Jedro

Tožnik je v javnem pozivu sindikata, objavljenem na internetnih straneh, ki je bil poslan tudi na različne institucije preko elektronske pošte, zatrjeval ali raznašal neresnice, ki lahko škodujejo časti in dobremu imenu nadrejenega, čeprav je vedel, da je to, kar je trdil in raznašal, neresnično oziroma je trdil in raznašal dejstva, ki lahko škodujejo časti in dobremu imenu. V ravnanju tožnika so bili podani znaki kaznivih dejanj obrekovanja iz 159. člena KZ-1 in žaljive obdolžitve iz 160. člena KZ-1. S tem je tožnik storil težjo kršitev vojaške discipline. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena za dobo enega leta.

V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da pojem „ki pomeni kaznivo dejanje“ za delovno pravo pomeni ugotavljanje, ali ima dejanje, ki pomeni kršitev delovne obveznosti, znake kaznivega dejanja. Delovno sodišče ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, temveč ugotavlja le, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja. Pri tem tudi kazenska oprostilna sodba ne vpliva na disciplinsko odgovornost; gre namreč za dva ločena postopka, ki jima je skupno le prepovedano dejanje.

Varstvo sindikalnega zaupnika ni absolutno. Navedeno pomeni, da sindikalne aktivnosti ne smejo biti nezakonite, sicer sindikalni zaupnik ne uživa sindikalne zaščite v smislu citirane določbe 113. člena ZDR. Ker je v obravnavani zadevi tožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja po 159. in 160. členu KZ-1, ni mogoče šteti, da je bilo njegovo ravnanje v skladu z zakonom. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izrekla disciplinski ukrep.

