Jedro

Stranka ima pravico, da se v postopku izjavi, sodišče pa dolžnost, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Sodišče sicer ni dolžno odgovoriti prav na vsak argument stranke, odgovoriti pa mora na tiste, ki so za odločitev pomembni.

Napake sodbe, ki jih zajema kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, morajo biti take, da zaradi njih sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2007, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 16. 4.2007, ampak še traja, za poziv nazaj na delo, za vpis delovne dobe v delovno knjižico, za obračun in nadomestilo plač za čas od 16. 4. 2007 dalje v mesečnem bruto znesku 11.238,51 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, za izplačilo plač za obdobje od marca 2003 do julija 2007, za plačilo odpravnine v znesku 404.586,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2007 do plačila, za odškodnino v znesku 100.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2007 do plačila in za plačilo prejemkov iz naslova dobička iz poslovanja za leto 2003, 2004, 2005 in 2006 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevku po nasprotni tožbi je ugodilo in ugotovilo, da je individualna pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2002 neobstoječa, nato pa (po nepotrebnem) odločilo tudi o podrednem zahtevku po nasprotni tožbi in ga zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila pisna pogodba, ki nosi datum 1. 6. 2002, podpisana kasneje, in sicer v času, ko M. B., ki jo je podpisal kot družbenik toženke, v tej funkciji ni bil več (družbenik je bil od 21. 12. 2001 do 19. 6. 2002).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na točko I/2 in I/3 sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo. Ugotovilo je, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zoper katero sodnega varstva ni uveljavljal, zato ni upravičen do vrnitve na delo in za čas od 16. 4. 2007, ko se je iztekel odpovedni rok, kar se je zgodilo pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (18. 4. 2007), in tudi ne do prejemkov iz delovnega razmerja za ta čas. Zavrnilo je tudi pritožbo zoper odločitev v točkah I/4 (nerazveljavljeni del) in I/5 ter II/1 sodbe sodišča prve stopnje. Sprejelo je dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi, na kateri temeljijo denarni zahtevki, antidatirana oziroma podpisana za nazaj, torej neobstoječa, ker jo je kot družbenik toženke podpisala oseba, ki v času podpisa ni bila več družbenik. Sprejelo je oceno, da je bila sklenjena ustna pogodba o zaposlitvi, vendar ne v vsebini, kot jo zatrjuje in z neobstoječo pisno pogodbo dokazuje tožnik. V delu, ki se nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (točka I/1), del denarnih zahtevkov (47., 48., 49. in 50. alineja točke I/4) ter odločitev o stroških postopka (točka I/6 in IV) pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.

