Jedro

Carinski organ je ugotovil, da tožnik ni imel evidentiranih poslovnih dogodkov v zvezi z dobavitelji in tudi ne v zvezi s kupci predmetnega tobaka. Na podlagi 78. člena CZS je organ pri tožniku opravil naknadno kontrolo, in sicer zaradi dvoma v pravilno vrednost predloženih računov predmetnim carinskim deklaracijam glede na cene tobaka na trgu, pa tudi zato, ker so bili predmetni računi različnih izdajateljev iz Indije večinoma enake oblike.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju: carinski organ) tožniku določil znesek dajatev in obresti za blago, ocarinjeno po carinskih deklaracijah za hkratno sprostitev v prost promet in domačo uporabo, ki jih v izreku navaja v skupnem znesku 55.321,10 EUR, od tega iz naslova carine 22.096,88 EUR, trošarine 9.006,00 EUR, davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) 22.167,71 EUR ter obresti. Družba A. d.o.o., in tožnik sta dolgovani znesek dolžni plačati solidarno v roku 10 dni od vročitve te odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave in bodo za vsak dan zamude zaračunane zakonite zamudne obresti (točka 1. izreka); o stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom, pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točki 2. in 3. izreka). Družba A. d.o.o. iz Ljubljane (v nadaljevanju: deklarant) je v obdobju od 28. 6. 2010 do 4. 5. 2011 v svojem imenu in za račun tožnika kot prejemnika blaga pri izpostavi Letališče Brnik vložil 6 carinskih deklaracij za postopek hkratne sprostitve v prost promet in domačo porabo za različne vrste tobaka za žvečenje in kajenje z vodno pipo. Navedeno blago je bilo deklarirano na podlagi računov, ki so jih izdale različne indijske družbe, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja. Carinski urad je na podlagi 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktober 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (Uradni list L št. 302 z dne 19. 10. 1992, z vsemi spremembami, v nadaljevanju CZS) pri tožniku opravil inšpekcijski nadzor. Ugotovitve naknadne kontrole ter pripombe tožnika in deklaranta nanje je navedel v zapisniku in dodatku k zapisniku. Oba sta bila tožniku vročena, ki je podal pripombe. Carinski urad je preverjal carinsko vrednost predmetnega blaga in pravilnost obračuna carinskih dajatev na podlagi 6 spornih carinskih deklaracijah, kot jih navaja.

Carinski organ je ugotovil, da tožnik ni imel evidentiranih poslovnih dogodkov v zvezi z dobavitelji in tudi ne v zvezi s kupci predmetnega tobaka. Zaradi dvomov v pravilno vrednost predloženih računov za obravnavani tobak je carinski urad na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Republiko Indijo o carinskem sodelovanju in medsebojni upravni pomoči pri carinskih zadevah (v nadaljevanju: Sporazum ES z Indijo) zaprosil za preverjanje, med drugim tudi računov, ki so bili priloženi k predmetnim carinskim deklaracijam. Z odgovorom CT/VIII/07/2011 FS (T) z dne 27. 9. 2011, skupaj s pripadajočimi prilogami, je Visoka komisija Indije med drugim posredovala tudi dejanske podatke glede cene tobaka. Belgijska carinska služba pa je v prilogi dopisa 11/901/17.565 z dne 1. 8. 2012 tudi posredovala kopije računov EXP/044/10-11 z dne 14. 6. 2010 in EXP/05/10-11 z dne 3. 7. 2010, ki dopolnjujejo podatke, ki jih je posredovala Visoka komisija Indije. Z predhodno navedenimi dopisi skupaj s prilogami je bil tožnik tudi seznanjen. Po izvedenem naknadnem pregledu predmetnih carinskih deklaracij s prilogami je carinski organ ugotovil prenizko carinsko vrednost obravnavanega tobaka, zato so bile tudi dajatve obračunane v prenizkem znesku. Carinski organ je ugotavljal transakcijsko vrednost blaga v skladu z določbami členov 29/1, 30/1, 30/2, 32/1/e/(i) in (ii) CZS ter členov 147/1, 150/1, 150/2, 164 in 166 členov Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (Uradni list L, št. 253 z dne 11. oktober 1993 z spremembami, v nadaljevanju: Izvedbena uredba). Uporabil je transakcijsko vrednost enakega blaga, ki je bila podana za izvoz v Skupnost in izvožena v istem časovnem obdobju kot blago, ki ga je bilo treba ovrednotiti na podlagi člena 30 (2) (a) CZS. Na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) je carinski organ odmeril tudi znesek trošarine, pri čemer je upošteval 47. člen, 50. člen, osmi odstavek 51. člena in prvi odstavek 62. člena ZTro. V skladu s prvim odstavkom 38. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) pa je bil tožniku naknadno obračunan tudi DDV.

