Jedro

Občina je sporne nepremičnine lahko lastninila na podlagi 64. člena ZSpo. Tožnica ni dokazala trditve, da je bilo Društvo (tožničin pravni prednik) pred uveljavitvijo ZSpo lastnik nepremičnin. Društvo je Center vodnih športov gradilo na zemljiščih v družbeni lastnini, na katerih je imelo brezplačno pravico uporabe. Z gradnjo objektov zatrjevane lastninske pravice ni pridobilo.

Edina podlaga za lastninjenje, ko gre za nepremičnine, ki imajo naravo športnih objektov, je ZSpo. Na ZLNDL se tožnica neutemeljeno sklicuje. Po prehodu v nov politični, pravni in ekonomski sistem do uveljavitve tega zakona ni bilo na noben način mogoče posegati v pravni status teh nepremičnin, ki so jih športna društva po 37. členu ZDru imela v upravljanju.

Po ZSpo financiranje ni bilo relevantna predpostavka lastninjenja.

Da je Društvo nastopalo kot investitor, je v konkretni zadevi pomenilo, da je v upravnem postopku izkazalo zahtevane pogoje za gradnjo (vključno s pravico graditi), za stvarnopravna razmerja pa to nima posledic.

Z ugotavljanjem lastninske pravice na delih objekta, ki nimajo statusa športnega objekta, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati, ker ni bilo ustreznega zahtevka.

Toženka ni izpodbila odločitve o zavrnitvi njenega zahtevka po nasprotni tožbi na ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu pravice uporabe z dne 17. 4. 1987.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahtevala ugotovitev njene lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 7/1, 7/3 in 9/1 k.o.... in izstavitev listine, primerne za zemljiškoknjižni vpis omenjene pravice (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejena tožbena zahtevka po tožbi: na ugotovitev stavbne pravice nepremičnin parc. št. 7/1, 7/3 in 9/1 v korist tožnice, dokler na nepremičninah stoji zgradba, imenovana center vodnih športov K. ter izstavitev listine, primerne za zemljiškoknjižni vpis omenjene pravice (III. točka izreka) in na ugotovitev, da tožnici pripada posebna pravica uporabe javnega dobra na zgoraj navedenih nepremičninah, ki traja, dokler na nepremičninah stoji zgradba, imenovana center vodnih športov K. ter izstavitev listine, primerne za zemljiškoknjižni vpis omenjene pravice (IV. točka izreka). V V. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo še tožbeni zahtevek tožene stranke (v nadaljevanju: toženka) po nasprotni tožbi, da se ugotovi ničnost Pogodbe o prenosu pravice uporabe z dne 17. 4. 1987, št. 464-4/87-11. Glede stroškov je odločilo, da je tožnica toženki dolžna povrniti stroške postopka v znesku 544,46 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe po tožbi iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi. Navaja, da se je v ponovljenem postopku na dveh narokih sodišče omejilo zgolj na sprejemanje pisnih dokazov strank, na zadnjem naroku pa je na začudenje obeh strank na hitro zaključilo obravnavo. Očitno je, da je sodnica že prej sprejela odločitev, ne da bi kadarkoli podala namig, kako bo odločila. Po mnenju tožnice gre za sodbo presenečenja. Sodišče je bistveni del obrazložitve oprlo na analizo vprašanja financiranja predmetne nepremičnine in ugotovitve, da naj bi tožnica (kot investitor) gradila objekt za druge družbene organizacije in ne zase. V zvezi s tem se je oprlo le na predložene pisne dokaze in jih štelo za neizpodbitne in zanesljive, ni pa izvedlo nobenega drugega nepisnega dokaza tožnice, niti namignilo, v katero smer se preveša odločitev.

Tožnica v zvezi z investiranjem omenja vprašanje trditvenega bremena. Navaja, da je tezo, da je tožnica nastopala le kot koordinator in da je bila investicija plod sodelovanja družbenih organizacij, podala toženka. Ob pozivih tožnice, naj navedbe podpre s konkretnimi dokazi, se je sklicevala na predloženi Samoupravni sporazum o združevanju sredstev za investicije v družbenih dejavnostih v Občini K. za obdobje 1986-1990 (v nadaljevanju: Samoupravni sporazum) in Dogovor o temeljih družbenega plana Občine K. za obdobje 1986-1990 (v nadaljevanju: Dogovor 1986/90), češ da zadostujeta. Tožnica je v svojih različnih vlogah podala konkretne razloge in dokaze, zakaj je trditev toženke materialnopravno in dokazno napačna, vendar na to od toženke ni dobila nobene nove navedbe. Sodišče pa je v sodbi prisluhnilo pavšalnim argumentom toženke in jih nadgradilo s svojimi dodatnimi navedbami, izhajajoč iz predloženih listin. Pri tem pa je v celoti spregledalo ključne navedbe toženke, ni jih niti omenilo ali se do njih opredelilo, naredilo pa nekaj nelogičnih in absurdnih sklepov. Ključne napačne ugotovitve so, da tožnica ni izključni investitor predmetne novogradnje, da je bil to projekt akterjev v Občini K., pristojnih za razvoj družbenih dejavnosti, da ni bilo družbeno sprejemljivo, da bi posamezne organizacije dobile kakšne izključne pravice na uresničenih projektih, da je bila gradnja centra sprejeta kot skupni projekt udeležencev družbenega dogovora, pravni prednik tožnice pa je prevzel pobudo – organizacijo uresničitve tega cilja. Sodišče je izvedlo sklep, da naj bi ta novogradnja zaradi značaja gradnje postala družbeno sredstvo skladno z Zakonom o združenem delu (v nadaljevanju: ZZD).

Sodišče v sodbi sploh ni ugotovilo statusa pravnega prednika tožnice, čeprav je to ključnega pomena, in s tem tudi ugotovitev pravnega razmerja do osnovnega sredstva, s katerim je društvo razpolagalo in v bistvu še razpolaga. Društva so bila po zakonodaji nekdanje SRS civilnopravne osebe, le izjemoma jih je bilo mogoče smatrati za družbeno pravne osebe, na podlagi posebnega zakona, ki jim je podelil tak status. V konkretnem primeru je dejstvo, da je bila Pogodba sklenjena z osnovnim namenom, da si tožnica namesto starega in neuporabnega objekta na predmetnih parcelah postavi novogradnjo, nove poslovno športne prostore, s katerimi naj razpolaga in jih uporablja kot lastnik. Status tožnice bi lahko sodišče izluščilo po vpogledu v predlagane pisne dokaze (predvsem z analizo pravil društva) in z zaslišanjem predlaganih prič oziroma na podlagi neprerekanih trditev tožnice o tem. Ni mogoče zaključiti, da bi šlo za eno od oblik družbeno pravne osebe. Tožnica je predložila tudi Poročilo o finančnem poslovanju PŠD K. za čas od leta 1986 do 31. 10. 1988, ki jasno kaže, da je društvo vodilo novogradnjo in druga vlaganja vanjo kot lastno osnovno sredstvo, ne pa kot del družbenega podjema. Toženka nikoli ni prerekala tožničine trditve, da je bil njen pravni prednik civilno pravna oseba. Potem je treba samo še ugotoviti, ali je bila novogradnja izvedena in s kakšnim namenom, brez izvajanja nekih ugotovitev o nastanku družbenega podjema.