3. Zoper pravnomočni del sodbe – odločitev glede točk I/2, I/3, nerazveljavljeni del točke I/4, točk I/5 in II/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje - vlaga revizijo tožnik. Sodišču druge stopnje in pred tem sodišču prve stopnje stopnje očita absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP. Navaja, da se sodišči nista opredelili do vseh njegovih pravno relevantnih navedb. Sodišče druge stopnje se je v skopi obrazložitvi, potem ko je sledilo dokazni oceni sodišča prve stopnje, oprlo na izpovedbe določenih prič in iz njihovih izpovedb naredilo zaključke, ki so v nasprotju z zapisniki o njihovih zaslišanjih. Konkretno je na podlagi izpovedi priče G. D. zaključilo, da je potrdil navedbo toženke o neobstoju pisne pogodbe o zaposlitvi. To je storilo, čeprav je G. D. izpovedal, da je vedel, da ima revident kot izvršni direktor sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da pogodbe ni videl, ker v tem času ni imel vpogleda v sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi. Nobeno od nižjih sodišč se ni opredelilo do izpovedi G. D., ki si nasprotujejo, konkretno glede tega, kdo je našel revidentovo pogodbo o zaposlitvi. Tudi A. Š., J. B. in D. K. je bilo znano, da je imel revident sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi. Le videl je ni nihče. Da so pogodbe o zaposlitvi bile sklenjene, izhaja tudi iz poročila družbe D., ki je opravljala pregled toženke. Po izpovedi D. K. pogodb ni dobila na vpogled, je pa poslovodstvo izjavilo, da so pogodbe o zaposlitvi v skladu s panožno kolektivno pogodbo. Tako predstavniki družbe D. niso videli ne le tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi nobene druge ne. Sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje izpovedi prič B. S. in A. H. kot nedvomno pristranskih prič, za verodostojni, po drugi strani pa M. B., kot podpisniku sporne pogodbe, ne verjame. Že način, kako so bila revidentu odvzeta pooblastila (preko SMS sporočila), kaže na dvom v njuno izpovedbo. Revidentovo pisarno je zasedel A. H., pri čemer primopredaja ni bila opravljena, kar lahko pomeni tudi, da je A. H. odstranil tiste dokumente, ki mu niso bili všeč. Čeprav je B. S. potrdil, da se je z revidentom in M. B. dogovarjal o vstopu revidenta v lastniško strukturo toženke, se sodišče do tega ni opredelilo, čeprav tudi ta izpoved vsaj posredno potrjuje obstoj individualne pogodbe o zaposlitvi za revidenta. Če ne bi bilo neke podlage – pogodbe – takih dogovarjanj zagotovo ne bi bilo. Ni obrazloženo tudi, zakaj sodišče ni upoštevalo internih aktov tožene stranke. V opisu delovnega mesta izvršni direktor je zapisano, da se zahteva individualna pogodba o zaposlitvi in je že iz tega logično sklepati, da je bila sklenjena. Revident dela ni mogel opravljati na podlagi ustnega dogovora. Sodišče ni utemeljilo, ali šteje akte za neveljavne, neverodostojne ali pa meni le, da v konkretnem primeru niso bili upoštevani. Sodišči se nista opredelili tudi do izpovedbe priče S. B., katerega izpovedba kaže na neverodostojnost izpovedbe A. H.. Izvedeni dokazi so pokazali, da so vsi delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, zaposleni pri toženi stranki, imeli sklenjene pisne individualne pogodbe o zaposlitvi, kar je potrdil vsak zase (J. B., G. D., S. B., B. V., A. H., M. V., J. H. in drugi), zato ni logično, da je le revident ne bi imel. Za sklenitev pogodbe ni bilo ovire, saj je bil določen čas direktor njegov brat M. B., ki je bil tudi edini lastnik družbe G.. Nejasni so razlogi glede tega, da obstoj pogodbe o zaposlitvi za M. B., še ne dokazuje obstoja pisnega pogodbenega razmerja med revidentom in toženko. Sodišči se nista opredelili do revidentovega pojasnila, zakaj se individualna pogodba o zaposlitvi ni izvrševala glede višine plače. V zvezi s sporočilom z dne 1. 2. 2007, dokazom, ki ga je toženka predlagala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, revident meni, da je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 286. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje glede zavrnitve primarnega zahtevka in ugoditve zahtevku po nasprotni tožbi ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik je vložil revizijo sicer zoper celoten zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje, vendar pa se vsebinsko odločitve iz točke I/2 in I/3 sodbe sodišča prve stopnje (zavrnitev zahtevka za trajanje delovnega razmerja in za priznanje pravic iz delovnega razmerja tudi za čas po 16. 4. 2007) ne dotakne, pač pa se revizija nanaša le na nerazveljavljeni del točke I/4, točko I/5 in točko II/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje (prejemke, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2002) in na odločitev v zvezi z nasprotno tožbo (obstoj pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2002). V tem obsegu jo je revizijsko sodišče tudi obravnavalo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z revizijo tožnik uveljavlja le bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana je, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ena od najpomembnejših pravic pravdnih strank je pravica do sodelovanja v postopku (pravica do izjavljanja o pravnih in dejanskih vidikih spora, pravica do seznanitve z navedbami in dokazi nasprotne stranke). Sodna praksa je s široko razlago 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot bistveno kršitev opredelila primere, ko sodišče ne upošteva strankinih navedb o dejstvih ali ko neupravičeno ne izvede dokaza, ki ga je v podkrepitev svojih trditev predlagala. Stranka ima torej pravico, da se v postopku izjavi, sodišče pa dolžnost, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Sodišče sicer ni dolžno odgovoriti prav na vsak argument stranke, odgovoriti pa mora na tiste, ki so za odločitev pomembni. Ni tudi nujno, da je odgovor na navedbe stranke vselej izrecen. V nekaterih primerih lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi izhaja, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo (1).

8. Navedena bistvena kršitev se sodiščema druge in prve stopnje očita v zvezi z opredelitvijo do izpovedi prič D. in B. glede tega, da sta vedela, da ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ter v zvezi s tem, da ni obrazloženo: zakaj se nekaterim pričam verjame (S. in H.), nekaterim pa ne (M. B.); zakaj sodišče ni upoštevalo internih aktov tožene stranke oziroma zakaj jih šteje za neveljavne ali neverodostojne; zakaj ni upoštevana tožnikova navedba o razlogih za neizvrševanje pogodbe o zaposlitvi glede plače; zakaj ni upoštevana tožnikova navedba o veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za M. B. in navedba o možnosti, da je H. ob vselitvi v tožnikovo pisarno lahko odstranil pogodbi o zaposlitvi bratov B..