Po določbi desetega odstavka 57. člena ZObr zastara vodenje disciplinskega postopka po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca. Vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve na organu druge stopnje, ne pa z vročitvijo pisnega odpravka odločbe. Vročitev je sicer pomembna za uveljavljanje in varstvo pravic iz delovnega razmerja, nima pa več vpliva na vodenje postopka, saj je postopek z odločitvijo na pristojnem organu že končan. Zato na vprašanje zastaranja vodenja disciplinskega postopka morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka odločbe nima nobenega vpliva več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) odpravo odločb A. št. .... z dne 29. 7. 2011 in št. .... z dne 27. 10. 2011 (o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, pogojno odloženega za dobo enega leta) ter (2) za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah, Konvencij Mednarodne organizacije dela, Ustave RS, Zakona o delovnih razmerjih, kršitev pravil postopka in nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka v disciplinskem postopku ugotovila, da ima obravnavano dejanje tožnika vse znake kaznivega dejanja po 159. in 160. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Glede na dejstvo, da zoper tožnika teče kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. II K 60349/2011, tožnik oporeka pristojnosti disciplinske komisije za odločanje o kaznivem dejanju kot o predhodnem vprašanju. Kršeno je ustavno načelo domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS. Pogoj za obravnavanje disciplinskega prekrška po 10. in 12. točki 57. člena Zakona o obrambi (ZObr) je obstoj pravnomočne kazenske sodbe. Obravnavano kaznivo dejanje, ki se očita tožniku, je predlagalni delikt, zato bi moral oškodovanec predlagati pregon, v skladu s 56. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP-1). Oškodovanec v treh mesecih po očitanem dejanju tega ni storil, zato ni pogojev za vodenje kazenskega postopka. Prav tako disciplinska komisija ne more samostojno odločati o utemeljenosti suma, saj o tem lahko odloča le kazensko sodišče. Sodba nima razlogov o utemeljenosti suma, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti oziroma obstajajo nasprotja med zaključki te sodbe in kazenskim spisom. Zaključek kazenskega postopka opr. št. II K 60349/2011 je predhodno vprašanje za disciplinski postopek. Tožnik kot ... sindikata uživa posebno delovnopravno varstvo po Konvenciji MOD št. 87. Po 3. členu navedene konvencije imajo delavske organizacije pravico same oblikovati svoje delavske programe in akcijske programe. Tudi praksa ESČP pušča zelo malo prostora pri omejitvi pravice do svobode govora ... sindikata. Zato se tožnik sklicuje na določbe 10. in 11. člena EKČP in sicer na pravico do svobode govora in svobode združevanja. Ustavno sodišče RS je v svoji sodni praksi poudarilo, da je omejevanje pravice do svobode govora in izražanja, kadar gre za pomembne osebnosti v javnem življenju, treba razlagati zelo široko, saj je to v interesu demokratične družbe. Sklicuje se tudi na 76. člen Ustave RS, ki se nanaša na sindikalno svobodo. Objava Sindikata B. je pripomogla k politični debati in ni bila žaljiva. Ker je poziv objavil Sindikat B., ni pravilno, da se postopek vodi zoper tožnika kot fizično osebo, ki je poziv napisal kot … sindikata. Navaja, da je disciplinski postopek zastaral, saj se šteje kot zaključek ugovornega postopka dan, ko kršitelj prejme odločbo druge stopnje. Kljub temu da je bila domnevna seja pritožbenega organa izvedena v roku, pa odločitev ni bila napisana in vročena v zastaralnem roku.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker sodba nima razlogov o utemeljenosti suma storitve kaznivih dejanj obrekovanja iz 159. člena in žaljive obdolžitve iz drugega odstavka 160. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji; KZ-1), katerih znake je tožena stranka očitala tožniku v disciplinskem postopku. Tožnik neutemeljeno navaja, da je disciplinska komisija v 8. točki odločbe zaključila, da je obstajal utemeljen sum storitve navedenih kaznivih dejanj, ter da sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Iz odločbe disciplinske komisije z dne 29. 7. 2011 (A5) izhaja, da je disciplinska komisija v obrazložitvi dvakrat navedla, da je obstajal utemeljen sum, da je tožnik ravnal v nasprotju s predpisi, oziroma da je v javnem pozivu podal neresnične navedbe z namenom diskreditacije C.C. (zadnji odstavek na strani 3 in tretji odstavek na strani 5 odločbe). Vendar se v obrazložitvi odločbe zapis o utemeljenosti suma pojavlja le v kontekstu, da je zaradi utemeljenega suma tožena stranka zoper tožnika uvedla disciplinski postopek, kar pomeni, da je bil utemeljen sum le predpostavka za začetek disciplinskega postopka, analogno kot to za kazenski pregon določa 20. člen Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 43/94, s spremembami; ZKP), po katerem mora državni tožilec začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje. Sicer pa iz odločbe disciplinske komisije izhaja, da je bila tožniku kršitev v celoti dokazana, saj je disciplinski organ ugotovil (tretji odstavek na strani 8 obrazložitve), da je tožnik nedvomno odgovoren za težjo kršitev vojaške discipline po 10. in 12. točki četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 103/04 in naslednji, ZObr). Tudi sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali so bile tožniku kršitve dokazane, ter se ni ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti suma, ker to za odločitev ni bistveno. Zato v tem delu sodba ni pomanjkljiva in jo je mogoče v celoti preizkusiti.

V zvezi z očitano kršitvijo določb postopka, da je podano nasprotje med razlogi sodbe in kazenskim spisom opr. št. II K 60349/2011 (pravilno II Kpr 60349/2011), niti ni jasno, v čem naj bi bilo podano nasprotje, saj tožnik pritožbe v tem delu ni obrazložil. Po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZKP je podana (absolutna) bistvena kršitev določb postopka, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje ni vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kpr 6039/2001, zato v tem smislu niti ne more iti za nasprotje, ki bi pomenilo bistveno kršitev določb postopka. Odločitev v kazenskem postopku bi vplivala na odločanje v delovnem sporu le, če bi bila v kazenskem postopku zoper tožnika izdana pravnomočna obsodilna sodba (14. člen ZPP). Le tedaj bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da so v tožnikovem ravnanju podani vsi zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj. Ker pa je na podlagi tožnikovih navedb sodišče prve stopnje ugotovilo, da kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani še ni zaključen, je moralo v okviru presoje, ali je podana očitana disciplinska kršitev po 10. in 12. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, samo ugotoviti, ali so v tožnikovem ravnanju podani znaki kaznivega dejanja.

