Jedro

Presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP ni dovoljen revizijski razlog.

Ker je bil revident ustrezno seznanjen z vsemi listinami, ki se nanašajo na njegovo zadevo, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede na vsebino zadeve.

Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Ljubljana, št. DT 0611-98/2013-2 z dne 5. 4. 2013, s katero je prvostopenjski carinski organ revidentu določil znesek dajatev in obresti za blago, carinjeno po carinskih deklaracijah za hkratno sprostitev v prost promet in domačo porabo, ki jih v izreku navaja v skupnem znesku 55.321,10 EUR, od tega iz naslova carine 22.096,88 EUR, trošarine 9.006,00 EUR, davka na dodano vrednost 22.167,71 EUR ter obresti. Družba S., d. o. o., Ljubljana, in revident sta dolgovani znesek dolžna plačati solidarno v roku deset dni od vročitve te odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave in bodo za vsak dan zamude zaračunane zakonite zamudne obresti (1. točka izreka); o stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom, pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. in 3. točka izreka). Drugostopni organ je pritožbo z odločbo, št. DT 498-1-23/2013-6 z dne 19. 9. 2014, kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede dovoljenosti sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku revidenta ugodi, odpravi odločbo prvostopenjskega carinskega organa in zadevo vrne temu organu v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) postavi več vprašanj za predhodno odločanje.

3. Tožena stranka predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

6. Revident dovoljenost revizije izrecno uveljavlja le po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker želi dobiti odgovor na postavljeni pravni vprašanji. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

7. Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve izhaja, da je S., d. o. o., iz Ljubljane (v nadaljevanju deklarant) v obdobju od 28. 6. 2010 do 4. 5. 2011 v svojem imenu in za račun revidenta kot prejemnika blaga pri izpostavi Letališče Brnik vložil šest carinskih deklaracij za postopek hkratne sprostitve v prost promet in domačo porabo za različne vrste tobaka za žvečenje in kajenje z vodno pipo. Navedeno blago je bilo deklarirano na podlagi računov, ki so jih izdale različne indijske družbe. Carinski urad je na podlagi 78. člena CZS pri revidentu opravil inšpekcijski nadzor. Zaradi dvomov v pravilno vrednost predloženih računov za obravnavani tobak je carinski urad na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Republiko Indijo o carinskem sodelovanju in medsebojni upravni pomoči pri carinskih zadevah (v nadaljevanju Sporazum ES z Indijo) zaprosil za preverjanje, med drugim računov, ki so bili priloženi k predmetnim carinskim deklaracijam. Z odgovorom CT/VIII/07/2011 FS (T) z dne 27. 9. 2011, skupaj s pripadajočimi prilogami, je Visoka komisija Indije med drugim posredovala dejanske podatke glede cene tobaka. Belgijska carinska služba pa je v prilogi dopisa 11/901/17.565 z dne 1. 8. 2012 tudi posredovala kopije računov EXP/044/10-11 z dne 14. 6. 2010 in EWP/05/10-11 z dne 3. 7. 2010, ki dopolnjujejo podatke, ki jih je posredovala Visoka komisija Indije. Carinski organ je ugotovil prenizko vrednost obravnavanega tobaka, zato je ugotavljal transakcijsko vrednost blaga v skladu z določbami členov 29/1, 30/1, 30/2, 32/1/e/(i) in (ii) CZS ter členov 147/1, 150/1, 150/2, 164 in 166 členov Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena Uredba).

8. Revident kot pomembno v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 izpostavlja vprašanje, kakšna je narava dopisa Visoke komisije Indije v luči dokaznih sredstev Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Dopis Visoke komisije Indije vsebuje zgolj dejstva, ki niso znana slovenskim carinskim organom, kar pomeni, da gre za izvedensko mnenje o dejstvih. Navaja, da upravno sodišče in toženi organ obravnavata omenjeni dopis kot pravnomočno sodbo, saj ne dovoli dokazovanja o nasprotnem.

9. Po presoji Vrovnega sodišča vprašanje, ki ga izpostavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po vsebini gre namreč za vprašanje, ki se nanaša na pravilnost uporabe določb ZUP. Ker presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP glede na 85. člen ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog, tudi izpostavljeno vprašanje ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede ustavnopravnih ugovorov revidenta Vrhovno sodišče dodaja, da do kršitve določb Ustave RS (predvsem, ker sodišče prve stopnje ni tudi ustno zaslišalo izvedenca na glavni obravnavi) v zvezi s tem vprašanjem ni moglo priti. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč jasno, da pri podatkih Visoke komisije Indije ne gre za izvedeniško mnenje v smislu drugega odstavka 190. člena ZUP in za določitev transakcijske vrednosti tudi ni treba postaviti drugega neodvisnega izvedenca, kot zatrjuje revident. Indijski organi so zaradi dvomov v prijavljeno carinsko vrednost na zaprosilo slovenskih organov poslali dopis in prilogo, ki prikazuje (le) dejanske podatke izdanih izvoznih računov, ki so jih indijski izvozniki predložili indijski carini ob izvozu. Na podlagi teh informacij je bila ugotovljena transakcijska vrednost blaga, ki ga je uvozil revident. Za posredovanje teh podatkov in ugotavljanje vrednosti na taki pravni podlagi (navedeni v 7. točki obrazložitve tega sklepa) torej ni potrebno nobeno strokovno znanje.

11. Revident kot pomembno v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 izpostavlja tudi vprašanje, ali so poslovna skrivnost transakcijske vrednosti uvoženega tobaka za žvečenje drugih uvoznikov v istem ali približno istem času kot blago, ki ga je uvažala revidentka. Toženi organ je namreč izbrisal in prikril transakcijske vrednosti ostalih uvoznikov tobaka za žvečenje, ki so v istem ali približno istem času uvažali tobak za žvečenje kot revidentka.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča to vprašanje ni pomembno glede na vsebino zadeve, saj je že sodišče prve stopnje revidentu pravilno pojasnilo, da so določeni deli dopisa indijskih organov res bili zakriti, vendar pa se ti podatki ne nanašajo na revidenta. Revident je od carinskih organov dobil vse podatke, ki se nanašajo nanj, v zakritem delu priloge pa so bili navedeni zneski računov za druge pravne osebe, ki so v spornem obdobju iz Indije v Slovenijo uvažale tobak za žvečenje. Ti podatki so bili prav tako predmet zaprosila za dostavo podatkov, ki ga je slovenski organ posredoval pristojnim organom Indije na podlagi Sporazuma med ES in Indijo. Ker je bil revident ustrezno seznanjen z vsemi listinami, ki so pomembne za njegovo zadevo, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede na vsebino zadeve.

13. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter tudi kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, za dovoljenost revizije ne zadostuje.(2) Navedeno velja tudi za vprašanja, ki jih navaja kot vprašanja za predhodno odločanje Sodišča EU. V skladu s tem Vrhovno sodišče ne odgovarja na druge revizijske ugovore.

14. Revident navaja tudi, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Revident bi moral skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe in iz odločbe Vrhovnega sodišča, s katero utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti, česar pa ni storil. 15. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (2)

Enako npr. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012.