9. Očitek, da se sodišči nista opredelili do tožnikovih navedb, zakaj se pogodba o zaposlitvi ni izvrševala glede višine plač, je protispisen. Tako sodišče prve, kot sodišče druge stopnje sta se do tega opredelili. Na strani 16 in 17 obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo, da ni logično, da bi direktor družbe pet let opravljal delo za plačo varnostnika v zameno za cca 30 % solastniški delež družbe, ne vedoč kdaj, če sploh kdaj bo dejansko postal solastnik družbe in v kakšnem deležu. Sodišče druge stopnje pa je v obrazložitvi na strani 7 navedlo, da je dogovor o izplačevanju nižje plače v zameno za 30% delež ostal nedokazan. Protispisen je tudi očitek, da se sodišče ni jasno opredelilo do navedb glede veljavnosti pogodbe o zaposlitvi M. B.. Na strani 7 je sodišče druge stopnje dovolj jasno obrazložilo, da okoliščine v zvezi s pogodbo o zaposlitvi M. B. niso relevantne za obravnavano zadevo in zakaj. Res pa se sodišči nista opredelili do navedbe, da je A. H. po tem, ko je zasedel tožnikovo pisarno brez primopredaje, lahko odstranil pogodbi o zaposlitvi za M. B. in M. B.. Vendar pa gre pri teh revidentovih navedbah le za domneve, ki niso bile podprte z nobenim dokazom, zato dejstvo, da se sodišči do navedb nista izrecno opredeljevali, ne predstavlja očitane bistvene kršitve.

10. Ostali očitki se nanašajo na opredelitev do izpovedbe posameznih prič (kar v celoti niti ne drži) in na opustitev obrazložitve o tem, zakaj se nekaterim pričam verjame, drugim pa ne. Teh pomanjkljivosti, v kolikor so res podane, ni mogoče pripisati kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa nedovoljenemu revizijskemu razlogu zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Vprašanje uporabe internih aktov tožene stranke (opisa delovnega mesta izvršni direktor) je stvar pravilne uporabe materialnega prava, ki se ji v reviziji ne oporeka.

12. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana je, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Napake sodbe, ki jih zajema ta kršitev, morajo biti take, da zaradi njih sodbe ni mogoče preizkusiti.

13. Izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, če se sodišče ni izrecno opredelilo do zatrjevano nasprotujočih si izjav G. D. glede (sicer nepomembnega) dejstva, kdo je sporno pogodbo o zaposlitvi našel. S tem očitkom revident izraža dvom v pričino verodostojnost, torej posledično v dejansko stanje, ugotovljeno na podlagi njene izpovedi. Kot je bilo že obrazloženo, pa dejansko stanje ne sodi v okvir revizijske presoje.

14. V razlogih sodbe tudi glede obstoja pogodbe o zaposlitvi ni nobenih očitanih nejasnosti in nasprotij. Sodišče je ugotovilo, da je ustna pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženko obstajala in se izvrševala, saj ni bilo sporno, da je tožnik funkcijo izvršnega direktorja opravljal, ugotovilo pa je tudi, da je bila pisna pogodba v vsebini, kot izhaja iz predložene pogodbe o zaposlitvi z datumom 1. 6. 2002, podpisana po tem, ko M. B., podpisnik na strani družbenika, to ni bil več. Pred tem take pogodbe ni bilo. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila obstoja pisne pogodbe o zaposlitvi in nobena je ni videla; tudi družbi D. ni bila predložena nobena individualna pogodba o zaposlitvi. Nekaterim pričam je bilo sicer znano, da ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, nobena pa ni izpovedala, da ji je znan obstoj pisne pogodbe o zaposlitvi in v vsebini, kot jo zatrjuje tožnik.

15. Navedena bistvena kršitev tudi ni storjena v zvezi z izpovedbo priče S. B., ki naj bi kazala na neverodostojnost priče H., to pa naj bi bilo odločilno dejstvo. Pod očitkom te bistvene kršitve revident ponovno uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

16. Tudi bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ni podana. Podana je, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Revizija jo sodišču druge stopnje očita v zvezi z izpovedjo priče G. D.. Vendar v povzemanju njegove izpovedi ni nobene take pomanjkljivosti ali nasprotja, saj iz izpovedi, da je priča vedel, da ima tožnik kot izvršni direktor sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi ni mogoče napraviti sklepa, da je pisna pogodba o zaposlitvi res obstajala. Priča obstoja pisne pogodbe o zaposlitvi ni potrdila, sploh pa ne v vsebini, kot jo zatrjuje tožnik.

17. Podana pa ni niti relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (kršitev procesnih določb, ki bi vplivala na zakonitost sodbe) v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP zaradi vpogleda v sporočilo z dne 1. 2. 2007. Dokaz je bil predlagan po prvem naroku za glavno obravnavo in po mnenju revidenta ne gre za dokaz, ki ga toženka do prvega naroka za glavno obravnavo ne bi mogla predložiti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za dokaz, ki bi odločilno vplival na odločitev, saj niti v sodbi sodišča prve stopnje niti sodbi sodišča druge stopnje ni naveden kot (edini) dokaz za potrditev katerega od relevantnih dejstev.

18. Ob tem, da očitane bistvene kršitve niso podane in da se na zmotno uporabo materialnega prava revizija ne sklicuje, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Glej odločbo US RS št. 373/97 z dne 22. 2. 2001