Jedro

Na zemljišču v družbeni lastnini z gradnjo (z lastnimi sredstvi in z vsemi ustreznimi dovoljenji, torej s pravico gradnje na družbenem zemljišču) lastninske pravice ni bilo mogoče pridobiti. Nepremičnine so status družbene lastnine ohranile vse do lastninjenja. ZSpo ne razlikuje med objekti, ki so bili zgrajeni z družbenimi sredstvi, in tistimi, ki so jih zgradila društva sama. Bistveno je, da gre za športne objekte, ki so bili v družbeni lastnini in v upravljanju športnih društev.

Tožeča stranka lastninjenju po ZSpo nasprotuje tudi zato, ker objekti niso le športni, ampak gre za športno poslovni objekt. Zato bi se lahko le del objektov lastninil na podlagi ZSpo, preostali del pa na podlagi ZLNDL, v okviru uveljavljanega zahtevka pa naj bi sodišči imeli možnost odločiti o solastnini. Ker je po načelu specialnosti lahko samo individualno določena stvar predmet stvarne pravice (stavba ni v etažni lastnini), sodišči prve in druge stopnje tožeči stranki nista mogli priznati lastninske pravice le na delu stvari (poslovnem delu objekta). Naziranje, da bi po izvedbi vseh predlaganih dokazov (vključno z izvedencem in ogledom nepremičnine), sodišče solastninski delež lahko določilo, je zmotno, saj mora stranka sama oblikovati zahtevek, navesti dejstva in predlagati ustrezne dokaze za njihovo ugotovitev. Te svoje obveznosti ne more prevaliti na sodišče v pričakovanju, da bo po izvedenem dokaznem postopku samo presodilo, katera so tista dejstva, ki so pomembna za odločitev.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je lastnica nepremičnin parc. št. 7/1, 7/3 in 9/1 k. o. ..., toženi stranki pa naloži, da ji izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila lastninska pravica pri navedenih nepremičninah na njeno ime. Zavrnilo je tudi oba podrejena tožbena zahtevka. S prvim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da ji pripada stavbna pravica na parcelah št. 7/1, 7/3 in 9/1 k.o. ..., z drugim pa ugotovitev, da ji na njih pripada posebna pravica uporabe javnega dobra; v obeh primerih pravica traja, dokler na parcelah stoji zgradba, imenovana C.., tožena stranka pa ji je dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis ustrezne pravice v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi nasprotni tožbeni zahtevek, naj se ugotovi ničnost pogodbe o prenosu pravice uporabe z dne 17. 4. 1987. 2. Zoper sodbo prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta obe pravdni stranki pravočasno vložili revizijo. Tožeča stranka uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1) in predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje drugemu senatu oziroma da razveljavi tudi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu senatu. Tožena stranka izpodbija sodbo druge stopnje v delu, s katerim je sodišče druge stopnje zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi nasprotnega (primarnega) tožbenega zahtevka. Predlaga, da Vrhovno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi skupaj s sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Reviziji sta bili po 375. členu ZPP vročeni nasprotni stranki v odgovor. V odgovorih na revizijo sta obe stranki predlagali, naj Vrhovno sodišče revizijo nasprotne stranke zavrne.

**Dejanski okvir spora, bistvene trditve in zahtevki strank**

5. Tožeča stranka je naslednik Društva B., ki je bil vknjižen kot imetnik pravice uporabe sedaj spornih parcel št. 7/1, 7/3 in 9/1 k. o. .... Pravico uporabe je pridobil s pogodbo o prenosu pravice uporabe z dne 17. 4. 1987. Po pridobitvi gradbene dokumentacije in vseh potrebnih dovoljenj za gradnjo je na parcelah zgradil športno poslovni objekt C. Tožena stranka je na podlagi 64. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo) 4. 3. 1999 izdala sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini ..., s katerim je športne objekte, namenjene vodnim športom, in (med drugim tudi) sporne parcele določila za javne športne objekte občinskega pomena. Tožeča stranka je v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZSpo vložila zahtevek za uveljavitev lastninske pravice na objektih, ki pa ga je občinski svet tožene stranke s sklepom 28. 3. 2002 zavrnil. Tožena stranka se je na podlagi sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica parcel. 6. Tožeča stranka je s tožbo kot primarni zahtevek uveljavila zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na parcelah št. 7/1, 7/3 in 9/1 k. o. ... in izstavitev listine, primerne za vpis njene lastninske pravice na teh parcelah. Trdila je, da za lastninjenje po ZSpo niso bili izpolnjeni pogoji, ker je bila tožeča stranka že pred tem lastnik športnih objektov; ni šlo za objekte v družbeni lastnini. Izgradnjo vseh objektov je financirala sama, delno tudi z nepovratnimi sredstvi in donacijami, zato je že s tem pridobila lastninsko pravico na njih. C. ni zgolj športni objekt, ampak je vsaj polovica objektov v njem namenjenih poslovno turistični dejavnosti. Lastninsko pravico na parcelah je dobila na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), in to vsaj v tistem obsegu, kolikor je šlo za poslovni objekt (solastnina). Podrejeno je zahtevala ugotovitev stavbne pravice na teh parcelah, ki traja vse dokler na njih stoji C., in izstavitev listine za vpis take pravice v zemljiško knjigo. Kot še nadaljnji (drugi podrejeni) zahtevek pa je uveljavila zahtevek za ugotovitev posebne pravice uporabe javnega dobra z enakim časom trajanja in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

7. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala, trdila je, da je športne objekte lastninila v skladu s prvim odstavkom 64. člena ZSpo. Kot nasprotni tožbeni zahtevek pa je uveljavila zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu pravice uporabe z dne 17. 4. 1987, ker soglasja k pogodbi ni dal Izvršni svet Skupščine SRS (v nadaljevanju IS SRS) v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN). Podrejeno, za primer, če bi sodišče ugodilo toženemu zahtevku tožeče stranke, je navajala, da je bil pogodbeni namen strank, da društvo uporablja nepremičnine in objekte zgolj za potrebe društva in jih, če jih v ta namen ne bo več potrebovalo, brezplačno vrne občini. Ker sta stranki pogodbe vnaprej predvideli, da je dolžno društvo nepremičnine v primeru, ko jih ne potrebuje več, vrniti darovalcu, zahteva, da tožeča stranka vrne s pogodbo prejeto darilo, zaradi česar je dolžna izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice na nepremičninah na ime tožene stranke.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožbene zahtevke tožeče stranke in primarni zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe. Presodilo je, da je bila pravna podlaga oziroma odločitev za gradnjo C. sprejeta v dogovoru o temeljih družbenega plana Občine ... za obdobje 1986 – 1990, sredstva pa zbrana na podlagi Samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev za investicije v družbenih dejavnostih v Občini ... za obdobje 1986 – 1990, po katerem je bilo treba za C. zagotoviti sredstva v višini 60 mio din. Pravni prednik tožeče stranke je bil organizator (ne pa investitor, financer) gradnje. Šlo je za skupne cilje udeležencev družbenega dogovora in družbena sredstva. Tožeča stranka je z namenom organizacije gradnje predhodno pridobila na zemljišču brezplačno pravico uporabe. Pogodba o tem prenosu ni nična, saj so bila ustrezna soglasja dana, za IS SRS ga je dala Komisija za kadrovske in administrativne zadeve pri IS SRS. Niti objekti niti zemljišča torej pred lastninjenjem niso bili last tožeče stranke. Objekti so se od začetka namenoma gradili kot večnamenski (športno poslovni). Primarni tožbeni zahtevek ni sklepčen, kolikor tožeča stranka z njim želi uveljaviti lastninsko pravico na delu nepremičnin. Ker objekti niso bili last tožeče stranke, tudi nista utemeljena podrejeno uveljavljana tožbena zahtevka. Dajatveni del vseh zahtevkov (izstavitev zemljiškoknjižne listine) je nesklepčen, saj tožeča stranka ne zatrjuje pravnoposlovne pridobitve pravic.

9. Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi pritožb pravdnih strank pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje (z izjemo argumentacije glede družbenih sredstev in njihovega upravljanja z vidika Zakona o združenem delu, v nadaljevanju ZZD).