Tožnica ni sklenitelj samoupravnega sporazuma, družbenega dogovora ali druge pogodbe za delitev dohodka v zvezi s predmetno investicijo. Neobrazložen in nedokazan je zaključek, da je tožnica zavezana Samoupravnemu sporazumu in Dogovoru 1986/90. Tožnica je bila namreč ustanovljena z dnem 13. 12. 1986, kot pravna oseba pa je nastala šele z vpisom v register društev z dne 18. 3. 1987. Omenjena Samoupravni sporazum in Dogovor 1986/90 pa sta bila sklenjena v prvi polovici leta 1986, ko tožnica sploh še ni obstajala. Pritožba izpostavlja določbe 582., 583. ter 586. do 608. člena ZZD. Sodišče pravi, da je tožnica objekt gradila za druge, ne pove pa za koga in na osnovi katerega specialnega akta. Navaja, da se je tožnica sama sklicevala na Samoupravni sporazum in Dogovor 1986/90, a teh navedb natančneje ne analizira in ne preveri njihovega pomena v dialogu s pravdnima strankama. Trditev, da je tožnica pristopila k navedenima aktoma oziroma se kako drugače zavezala kot pooblaščenka ali mandatarka udeležencev Samoupravnega sporazuma, nobena od pravdnih strank ni niti postavila.

Sodišče je popolnoma spregledalo pomen teh dveh aktov. Tako Dogovor 1986/90 kot Samoupravni sporazum ne določata vseh elementov, ki so značilni za samoupravne sporazume klasičnega tipa, ki ustvarjajo družbeno lastnino, temveč samo urejata vidik (so)financiranja projekta. Tudi drugi akti, poročila TKS (dokazi B10 – B12) ne kažejo na to, da dana finančna sredstva ustvarjajo družbeno sredstvo skladno z ZZD. Sodišče v zvezi s tem ne citira Zakona o razširjeni reprodukciji in minulem delu, ki določa elemente samoupravnega sporazuma. Pritožba se sklicuje na njegov 39. člen. Samoupravni sporazum vsebuje le določbe o obsegu in načinu nepovratnega financiranja projektov, torej dajanje finančnih sredstev do določene višine (60 mio DIN) brez povratnih zahtevkov. To za klasične samoupravne sporazume ni značilno. Glede na določbe Samoupravnega sporazuma in 68. člen Dogovora 1986/90 je jasno, da je namen financiranja spodbuda investicije v športni oziroma šolski objekt, ne pa v poslovne prostore. Da gre za doseganje obeh namenov, je popolnoma jasno, tega pa sodišče posebej ni ovrednotilo, ker je zavzelo stališče, da je šlo za združevanje sredstev in dela po ZZD in da je objekt enoten in nedeljiva celota, torej večnamenski (16. točka sodbe). Sodišče ne zavzame mnenja do očitnega problema, da oba družbena akta nista mogla in smela sofinancirati poslovnega dela katerekoli zgradbe, ampak le športne prostore. To pomeni, da ima vsaj poslovni del zgradbe absolutno pravno naravo. Sklicevanje na veljavno in uradno objavljeno pravno podlago za to investicijo še ne pomeni, da je bila tožnica del družbenega podjema. Sodbeno stališče, da oba dokumenta dokazujeta, da naj bi tožnica zgolj prevzela pobudo za izgradnjo Centra vodnih športov v imenu in za račun drugih udeležencev Samoupravnega sporazuma in dogovora, sta brez razumske osnove, pri čemer v dopisih jasno piše, da sta pobudo prevzela Klub J. in Klub V. in zato ustanovila tožnico, da sta ta kluba nosilca športne dejavnosti v Centru vodnih športov in da je tožnica prosila SIS za finančna sredstva kot obliko sofinanciranja.

Sodišče je spregledalo, da je navedba tožnice v Prijavi investicije SDK-ju z dne 21. 5. 1987, da naj bi v projekt vstopilo več investitorjev, dano v posebnem kontekstu in sicer je bila gradnja objekta Center vodnih športov v izključni domeni tožnice, gradnja in urejanje kopališča in drugih objektov v M. K. (privezi, valobrani, navtična trgovina, Duty free shop, servisni objekti za vzdrževanje čolnov itd.) pa v izključni domeni drugih investitorjev. Sodišče je popolnoma spregledalo, da je predmet te pravde poslovni športni objekt Center vodnih športov na točno določenih parcelah, ne pa kak projekt, imenovan Center (širši projekt). Sodišče iz citiranja o pokroviteljstvu države (sredstva TKS Slovenije) glede mladinskega svetovnega prvenstva popolnoma nezvezno in nelogično preide k sklepu, da je bila SRS organizatorka tega prvenstva (stran 25 sodbe).

Tožnica je v svoji vlogi z dne 30. 8. 2012 in deloma v vlogi dne 3. 4. 2015 opozorila, da je s strani TKS prejela družbena finančna sredstva kot finančno pomoč nepovratne narave (glej izrecno prvi odstavek 2. člena Sporazuma), ter da je financirala gradnjo še z drugimi finančnimi sredstvi, bodisi z donacijami, sponzorskim denarjem ali kreditom, dobljenim pri drugi pravni osebi ali pa lastnimi sredstvi. Štela je, da so to vse njena lastna sredstva in to ustrezno argumentirala. Ne drži sodbeno stališče, da so bila sredstva od TKS K. in TKS S. družbena sredstva, ki ustvarjajo učinke družbene lastnine. Nepovratnost sredstev pomeni, da se skladno s pravili društev in zakonom dajejo namenska sredstva v trajno last tožnici. To je bil namen tega sporazuma in to izhaja iz drugih predloženih aktov dela TKS, ki jih je predložila toženka. Do tega ključnega elementa se sodišče sploh ni opredelilo.

Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s financiranjem povsem napačno interpretiralo Dopis toženke Skupnim strokovnim službam SIS družbenih dejavnosti z dne 15. 4. 1988. Ni jasno, kako je sodišče ugotovilo, da je bila naložba vredna 220 mio DIN in da je bilo kvečjemu 30 mio DIN lastnih sredstev tožnice. Če je dopis ustrezen in veljaven dokument (očitno za sodišče in nasprotno stranko je, saj ga nista prerekali), potem je tam zapisana materialna resnica: da je znašala naložba 220 mio DIN, da je bila od tega približno polovica financirana iz TKS K. in TKS S., ostalo pa so čista lastna sredstva – skoraj 100 mio DIN, pri čemer je 20 mio DIN vložil zasebni skriti vlagatelj, pravno razmerje med tožnico in njim pa v dopisu ni zabeleženo, ostaja pa odprto vprašanje o dodatnih 30 mio DIN s strani SIS TKS. Če je sodišče imelo dvome o virih financiranja, bi lahko zaslišalo stranke, predlagane v vlogi z dne 30. 8. 2012. Tudi potrdilo SDK z dne 1. 6. 1987 (dokaz A 40) in odločba SDK z dne 28. 5. 1987 (dokaz A 43) ne dokazujeta nič drugega, kot je zgoraj zapisano o nepovratnosti družbenih sredstev in sicer 70 mio DIN iz naslova TKS K. in TKS S. in 22 mio DIN kot najeti kredit, izločenih na posebni namenski račun tožnice. Ta se ustanovi, ker je zakon nalagal, da v primeru porabe družbenih sredstev izvaja kontrolo SDK, da prepreči zlorabo prejetih sredstev.

