Jedro

V pravnem prometu nepremičnin se domneva, da je lastnik nepremičnine tista oseba, ki je kot takšna vpisana v zemljiško knjigo, ne pa tista, ki jo ima v posesti. Namen vpisa v zemljiško knjigo je publikacija lastništva. Vendar pa se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je lastnik neka tretja oseba. Tožnica torej ne bi bila dobroverna, če bi glede na okoliščine primera, v času sklepanja menjalne pogodbe z B., lahko vedela, da je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na spornem delu zemljišča izvenknjižno, že po samem zakonu (s priposestvovanjem). Če pa bi se ugotovilo, da se je tožnica pri sklepanju menjalne pogodbe oprla na podatke zemljiške knjige po katerih sta lastnika spornega dela zemljišča B. in da ni imela nobenih razlogov, da bi dvomila v njihovo pravilnost, tožena stranka kasneje ne bi mogla uveljavljati nevknjižene pravice, ki jo je pridobila z priposestvovanjem (ne glede na sodbo na podlagi pripoznave). Takšno stanje je pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ izrecno reševalo, ko je določalo: "Pravica pridobljena s priposestvovanjem ali zastaranjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem ali zastaranjem pridobljena pravica vpisana." Če bi sodišče ugotovilo, da tožnica v času sklepanja menjalne pogodbe ni bila dobroverna, lastninske pravice na spornem delu zemljišča ni mogla pridobiti. Prav tako je, v primeru njene nedobrovernosti, ni mogla pridobiti po določilih 24. in 25. člena ZTLR. Vendar ne iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje, temveč zato ker slaba vera graditelja izključuje originaren način pridobitve lastninske pravice na zemljišču. Tako tožba tožeče stranke kot negatorna nasprotna tožba (42. člen ZTLR) tožene stranke imata enako podlago - zatrjevano lastninsko pravico na spornem delu zemljišča. Enaka podlaga pa postavlja odločitvi o tožbenem in nasprotnem tožbenem zahtevku v medsebojno odvisnost. Drugače bi bilo le v primeru, če bi bila negatorna tožba izključena, npr. ker bi imela tožnica pooblastilo za vznemirjanje tožene stranke kot lastnice v kakšni drugi stvarni pravici in ne v lastninski.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, v katerem je bilo odločeno o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka (v delu 3. točke in 4. točki izreka) razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvi točki izreka ugotovilo, da je tožnica izključna lastnica tistega dela parcele 1048 k.o. B., ki se razprostira med tožničinim živinskim hlevom in kozolcem last tožene stranke, v izmeri cca 130 m2 in ki predstavlja funkcionalno zemljišče k navedenemu hlevu (v nadaljevanju - sporni del zemljišča). Tožencem je naložilo, da so tožnici dolžni izstaviti ustrezno listino za vknjižbo njene lastninske pravice, tožnica pa bo tožencem plačala znesek 115.576,63 SIT, ki predstavlja vrednost spornega dela zemljišča. V drugi točki izreka je izreklo za nedopustno izvršbo, dovoljeno s sklepom z dne 16.6.1987, opr. št. I 165/87, na podlagi sodbe na podlagi pripoznave z dne 13.6.1986, opr. št. P 121/86, v delu, ki se nanaša na sporni del zemljišča. V tretji točki izreka je naložilo tožnici, da je dolžna opustiti vsakršen poseg v lastninsko pravico tožencev na zahodnem delu parcele št. 1048 k.o. B., razen v spornem delu zemljišča in v delu na katerem stoji greznica tožnice in kolikor je potrebno za nemoteno uporabo greznice ter v delu kjer poteka obstoječa pot. Nasprotni tožbeni zahtevek v preostalem delu je, v četrti točki izreka, zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene (nasprotne tožeče) stranke delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v prvi in drugi točki izreka ter v stroškovnem delu in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku (3. in 4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena (nasprotna tožeča) stranka vlaga zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani del sodb sodišč prve in druge stopnje. Navaja, da se izpodbijana sodba v pravnomočnem delu (v delu, v katerem je bil zavrnjen nasprotni tožbeni zahtevek), sklicuje na odločitev o ugotovitvi tožničine lastninske pravice na spornem delu zemljišča, ki pa jo je sodišče druge stopnje razveljavilo. Izpodbijana sodba je tako sama s seboj v nasprotju, prav tako pa tudi v nasprotju z razlogi, navedenimi v obrazložitvi. Tožničina lastninska pravica na spornem delu zemljišča je vprašljiva. Tožnica ni bila dobroverna. Tudi zakonska podlaga za ustanovitev lastninske pravice na spornem delu zemljišča, ne obstoji. V skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se zavrne.