**Povzetek revizijskih navedb**

10. Tožeča stranka v obširni reviziji sodišču druge stopnje očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči se nista izjasnili o vprašanju nezakonitosti lastninjenja po ZSpo in sklepih tožene stranke glede poslovnih delov zgradbe, češ da tožbeni zahtevek v tem delu ni bil specificiran. Procesnih ovir za odločitev o solastninski pravici na parcelah ni bilo, saj bi sodišče v okviru tožbenega zahtevka prisodilo manj. Predlagana dokaza (ogled in izvedenec) bi okoliščine razjasnila tako, da bi bila mogoča odločitev o solastnini. Poslovni del objekta je bila naložba društva kot bodoči vir finančnih sredstev. Noben zakon ne dovoljuje odvzema naložbe pravni osebi, saj bi šlo za nezakonito razlastitev. Etažna delitev objekta ni predpogoj. Tožeča stranka se je sklicevala na predloženi pravni mnenji dr. Mihe Juharta, ki v obrazložitvah sodb sploh nista omenjeni. Ni navedeno, na kateri pravni podlagi temelji odločitev o formalnem investitorju in družbenem podjemu. Tožeča stranka je gradila sama na svojem na podlagi dovoljenj, da bi imela lastninsko pravico skladno z 11. in 12. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Sodišče prve stopnje je pavšalno in neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge, sodišče druge stopnje pa tega bistvenega očitka sploh ni obravnavalo. Zapiše celo, da gre za pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje je samoiniciativno, napačno in pomanjkljivo povzelo vire financiranja in vrednost naložbe in ker je tožeča stranka v pritožbi le reagirala na to, ni šlo za pritožbeno novoto. Celo če bi šlo za pritožbene novote, tožeča stranka do prejema sodbe, izdane v ponovljenem postopku, ni bila seznanjena z relevantno smerjo sojenja in razširjeno dejstveno podlago. Sodišče je na podlagi virov financiranja napravilo sklep o nastanku družbene lastnine v društvu, ki ima naravo zasebne civilne osebe. Pojem družbene lastnine je neločljivo povezan in mogoč le v okviru družbene pravne osebe. Pogodba o prenosu pravice uporabe je bila sklenjena z namenom, da si tožeča stranka namesto starega in neuporabnega objekta postavi nove poslovno športne prostore, s katerimi naj razpolaga in jih uporablja kot lastnik. Razmejitev med družbenim in zasebnim sta v osnovi začrtala ZZD in ZTLR, sodišči pa ne pojasnita nastanka družbene lastnine na novogradnji na teh pravnih podlagah. Nista presodili, kaj pomeni, da je tožeča stranka kot zasebno civilno društvo izvedla novogradnjo, z njo razpolagala in dajala dele nepremičnine v najem. Gre za vprašanje temeljne namenskosti premoženja. Tožeča stranka ni sklenitelj samoupravnega sporazuma, družbenega dogovora ali druge pogodbe za delitev dohodka v zvezi s konkretno investicijo in o nepovratnem značaju dobljenih sredstev. Če tožeča stranka ni pristopnica k samoupravnemu sporazumu in Dogovoru 1986/90, ni mogoče zaključiti, da je na poslovno športni gradnji nastala družbena lastnina. Tako je izven logičnega razlogovanja stališče, da je bila tožeča stranka del širšega družbenega podjema in da je bil projekt gradnje C. namenjen potrebam občanov Občine .... Tožeče stranke neposredni učinki obeh aktov ne vežejo. Niti samoupravni sporazum niti Dogovor 1986/90 nimata nobenih določb o nastanku družbenega sredstva. Vsaj poslovni del zgradbe, ki ni bil sofinanciran z družbenimi sredstvi, ima drugo pravno naravo od športnega dela objekta. Sodišče druge stopnje napačno zapiše, na podlagi katerega sklepa se je tožna stranka vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin. Tožeča stranka se na podlagi sklepa iz leta 1999 sploh ne bi smela vpisati, saj ta ob vložitvi predloga 2006 ni več veljal, ampak ga je po logiki drugega zaporednega lastninjenja nadomestil sklep iz leta 2002. Tožena stranka je tožeči vse do leta 2005 priznavala lastninsko pravico na zgradbi, to vprašanje pa bi moralo biti celo primarno vprašanje v tej zadevi. Določilo 22. člena ZTLR pomaga smiselno pojasniti nastanek lastninske pravice na novogradnji na zemljišču, na katerem je bila predhodno pridobljena pravica uporabe in vzpostavlja dvotirni sistem družbenega in zasebno lastninskega po 11. in 12. členu ZTLR. Pri lastninjenju premoženja društev obstajajo trije zakoni: Zakon o društvih, ZLNDL in ZSpo. Na zgrajenem objektu obstaja ne glede na zemljiškoknjižni vpis lastninska pravica tožeče stranke, pridobljena z gradnjo, zato se ne more lastniniti po ZSpo. Za lastninjenje zemljišča pa velja ZLNDL.

11. Tožena stranka uvodoma pojasnjuje, da ima pravni interes za revizijo, čeprav je bil zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen. Pogodba o prenosu pravice o uprabi je namreč po stališču tožeče stranke ključna podlaga za pridobitev lastninske pravice. Tožena stranka je glede na zatrjevanja tožeče stranke v pravni negotovosti glede svoje pravice, če bo tožeča stranka vložila revizijo. To negotovost lahko odpravi ugotovitvijo ničnosti pogodbe. Zmotno je stališče, da zaradi pomanjkanja zatrjevane listine, ne bi mogli za nazaj odreči veljavnosti pogodbe glede na to, da je bila realizirana. Prepoved ni bila manjšega pomena, ampak je šlo za sistemsko pomembno kogentno določbo, ki je varovala pred oškodovanjem družbene lastnine. Kljub morebitni realizaciji darilne pogodbe, pravno poslovna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini ni bila mogoča. Po drugem odstavku 6. člena ZPN lahko na predlog družbenopolitične organizacije IS SRS izjemoma dovoli, da pridobi društvo ali druga civilnopravna oseba pravico uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini brez plačila. Izjeme je treba razlagati restriktivno. Soglasje lahko da le IS SRS. Ustanovitev Komisije za kadrovske in admministrativne zadeve IS SRS sicer izhaja iz posrednih dokazov, vendar pa tožeča stranka ni predložila odločbe te komisije. Sodišče torej zgolj predvideva, da je bilo soglasje dano. To je ugotovljeno zgolj s stopnjo verjetnosti. Sodišče je napačno odločilo, kdo ima dokazno breme. Tožena stranka negativnih dejstev ne more dokazati. Sicer pa soglasje komisije za veljavnost pogodbe ne zadošča. Tudi vprašanje ne/odobravanja pogodbe na vprašanje ničnosti nima vpliva.