Niti iz ene od predloženih listin (upravnih soglasij in odločb) ne izhaja, da naj bi tožnica nastopala kot zastopnik, organizator, koordinator ali kaj podobnega družbenega dogovora ali podjema, kot razloguje sodišče na strani 25 sodbe. Tega ni trdila niti toženka. Iz listin izhaja, da je tožnica investitor.

Sodišče na več mestih piše, da je šlo v tej zadevi za novogradnjo oziroma za obnovo oziroma za vlaganja v obstoječi objekt. Take sodbe se ne da preizkusiti. Ugotovitev, ali gre za novogradnjo (ali rekonstrukcijo) ali pa zgolj za obnovo obstoječih prostorov (verjetno tistih, ki naj bi jih tožnica dobila na osnovi pogodbe o prenosu pravice uporabe z dne 17. 4. 1987, a so bili napol ali v celoti zrušeni in je nastal nov objekt), je bistvenega pomena za končno presojo. Enak nesmisel in zmota o obsegu predmeta pravde je ugotovitev v 16. točki, da naj bi predmetni projekt obsegal prostore za prehranjevanje, marino in dodatne prostore za trženje – trgovino. Če je sodišče s prvim mislilo na gostinski obrat v prvem nadstropju dela objekta na parceli št. 7/3, je šlo že od samega začetka za to, da se tam nahaja restavracija, kavarna ali gostinski obrat višjega ranga, od najema tega prostora pa si tožnica zagotavlja vir financiranja. Če pa je sodišče vse skupaj sodilo po prijavi investicije z dne 21. 5. 1987 - v kateri se opredeljuje, da je projekt vlaganj na območje širši kot le predmetni - je vse narobe razumelo.

Sodišče se konkretno ni opredelilo do naslednjih dokazov: sklep Občinskega sveta MOK z dne 28. 3. 2002, njegove obrazložitve z dne 28. 3. 2002, odločbe UE K z dne 26. 1. 1995, investicijske dokumentacije za obnovo objekta leta 1996 z odločbo UE K z dne 22. 10. 1996, dopisa Urada za nepremičnine toženke MF DURS Davčnemu uradu z dne 16. 1. 2002, investicijske dokumentacije za obnovo objekta leta 2005 z gradbenim dovoljenjem UE z dne 8. 3. 2005 in odločbo toženke z dne 10. 2. 2005 glede komunalnega prispevka. Navedbe o tej problematiki je tožnica podala že v vlogi z dne 30. 8. 2012 in tudi kasneje, sodišče pa dokazni pomen teh listin zavrne kot nerelevanten. Tožnica vztraja, da so te listine pomembne za presojo lastninske pravice v tej zadevi. Prvi dve listini, katerih vsebino pritožba deloma povzema in komentira, sta po njenem mnenju ključni. Če bi ju sodišče zares pretreslo v povezavi z ostalimi dokazi in morda zaslišalo priče, bi lahko konsistentno odgovorilo na relevantna vprašanja glede toženkinega dejanskega priznavanja sporne lastninske pravice. V dopisu z dne 16. 1. 2002 toženka piše, da ima društvo v lasti poslovne površine na parcelah št. 7/1 in 7/3. V odločbi z dne 10. 2. 2005 tožnico toženka šteje za lastnika objekta na parceli št. 7/3. Sklep z dne 28. 3. 2002 je že sam s sabo v nasprotju, zato naj se upošteva obrazložitev tega sklepa kot sekundarna pravna podlaga.

Tožnica sodišču prve stopnje očita, da ni naredilo ne dejanske ne pravne diagnoze primera, da ni preštudiralo zakonodaje iz osemdesetih let in vse investicijske dokumentacije, brez razloga zavrnilo ogromno drugih predlaganih dokazov. Sistem je tedaj res temeljil na družbeni lastnini, vendar ni zanikal lastninske pravice in je tudi pri družbeni lastnini poznal sistem znanih nosilcev posameznih pravic, ki so izhajale iz obstoja družbene lastnine. Slednja je v realnem življenju pravni institut in se mora tako tudi obravnavati. Pravica upravljanja je pripadala družbeno političnim skupnostim, druga pravica pa je bila pravica uporabe. Ta je premoženjska pravica in kot taka predmet civilnega prava. Je najobsežnejša matična stvarna pravica na stvareh v družbeni lastnini. Lastnina društva po mnenju pritožbe ne more biti sporna. Društvo je lahko dobivalo sredstva na različne načine. Sredstva so ji lahko dodelile tudi Samoupravne interesne skupnosti, ki so združevale sredstva in jih dodeljevale posameznim organizacijam za izvedbo sprejetih ciljev. Ta sredstva so se dodelila konkretni organizaciji, npr. tožnici kot društvu. Ni šlo za posojilo ali soinvestitorstvo, osnovo za participacijo na določeni lastnini. Tožnica je dokazovala, da uveljavlja lastninsko pravico. To je izkazovala z gradnjo objekta na svojem zemljišču. Pridobila je vsa potrebna soglasja, ki se glasijo na njeno ime. Sodba je vsebino aktov upravnih organov (lokacijsko, gradbeno, uporabno dovoljenje) enostavno prezrla. Brez podlage ugotavlja, da tožnica ni investitor. Kaj je investitor, je določeno v predpisih o gradnji objektov in se presoja po Zakonu o upravnem postopku. Sodišče ni pristojno, da se meša v obstoječi pravni akt. Sodišče je tudi nepravilno razlagalo 64. člen Zakona o športu (v nadaljevanju: ZSpo). V zvezi s prvim odstavkom pritožba navaja, da morajo predvsem obstajati športni objekti in ne kakršenkoli drugi objekt. Ta določba daje prednost pridobitvi lastnine v korist društva.

V pravočasni dopolnitvi pritožbe tožnica še navaja, da je že od leta 1969 lastnik objekta na parceli št. 8, v neznatni meri na parceli št. 7/2 Klub J. Od 2003 je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL) vpisan kot lastnik obeh parcel. To je v kontekstu financiranja z družbenimi sredstvi preko programov TKS (SIS) zelo pomembno. Četudi bi držalo stališče sodišča v zvezi s tem, je spregledano, da je bil najmanj 50 % delež finančnih sredstev TKS vložen v objekt na parceli št. 8, ki ni predmet tega spora, je pa to pomembno za končno presojo obsega lastnine oziroma solastnine na objektu na parcelah št. 7/3 in 9/1 k.o. ... Če je bil le del finančnih sredstev TKS vložen v objekt mešane narave, ne moremo govoriti o absolutnem učinku na naravo tega objekta kot družbenega sredstva. V vsakem primeru bi moralo sodišče preveriti (z zaslišanjem prič, če ne gre drugače), kolikšen del finančnih sredstev TKS je šel v del objekta na parceli št. 8, saj bi le tako lahko pravilno ugotovilo razmerja virov financiranja. Kaže se neenakopravna obravnava dveh enakih ali podobnih primerov, saj sodišče in toženka lastninjenja parcel št. 8 nista problematizirala tako intenzivno kot v predmetnem primeru.

