Jedro

Po samem zakonu ni mogoče pridobiti lastninsko pravico na tujem zemljišču, ki je potrebno za redno rabo gradbenega objekta, ki ga je lastnik tega objekta zgradil na svojem zemljišču.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1., 2. in 5. razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje. V ostalem (tč. 3. in 4. izreka) se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi prva sodba.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo prvega sodišča z dne 20.5.1991 je bilo že odločeno, da izvršba glede celotnega dela parc.št. 1048 k.o. B., ki je predmet izvršbe, ni nedopustna. Prvo sodišče je ponovno odločalo o tožbenem zahtevku tožnice, da je kot izključna lastnica živinskega hleva na delu omenjene parcele postala lastnica 130 m3 zemljišča, ki je potrebnih za redno rabo tega gradbenega objekta, kakor je to zemljišče označeno v skici, ki je sestavina izreka sodbe. Odločilo je, da so toženci dolžni izstaviti tožnici listino, na podlagi katere bo mogoče doseči geometrsko odmero tega zemljišča in vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi na ime tožnice, proti temu, da plača tožnica vsakemu tožencu za zemljišče znesek 16.510,98 SIT. Glede tega zemljišča je odločilo, da izvršba proti tožnici, dovoljena s sklepom prvega sodišča z dne 16.6.1987, opr. št. I 165/87, ni dopustna. Delno je ugodilo tudi nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožencev s tem, da je tožnici prepovedalo vsakršne posege na zahodnem delu parc. št. 1048, sedaj parc. št. 1048/3 k.o. B., razen na preje omenjenem funkcionalnem zemljišču (130 m2) pri hlevu ter tistem, ki ga tožnica potrebuje za greznico in kot pot (ob vzhodnem robu). V ostalem je nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo. O stroških postopka je odločilo, da so toženci dolžni povrniti tožnici 67.037,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi se pritožujejo toženci, ki predlagajo, da naj jo višje sodišče spremeni tako, da bo vse tožbene zahtevke tožnice zavrnilo, njihovim pa v celoti ugodilo. Podrejeno predlagajo toženci, da naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovno razsojo. Toženci uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Uporaba določil čl. 24. in 25. ZTLR v tem primeru ne pride v poštev.

Tožnica je vedela, da gradi hlev tik ob meji svoje parcele. Obstajajo drugi pravni instituti, da bo mogla tožnica uporabljati hlev.

Vprašanje je, kolikšno je v tem primeru funkcionalno zemljišče za uporabo kozolca tožencev, o čemer izvedenec ni izrekel ničesar.

Nepravična je tudi prisojena odškodnina za zemljišče. Tožnica v odgovoru na pritožbo ponavlja svoja že izražena stališča v tem sporu in še zlasti trdi, da je pričel pok. F.K. st. trditi, da je sporno zemljišče njegova lastnina šele potem, ko je že zgradila hlev.

Pritožba je delno utemeljena.

Podan je predvsem pritožbeni razlog nepopolno razjasnjenega dejanskega stanja, zaradi česar obstoji še vedno dvom glede pravilne uporabe materialnega prava. V čem bi naj bile bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožniki določneje ne povedo, inštančno sodišče pa tudi ni ugotovilo takih kršitev absolutne narave, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

V času, ko je tožnica s sklenitvijo menjalne pogodbe postala lastnica zemljišča, na katerem je zgradila hlev, je obstojala ena sama parc.

št. 1048 k.o. B., kar je razvidno zlasti iz podatkov zemljiške knjige (n. pr. na list. št. 58, pod A2, zap. št. 21) in menjalne pogodbe z dne 21.2.1984 (priloga A3). Poleg hleva, ki ga je na tem zemljišču zgradila v letu 1984 tožnica, je že pred tem obstojal kozolec prednika tožencev F.K. st., ki je umrl 13.5.1985. Kot kaže, na podlagi menjalne pogodbe tožnica ni bila vpisana kot lastnica zemljišča parc. št. 1048 k.o. B., ki naj bi ga na tej podlagi v celoti pridobila, temveč je nasprotno uspela tožena stranka v pravdi proti prvotnima solastnikoma parcele S.B. st. in S.B. ml. s trditvijo, da je sporni del parc. št. 1048 k.o. B., njihova lastnina (opr. št. P 121/86), kar je tudi predmet izvršbe, ki ji nasprotuje tožnica (opr. št. I 165/87). Tožnica niti ne trdi več, da je z menjalno pogodbo dejansko postala lastnica zemljišča, ki ga potrebuje kot funkcionalno pri hlevu, temveč zahteva to zemljišče na drugi pravni podlagi, zaradi dejstva, da je zgradila hlev (na podlagi določil 24. člena in 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, Ur. l. SFRJ št. 6/80, 20/80 in 36/90).

