Jedro

Ker splošnega akta, pogodbe o zaposlitvi ali kakršnegakoli sklepa o drugačni plači ni bilo, se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da višina njegove plače ne izhaja iz nobenega od teh aktov. Izostanek teh aktov namreč ne pomeni, da mu prav zato pripada več - toliko kot njegovemu predhodniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna in izplača razliko plač za obdobje od julija 2004 do vključno decembra 2005 v posameznih, konkretno navedenih zneskih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z odvodom davkov in prispevkov, v presežku od zneska 4.141,00 EUR do vtoževanega zneska pa je primarni in podredni zahtevek tožnika zavrnilo. Tožniku je naložilo tudi, da toženi stranki povrne stroške postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bil tožnik z odločbo z dne 31. 8. 2000 razporejen na delovno mesto vodje splošne kadrovske službe. Takrat mu je bila z ustnim nalogom direktorja določena plača 400.000,00 SIT, k tej plači pa tudi dodatek za delovno dobo. Delno je ugodilo zahtevku za razliko plače od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2005 (oziroma točneje od 1. 7. 2004 dalje, saj glede na izvedensko mnenje za prvih šest mesecev v letu 2004 ni bil prikrajšan), v skladu z napotki pritožbenega sodišča v sodbi in sklepu Pdp 904/2007 z dne 22. 8. 2008. Ker v spornem obdobju pred 1. 1. 2006 pri toženi stranki ni obstajal splošni ali posamični akt, ki bi določal višino plače, je upoštevalo dogovorjeno oziroma s strani direktorja določeno plačo tožniku ob nastopu dela na tem delovnem mestu, ki je razvidna tudi iz pisnega zaznamka na tožnikovi odločbi o razporeditvi z dne 31. 8. 2000. Višina te plače izhaja iz izpovedi strank in računovodja, višina razlike med določeno plačo in izplačanimi zneski pa iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. Od 1. 1. 2006 je pri toženi stranki v veljavi sistemizacija delovnih mest s količniki za vrednotenje delovnih mest, tožniku pa je bila plača od takrat dalje obračunana in izplačana v skladu s tem količnikom. Zato je od takrat dalje sodišče njegov zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (v delu, v katerem je bil zavrnjen njegov višji zahtevek, ki presega revizijski minimum)(1) je vložil revizijo tožnik. Sodišču druge stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in ne temeljijo na pravnih podlagah. Pri tem sodba temelji na splošnem aktu tožene stranke, ki naj bi pričel veljati leta 2006 (in ga je tožena stranka predložila postopoma), iz tega splošnega akta pa ne gre zaključiti na pooblastila ali pristojnost direktorja, da z nalogom računovodstvu odredi plačo (400.000,00 SIT z dodatki). Tožena stranka ni predložila sklepa, pogodbe o zaposlitvi, pisne odločitve kolegija ali direktorja, po katerih tožnik od leta 2006 ni več vodilni delavec. Nadalje ni izkazala, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi s tožnikom za drugačno plačo od leto 2006 dalje. V tožnikovi odločbi o razporeditvi je jasno določeno, da mu pripada plača v višini delovnega mesta, na katerega je razporejen, ta plača pa je bila določena že več let pred tem, in sicer v osnovi kot jo je prejemal gospod V., ki ga je tožnik nasledil. Tožnikova plača se je poljubno spreminjala z dekreti direktorja, brez odločb. Obračun plače ni dogovor, temveč enostranska listina, sicer pa tudi sprememba splošnega akta ne pomeni, da so takrat avtomatično prenehale veljati odločbe o plačah ali pogodbe o zaposlitvi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen, saj so razlogi sodb sodišč druge in prve stopnje jasni in temeljijo tudi na jasnih zaključkih o višini tožnikove plače v še spornem obdobju od januarja 2004 dalje. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na splošni akt tožene stranke – sistemizacijo delovnih mest od 1. 1. 2006 dalje (s količniki za posamezna delovna mesta), saj je sodišče ta akt upoštevalo le pri odločanju o razlikah plače od 1. 1. 2006 dalje, ne pa pred tem. Iz sodb sodišč nižje stopnje jasno izhaja, da sta se za obdobje pred tem, v pomanjkanju veljavnih splošnih aktov tožene stranke, pogodb ali odločb, ki bi se nanašale na tožnika, oprli na določitev tožnikove plače ob nastopu dela na delovnem mestu vodje splošno kadrovske službe. Višina te plače je bila sicer potrjena z izvedenimi dokazi.

8. V zvezi z vprašanjem uporabe materialnega prava sta sodišči druge in prve stopnje izhajali iz pravilnega izhodišča, da je bila tožniku plača določena le ustno in da v spornem obdobju vse do 1. 1. 2006 ni obstajal splošni akt tožene stranke z določenimi količniki plač, čeprav je inšpektor za delo toženi stranki že dalj časa pred tem naložil, naj tak akt sprejme. Ker splošnega akta, pogodbe o zaposlitvi ali kakršnegakoli sklepa o drugačni plači ni bilo, se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da višina njegove plače ne izhaja iz nobenega od teh aktov. Izostanek teh aktov namreč ne pomeni, da mu prav zato pripada več - toliko kot njegovemu predhodniku.

9. V odločbi o razporeditvi z dne 31. 8. 2000 je navedeno zgolj to, da se tožniku določi plača v višini delovnega mesta, na katerega je razporejen. Ker so pri toženi stranki šele s 1. 1. 2006 uveljavili sistemizacijo, ki določa tudi količnike plač za posamezna delovna mesta, tožnik pa je to plačo po 1. 1. 2006 tudi prejel, sta sodišči druge in prve stopnje utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek za razliko plače po tem obdobju, pred tem pa utemeljeno izhajali iz odreditve njegove plače s strani direktorja. Neutemeljeno je sklicevanje na to, da sprememba akta ne more poseči v prejšnje odločbe oziroma pogodbo, saj teh ni bilo; edina odločba o razporeditvi se sklicuje prav na „plačo v višini delovnega mesta, na katerega je razporejen.“ Ta plača pa je bila takrat za tožnikovo delovno mesto določena s splošnim aktom.

10. Ob jasnem dokaznem zaključku, da tožnik ni neposredno nadomestil prejšnjega delavca J. V., saj je bil ta tudi direktorjev namestnik, itd., ki mu je direktor tako kot ostalim delavcem ustno določil plačo, ni bilo nobene podlage za to, da bi mu od 1. 1. 2004 do 1. 1. 2006 pripadala višja razlika plače. 11. V zvezi z revizijskimi navedbami, da obračun plač ni dogovor temveč enostranska listina, ter da je tožena stranka tožnikovo plačo poljubno spremenila in zniževala, je treba dodati, da sta sodišči druge in prve stopnje prav to tudi upoštevali, in tožniku priznali razliko do zneska, ki mu je bil določen ob nastopu dela na delovnem mestu vodje splošno kadrovske službe.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Tožnik je v ponovnem postopku pred sodiščem prve stopnje - ki je sledil po sodbi in sklepu pritožbenega sodišča Pdp 904/2007 z dne 22. 8. 2008 – spremenil tožbo in zahteval skupaj 65.178,97 EUR, prisojeno pa mu je bilo 4.141 EUR. Zavrnilni del, ki je predmet revizije, torej znaša 61.037,97 EUR.