Zaradi take dvojne obravnave odpade ugotovitev v 16. točki sodbe, da ni mogoče deliti zahtevka na poslovni in športni del na predmetnih parcelah. Tožnica očita nezakoniti in neustavni poseg v finančno naložbo tožnice – poslovni del zgradbe (I Up 731/2001). Namen ZSpo ni bil, da dovoli lastninjenje poslovnega dela objekta. Etažna delitev ni predpogoj. Tožničin glavni namen pa je bil in je opravljanje športne, nepridobitne dejavnosti, poslovne stavbe pa so ji služile kot naložba, s katero se pridobivajo (dovoljeni) viri financiranja za nepridobitno dejavnost (že omenjena gostilna, ki jo je vsa leta oddajala v najem).

Ugotovitvena tožba na celotno lastninsko pravico pomeni tudi možno sodno odločanje o ugotovitvenem zahtevku glede solastniškega deleža. Sicer pa je tožničina pravna podlaga vedno enaka, poleg Ustav SFRJ in SRS še lastninska pravica na novi zgradbi (11. in 12. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), s smiselno rabo 22. člena ZTLR, ki lahko edini smiselno pojasni nastanek lastninske pravice na novogradnji in zapolni pravno praznino), Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL) in ZSpo. Tožnica je trdila, da je lastnina na zgradbi posledica izvedenega pravnega posla – Pogodbe o prenosu pravice uporabe, saj bi sicer šlo za gradnjo na črno (II Ips 8/2008). Vse to izhaja iz predloženih pravnih mnenj dr. M. Juharta, ki ju je sodišče ignoriralo. Sodišče se ni posebej opredelilo do vprašanja lastnine na poslovnem delu zgradbe in je spregledalo judikaturo, na katero je tožnica opozorila v zadnji vlogi z dne 20. 10. 2015. Pritožba izpostavlja tekst sodbe II Ips 279/2011, da toženka ni podala pravočasnih relevantnih trditev o tem, na kakšen način naj bi pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah, ni določno navedla, za kakšne športne objekte gre, kdo in kdaj jih je ustvaril in ali gre za stvari, na katerih je društvo v relevantnem času sploh lahko vzpostavilo lastninsko pravico (primerjaj 11. člen ZTLR).

3. Toženka je po svojih pooblaščencih odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, pri čemer prereka pritožbene navedbe delno kot neutemeljene, delno kot nerelevantne in delno kot neupoštevne novote.

4. Toženka se je po svojih treh pooblaščencih pritožila zoper odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe in stroškovno odločitev. Prereka sodbeno ugotovitev, da toženka z ničemer ni posebej utemeljila pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodbe. Sklicuje se na navedbe na tretji strani nasprotne tožbe, 181. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), judikate VSL II Cp 3157/2008, VS RS III Ips 4/2005. Izpostavlja, da je tožnica svoj zahtevek glede lastninske pravice med drugim opirala na pogodbo o brezplačnem prenosu pravice uporabe z dne 17. 4. 1987. Toženka je nedvomno v pravni negotovosti glede svojega pravnega položaja in ima nedvomno pravni interes za postavljeni ugotovitveni zahtevek. Če je pogodba nična, tožnica nima svoje podlage za svoj lastninski zahtevek. Sodišče je tako neutemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Glede same vsebinske zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka pa toženka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Citira določbo drugega odstavka 6. člena Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju: ZPN). Da je bila komisija za kadrovske in administrativne zadeve pri IS skupščine SRS ustanovljena (v nadaljevanju: Komisija), sicer izhaja iz posrednih dejstev, vendar za konkreten primer tožnica ni predložila odločbe Komisije in s tem dokazala, da je bila izdana. Sodišče zgolj domneva in sklepa, da je takšna odločba bila izdana, kar pa ne zadošča. Samo dejstvo, da se pogodba na odločbo sklicuje, še ne pomeni, da je bila tudi izdana. IS skupščine SRS relevantnega soglasja ni podal. Soglasje Komisije ne zadošča in je pogodba nična. Tudi sam formalni preizkus zemljiškoknjižnega sodišča pred vpisom ne pomeni, da pogodba ni nična. Enako velja za soglasje pravnega prednika toženke s pogodbo. Breme dokazovanja obstoja soglasja je bilo na tožnici.

Sodišče je zgolj v enem stavku navedlo, zakaj ne pride v poštev ničnost zaradi odpadle podlage po pogodbi z dne 17. 4. 1987 kot darilni pogodbi in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Tožena stranka je pojasnila, zakaj to pogodbo šteje za darilno pogodbo.

5. Tožnica je v odgovoru na pritožbo toženke prav tako prerekala navedbe v njej kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnice:

7. Primarno je tožnica zahtevala ugotovitev, da je lastnica nepremičnin parcelna št. 7/1, 7/3 in 9/1, sedaj vknjiženih na ime toženke. Poglavitne sodbene ugotovitve, na katerih temelji odločitev o zavrnitvi tega zahtevka, so: - tožnica je od leta 2005 pravna naslednica Pomorskega športnega društva K. (v nadaljevanju: Društvo); - sporne nepremičnine so bile od leta 1987 vknjižene kot družbena lastnina, s pravico uporabe v korist Društva in sicer na podlagi Pogodbe o prenosu pravice uporabe z dne 17. 4. 1987, s katero je pravna prednica toženke (Občina K.) na Društvo brezplačno prenesla pravico uporabe na spornih parcelah1 z objekti in napravami na teh parcelah; - zatem je prišlo do izgradnje Centra vodnih športov (v nadaljevanju: Center) na navedenih nepremičninah, projekt njegove izgradnje je bil sprejet z Dogovorom 1986/90 in s Samoupravnim sporazumom in Center je bil opredeljen kot gostinsko turistični in športni objekt; - gradnja Centra je bila zaključena konec leta 1987; - Društvo se je štelo za nosilca športno rekreacijske dejavnosti v Centru, pridobilo je vsa upravna dovoljenja za gradnjo, sklepalo je dogovore o gradnji, imelo je vlogo enega od pobudnikov in organizatorjev gradnje2, vendar ni sodelovalo kot izključni investitor projekta v smislu, da bi s tem pridobilo premoženjsko pravna upravičenja (lastninsko pravico), niti ga ni samo v celoti financiralo, temveč iz listinskih dokazov izhaja, da je pri gradnji nastopalo več investitorjev; - način financiranja izhaja iz Samoupravnega sporazuma, šlo je za zbiranje z razporejanjem 2,8 % čistega dohodka udeležencev sporazuma, za nepovratna sredstva, ki so jih udeleženci vplačali na poseben račun pri ustrezni samoupravni interesni skupnosti Občine K., pri čemer je finančni načrt pripravila Telesnokulturna skupnost (v nadaljevanju: TKS) Občine K.; - gradnja Centra se je zatem dejansko financirala iz sredstev TKS Občine K., sredstev republiške TKS, reklam, sponzorjev, blagovnega kredita in najemnine, od česar bi se za lastna sredstva Društva lahko štel le manjši del sredstev (kredit, najemnine), to je glede na listinske dokaze 30 od skupnih 220 mio DIN; - glede na takšno financiranje in tedanjo družbeno politično ureditev ter predpise pred lastninjenjem po ZSpo niti Društvo niti tožnica nista bila dejanski lastnik zgrajenih objektov in tudi ne lastnik zemljišča, šlo je za družbene objekte, na zemljiščih v družbeni lastnini, Center se je gradil za potrebe občanov Občine K.; - toženka je dne 4. 3. 1999 izdala sklep o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini K. (v nadaljevanju: MOK), ki zajema tudi vtoževane nepremičnine, pri čemer je po oceni sodišča prve stopnje pravilno uporabila prvi odstavek 64. člena ZSpo; - tožnica (pravilno njena pravna prednica) je 17. 9. 1999 (pravočasno) vložila zahtevek za uveljavljanje lastninske pravice na spornih nepremičninah, ki pa je bil s sklepom toženke z dne 28. 3. 2002 zavrnjen; - na podlagi zgoraj navedenega sklepa z dne 4. 3. 2002 se je toženka vknjižila kot lastnica spornih nepremičnin.