**Odločitev o revizijah**

12. Reviziji nista utemeljeni.

O dovoljenosti revizij

13. Tožena stranka v odgovoru na revizijo uvodoma navaja, da revizija tožeče stranke ni dovoljena, ker je tožeča stranka vrednost spornega predmeta po posameznih zahtevkih specificirala šele po prvem naroku, ko je bila z novimi navedbami že prekludirana. Zato primarno predlaga njeno zavrženje.

14. Tožeča stranka je v tožbi uveljavila primarni in (sedaj prvi) podrejeni zahtevek Oba sta nedenarna in ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi. Kot vrednost spornega predmeta je označila 240.000,00 EUR. Po ustaljeni sodni praksi2 se šteje, da se tako označena vrednost spornega predmeta tiče le primarno uveljavljenega zahtevka, medtem ko je ostala vrednost podrejenega nedoločena, tožba pa v tem delu nepopolna. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek in je pristojnost ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, je namreč navedba vrednosti spornega predmeta obvezna sestavina tožbe (drugi odstavek 180. člena ZPP), tožba, ki tega ne vsebuje, pa nepopolna (45. člena ZPP). To je sicer sodišču prve stopnje narekovalo postopanje po 108. členu ZPP. Vendar pa opustitev ustreznega postopanja z nepopolno vlogo ne pomeni, da pomanjkljivosti tožbe ni mogoče odpraviti naknadno. S tem tožeča stranka le popravi oziroma dopolni tožbo z manjkajočimi sestavinami. V tem svojem ravnanju glede na izostanek poziva sodišča na ustrezno popravo tožbe ni mogla biti časovno omejena le do začetka obravnavanja glavne stvari na prvem naroku. Ni šlo namreč za situacijo iz tretjega odstavka 44. člena ZPP (previsoko ali prenizko navedena vrednost ali skupno navedena /nediferencirana/ vrednost spornega predmeta za več zahtevkov), ampak za situacijo iz 45. člena ZPP (nenavedena vrednost za podrejene zahtevke). To pomeni, da je tožeča stranka smela v nadaljevanju postopka opredeliti vrednost spornega predmeta za podrejene zahtevke, za katere vrednost dotlej še ni bila določena.

15. Tožena stranka ima sicer prav, da tudi vsak od uveljavljanih zahtevkov vsebuje več „točk“ (sestavin), saj z vsakim tožeča stranka zahteva ugotovitev pravice in obenem izdajo listine, na podlagi katere se bo lahko v zemljiški knjigi vpisala kot imetnik (upravičenec do) te pravice. Vendar pa zahteva po nadaljnjem cepljenju vrednosti spornega predmeta, ki bi pripeljala do zaključka o nediferencirani vrednosti spornega predmeta in zato neutemeljenosti revizije, ni na mestu. Tožeča stranka s tako (sicer napačno) oblikovanim zahtevkom zasleduje isti ekonomski cilj, tj. varstvo lastninske pravice (podrejeno stavbne pravice in pravice uporabe javnega dobra), zato zadošča, da skupna vrednost (peti odstavek 367. člena ZPP) obeh presega znesek, ki jo zakon določa za dovoljenost revizije.

16. Revizija tožeče stranke je torej glede na naknadno navedene vrednosti (za prvi podrejeni zahtevek v višini 50.000,00 EUR in za drugi podrejeni zahtevek v višini 41.000,00 EUR) v celoti dovoljena po zakonu (drugi odstavek 367. člena ZPP), enako kot tudi revizija tožene stranke. Tožena stranka v svoji reviziji posebej poudarja pravni interes, ki ga ima za revizijo in za ugoditev zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe ne glede naravo odločitve o zahtevkih tožeče stranke (zavrnitev vseh njenih zahtevkov). Vrhovno sodišče ne dvomi v obstoj pravnega interesa tožene stranke za izpodbijanje zanjo neugodne sodbe na revizijski stopnji.

