tega razloga, ampak iz drugih, zgoraj povzetih razlogov, kot so obsežno pojasnjeni v izpodbijani odločbi.

9.Toženka se v nadaljevanju obrazložitve odločbe opredeljuje tudi do tega, ali tožnik izpolnjuje pogoj za priznanje subsidiarne zaščite. Ocenjuje, da ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrniti v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik je navedel, da je bil s strani B. B. v laboratoriju deležen udarcev s pestjo v čeljust, ker mu ni izdal izvida v trenutku, ko jih je ta zahteval. Omenjeni dogodek se ne more kvalificirati kot preganjanje in ravno tako ne dosega praga resne škode. Dogodek je predstavljen kot enkraten oziroma hipno dejanje. Tožnik je po njem zapustil Tripoli ter odšel v domači E., kjer težav z B. B. nikoli ni imel. V tem času se mu ni zgodilo nič posebnega, kar bi kazalo na to, da bi bilo njegovo življenje v Libiji ogroženo. Poleg tega se je po zapustitvi Tripolija, vrnil nazaj čez nekaj mesecev, saj je tam ponovno našel službo. Če bi se resnično bal za svoje življenje zaradi groženj B. B., bi nedvomno ostal v kraju, kjer je bil varen in se mu ni nič zgodilo oz. dogajalo. Tožnik je povedal, da ko ga je ob povratku v Tripoli videl B. B., je začel streljati v zrak in v sprednji del avtomobila. Zaradi tega se je prestrašil ter zbežal k stricu. Po oceni toženke je slednje imelo namen le prestrašiti tožnika in ne de facto ogrožati njegovega življenja. B. B. namreč ni streljal na tožnika. Po neljubem dogodku ga je B. B. našel pri stricu, aretirali so ga in ga odpeljali v bazo milice ..., kjer so ga zgolj spraševali po razlogih za zapustitev Tripolija, z njim pa niso fizično obračunavali. Tretji dan ga je B. B. udaril po podplatih ter mu grozil, da ne bo ugledal dnevne svetlobe. Čeprav teh dogodkov ne gre zanemariti, pa ne gre spregledati, da ga je milica D., katere zaščito je užival v Libiji, tudi tokrat rešila ter ponovno oprala vsake povezave s Č. Ko so pripadnikom milice ... pojasnili, da ga je B.B. aretiral zaradi osebne zamere in ne zaradi kakršnekoli povezave s Č., so ga nemudoma izpustili. Pri tem niso postavljali nobenih vprašanj oziroma odklanjali njegovega izpusta. Toženka sklene, da zato očitno ne moremo govoriti o resni škodi.

28.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

-------------------------------

10.Povzame še, da v Libiji varnost zagotavljajo milice. Teh je veliko, območje Tripolija obvladujejo štiri najmočnejše milice. Tožnik je povedal, da ga milica D., ki je ena izmed najmočnejših milic v Libiji, ni zgolj zaščitila pred nasiljem B. B., kasneje ga je tudi rešila iz pripora milice ...in ga oprala povezave s Č., ki mu jo je želel vsiliti B. B. Toženka tako oceni, da tožnik ni zadostno izkazal subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu pred preganjanjem in izpostavljenosti morebitni resni škodi.

To je resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

11.Toženka se je opredelila tudi do navedb tožnika, da je v izvorni državi ogrožen zaradi vojnega stanja, saj so potekali spopadi med različnimi vojaškimi oziroma oboroženimi skupinami, kar predstavlja zelo resno škodo po 3. alineji 28. člena ZMZ-1. V zvezi s tem, upoštevaje poročila o izvorni državi, ugotavlja, da so v Libiji več let potekali oboroženi spopadi med posameznimi frakcijami, vendar je bilo oktobra 2020 v Ženevi med nasprotnima stranema sklenjeno premirje oziroma podpisan mirovni sporazum. Večjih spopadov v Libiji po podpisu sporazuma ne gre zaslediti, mogoče je zaslediti zgolj začasne napade predvsem na vidnejše posameznike, denimo politike, varnostna situacija pa ni takšna, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja. Izboljšuje se tudi humanitarna situacija. Tožnik je povedal, da njegova družina še vedno prebiva v Libiji v istem kraju, torej E. Ko je živel v Libiji, je imel denar, avto in vso potrebno oskrbo za življenje, tudi možnost, da se je izobrazil in si poiskal zaposlitev. Na razgovorih ni opisal enega samega konkretnega incidenta z vidika splošne varnostne situacije oziroma vojne v Libiji, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je bil v času pred odhodom iz Tripolija oziroma E. zaradi spopada ogrožen zgolj na podlagi svoje prisotnosti na njenem ozemlju.

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 20, 20/1, 20/3, 27, 28

Tožba

Pridruženi dokumenti:*

12.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1), to je napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in mu podeli status begunca, podrejeno, da zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.