Jedro

Ker tožnik ni imel sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem je delal, iz odločbe o razporeditvi na to delovno mesto pa tudi ni mogoče sklepati, da bi prejemal enako plačo kot predhodnik na tem delovnem mestu, je tožnik upravičen do plače, kot mu je bila ustno določena oziroma odrejena računovodstvu tožene stranke za izplačilo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati tožeči stranki razlike plač za obdobje od julija 2004 do 31. 12. 2005 v zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, vse v roku osmih dni pod izvršbo. V presežku od 4.141,00 EUR do vtoževanega zneska je primarni in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljena zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 5.896,02 EUR, v roku osmih dni od vročitve sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Zoper takšno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred spremenjeni senat. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju v pretežni meri zavrnilo tožbeni zahtevek, pri čemer je enako, kot je to storilo že višje sodišče v sklepu opr. št. Pdp 904/2007, štelo, da gre za takó dogovorjeno plačo, čeprav dogovora ni bilo, ampak je obstajal le samovoljni in ustni dekret glede višine plače računovodji tožene stranke s strani direktorja, za kar tožnik niti ni vedel, glede plače ni prejel ne sklepa in ne pogodbe o zaposlitvi in je plačo dejansko prejemal od julija 2000 dalje vse do junija 2006. S svojo sodbo je sodišče le pritrdilo načinu ravnanja tožene stranke, torej samovoljnemu ravnanju, pravnemu kaosu, kar v sodno prakso uvaja stališče, da imajo direktorji delodajalcev prosto pravico in prost način določanja plač delojemalcem, ne glede na določbe ZDR, kolektivnih pogodb, OZ, in ne glede na ustavna jamstva. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedbe tožnika, da če bi bila njegova plača res v osnovi 400.000,00 SIT in nespremenljiva, ne glede na porast plač delavcev in vodilnih delavcev, bi bil on edini zaposleni pri toženi stranki, katerega plača je dejansko v dobrih šestih letih ostala v osnovi enaka, med tem, ko so se za druge vodilne delavce plače zviševale. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je sedaj zavzelo drugačno stališče kot v prejšnji sodbi, ko se je postavilo na načelo pravičnosti, zato se tožnik sprašuje, ali tega načela ni več ali pa je sodišče prve stopnje zgolj sledilo stališču sodišča druge stopnje in odločilo v izogib ponovni razveljavitvi sodbe. Toženka ne pojasni, zakaj je bil tožnik vodilni delavec do leta 2004, potem pa ne več, ter s tem zvezi izpostavlja vprašanje, kako da je tudi potem imel „konkludentno plačo“, če ni bil več vodilni delavec. Če naj bi bil tožnik v drugačnem položaju kot njegov predhodnik, ker ni imel pravosodnega izpita in pred sodišči ni smel zastopati tožene stranke, je treba navesti, da tega tudi njegov predhodnik J.V. ni imel. Nadalje opozarja, da je mogoče povsem jasno razlagati določbe toženke o razporeditvi tožnika za vodjo splošne kadrovske službe tako, da je plača določena. Namreč, prejšnji vodja je vrsto let prejemal osnovno plačo, določeno za to delovno mesto v osnovi, le dodatek na delovno dobo je bil zaradi daljše delovne dobe večji. Odločbe se v delovnih razmerjih ne razlagajo v škodo delavcev, kakor to izhaja iz točke 4 odločbe z dne 31. 8. 2000. Jasna je tožnikova volja glede plače, to je izrazil tudi s pritožbami. Tožnik zaradi takšne plače ni mogel stavkati, oziroma se je lahko poslužil le pravne poti, pa vendar ne more iti za dogovor in odredbo, kot to presoja sodišče. Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom višjega sodišča, torej ni sodilo po ustavi, zakonih in lastnem prepričanju. Toženka je povzročila pravdo in četudi tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen, bi bilo pravilno odločiti, da stroške nosi toženka sama. Nadalje navaja, da od kdaj sprejem nove sistemizacije, ne da bi se sklenila nova pogodba o zaposlitvi, avtomatično pomeni drugačno plačo, kakor to navaja smiselno in pritrjuje v škodo tožnika sodišče, sodišče prve stopnje ne obrazloži. Gre prav tako za stališče v škodo tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo dodatne stroške postopka. Navaja, da se je sodišče pri svoji odločitvi oprlo na stališče, da naj bi začela veljati nova sistemizacija, ki se je uporabljala že prej, veljati pa je začela šele 1. 