O neutemeljenosti revizij

17. V reviziji tožeče stranke na več mestih očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Sodba sodišča druge stopnje ni obremenjena s pomanjkljivostmi, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, izostanek odgovora prav na vsako posamično pritožbeno navedbo, pa ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali da je obrazložitev pomanjkljiva. Na relevantne navedbe pritožbe je v izpodbijani sodbi odgovorjeno, le sodišče jim ni dalo takšno težo, kot jo je tožeča stranka pričakovala. Sodišči se posebej res nista opredelili do pravnih mnenj prof. dr. Mihe Juharta, ki jih je izdelal po naročilu tožeče stranke, vendar pa je iz sodb mogoče razbrati, kaj je bila podlaga drugačni materialnopravni presoji. Tudi dejstvo, da je sodišče druge stopnje zapisalo napačen sklep, kot pa je bil v resnici podlaga vpisu lastninske pravice tožene stranke, ni pomanjkljivost sodbe, zaradi katere je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Revizijske navedbe, da na podlagi sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena ne bi smela biti vpisana lastninska pravica tožene stranke, ker je ta sklep po logiki drugega zaporednega lastninjenja nadomestil sklep iz leta 2002 (očitno sklep o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za uveljavitev lastninske pravice), pa so sploh nerazumljive, saj zaporedno lastninjenje v smislu 64. člena ZSpo pomeni najprej (primarno) časovno omejeno lastninjenje v korist lokalnih skupnosti in nato časovno drugo (zaporedno) v korist društev, ne pa odločanja o zahtevkih za uveljavitev lastninske pravice. Protispisnosti v pravem pomenu kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

18. Navedbe tožeče stranke, da naj bi višje sodišče v svojih dosedanjih odločitvah sprejelo dve medsebojno različni stališči, niso točne. Prvo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek (ki sta bila dotlej edino uveljavljana), je višje sodišče ob prvem odločanju razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi je navedlo predvsem, katere določbe so bile prekršene in v čem je kršitev, konkretnih stališč za odločitev v zadevi pa niti ni zavzelo. Prav tako niso utemeljeni očitki o (pre)hitrem zaključku pravdnega postopka, v katerem naj ne bi niti prišlo do odprtega dialoga in izvedbe dokazov. Stranki sta si v postopku izmenjali številne pripravljalne vloge in večkrat, tudi s ponavljanjem in kopičenjem istih argumentov, odgovarjali druga drugi. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo posamezne dokazne predloge3 in ne zgolj pavšalno in z vnaprejšnjo dokazno oceno, kot trdi tožeča stranka, višje sodišče pa je tem razlogom pritrdilo. Čeprav tega ni izrecno zapisalo, iz razlogov sodbe druge stopnje izhaja, da se je s tovrstnimi pritožbenimi očitki tožeče stranke seznanilo in jih ocenilo za neutemeljene.4 Zato niti očitek o kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti očitek o nedoseganju standarda obrazloženosti nista utemeljena.

19. Neutemeljena je tudi trditev o napačni uporabi pravil o prekluziji. Pri odgovoru na ta očitek je treba izhajati iz trditev, ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje kot podlago pridobitve lastninske pravice podala sama tožeča stranka. Trdila je namreč, da si je na v uporabo dodeljenem družbenem zemljišču z lastnimi sredstvi (pridobljenimi tudi kot nepovratna sredstva, donacije, sponzorstvo ipd.) zgradila poslovno športne objekte, da z njimi lahko razpolaga in jih uporablja kot lastnik. Sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bila gradnja C. predvidena v Dogovoru o temeljih plana Občine ... za obdobje 1986/1990, sredstva za to pa zbrana tudi s posebnim samoupravnim sporazumom, je ta dva akta opredelilo kot podlago za gradnjo centra za potrebe občanov Občine ... s sredstvi, ki so jih prispevali udeleženci dogovora.5 Nadaljnja obrazložitev in podrobnejši prikaz virov sredstev6 naj bi po stališču sodišča prve stopnje to le še potrjevali. Tožeča stranka je to v pritožbi res grajala, sodišče druge stopnje pa zapisalo, da pritožbena konkretizacija posameznih virov financiranja predstavlja nedopustne novote. Ob dejstvu, da je bila „lastna gradnja“ objektov za svoje potrebe oziroma potrebe članov društva bistvena trditev tožeče stranke in zatrjevan temelj pridobitve lastninske pravice, ni moglo biti nepričakovano (presenečenje), da se bo sodišče s tem vprašanjem ukvarjalo. S tem tudi ni razširilo dejstvene podlage spora, saj jo je vključno z dokazi ponudila sama tožeča stranka, sodišče druge stopnje pa ji tudi ni neupravičeno odreklo dopolnjevanja te podlage. Zatrjevana kršitev (šlo bi lahko za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 337. člena ZPP) torej ni podana. Sicer pa gre le za dodaten argument sodišč k že sprejetim dejanskim zaključkom na drugih podlagah, podrobno ukvarjanje z natančnimi viri financiranja investicije pa, kot bo še obrazloženo, niti ni bilo potrebno in za odločitev ni bistveno. Ker kršitev pravil o materialnem procesnem vodstvu pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, bi bila ta kršitev lahko revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP le, če bi bila storjena pred sodiščem druge stopnje ali če bi tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje storjeno kršitev neuspešno uveljavljala s pritožbo; ker ni, v revizijskem postopku z njenim uveljavljanjem ne more biti uspešna; pa tudi zato ne, ker se očitek nanaša na zbiranje nerelevantnega dela procesnega gradiva (o virih financiranja).