8. Tožnica sodišču prve stopnje uvodoma očita, da gre za sodbo presenečenja. Temu stališču v povezavi s pritožbenimi argumenti pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Tožnica se je v svoji tožbi sklicevala na investitorstvo, izgradnjo novih objektov in vlaganj v obstoječe nepremičnine z vsemi ustreznimi dovoljenji, na Društvu dodeljenem zemljišču v družbeni lastnini, da je Društvo gradnjo objekta v celoti financiralo samo z lastnimi sredstvi, da je na ta način (in v skladu z 11. in 12. členom ZTLR v povezavi z 22. členom ZTLR) pridobilo lastninsko pravico na objektih (ki so sicer delno športni, vsaj polovica pa je namenjena v poslovno turistične namene), da so predpisi v relevantnem času pred uveljavitvijo SPZ dajali prednost lastninski pravici na objektih in da je posledično Društvo pridobilo tudi lastninsko pravico na zemljišču in sicer na podlagi transformacije pravice uporabe v lastninsko pravico po 3. členu ZLNDL, torej še pred uveljavitvijo ZSpo. Toženka se je lastninskemu zahtevku med drugim upirala z dovolj opredeljenimi trditvami (drugačne pavšalne trditve tožnice v pritožbi ne držijo), da Društvo ni imelo lastnih sredstev za izgradnjo Centra, da se je gradnja glede na Samoupravni sporazum in Dogovor 1986/90 financirala iz družbenih sredstev, ki so jih zagotovili TKS Občine K., republiška TKS in sponzorji, pri čemer je Društvo nastopalo le kot organizator in koordinator gradnje, ne pa kot klasični investitor. Zato ni mogoče govoriti o tem, da tožnica ni mogla pričakovati, da se bo sodišče pri presoji ukvarjalo z vprašanjem financiranja gradnje objektov oziroma izvora za to namenjenih sredstev. Ostale v tej zvezi podane pritožbene navedbe so nejasne in nekonkretne.

9. Kar se tiče statusa Društva (ali je šlo za pravno osebo civilnega prava ali družbeno pravno osebo), tožnica v pritožbi med drugim sama navaja, da toženka ni prerekala, da je bilo Društvo civilna pravna oseba. Da to dejstvo ni bilo sporno, dejansko izhaja tudi iz trditvene podlage strank in to je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Zato mu posebej statusa društva ni bilo treba ugotavljati in v zvezi s tem izvajati dokaznega postopka. Da je sodišče izhajalo iz predstave, da so bila vsa društva družbene pravne osebe, je sklepanje pritožnice, take navedbe v sodbi ni.

10. Sodba ima po oceni pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki preizkus omogočajo. Prav tako ne drži, da je prezrlo upravne akte, izdane v zvezi s sporno gradnjo. Drugo je vprašanje pravilnosti materialnopravne presoje. Na pritožbene očitke v tej smeri pritožbeno sodišče odgovarja v nadaljevanju.

11. Tožnica meni, da ni bilo pogojev, da je občina nepremičnine olastninila na podlagi 64. člena ZSpo. Pritožbeno sodišče pa soglaša s sodbenim zaključkom, da tožnica ni dokazala trditve, da naj bi bilo Društvo pred uveljavitvijo ZSpo (dne 4. 4. 1998, Uradni list RS št. 22/1998) lastnik spornih nepremičnin. To dejstvo je nedvomno ključnega pomena za presojo v tej zadevi.

12. Kot je bilo v dosedanjem postopku strankam že predočeno, 64. člen ZSpo v prvem odstavku določa dve navidez vzporedni, v resnici pa zaporedni lastninjenji športnih objektov, ki so bili ob uveljavitvi zakona v družbeni lastnini in v upravljanju športnih društev. Prvo, prednostno, je veljalo za tiste športne objekte, za katere je v enem letu od uveljavitve ZSpo pristojni organ lokalne skupnosti odločil, da so občinskega pomena. S tem so postali lastnina lokalne skupnosti. Šele nato je za športne objekte, ki niso tako postali last občine obveljalo, da so po sili zakona postali last društev, ki so z njimi upravljala. V kolikor tožnica vztraja, da ta določba daje prednost pridobitvi lastnine v korist društev, nima prav. Lastninjenju se lahko društvo glede na drugi stavek drugega odstavka navedenega 64. člena upre le, če na navedenih objektih izkaže lastninsko pravico. To pomeni, da v primeru, če bi občina za objekte občinskega pomena razglasila objekte, ki v času uveljavitve zakona niso bili v družbeni lastnini, temveč v lasti društva, lastninjenje po ZSpo ne pride v poštev.3 ZSpo v 17. členu opredeljuje tudi pojem športnih objektov – to so za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori.

13. Nedvomno je pri ugotavljanju pravnega statusa spornih nepremičnin prvo pomembno izhodišče okoliščina, da je občina na Društvo z že navedeno pogodbo z dne 17. 4. 1987 brezplačno prenesla pravico uporabe spornih nepremičnin (glede sporne ničnosti te pogodbe, ki jo je uveljavljala toženka z nasprotno tožbo, se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju).

14. Tedaj so društva kot osebe civilnega prava lahko imele lastninsko pravico na stavbah in poslovnih prostorih ter v mejah, ki jih določa zakon, tudi na zemljiščih (drugi in tretji odstavek 11. člena ZTLR). Če pa je bila stavba, na kateri je kdo imel lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, je imel njen lastnik pravico uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba stoji (prvi odstavek 12. člena ZTLR). Zadnja določba sama po sebi še ne pomeni, da je gradnja na zemljišču, ki je bilo dano v uporabo, pripeljala do lastninske pravice graditelja na stavbi ali da je gradnja omogočila pridobitev pravice uporabe na zemljišču.4 Sodna praksa jo opredeljuje le kot razlagalno določbo, da je na zemljišču v družbeni lastnini mogoče imeti v lasti stavbo, v zvezi s tem pa ima lahko lastnik stavbe pravico uporabe na zemljišču. Besedno zvezo „v skladu z zakonom“ pa je treba razlagati upoštevaje takratno zakonodajo, ki je urejala področje prometa z nepremičninami oziroma stavbnih zemljišč (glej sodbo II Ips 8/2008 z dne 3. 4. 2008).

15. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, so zato v konkretnem primeru relevantna tudi pravila v času dodelitve pravice uporabe in gradnje veljavnih Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju: ZPN; Uradni list SRS št. 19/76, 42/1986)5 in Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ/1984; Uradni list SRS št. 18/1984). Skladno s 6. členom ZPN društva lastninske pravice na nepremičninah ne morejo dobiti brez plačila, brezplačno pa lahko na njih dobijo pravico uporabe, če izjemoma to dovoli IS Skupščine SRS. Pogodba, ki ni bila sklenjena skladno s to določbo, je bila nična. Pritožbeno sodišče pripominja, da so nepremičnine po tem zakonu tako zemljišča, stavbe kot posamezni deli stavb (prvi odstavek 1. člena ZPN). Področje stavbnih zemljišč je bilo še posebej urejeno z ZSZ. Ta je določal, da se je stavbno zemljišče v družbeni lastnini lahko oddalo s pogodbo v uporabo civilnim pravnim osebam za gradnjo objekta, na katerih imajo lahko lastninsko pravico, pri čemer se je stavbno zemljišče oddalo proti plačilu cene tega zemljišča (glej 46. člen in naslednji). V konkretnem primeru je ugotovljeno, da je Društvo pridobilo pravico uporabe brezplačno pod pogoji iz ZPN in ne odplačno, kot predvideva ZSZ. Ta sodbena ugotovitev ni prerekana.