Revizija je utemeljena.

Predmet spora v tej zadevi sta tožba tožeče stranke za nedopustnost izvršbe in na ugotovitev lastninske pravice, in nasprotna negatorna tožba tožene stranke, ki obe temeljita na zatrjevani lastninski pravici na zemljišču parc. št. 1048, k.o. B., ki leži med živinskim hlevom last tožeče stranke in kozolcem last tožene stranke in meri cca 130 m2. Tožnica je najprej navajala kot podlago pridobitve lastninske pravice na spornem delu zemljišča menjalno pogodbo z dne 21.3.1984, ki jo je sklenila z B. S. st. in B. S.ml. in s katero sta ji izročila v last in posest celo parc. št. 1048 (sporno zemljišče je del te parcele), ona pa jima je izročila del svoje parc. št. 1038. Kasneje je navajala, da je lastninsko pravico na spornem delu zemljišča pridobila na podlagi 24. in 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) z izgradnjo živinskega hleva, h kateremu pripada tudi sporni del zemljišča kot funkcionalno zemljišče. Tožena stranka meni, da je lastnica spornega dela zemljišča ona, ker ga je pridobila s priposestvovanjem in kar je bilo, v pravdnem postopku proti B., ugotovljeno s sodbo na podlagi pripoznave z dne 13.6.1986, opr. št. P 121/86. Zadeva ima tako tri akterje: 1) B. S. st. in B. S.ml. kot zemljiškoknjižna lastnika spornega dela zemljišča, 2) tožečo stranko, ki naj bi pridobila sporni del zemljišča na podlagi menjalne pogodbe z zemljiškoknjižnim lastnikom, 3) toženo stranko, ki naj bi pridobila sporni del zemljišča na originaren način, s priposestvovanjem.

Podlaga odločitvi o tožbenem zahtevku, kot tudi o nasprotnem tožbenem zahtevku pa je rešitev istega vprašanja: Katera od pravdnih strank je lastnica spornega dela zemljišča? Sodišče prve stopnje je na podlagi razlage določil 24. in 25. člena ZTLR ugotovilo, da je to tožnica, ne glede na menjalno pogodbo z B. Sporni del zemljišča naj bi pridobila z izgradnjo živinskega hleva, tudi če pri tem ni bila v dobri veri.

Po mnenju sodišča druge stopnje pa takšna razlaga določil ZTLR ne pride v poštev, ker z gradnjo objekta na lastnem zemljišču ni mogoče pridobiti lastninske pravice na tujem zemljišču, ki predstavlja funkcionalno zemljišče k temu objektu. Ob spornosti takšnega stališča (glej nadaljevanje obrazložitve) pa je vendarle moč pritrditi sodišču druge stopnje, da je za odločitev v zadevi odločilno vprašanje dobrovernosti tožnice pri sklepanju menjalne pogodbe.