20. Tožeča stranka v reviziji ponovi svoje stališče o prizna(va)nju lastninske pravice s strani tožene stranke. Že vpis lastninske pravice tožene stranke v zemljiško knjigo in ta pravdni postopek sta odraz nepriznavanja njene lastninske pravice. Osrednje sporno materialnopravno vprašanje v zadevi je, ali je tožena stranka poslovno športni objekt lahko lastninila na podlagi prvega odstavka 64. člena ZSpo ali pa so za to obstajale ovire, ker je lastninsko pravico na njih že pred tem pridobila tožeča stranka. Po prvem odstavku 64. člena ZSpo je namreč smela tožena stranka za športne objekte občinskega pomena, ki s tem postanejo lastnina lokalne skupnosti, razglasiti le športne objekte, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve ZSpo opravljala dejavnost v športu. Če pristojni organ lokalne skupnosti objektov najkasneje v enem letu po uveljaviti zakona ni opredelil kot športne objekte lokalnega pomena, so postali društvena lastnina. Drugih kriterijev za lastninjenje ZSpo ni določal. Dodati je še treba, da za lastninjenje športnih objektov velja ZSpo kot poseben zakon in ne ZLNDL; slednji je lastninjenje nepremičnin športnih društev izrecno prepustil specialnemu zakonu (drugi odstavek 1. člena ZLNDL), ta specialni zakon pa je ZSpo.

21. O statusu tožeče stranke kot društva in civilne pravne osebe med strankama ni bilo spora in tak status sta mu priznali sodišči obeh stopenj. Zato je vse nadaljnje razglabljanje revizije v tej smeri odveč. Prav tako ji sodišči nista odrekli možnosti biti subjekt lastninske pravice na nepremičninah. Po tretjem odstavku 11. člena ZTLR so imela lahko društva in druge civilne pravne osebe v mejah, ki jih določa zakon, lastninsko pravico tudi na zemljišču, ki je namenjeno za zadovoljevanje skupnih interesov njihovih članov in za doseganje ciljev, zaradi katerih so bili ustanovljeni. Ob sklicevanju na „namenskost premoženja“ in „namenskost pridobljene pravice uporabe“ pa je treba tožeči strani pojasniti, da možnost (dopustnost) lastninske pravice na nepremičninah ni izključevala možnosti, da ima društvo v uporabi tudi nepremičnine v družbeni lastnini. Ravno tako pravico (in ne lastninsko pravico) je namreč tožeča stranka pridobila s pogodbo 17. 4. 1987 na sedaj spornih parcelah. Na nepremičninah v družbeni lastnini pa je imelo društvo lahko (le) pravice in upravičenja v skladu s tedanjo družbenoekonomsko in pravno ureditvijo.

22. Vrhovno sodišče se že na tem mestu opredeljuje do utemeljenosti revizije tožene stranke v zvezi z ničnostjo pogodbe o prenosu pravice uporabe z dne 17. 4. 1987 (primarni nasprotni tožbeni zahtevek). Strinja se, da so bila v interesu varstva družbene lastnine pravila o razpolaganju z nepremičninami v družbeni lastnini kogentna, njihova kršitev pa je imela za posledico praviloma ničnost pravnega posla. Po 6. členu ZPN so občani, društva ali druge civilne pravne osebe lahko brez plačila pridobili pravico uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini le izjemoma, in sicer na predlog družbenopolitične organizacije z dovoljenjem IS SRS. Čeprav na pogodbi o brezplačnem prenosu pravice uporabe z dne 17. 4. 1987 ni soglasja IS SRS, pa to samo po sebi ne pomeni, da tudi ni bilo dano. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih dokazov7 presodilo, da je bilo soglasje dano, sodišče druge stopnje pa je tej oceni pritrdilo. Odločitev sodišč prve in druge stopnje ni v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu in sodišči toženi stranki tudi nista naložili dokazovanja negativnega dejstva (da soglasje IS SRS ni bilo dano). Dokazni sklep o tem, da je bilo soglasje dano, sta naredili na podlagi predložnih listin in ob upoštevanju tedanje zakonodaje, po kateri je smel IS SRS ustanoviti komisijo za odločitve v upravnem postopku in o drugih posamičnih zadevah iz svoje pristojnosti. Ugotovitev, da je bilo soglasje komisije dano, kot del dejanske podlage spora zavezuje Vrhovno sodišče, vztrajanje tožene stranke, da bi moral (poleg tega) dati soglasje sam IS SRS pa ocenjuje za neutemeljeno, saj bi s tem ustanovitev posebne komisije izgubila svoj smisel. 23. Izhodišče nadaljnje presoje torej je, da je tožeča stranka veljavno (in brezplačno) pridobila pravico uporabe spornih parcel, ki so bile v družbeni lastnini. Da je na njih izvedla obsežna gradbena dela, katerih rezultat je poslovno športni objekt C., ni bilo sporno, prav tako ne, da je bil objekt zgrajen z vsemi potrebnimi dovoljenji in da je tožeča stranka nastopala kot investitor v vseh upravnih postopkih pridobivanja ustreznih dovoljenj in kot naročnik v pogodbah o izvedbi gradbenih ali drugih del.8 Vendar pa sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili, da ji vse to ni dajalo podlage za pridobitev lastninske pravice niti na zemljišču niti na zgrajenih objektih.