16. Na tem mestu pritožbeno sodišče navaja, da je zmotno stališče tožnice, kolikor vztraja pri trditvi, da je objekte gradila na svojem zemljišču. Pritožbeno enačenje njene pravice uporabe in lastninske pravice kot stvarne pravice klasičnega civilnega prava je poenostavljeno in po oceni pritožbenega sodišča že glede na neodplačno pridobitev pravice uporabe zmotno. Pravica uporabe na stavbnem zemljišču je pravica posebne vrste in ima določene stvarnopravne učinke napram tretjim osebam, vendar je te učinke (vprašanje absolutnosti) treba razlagati upoštevaje, da je pravica uporabe del pravnega režima stavbnih zemljišč v družbeni lastnini6 in je lahko pri razlagi njene vsebine relevanten tako njen imetnik (družbenopravna ali fizična oziroma druga oseba civilnega prava) kot tudi način uporabe oziroma namen, zaradi katerega so se nepremičnine dale v uporabo nekemu uporabniku. Pritožničino drugačno stališče bi nenazadnje pomenilo, da je Društvo stavbno zemljišče praktično pridobilo neodplačno v last, kar je v nasprotju s citiranimi predpisi, ki so kršitve strogih pravil sankcionirala z ničnostjo pogodbe.

17. Ni sporno, da je po pridobitvi pravice uporabe Društvo v formalni vlogi investitorja za gradnjo pridobilo vsa potrebna upravna dovoljenja (lokacijsko, gradbeno idr.) in da je nato v letu 1987 prišlo do izgradnje Centra, pri čemer je Društvo sklepalo tudi ustrezne pogodbe v zvezi s samo gradnjo. Ostaja pa dejstvo, da je šlo za gradnjo v prejšnjem družbeno političnem sistemu, na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini, kjer je Društvo imelo pravico uporabe.

18. Družbena lastnina na nepremičninah je nedvomno obstajala, dokler ni po spremembi političnega, pravnega in ekonomskega sistema prišlo do lastninjenja nepremičnin. Lastninjenje je urejalo več področnih zakonov. Glede na prej navedeno je do lastninjenja skladno z relevantnim predpisom treba izhajati iz predpostavke, da je tudi za sporne nepremičnine veljal pravni režim družbene lastnine in da zanje ni bilo mogoče uporabljati institutov klasičnega stvarnega prava. Tudi za tožnico ni sporno, da je šlo (vsaj v posameznih delih) za športne objekte7 in zato ni mogoče mimo pravil, ki so relevantna za lastninjenje športnih objektov.

19. V tej zvezi je že v izpodbijani sodbi pravilno pojasnjeno, da je Zakon o društvih (v nadaljevanju: ZDru/1995; Uradni list RS, št. 60/1995 s spremembami in dopolnitvami) že pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL; Uradni list RS, št. 44/1997) določil, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona,8 lastninsko preoblikuje v skladu s posebnimi zakoni. Konkretno je v 37. členu določal, da do uveljavitve posebnega zakona, ki bo urejal lastninjenje nepremičnin športnih društev, društva kot dober gospodar upravljajo in gospodarijo z družbeno lastnino, s katero razpolagajo, lastninska razmerja in druga pravna upravičenja društev na tej lastnini pa se do sprejema teh posebnih zakonov ne morejo spreminjati. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem v sodbi VS RS II Ips 324/2007 z dne 18. 3. 2010, da zakon izhaja iz obstoječega pravnega stanja in tega stanja ne spreminja ter da ne more biti dvoma, da nalaga dolžnost njegove ohranitve. Šele zatem je zakonodajalec sprejel ZLNDL, ki je splošen zakon, ki ureja lastninjenje nepremičnin, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih zakonih. V njem je ravno tako izrecno predvideno, da se lastninjenje nepremičnin športnih društev uredi s posebnim zakonom (drugi odstavek 1. člena). To je bilo v letu 1998 storjeno z ZSpo, konkretno z določbo že povzetega 64. člena.

20. Glede na navedeno ne more biti dvoma, da je edina podlaga za lastninjenje, ko gre za nepremičnine, ki imajo naravo športnih objektov, ZSpo in da po prehodu v nov politični, pravni in ekonomski sistem do uveljavitve tega zakona ni bilo na noben način mogoče posegati v pravni status teh nepremičnin, ki so jih športna društva po 37. členu ZDru imela v upravljanju. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa (primerjaj s sodbo II Ips 71/2013 z dne 17. 4. 2014). Pri tem po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče spregledati, da po ZSpo financiranje ni bilo predpostavka lastninjenja, saj zakon ni delal nobenih razlik med športnimi objekti, ki so bili zgrajeni z družbenimi sredstvi in tistimi, ki so jih zgradila sama brez družbenega kapitala (drugače npr. Zakon o gospodarskih javnih službah v 76. členu za infrastrukturne objekte).

21. To hkrati pomeni, da pravni status spornih nepremičnin, vsaj v kolikor gre za športne objekte, v času uveljavitve ZSpo ni mogel biti tak, kot trdi tožnica. Pritožbeno sodišče se torej ne strinja niti z argumentacijo tožnice, ki meni, da je v podlaga za lastninjenje nepremičnin (zemljišča) v njeno korist v konkretni zadevi ZLNDL.

22. Drži, da je sodišče prve stopnje v sodbi podalo tudi pravno razlago v smeri družbenih sredstev in njihovega upravljanja z vidika ZZD, kar res ni ustrezno glede na okoliščine konkretnega primera, vendar glede na siceršnje sodbene ugotovitve in zaključke to ni odločilno vplivalo na pravilnost končne odločitve.

23. Ne glede na svoje zaključke v 20. in 21. točki pritožbeno sodišče dodaja, da se strinja tudi z ugotovitvami sodbe v zvezi z viri financiranja gradnje. Strinja se, da ni mogoče obiti okoliščin, v katerih je prišlo do same gradnje in s tem financiranja ter neodplačnega prenosa pravice uporabe na Društvo. Glede na spisovne podatke so bili ključni argumenti, na katerih je tožnica gradila zatrjevano dejstvo lastnega financiranja Društva: da je kot investitor pridobilo vsa potrebna dovoljenja za gradnjo (in kasneje tudi uporabno dovoljenje), da je sklepalo pogodbe v zvezi s samo gradnjo, da dejstvo, da so bila sredstva za gradnjo zagotovljena, dokazuje prijava investicije tedanji SDK v skladu s tedanjimi finančnimi predpisi, da je gradilo s sredstvi, glede katerih je vseeno, kako jih je dobila, ko so bila nakazana na njen račun, so bila njena last oziroma da je šlo za nepovratna namenska sredstva udeležencev Samoupravnega sporazuma (kot izhaja iz njegovega 2. člena), pri čemer je del sredstev res pridobila preko TKS in na podlagi določil Samoupravnega sporazuma in Dogovora 1986/90,9 vendar je še zmeraj velik del pridobila iz naslova sponzorstva, donacij, sovlaganja zasebnikov, najemnih pogodb in kot kredit, pri čemer so se investicijska sredstva napram sprva predvidenim tekom investicije skoraj podvojila (listovne št. 78, 96-98 spisa).

24. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča te trditve v povezavi z navedbami toženke pravilno celovito pretresalo in ugotavljalo okoliščine, v katerih je prišlo do same gradnje in s tem financiranja ter neodplačnega prenosa pravice uporabe na Društvo, v tej zvezi pa sta se obe stranki sklicevali tudi na Samoupravni sporazum, zato je njegovo vsebino sodišče pravilno presojalo v povezavi z ostalimi dokazi. Sodišče pri tem upravnih dovoljenj za gradnjo in dejstva, da je bilo v njih kot investitor navedeno Društvo, ni spregledalo, temveč je po opravljeni dokazni oceni prišlo do zaključka, povzetega v peti alineji 7. točke te obrazložitve, ki ga tožnica graja. Tudi pritožbeno sodišče je mnenja, da dejstvu, da je v upravnih postopkih Društvo nastopalo kot investitor, ne samemu zase ne v povezavi z ostalimi dokazi ni mogoče dati pomena, kot želi tožnica, že glede na to, da ni sporno, da je Društvo na podlagi Samoupravnega sporazuma znaten del finančnih sredstev dobilo kot družbena sredstva s strani takratnih TKS. Sodišče prve stopnje ni navedlo, da je bilo društvo sklenitelj Samoupravnega sporazuma ali Dogovora 1986/90 ali pristopnik k njima, zato so pritožbene navedbe v tej smeri zavajajoče in nedosledne. Sicer se tožnica tudi sama sklicuje na 2. člen Samoupravnega sporazuma, ko ga navaja kot podlago, ki naj bi dokazovala, da je Društvo od TKS pridobilo v trajno last nepovratna sredstva za gradnjo. Sodišče te trditve10 niti zatrjevane določbe ni spregledalo. Določbo je tudi povzelo, iz konteksta razlogov pa izhaja, da je v povezavi z ostalimi okoliščinami tožnici ni štelo v prid. Dejstvo, da besedilo v 2. členu Samoupravnega sporazuma določa, da bodo udeleženci ob razporejanju 2,8 % čistega dohodka združevali nepovratna sredstva za razvoj družbenih dejavnosti v občini, po mnenju pritožbenega sodišča še ne omogoča sklepanja, da je šlo za lastna sredstva Društva. Prav tako ne dejstvo, da so bila sredstva nakazana na račun Društva. Nekonkretizirano sklicevanje na druge dokaze v tej zvezi je brez teže. Argumentacija sodišča prve stopnje je prepričljiva in je tožnica s pritožbo ni izpodbila. Pritožbeno sodišče se strinja, da Društvo glede na skupek vseh okoliščin ni imelo statusa klasičnega investitorja, ki zgradi objekt v zasebni lastnini. Svojstvo investitorja je glede na relevantno materialno pravo v konkretni zadevi pomenilo, da je v upravnem postopku Društvo izkazalo zahtevane pogoje za gradnjo (vključno s pravico graditi)11, za stvarnopravna razmerja pa to samo zase nima neposrednih posledic. Tožnica v postopku na prvi stopnji posameznih virov finančnih sredstev ni nikoli določno opredelila (niti v deležu ali zneskih), zato se z natančnim ugotavljanjem virov celotne investicije sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati in je s tem povezana graja dokazne ocene dopisa z dne 15. 4. 1988, potrdila in odločbe SDK z dne 1. 6. 1987 oziroma z dne 28. 5. 1987 neutemeljena. Pritožbena konkretizacija glede posameznih virov v tej zvezi (glej zadnji odstavek na strani 5 te obrazložitve) predstavlja novote, ki niso dopustne. Z njimi pritožba ne more ovreči zaključka, da tožnica ni dokazala svoje trditve, da je bila gradnja financirana izključno z lastnimi sredstvi oziroma da ni šlo za družbeni kapital. Prav tako so glede na navedeno neutemeljeni očitki v smeri ugoditve zahtevku za solastniški delež. Dokazno breme, da je njen pravni prednik gradil z lastnimi sredstvi, je bilo na tožnici, saj je na tem gradila zatrjevano lastninsko pravico. Zato tožnica tudi neutemeljeno trdi, da toženka ni dokazala, da je šlo za družbeni kapital oziroma družbeno lastnino. 22. člen ZTLR glede na konkretne okoliščine ni ustrezna podlaga za pridobitev lastninske pravice na samih objektih (v smislu gradbe). Da tožnica ni bila del družbenega podjema, kot naj bi razlogovalo sodišče, je naziranje tožnice mimo odločilnih razlogov sodbe. Iz njihovega konteksta izhaja, da se je Center gradil za potrebe občanov Občine K..

25. Kjer ob graji presoje Prijave investicije z dne 21. 5.1987 tožnica navaja, da je bil predmet pravde poslovno športni objekt Center vodnih športov na točno določenih parcelah, ki je bil v izključni domeni Društva, ne pa kak projekt, imenovan Center (širši projekt), ki se je dogajal za izvedbo spornega projekta tožnice, gre prav tako za (nejasne) pritožbene novote. V tožbi se je tožnica sklicevala na Center vodnih športov K., ki ga je v celoti investiralo Društvo in v skladu s tedanjimi predpisi prijavilo investicijo „izgradnja centra vodnih športov“. Katero konkretno pravno pomembno dejstvo naj bi bilo v sodbi napačno ugotovljeno glede na uporabo različnih izrazov v zvezi s sporno gradnjo (novogradnja, obnova, vlaganja12), pritožba ne pove. Glede na to ni omajala niti dokazne ocene vsebine dopisa SDK-ju z dne 21. 5. 1987, iz katere izhaja sodbeni zaključek, da je pri gradnji nastopalo več investitorjev.

26. Kar se sicer tiče statusa objektov, je tožnica zatrjevala, da Center vodnih športov ni bil zgolj športni objekt, da je bil objekt delno poslovni, delno športni (da je v njem vsaj ½ objektov namenjena turistično poslovni dejavnosti), pri čemer ZSpo omogoča občinam le lastninjenje športnih objektov, ne pa poljubnih prostorov po lastni presoji.13 Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da kljub takim trditvam pravnega varstva ni uveljavljala tako, da bi bilo mogoče odločati o lastninski pravici (vsaj) na delih objekta, ki nimajo statusa športnega objekta. Da je na to opozarjala tudi toženka tekom postopka, tožnica ne prereka. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba več ukvarjati z ugotavljanjem lastninske pravice na delih objekta, za katere je tožnica opisno navajala, da ne predstavljajo športnih objektov. Ni jasno, kaj hoče pritožnica povedati s tem, da etažna delitev ni predpogoj. Pritožbeno sodišče pripominja, da mora biti zahtevek za uveljavitev lastninske pravice na delu stavbe ustrezno in določno opredeljen, tako da omogoča izvršljivost sodbe.