Po samem zakonu se pridobi lastninska pravica z gradnjo na tujem zemljišču, na zemljišču, na katerem je zgrajen tak objekt (fundus) in na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo tega gradbenega objekta (funkcionalno zemljišče). Na tak način postane lastnik zemljišča predvsem tisti graditelj objekta, ki ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je vedel za gradnjo in se ni takoj uprl (prvi odst. 24. čl. ZTLR). Obstoji pa tudi možnost, da postane lastnik fundusa in funkcionalnega zemljišča tudi nedobroverni graditelj zgradbe, ki je vedel, da gradi na tujem zemljišču, ali če tega ni vedel, pa se je lastnik temu takoj uprl, če lastnik zemljišča pravočasno ne zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na tako zgrajenem objektu ali da naj graditelj vzpostavi prvotno stanje (25. čl. ZTLR). V situaciji, ko toženci oziroma že njihova prednika pok. F.K. st. in nato pok. R.K. nista uveljavljala niti lastninske pravice na gradbenem objektu, niti zahtevka, da naj tožnica hlev poruši, je morebiti res nepomembno vprašanje dobrovernosti, kar zadeva prepričanje tožnice, da gradi hlev na svojem zemljišču. Za zemljišče, na katerem je tožnica zgradila hlev je nasprotno ves čas nesporno, da je njena lastnina, na podlagi menjalne pogodbe. Vendar sodišče resno dvomi, da je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, zlasti določila 24. in 25. čl. ZTLR, na katera opira odločitev, glede funkcionalnega zemljišča, za katero je prepričano, na podlagi izvida in mnenja izvedenca, da je v površini 130 m2 potrebno za redno rabo hleva. Odločilno je namreč po mnenju pritožbenega sodišča, kakor je to že obrazložilo v svojem prvem sklepu (na redni št. 33) vprašanje dobrovernosti tožnice, da je z menjalno pogodbo pridobila lastninsko pravico tudi na spornem funkcionalnem zemljišču. Prvo sodišče sicer na tako pravno mnenje inštančnega sodišča ni vezano, vendar mora v razlogih sodbe jasneje navesti razloge, zaradi katerih ga ne sprejema oziroma pravno podlago za stališče, da je tudi v takem primeru (nedobrovernosti tožnice) postala tožnica, po samem zakonu (originarno) ali na kakšni drugi pravni podlagi, lastnica še spornih 130 m2 zemljišča. Odgovoriti je končno res treba, tudi zaradi ugovorov tožene stranke, na vprašanje, ali ni morebiti na isti pravni podlagi, če že ne na kakšni drugi, sporno zemljišče tudi, ali predvsem funkcionalno zemljišče kozolca tožene stranke, ker je potrebno za redno rabo tega gradbenega objekta. Da je mogoče dvomiti v prepričanje tožnice v času, preden je zgradila hlev, da sta v zemljiški knjigi vpisana lastnika celotne parc. št. 1048 k.o. B., tudi dejanska lastnika cele te parcele, kakor je navedeno tudi v menjalni pogodbi in da ni lastnik spornega dela parcele F.K., kaže predvsem obstoj kozolca in morebiti tudi dejstvo, da je že pred sklenitvijo menjalne pogodbe in pred pričetkom gradnje hleva v lokacijski dokumentaciji, potrebni za ta objekt, označena, sedaj po tožencih zatrjevana bodoča meja pri hlevu. S tem kar so povedale priče in tudi lastniški prednik tožencev o vednosti tožnice, da je lastnik spornega dela parcele dejansko F.K., se je zato po mnenju pritožbenega sodišča prvo sodišče še vedno premalo ukvarjalo in še zlasti premalo kritično, tako kot bi se moralo pri prostem ocenjevanju dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90). Ponovno je treba opozoriti zlasti na izpovedbe prič S.Z., S.B. ml. in S.B. st. ter M.V. V primeru, če bo prvo sodišče ponovno mnenja, da je tožnica na katerikoli pravni podlagi lastnica spornega zemljišča, bo za pravilnost izreka sodbe, ki zadeva to zemljišče (tudi glede nedopustnosti izvršbe in opustitve posegov) pomembna njegova pravilna označitev. Res je, da obstoji skica izmere Geodetske uprave Občine B. z dne 23.3.1993, opr. št. Gu 45-11/21-92 (na list. št. 89), iz katere je razvidno, da je sporno zemljišče del parc. št. 1048/3, vendar se ta podatek ne sklada (ker ni priložen ustrezen novejši izpisek iz zemljiške knjige) s podatki izpiska iz z.k. na list. št. 58, po katerih je bila delitev po sklepu iste uprave z dne 6.9.1988 in odločbi z dne 14.5.1990 izbrisana in je bilo s sklepom z dne 13.2.1992, dn. št. 204/92 vzpostavljeno staro stanje z vpisom parc.

št .1048 (njiva), pod zap. št. 22 v A2. listu.

Odločitve, da mora opustiti kakršnekoli posege v preostali del parcele 1048 k.o. B., zahodno od hleva, tožnica ne izpodbija, toženci pa v svoji pritožbi tudi ne navajajo nobenih dejstev in ne predlagajo dokazov, s katerimi bi mogli ovreči pravilnost zaključkov prvega sodišča, da tožnica ne posega neupravičeno ta del parcele, s tem ko ima na zemljišču greznico in ko hodi in vozi do tega objekta, kakor tudi glede uporabe poti ob vzhodnem robu parcele v njenem dejanskem obsegu. Pritožba v tem delu zato ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v navedenem obsegu mnenja, da mora prvo sodišče zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja v nakazanih smereh, ponovno obravnavati stvar na prvi stopnji inje zato izpodbijano sodbo delno razveljavilo in spis vrnilo temu sodišču v nov postopek (370. čl .ZPP). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo prvo sodbo (368. čl. ZPP). Prvo sodišče bo moralo ponovno odločati tudi o vseh stroških postopka (166/3 čl. ZPP).