Drugostopenjski organ se z odločitvijo strinja. Organ prve stopnje je na podlagi predmetnih carinskih deklaracij pristopil k ugotavljanju transakcijske vrednosti enakega blaga, ki je bilo dano za izvoz v EU in izvoženo v istem ali približno istem času kot blago, ki ga je bilo treba vrednotiti. Pri vrednotenju je upošteval komercialno raven in količine iz Priloge 32 k Izvedbeni uredbi.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP), saj tožniku ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek, kontradiktornost v postopku in obrazložena odločba. Meni, da so bile kršene določbe 82. člena in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj tožena stranka ni izdala sklepa o zavrnitvi zahteve tožnika glede pregledovanja, prepisovanja in preslikovanja pravno pomembnih listin. Tožnik je namreč želel vpogledati in preslikati tajno dopisovanje med uslužbenci slovenske in indijske carine. V zvezi z izvedenskim mnenjem pa tožnik meni, da se lahko presoja zgolj na podlagi ustne obravnave, na podlagi 154. člena in 194. člena ZUP. Tožnik tudi ugovarja, da bi bilo potrebno zaslišati indijskega izvedenca. Tožena stranka morala zavzeti stališče, ali je dopis indijskih carinskih organov izvedensko mnenje glede tobaka za žvečenje, ki se praviloma dokazuje s pritegnitvijo izvedenca. Pri tem bi morala opredeliti tudi pravni položaj indijskega izvedenca glede na sistem dokaznih sredstev, naveden v ZUP. V danem primeru ne gre za izjeme postopka za t.i. skrajšan postopek. Navaja določbi 82. člena in 146. člena ZUP ter mnenje prof. dr. Toneta Jerovška z naslovom Pomen načel v upravnem postopku z dne 9. in 10. 6. 1998. Ustna obravnava bi morala biti opravljena in v njej dana tožniku možnost, da se izjavi. Napačno je stališče pritožbenega organa, da naj tožnik ne bi zaprosil za vpogled v spise. Tožena stranka ni ugodila dokaznemu predlogu z izvedbo odločilnih dejstev s pritegnitvijo izvedenca in tudi z zaslišanjem. Carinski organ tudi ni omogočil tožniku vpogleda in preslikavo upravnega spisa. V obrazložitvi izpodbijane odločbe carinski organ selektivno navaja dejstva in ne navaja vseh tožnikovih pripomb na zapisnik. V skladu z navedenim tožnik sodišču predlaga, da na glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije, izvede predlagane dokaze ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži, da izda sklep na podlagi osmega odstavka 82. člena ZUP in tožniku omogoči vpogled v predmetni upravni spis. Na podlagi vpogleda v upravni spis omogoči tožniku tudi preslikavo listin po lastni izbiri. Tožniku pa naj tudi omogoči pritegnitev izvedenca ustrezne stroke, ki bo podal izid in mnenje, s katerim bi se ugotovila pravilna vrednost tobaka ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku, ki ga priglaša. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je v danem primeru med strankama sporna carinska vrednost predmetnega blaga in znesek naknadno obračunanih dajatev iz naslova carine, trošarine in DDV ter obresti za to blago ( različne vrste tobaka za žvečenje in kajenje z vodno pipo) na podlagi spornih 6 carinskih deklaracijah, ki jih je v imenu in za račun tožnika vložil deklarant. Navedeno blago je bilo deklarirano na podlagi računov, ki so jih izdale različne indijske družbe, vsi računi pa so imeli podobno obliko. Carinski organ je na podlagi 78. člena CZS pri tožniku opravil naknadno kontrolo. Zaradi dvoma v pravilno vrednost predloženih računov predmetnim carinskim deklaracijam glede na cene tobaka na trgu, pa tudi zato, ker so bili predmetni računi različnih izdajateljev iz Indije večinoma enake oblike, je prvostopenjski organ od Visoke komisije Indije in od belgijske carinske službe pridobil podatke o dejanski vrednosti tobaka.

Po presoji sodišča je neutemeljen ugovor tožnika, da je bilo v predmetnem postopku izvedeno tajno dopisovanje med uslužbenci slovenske in indijske carine. Kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, je bilo izvedeno povsem zakonito mednarodno sodelovanje carinskih organov na podlagi Sporazuma ES z Indijo. Z odgovorom CT/VIII/07/2011 FS (T) z dne 27. 9. 2011, skupaj s pripadajočimi prilogami, je Visoka komisija Indije med drugim posredovala tudi dejanske podatke glede vrednosti tobaka. Belgijska carinska služba pa je v prilogi dopisa 11/901/17.565 z dne 1. 8. 2012 tudi posredovala kopiji dveh računov in sicer EXP/044/10-11 z dne 14. 6. 2010 in EXP/05/10-11 z dne 3. 7. 2010, ki dopolnjujeta podatke, ki jih je posredovala Visoka komisija Indije. Z predhodno navedenimi dopisi skupaj s prilogami je bil tožnik tudi seznanjen. Te listine so bile pridobljene v okviru uradnega mednarodnega sodelovanja. V ugotovitvah pristojnih indijskih organov so bile povzete vrednosti in paritete izračunov indijskih izvoznikov. Kot je to tožniku pojasnil pravilno že pritožbeni organ, ne gre za izvedeniško mnenje indijskih izvedencev na podlagi prvega odstavka 189. člena ZUP, kot to meni tožnik. Tako so po presoji sodišča neutemeljeni ugovori tožnika, da tožena stranka ni zavzela stališče ali je dopis indijskih carinskih organov izvedensko mnenje, ki se lahko presoja zgolj na podlagi ustne obravnave, na podlagi 154. člena in 194. člena ZUP. Posledično pa je tudi neutemeljen tožnikov ugovor, da bi bilo potrebno zaslišati indijskega izvedenca.