Tožnik je bil z odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 7. 2011 spoznan za odgovornega težje kršitve vojaške discipline po 10. točki (žaljivo ali nasilno obnašanje do podrejenih, nadrejenih ali drugih vojaških oseb na istem položaju oziroma do civilnih oseb) in po 12. točki 4. odstavka 57. člena ZObr, za dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom, ali storjeno iz nečastnih nagibov in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa, v povezavi z drugim odstavkom 159. člena KZ-1 (obrekovanje) in z drugim odstavkom 160. člena KZ-1 (žaljiva obdolžitev). Očitani kršitvi sta bili storjeni s tem, da je tožnik v javnem pozivu Sindikata B. ... št. ... z dne 15. 5. 2010, objavljenem na intranetnih straneh A. dne ..., ki je bil poslan tudi na različne institucije preko elektronske pošte, zatrjeval ali raznašal neresnice, ki lahko škodujejo časti in dobremu imenu C.C. čeprav je vedel, da je to, kar je trdil in raznašal, neresnično oziroma je trdil in raznašal dejstva, ki lahko škodujejo časti in dobremu imenu C.C.. Na podlagi 5. člena ZObr v povezavi s sedmim odstavkom 58. člena ZObr je bil tožniku z navedeno odločbo izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev se pogojno odloži za dobo enega leta. Disciplinska komisija E. je kot drugostopenjski disciplinski organ tožene stranke z odločbo št. ... z dne 27. 10. 2011 zavrnila ugovor tožnika zoper odločbo št. ... z dne 29. 7. 2011 in potrdila odločitev disciplinskega organa prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v javnem pozivu ... sindikata zatrjeval, da je izvajanje nadzora na delovnopravnem področju v … koruptivno, kar naj bi izhajajo iz načelnega mnenja št. ... Komisije za preprečevanje korupcije; da je trdil in raznašal, da je C.C. v članku iz leta 1995 pozival k linču nad bivšimi pripadniki F.; da Sindikat B. pozdravlja odločitev Vrhovnega poveljnika obrambnih sil predsednika Republike Slovenije G.G., da ne poviša C.C. v višji čin, čeprav tožnik pozna zakonodajo oziroma je bil seznanjen z dogajanjem na Vladi RS ter je zato vedel, da predsednik Republike Slovenije o imenovanju v višji čin sploh ne bo odločal, ker tega predloga Vlada RS ni podala; da je v pozivu navedel, da so se mediji v poletnih mesecih leta 2009 razpisali o nepravilnostih glede izplačevanja dodatka za ločeno življenje ter rekordne plače C.C., čeprav so mediji pisali o tem, da je prišlo do izplačila dodatka oziroma nadomestila za ločeno življenje na podlagi pravnomočne sodne odločbe, tožnik pa je vedel, da trdi in raznaša neresnico, vse te neresnice pa so bile podane z namenom diskreditacije in povzročanja škode C.C. ter lahko škodujejo njegovi časti in dobremu namenu.

ZObr v prvem odstavku 57. člena določa, da so vojaške osebe disciplinsko odgovorne za kršitev vojaške discipline. Po drugem odstavku 57. člena ZObr so kršitve vojaške discipline lažje in težje. Težje kršitve vojaške discipline opredeljuje četrti odstavek 57. člena ZObr, ki v 12. točki določa kot težjo kršitev dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa. V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da pojem „ki pomeni kaznivo dejanje“ za delovno pravo pomeni ugotavljanje, ali ima dejanje, ki pomeni kršitev delovne obveznosti, znake kaznivega dejanja. Delovno sodišče ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, temveč ugotavlja le, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja. Pri tem tudi kazenska oprostilna sodba ne vpliva na disciplinsko odgovornost; gre namreč za dva ločena postopka, ki jima je skupno le prepovedano dejanje (enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 4/2004 z dne 14. 9. 2004 in sodbi opr. št. VIII Ips 264/2006 z dne 11. 3. 2008). Ker delovno sodišče ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi lahko le kazensko sodišče ugotovilo elemente kaznivih dejanj, ki so se očitala tožniku ter da je s odločanjem disciplinskega organa, preden je izdana pravnomočna kazenska sodba, kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33-1409/1991, in naslednji; URS). Ker sodišče v delovnem sporu ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, tudi ni bistveno, da gre za kaznivi dejanji, ki se preganjata na podlagi predlaga oškodovanca.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da so v ravnanju tožnika podani znaki kaznivih dejanj obrekovanja iz 159. člena KZ-1 in žaljive obdolžitve iz 160. člena KZ-1. KZ-1 v 159. členu določa, da se z denarno kaznijo in zaporom do 6 mesecev kaznuje, kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu, se po drugem odstavku 159. člena KZ-1 storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Glede žaljive obdolžitve pa KZ-1 v 160. členu določa, da se kaznuje z zaporom ali denarno kaznijo, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, če pa je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji, ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh, ali na javnem shodu pa se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do 6 mesecev. Tožena stranka je v citirani odločbi utemeljila tožnikove kršitve, torej navedla vsebino teh kršitev ter jih ustrezno argumentirala. Pritožba nima razlogov, ki bi se nanašali na vsebino same očitane disciplinske kršitve v zvezi z objavo javnega poziva … . Po preizkusu sodbe v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da so bile očitane kršitve tožniku v celoti dokazane.