V pravnem prometu nepremičnin se domneva, da je lastnik nepremičnine tista oseba, ki je kot takšna vpisana v zemljiško knjigo, ne pa tista, ki jo ima v posesti. Namen vpisa v zemljiško knjigo je publikacija lastništva. Vendar pa se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je lastnik neka tretja oseba. Tožnica torej ne bi bila dobroverna, če bi glede na okoliščine primera, v času sklepanja menjalne pogodbe z B., lahko vedela, da je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na spornem delu zemljišča izvenknjižno, že po samem zakonu (s priposestvovanjem). Če pa bi se ugotovilo, da se je tožnica pri sklepanju menjalne pogodbe oprla na podatke zemljiške knjige po katerih sta lastnika spornega dela zemljišča B. in da ni imela nobenih razlogov, da bi dvomila v njihovo pravilnost, tožena stranka kasneje ne bi mogla uveljavljati nevknjižene pravice, ki jo je pridobila z priposestvovanjem (ne glede na sodbo na podlagi pripoznaveĐ). Takšno stanje je pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ izrecno reševalo, ko je določalo: "Pravica pridobljena s priposestvovanjem ali zastaranjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem ali zastaranjem pridobljena pravica vpisana." Po dosedaj ugotovljenem dejanskem stanju je gotovo edino to, da je tožnica vedela, da je parcela 1048 obremenjena s služnostjo kozolca v korist pravnega prednika tožene stranke F. K. Tako je namreč zapisano v menjalni pogodbi z B. Glede na zgoraj navedeno pa bi bilo treba ugotoviti, ali je tožnica v času sklepanja menjalne pogodbe vedela oziroma bi lahko vedela, da je lastnik spornega dela zemljišča pravni prednik tožene stranke, ne pa zemljiškoknjižni lastnik. Če bi sodišče ugotovilo, da tožnica v času sklepanja menjalne pogodbe ni bila dobroverna, lastninske pravice na spornem delu zemljišča ni mogla pridobiti. Prav tako je, v primeru njene nedobrovernosti, ni mogla pridobiti po določilih 24. in 25. člena ZTLR. Vendar ne iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje, temveč zato ker slaba vera graditelja izključuje originaren način pridobitve lastninske pravice na zemljišču. Sodišče druge stopnje je na 4. strani (l.št.116) svoje odločbe že navedlo nekaj okoliščin, ki bi lahko bile relevantne za ugotovitev (ne)dobrovernosti tožnice. V zvezi s tem je treba poudariti, da sta stranki predmet razpravljanja jasno omejili, zato bi se bilo treba tudi pri ugotavljanju navedenih okoliščin, omejiti le na sporni del zemljišča (med kozolcem in živinskim hlevom), ne pa tudi na tisti del zemljišča kjer kozolec stoji ali celo na celoten zahodni del parcele, saj med strankama glede tega dela zemljišča ni spora.

Tožena stranka, ki z nasprotno tožbo zahteva od tožnice opustitev vsakršnih posegov v njeno lastninsko pravico na spornem delu zemljišča, ima prav v reviziji, ko trdi, da bi morali razlogi, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o tožbenem zahtevku tožnice na ugotovitev lastninske pravice in nedopustnost izvršbe, veljati tudi za odločitev o delni zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka, saj se ta odločitev sklicuje na ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke na spornem delu zemljišča. Kot je bilo že zgoraj navedeno, imata tako tožba tožeče stranke kot negatorna nasprotna tožba (42. člen ZTLR) tožene stranke enako podlago - zatrjevano lastninsko pravico na spornem delu zemljišča. Enaka podlaga pa postavlja odločitvi o tožbenem in nasprotnem tožbenem zahtevku v medsebojno odvisnost. Drugače bi bilo le v primeru, če bi bila negatorna tožba izključena, npr. ker bi imela tožnica pooblastilo za vznemirjanje tožene stranke kot lastnice v kakšni drugi stvarni pravici in ne v lastninski, vendar o tem izpodbijana sodba nima nobenih ugotovitev, pa tudi stranki tega nista zatrjevali.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje v razlogih odločitve, ki se nanaša na potrditev sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka (3. in 4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), postavilo na stališče, da tožnica ne posega neupravičeno v sporni del zemljišča. Vendar pa razlogov za takšno stališče ni navedlo. Ta del odločitve pa je glede na zgoraj navedeno tudi v nasprotju z razlogi o razveljavitvi odločitve sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku. Sodba je zato pomankljiva in se je ne da preizkusiti, s tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Glede na naravo kršitve je bilo smotrno, da revizijsko sodišče, na podlagi 1. odstavka 394. člena, razveljavi tako sodbo sodišča druge sodbe v izpodbijanem delu nerazveljavljenega dela kot tudi sodbo sodišča prve stopnje v delu v katerem je bil zavrnjen nasprotni tožbeni zahtevek (del 3. točke in 4. točka izreka) in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Napotki sodišču prve stopnje za novo odločanje so razvidni iz obrazložitve tega sklepa, zato jih ni potrebno še posebej navesti. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.