24. Na zemljišču v družbeni lastnini z gradnjo (z lastnimi sredstvi in z vsemi ustreznimi dovoljenji, torej s pravico gradnje na družbenem zemljišču) lastninske pravice ni bilo mogoče pridobiti. Podlage za tako pridobitev ne predstavljajo niti 11. niti 12. člen niti 22. člen ZTLR niti katerikoli drug v času prenosa pravice uporabe in gradnje relevantni zakon: kot je bilo že navedeno, 11. člen ZTLR določa le, da je tudi društvo ali druga civilna pravna oseba lahko subjekt lastninske pravice na nepremičninah; 12. člen ZTLR opredeljuje pravice lastnika stavbe, zgrajene na zemljišču v družbeni lastnini, na takem zemljišču; 22. člen ZTLR pa pridobitev lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari (akumulacijo), ki pa v sistemu družbene lastnine enako kot gradnja na tujem svetu ni mogla biti podlaga pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini. Prilastitev, okupacija ali pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v družbeni lastnini je bila že na načelni ravni izključena. Nepremičnine so tako status družbene lastnine ohranile vse do lastninjenja.

25. Da je tožeča stranka z dodeljenimi zemljišči dejansko upravljala na dan uveljavitve ZSpo, ni bilo sporno. Teza tožeče stranke pa je, da je lastninsko pravico na zgrajenem centru (objektih) pridobila že pred uveljavitvijo ZSpo z gradnjo v svojem imenu in z svoj račun, kot civilna pravna oseba pa družbene lastnine sploh ne mogla ustvariti. S pogodbo o prenosu pravice uporabe z dne 17. 4. 1987 se je predhodnik tožeče stranke zavezal, da bo prevzete nepremičnine redno vzdrževal in zanje skrbel kot dober gospodar. Glede na ugotovljeno gradnjo objektov tudi ni dvoma, da je z njimi dejansko upravljal. Pravica upravljanja je bila kompleksen pravni institut, ki je vseboval različna pooblastila v zvezi z družbeno lastnino. Vendar pa upravljanje z družbeno lastnino ni vodilo k pridobitvi lastninske pravice ne glede na status imetnika pravice. Dejstvo, da je tožeča stranka enako kot njen predhodnik civilna pravna oseba, torej na stvarnopravnem področju ni imelo posledic, ki jih navaja revizija, še vedno je z družbeno lastnino le upravljala in jo uporabljala.

26. Na drugačno sklepanje ne napotuje niti obsežna gradbena dokumentacija, v kateri je tožeča stranka navedena kot investitor, niti pogodbe, v katerih nastopa kot naročnik gradbenih in drugih del, in končno tudi ne pogodbe, s katerimi je po končani gradnji oddajala določene objekte v najem. Kot je tožeči stranki pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, iz gradbene in druge dokumentacije za potrebe upravnih postopkov izhaja pravica graditi in zakonitost gradnje, kar pa nima posledic na stvarnopravnem področju. Organiziranje gradnje in „vodenje družbenega podjema“ enako kot sklenjene pogodbe tako kažejo kažejo na (gospodarno) upravljanje z družbeno lastnino in ne na pridobitev lastninske pravice.

27. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ZSpo ne razlikuje med objekti, ki so bili zgrajeni z družbenimi sredstvi, in tistimi, ki so jih zgradila društva sama, in da je bistveno, da gre za športne objekte, ki so bili v družbeni lastnini in v upravljanju športnih društev.9 Zato natančna ugotovitev virov financiranja ni potrebna in ni pogoj za lastninjenje športnih objektov. Na obširne revizijske navedbe o tem in samoupravnih splošnih aktih, katerih podpisnica ni bila tožeča stranka, zato Vrhovno sodišče pojasnjuje le, da je Dogovor o temeljih plana Občine ... za obdobje 1986/90 na podlagi tedanjega Zakona o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu SRS planski akt občine, s katerim udeleženci opredelijo svoje materialne in druge obveznosti ter ukrepe za realizacijo nalog skupnega pomena na različnih področjih družbenega življenja oziroma za razvoj občine. Ne glede na to, da tožeča stranka ni bila udeleženka tega dogovora, odločitev za združevanje sredstev za financiranja centra na vodi v tem aktu kaže na pomen objektov za občino in investicijo družbenih sredstev v gradnjo, ki bo v širšem interesu in ne le v interesu društva za izgradnjo njegovih in za njegove člane potrebnih športnih objektov oziroma poslovnih prostorov.