Tožnik tudi neupravičeno ugovarja, da je podana kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ker naj bi tožniku ne bil zagotovljen pošten dokazni postopek z upoštevanjem načela kontradiktornosti v postopku. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik v postopku pozvan, da predloži listine, ki se nanašajo na predmetno zadevo, prejel je tudi zapisnik o naknadnem carinskem nadzoru ter nanj tudi podal pripombe, kar med strankama ni sporno. Obveščen je bil tudi o vseh listinah, ki jih je carinski organ pridobil v postopku upravnega sodelovanja carinskih organov ter se nanašajo na obravnavano zadevo. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik prejel dopis CT/VIII/07/2011 FS(T) z dne 27. 9. 2011 s prevodom sodnega tolmača v slovenski jezik, vključno s prilogo A k temu dopisu, s katerim je Visoka komisija Indije med drugim posredovala tudi dejanske podatke o ceni tobaka. Seznanjen je bil tudi z listinami, ki jih je posredovala belgijska carinska služba ter fotokopijami računov EXP/05/10-11 z dne 3. 7. 2010 in EXP/06/10-11 z dne 12. 7. 2010, ki so bili tožniku posredovani z dopisom DT 0610-15-2012-15 z dne 25. 1. 2012. Z navedenimi listinami je bil tako po presoji sodišča tožnik ustrezno seznanjen in je imel tudi vse možnosti, da se o njih v postopku izjasni.

Neutemeljeni so tudi tožnikovi očitki glede kršitev 82. člena in 146. člena ZUP, ker ni bil izdan sklep o zavrnitvi zahteve tožnika glede pregledovanja, prepisovanja in preslikovanja pravno pomembnih listin. Kot je to pojasnil pravilno že pritožbeni organ, je carinski organ tožniku poslal le tiste podatke, ki so se nanašali na tožnikove posle, ostale podatke pa je povsem pravilno zakril. Na zakritih delih priloge, ki so bili tožniku posredovani z dopisom DT 0610-15/2012-15 z dne 25. 1. 2012, so bili navedeni zneski računov za druge pravne osebe, ki so v spornem obdobju iz Indije v Slovenijo uvažale tobak za žvečenje. Ti so bili prav tako predmet zaprosila za dostavo podatkov, ki ga je slovenski carinski organ posredoval pristojnim organom Indije na podlagi Sporazuma med ES in Indijo. Zakriti podatki se ne nanašajo na tožnika. Tožnik je bil tudi po mnenju sodišča seznanjen z vsemi listinami, ki so bili podlaga za odločitev v zvezi s predmetnimi carinskimi deklaracijami, z zapisnikom in dopolnitvijo zapisnika. Iz listin upravnega spisa tudi izhaja, da je tožnik po izdaji izpodbijane odločbe vložil zahtevo za preslikave izbrisanih delov listin, kar je Carinski urad Ljubljana zavrnil s posebnim sklepom DT 0611-114/2013-3 z dne 31. 5. 2013. Povsem pavšalen je tožnikov tožbeni ugovor, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe carinski organ selektivno navaja dejstva in ne navaja vseh tožnikovih pripomb na zapisnik, saj ni navedel katerih konkretnih pripomb carinski organ ni navedel oz. se do njih ni opredelil. Takšnega ugovora pa sodišče ne more presoditi.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, da naj omogoči pritegnitev izvedenca ustrezne stroke, ki bo podal izid in mnenje, s katerim bi se ugotovila pravilna vrednost tobaka. Carinsko vrednost blaga je carinski organ ugotavljal v skladu s predpisanimi metodami. Uporabil je transakcijsko vrednost enakega blaga, ki je bilo dano v izvoz v Skupnost in izvoženo v istem časovnem obdobju kot blago, ki ga je bilo treba ovrednotiti na podlagi člena 30 (2) (a) CZS. Na podlagi prvega odstavka 150. člena Izvedbene uredbe se pri uporabi člena 30 (2) (a) CZS, ki opredeljuje določanje transakcijske vrednosti enakega blaga, carinska vrednost določi s sklicevanjem na transakcijsko vrednost enakega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni za približno enako količino blaga, kakršna je količina blaga, ki se vrednoti. Pri vrednotenju blaga po predmetnih carinskih deklaracijah je bila pravilno upoštevana komercialna raven in količina iz Priloge 23 k Izvedbeni uredbi. Tako tudi po presoji sodišča ugotavljanje carinske vrednosti predmetnega blaga z izvedencem ustrezne stroke, kot to predlaga tožnik, ni bilo potrebno, kar je tudi v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbah X Ips 1334/2004 in X Ips 268/2012. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 in ni sledilo tožnikovemu predlogu, da naj izvede javno obravnavo. Prav tako ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.