27. Glede pritožbene primerjave s statusom parcele št. 8 k.o. Koper v luči financiranja le-te ter problematiziranja z vidika kršitve načela enakopravnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi jih tožnica v postopku na prvi stopnji pravočasno izpostavila in so že zato neupoštevne. Poleg tega ni sporno, da navedena nepremičnina ni predmet te pravde, prav tako pa se ne trdi, da je bila predmet drugega sodnega spora.

28. Nazadnje pritožbeno sodišče zavrača tudi grajo sodbenih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo trditve tožnice, da ji je toženka priznavala lastninsko pravico in navedlo, da toženke tudi obrazložitev predloga sklepa z dne 28. 3. 2002 v prilogi A16 ne veže. Dejstvo je, da je toženka zahtevek pravnega prednika tožnice, ki ga je ta podal glede na drugi odstavek 64. člena ZSpo s sklepom z dne 28. 3. 2002 zavrnila in se na podlagi sklepa z dne 4. 3. 2002 vpisala kot lastnica spornih nepremičnin, stranki sta posledično v sporu. Okoliščine, da je pri tem v nasprotju s sklepom, kjer je zavrnila zahtevek Društva, v posameznih listinah (pritožba še posebej izpostavlja obrazložitev sklepa z dne 28. 3. 2002) toženka glede lastnine zavzela drugačno stališče in vsebina točke III. sklepa z dne 28. 3. 2002, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne morejo predstavljati temelja za uveljavljanje lastninske pravice. Drugačno razlogovanje pritožbe je nelogično in brez pravne podlage. Sodišču prve stopnje zato v zvezi s tem ni bilo treba konkretneje ugotavljati okoliščin in argumentirati sodbe (iz spisovnih podatkov pri tem ne izhaja, da bi tožnica v postopku na prvi stopnji pravočasno trdila, da je sklep z dne 28. 3. 2002 tudi sam s sabo v nasprotju).

29. V kolikor na nekatere pritožbene navedbe ni posebej odgovorjeno, po oceni pritožbenega sodišča niso pravno pomembne za preizkus.

30. Pritožba zoper odločitev o tožničinih podrejenih zahtevkih nima konkretnih argumentov, uradoma opravljeni preizkus (glej drugi odstavek 350. člena ZPP) pa upoštevnih kršitev ni pokazal. Upoštevaje zgornje razloge je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo odločitev o zahtevkih tožnice po njeni tožbi (353. člen ZPP).

K pritožbi toženke:

31. Toženka izpodbija odločitev o njenem zahtevku na ugotovitev ničnosti Pogodbe o prenosu pravice uporabe z dne 17. 4. 1987, št. 464-4/87-11. Z vsebino svoje pritožbe odločitve ni izpodbila. Toženka je ničnost utemeljevala z očitkom, da za veljavno sklenitev pogodbe glede na določbo 6. člena ZPN manjka sklep Izvršnega sveta Skupščine SRS o dovoljenju, da društvo pridobi pravico uporabe brez plačila. Sodišče prve stopnje je podalo prepričljive argumente za ugotovitev, da je bilo ustrezno dovoljenje, ki ga zahteva drugi odstavek 6. člena ZPN dano in pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v 18. točki izpodbijane sodbe. Glede na navedeno ni ključnega pomena, če tožnica v dokaznem postopku ni predložila še same odločbe Komisije. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno pojasnilo, da zavrača naziranje toženke, da gre za darilno pogodbo, ker gre za pogodbo, sestavljeno po ZPN, kar nedvomno drži. S tem, da se je predhodno opredelilo o pogojih sklenitve take pogodbe, je podalo razloge, ki preizkus odločitve omogočajo in drugačna pritožbena trditev ne drži. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ne drži. Tudi sicer pritožbeno sodišče meni, da pogodbi samo zaradi pomanjkanja zatrjevane listine ne bi mogli za nazaj odreči veljavnosti, glede na to, da dejansko ni sporno, da je bila pogodba realizirana.

32. Iz konteksta razlogov pri tem izhaja, da svojim pomislekom glede pomanjkanja pravnega interesa sodišče prve stopnje sploh ni dalo odločilne teže in tožbe posledično tudi ni zavrglo. Ker je o zahtevku vsebinsko odločalo in za meritorno odločitev tudi ponudilo ustrezne argumente, toženka s pritožbenimi navedbami, s katerimi graja sodbene navedbe o pravnem interesu, odločitve ni izpodbila.

33. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP zavrnilo tudi pritožbo toženke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v celoti, vključno s stroškovnim delom, ki je bil izpodbijan le v povezavi z grajo odločitve o glavni stvari.

34. Glede na to, da pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, stroške odgovorov na pritožbo pa sta uveljavljali v enaki višini (po ZOdvT: nagrada za postopek v znesku 2.161,00 EUR s pavšalnim zneskom izdatkov 21,61 EUR in 22 % DDV), je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče dodaja, da je toženka sicer odgovor na pritožbo vložila po vseh treh pooblaščencih, vendar ne more uveljavljati stroškov vseh treh. Treba je izhajati iz pravila o povračilu potrebnih stroškov (155. člen ZPP) in zato iz zahtevka v višini, kot bi jo zastopal en pooblaščenec (primerjaj odločbi VSL I Cpg 236/2011, I Cpg 464/2014, VSM I Cpg 552/2014).

1 Tedaj parceli št. 7/1 in 9/1 k.o. Koper. 2 Drugačno povzemanje sodbenih ugotovitev v pritožbi je nedosledno in zavajajoče. 3 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002, 18. in 19. točka obrazložitve. 4 S tem se očitno strinja tudi tožnica, saj se tudi sama sklicuje na 22. člen ZTLR, ki po njenem mnenju lahko pojasni nastanek lastninske pravice na novogradnji in zapolni pravno praznino. 5 Ta je veljal od 31. 7. 1976 do 25. 7. 1997, medtem ko je Zakon o prometu z zemljišči in stavbami, iz katerega med drugim sodišče prve stopnje tudi povzema posamezne določbe, veljal pred njim in ni uporaben. Zaradi (odvečnega) sklicevanja nanj pa ni prišlo do materialno pravno zmotne odločitve. 6 Glej: A. Finžgar, Družbena lastnina, nova pravna ureditev družbeno lastninskih razmerij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1979, stran 50-51. Avtor sicer ugotavlja, da so bila v preteklosti mnenja o pravni naravi te pravice deljena. 7 O tem več v nadaljevanju. 8 To je 4. 11. 1995. Tožnica med drugim tudi sama navaja, da je ta zakon veljal v času uveljavitve ZLNDL in ZSpo, pri čemer pa neutemeljeno izpostavlja določbo 22. člena o financiranju društev, saj glede na čas izgradnje spornih objektov ta kasnejša določba ne pride v poštev. 9 Da je bil namen teh aktov spodbuda v športni oziroma šolski objekt, ne pa v poslovne prostore, je pritožbena novota. 10 Tožnica se pri tem v pritožbi sklicuje na vlogo z dne 3. 4. 2015, vendar prepoznih navedb v njej in ostalih vlogah, vloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, razen kolikor so v zvezi z nasprotno tožbo, sodišče ni upoštevalo (glej 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 11 Glej 36. člen Zakona o graditvi objektov, Uradni list RS št. 34/1984 s spremembami in dopolnitvami. 12 Pri čemer se je na vlaganja v obstoječe nepremičnine tudi sama sklicevala. 13 Toženka je te trditve po spisovnih podatkih prerekala, ker da so vsi objekti povezani z veslaško dejavnostjo.