28. Tožeča stranka lastninjenju po ZSpo nasprotuje tudi zato, ker objekti niso le športni, ampak gre za športno poslovni objekt, pri čemer naj bi po njenem mnenju poslovni del celo prevladoval. Zato bi se lahko le del objektov lastninil na podlagi ZSpo, preostali poslovni del pa na podlagi ZLNDL, v okviru uveljavljanega zahtevka pa naj bi sodišči imeli možnost odločiti o solastnini. Sodišči prve in druge temu nista sledili, ker tožeča stranka pravnega varstva po njunem mnenju ni uveljavljala na način, da bi bilo mogoče odločati o lastninski pravici na delih objekta, ki nimajo statusa športnega objekta. Ker je po načelu specialnosti lahko samo individualno določena stvar predmet stvarne pravice10, sodišči prve in druge stopnje tožeči stranki nista mogli priznati lastninske pravice le na delu stvari (poslovnem delu objekta). Nezadostno opredeljenost zahtevka sta šteli tudi za razlog nepriznanja solastninske pravice. Tožeča stranka trdi, da bi po izvedbi vseh predlaganih dokazov (vključno z izvedencem in ogledom nepremičnine), sodišče solastninski delež lahko določilo. Takšno naziranje je zmotno, saj mora stranka sama oblikovati zahtevek, navesti dejstva in predlagati ustrezne dokaze za njihovo ugotovitev. Te svoje obveznosti ne more prevaliti na sodišče v pričakovanju, da bo po izvedenem dokaznem postopku samo presodilo, katera so tista dejstva11, ki so pomembna za odločitev.

29. Glede na z zakonom omejen obseg revizijskega preizkusa (prvi odstavek 371. člena ZPP) Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo glede odločitve o podrejenih zahtevkih.

30. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da reviziji pravdnih strank nista utemeljeni, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP ju je zato zavrnilo.

31. Obe stranki z revizijo v postopku nista uspeli. Obe sta na vročeno revizijo nasprotne stranke odgovorili. Vrhovno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

1 Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele. 2 Npr. II Ips 293/2013, II Ips 121/2011, II Ips 359/2009, II Ips 1034/2008 in številne druge. 3 Na strani 16 obrazložitve. 4 Tako npr. v 9. točki obrazložitve glede opustitve izvedbe dokazov, s katerimi naj bi se ugotavljal status društva. 5 Zaključek na 22. strani. 6 Na 25 in 26. strani. 7 Podrobno v 18. točki obrazložitve sodbe prve stopnje, kateri je sodišče druge stopnje v 31. točki pritrdilo, v grobem pa: da je bilo soglasje IS Skupščine občine ... dano pod pogojem, da bo dano tudi soglasje IS SRS; da iz uvoda pogodbe izhaja, da je sta dala soglasje oba, in sicer za IS RS Komisija za kadrovske in administrativne zadeve pri IS SRS; da je IS SRS imel zakonsko pooblastilo, da za odločitve v upravnem postopku in o drugih posamičnih zadevah iz svoje pristojnosti ustanovi komisijo; da so bili člani komisije izbrani izmed članov IS; da je Komisija za kadrovske in administrativne zadeve pri IS SRS bila ustanovljena in je podobna soglasja (npr. za Aero klub) tudi dala; da je bila pravica uporabe pravnega prednika tožeče stranke vpisana v zemljiško knjigo, pri čemer je zemljiška knjiga morala po 15. členu ZPN po uradni dolžnosti paziti, da niso bili podani razlogi za ničnost pogodbe; da se je pogodba realizirala, prav tako pa gradnja na njej v skladu s tedaj sprejetim dogovorom o temeljih družbenega plana Občine ... za obdobje 1986/90; da temu tožena stranka med gradnjo ni nikoli nasprotovala in torej očitno vse do lastninjenja med strankama o vsem tem ni bilo spora. 8 Zato so neutemeljene tudi trditve o procesnih kršitvah zaradi neopredelitve do v tej smeri ponujenega dokaznega gradiva. 9 II Ips 71/2013 10 Tožeča stranka pa v reviziji potrjuje, da stavba ni v etažni lastnini. 11 Tožeča stranka npr. ni niti ponudila elementov za presojo velikosti solastninskih deležev.