1. 2006 in tako sodišče zaključuje, da ni pravne podlage, da bi sistemizacijo uporabljalo že za sporno obdobje. S tem se toženka ne strinja, saj so delavci, vključno s tožnikom prejemali obračune po sistemizaciji iz leta 2004. Tako so prejeli plačilne liste mesečno in vedeli, da velja nova sistemizacija. Predložila je tudi plačilne liste za druge delavec, ki so bili prej vodilni po sistemizaciji, ki je veljala v letu 2004, pa več niso bili vodilni. Tako se je tudi za tožnika uporabljal količnik 4,3 in nižja osnova kot izhaja iz plačilnih list. Sodba tudi nima razlogov o tem, katere dodatke je sodišče mislilo, ko je zapisalo na 6. strani, da se je upoštevala bruto plača z vsemi pripadajočimi dodatki, ki so tožniku v tem času pripadali. Torej ni zapisano, kateri dodatki so mu pripadali in zato tožena stranka dvomi, da mu dodatek za učinek vodilnim delavcem prej ni pripadal, kot že izhaja iz pravnomočne dosojene sodbe. Sodišče je nepravilno razsodilo za sporno obdobje in bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj primarno tožena stranka zatrjuje, da sodišče ni uporabilo pravilne sistemizacije, potrebno pa bi bilo smatrati, da tožniku, kot vodstvenemu delavcu, ni pripadal dodatek za učinek. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ter je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz sodbe in razveljavitvenega sklepa opr. št. Pdp 904/2007 z dne 22. 8. 2008, s katerim je bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavljena glede prisojenih razlik v plači za obdobje od januarja 2004 do aprila 2005 ter glede odločitve o stroških postopka v 3. odstavku izreka in je bila zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je takrat zavzelo stališče, da ob dejstvu, da tožnik ni imel sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje splošno kadrovske službe oziroma, da tudi iz odločbe z dne 22. 8. 2000 ni bilo mogoče sklepati, da bi prejemal enako plačo kot predhodnik na tem delovnem mestu J.V. (saj je bilo na podlagi listin v spisu razvidno, da je tožena stranka J.V. obračunavala plačo po drugačni osnovi in po drugačnem količniku kot tožniku), je sodišče prve stopnje v novem sojenju pravilno izhajalo iz stališča, da je potrebno upoštevati plačo, ki je bila tožniku ustno določena oziroma odrejena računovodstvu tožene stranke za izplačilo, torej v znesku 400.000,00 SIT z dodatki.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju dopolnilo dokazni postopek z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca finančne in računovodske stroke F.P., univ. dipl. ekon., v katerem je izvedenec pri ugotavljanju razlik v plači pravilno upošteval osnovo in količnik, kot se je določila za druge delavce. Prvotni izračun je namreč izhajal iz napačne predpostavke, da ob spremenjenem oziroma bistveno višjem količniku ostane osnova ista. Potem, ko je izvedenec dopolnil postopek z ustreznimi izračuni, ki so temeljili na navedeni predpostavki, torej da je bila plača tožniku določena z ustno odredbo direktorja tožene stranke, je sodišče prve stopnje za čas od 2004 do vključno decembra 2005 tožniku pravilno prisodilo razlike v plači, kot izhajajo iz izvedeniškega mnenja, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Pravilno je namreč ugotovilo, da je s 1. 1. 2006, in ne morda že prej, kot je to trdila tožena stranka, pričela veljati nova sistemizacija, na podlagi katere je bila tožniku izplačevana plača od 1. 1. 2006 dalje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači za obdobje od 1. 1. 2006 do junija 2006. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sistemizacija veljala že prej, česar ni dokazala, prav tako pa je izvedenec na podlagi izplačil ugotovil osnovo in tudi vse dodatke k plači, zaradi česar je jasno, na kaj se dodatki nanašajo (dodatek za delovno dobo, dodatek za uspešnost), zato je mogoče sodbo v tem delu preizkusiti.

Tožnik v obsežnih pritožbenih navedbah neutemeljeno polemizira s stališčem sodišča prve stopnje, ki je pojasnilo, zakaj šteje plačo dogovorjeno v višini 400.000,00 SIT kot osnovo za izračun razlik v plači. Zato sklicevanje na kršitev ustavnih jamstev ni utemeljeno. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka,v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.