Tožena stranka je v prvostopenjski disciplinski odločbi ugotovila, da je tožnik ... B. in istočasno sindikalni zaupnik. Po določbi 2. alineje prvega odstavka 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in naslednji; ZDR) delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Varstvo sindikalnega zaupnika torej ni absolutno. Navedeno pomeni, da sindikalne aktivnosti ne smejo biti nezakonite, sicer sindikalni zaupnik ne uživa sindikalne zaščite v smislu citirane določbe 113. člena ZDR. Ker je v obravnavani zadevi tožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja po 159. in 160. členu KZ-1, ni mogoče šteti, da je bilo njegovo ravnanje v skladu z zakonom. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izrekla disciplinski ukrep, pri čemer je pravilno upoštevala sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih (sklep VIII Ips 120/2006 z dne 13. 3. 2007 ter sodba in sklep opr. št. VIII Ips 171/2008 z dne 9. 9. 2008). Ker je ugotovljeno, da je tožnik ravnal v nasprotju z zakonom, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavno načelo svobode sindikalnega združevanja oziroma 3. člen Konvencije MOD št. 87, po katerem imajo delavske in delodajalske organizacije pravico, da sprejmejo svoje statute in splošne upravne akte, da svobodno izbirajo svoje predstavnike, da se same upravljajo in delujejo ter oblikujejo svoje akcijske programe, državne oblasti pa ne smejo te pravice omejevati ali pa zavirati njeno zakonito izvrševanje.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na svobodo govora in svobodo združevanja, tj. na določbe 10. in 11. člena EKČP. Tožnik je kot ... sindikata in podpisnik javnega poziva odgovoren za vsebino javnega poziva, v katerem je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zatrjeval ali raznašal neresnice, ki lahko škodujejo časti in dobremu imenu C.C., čeprav je vedel, da je to, kar je trdil in raznašal, neresnično oziroma je trdil in raznašal dejstva, ki lahko škodujejo časti in dobremu imenu C.C..

Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo. Po določbi desetega odstavka 57. člena ZObr zastara vodenje disciplinskega postopka po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca. Vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve na organu druge stopnje, ne pa z vročitvijo pisnega odpravka odločbe. Vročitev je sicer pomembna za uveljavljanje in varstvo pravic iz delovnega razmerja, nima pa več vpliva na vodenje postopka, saj je postopek z odločitvijo na pristojnem organu že končan. Zato na vprašanje zastaranja vodenja disciplinskega postopka morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka odločbe nima nobenega vpliva več. Ker je Disciplinska komisija tožene stranke kot drugostopenjski disciplinski organ o tožnikovem ugovoru zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 7. 2011 odločila na seji senata dne 13. 10. 2011, tožniku pa se je očitala kršitev, ki je bila storjena 16. 5. 2011, ni nastopilo zastaranje vodenja disciplinskega postopka.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V tem kontekstu so torej nebistvenega pomena pritožbene navedbe, da disciplinska komisija ni pristojna za ugotavljanje tožnikove disciplinske kršitve ter navedba, da je kršitev storil sindikat in ne tožnik, oziroma da se disciplinski postopek ne bi smel voditi zoper tožnika kot fizično osebo. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.