Jedro

Imetnik stanovanjske pravice prosto razpolaga s svojo pravico do nakupa stanovanja in ga zato ni mogoče siliti in prisiliti, da to pravico prenese na določenega družinskega člana. V zakonu ni opore za to, da bi žena imela prednost.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v drugem odstavku izreka potrdi.

Pritožbi drugo in tretje tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v prvem in tretjem odstavku izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: "1. Tožbeni zahtevek: Razveže se prodajna pogodba z dne 2.9.1993, sklenjena med prvotoženo stranko in drugotoženo stranko O.W. s e z a v r n e .

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki na 31.528,50 SIT odmerjene pravdne stroške, drugi in tretji toženi stranki pa na 38.632,00 SIT odmerjene pravdne stroške v 15 dneh".

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugo in tretje toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 42.030,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo prodajno pogodbo, ki sta jo dne 2.9.1993 sklenili R. in drugotožena stranka O.W. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po katerem bi morala tretja tožena stranka B.W. izstaviti tožnici O.W. overjeno izjavo, na podlagi katere bi tožeča stranka kot ožji družinski član lahko odkupila v skladu z določili Stanovanjskega zakona, pod enakimi pogoji, kot je to opravljeno v pogodbi z dne 2.9.1993 za dvosobno stanovanje št. 27 v četrtem nadstropju stanovanjskega bloka v L., ki obsega dve sobi, kuhinjo, sanitarije in druge prostore v skupni površini 55,20 m2, ker bo sicer tako pisno izjavo nadomestovala pravnomočna sodba. Glede na izid pravde je odločilo, da so tožene stranke dolžne povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 23.304,00 SIT v 15 dneh. Zoper to sodbo se pritožujejo tožnica in drugo ter tretje tožena stranka. Tožnica vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. tč. 353. člena ZPP in navaja, da je izpodbijana sodba glede zavrnilnega dela zahtevka pod tč. 2 izreka nepravilna. V zvezi s tem opozarja tožeča stranka na zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka kot zakonski partner tretje tožene stranke prednostno pravico odkupa družbenega stanovanja. Ker pa je tretje toženec neupravičeno to pravico prenesel na drugotoženo stranko, meni tožeča stranka, da je njen zahtevek za izstavitev overjene izjave v celoti utemeljen, saj se sicer poslabša njen pravni in dejanski položaj, ki ga ima, ko skupaj s tretjo toženo stranko kot imetnikom stanovanjske pravice stanovanje uporablja. Ker sodišče samo ugotavlja, da je cilj zakonskih določb, da se ne poslabša pravni in dejanski položaj bližnjih oseb, s katerimi imetnik stanovanjske pravice stanuje v družbenem stanovanju, je odločitev sodišča, da tožbeni zahtevek pod tč. 2 izreka zavrne, v očitnem nasprotju s tem delom obrazložitve izpodbijane sodbe. Drugo in tretje tožena stranka pa vlagata pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je Stanovanjski zakon v določilih 117. člena, kot tudi v ostalih, povsem jasen. Pravico nakupa stanovanja po 117. členu ima prejšnji imetnik stanovanjske pravice ali njegov ožji družinski član z njegovo privolitvijo. Bistvena je privolitev imetnika stanovanjske pravice in če ta ne privoli, ne more nobeden od ostalih družinskih članov stanovanje kupiti. Če pa imetnik stanovanjske pravice odloči, da ne bo kupil stanovanja, pa seveda prosto odloči komu bo dal pismeno privolitev, da bo kot ožji družinski član stanovanje kupil. Zakon nikjer ne navaja nobenih posebnih pravic zakonca in sodišče zmotno uporablja določila III. odst. 147. člena SZ. V tem členu gre za primer, ko imetnik stanovanjske pravice umre in zaradi smrti pisne privolitve ni mogel dati. Tega določila pa ni mogoče uporabiti v primerih, ko je imetnik stanovanjske pravice živ in ko samostojno odloča, komu bo pisno privolitev dal. Vrstnega reda zakon ne pozna in je zato odločitev prvostopnega sodišča pravno zmotna. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba drugo in tretje tožene stranke pa je utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka terjala, da ji tretje tožena stranka izstavi overjeno izjavo, na podlagi katere bo tožnica kot ožji družinski član lahko kupila stanovanje, ki ga skupaj s tretje tožencem uporablja. Sodiče prve stopnje se je postavilo na stališče, da v nobenem predpisu ni določeno, da je mogoče imetnika stanovanjske pravice prisiliti na izdajo pisne privolitve v odkup stanovanja njegovemu ožjemu družinskemu članu. Tudi pritožbeno sodišče se s tem strinja in meni, da poslabšanje pravnega in dejanskega položaja tožnice ne more biti tisti razlog, zaradi katerega bi lahko njenega zakonskega partnerja prisilili k izdaji overjene izjave, če je ta noče dati. Pritožba tožeče stranke se tako pokaže kot neutemeljena, tudi iz razlogov, ki bodo še povedani ob obrazložitvi odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi drugo in tretje tožene stranke. Drugo in tretji toženi stranki pa je dati prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je razvezalo prodajno pogodbo, ki sta jo sklenili prvotožena stranka R. in drugotožena stranka O.W. Sodišče pravi, da je po določilu 117. člena Stanovanjskega zakona določeno, da je lastnik dolžan prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, ki stanovanje uporablja, v njem prebiva in je tudi od njega ekonomsko in socialno odvisen. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da zakon v 117. členu ne govori o družinskih članih, ki prebivajo v stanovanju in tudi ne o njihovi ekonomski in socialni odvisnosti od imetnika stanovanjske pravice. Stanovanjski zakon je glede tega, kdo so ožji družinski člani jasen, kot je jasen tudi glede tega, da z njegovo pisno privolitvijo lahko stanovanje kupi njegov ožji družinski član oz. mu ga je lastnik dolžan prodati. Zakon tudi ne govori o prednostni pravici, to pravico pa tudi ni mogoče izvajati iz III. odst. 147. člena Stanovanjskega zakona. Prav je dati pritožbi, da v tem členu gre za primer, ko imetnik stanovanjske pravice umre in ne more izraziti svoje volje. V našem primeru pa je imetnik stanovanjske pravice živ in če se je odločil, da bo pisno izjavo v smislu 117. člena SZ dal v korist svoje matere drugotoženke, potem mu take pravice ni mogoče oporekati. Skratka, imetnik stanovanjske pravice prosto razpolaga s svojo pravico, ni ga mogoče siliti da stanovanje proda določenemu družinskemu članu in v zakonu ni opore za to, da bi imela žena prednost. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi drugo in tretje tožene stranke ugodilo in sodbo v prvem odst. izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek (4. tč. 373. člena ZPP). V tretjem odstavku izreka pa je odločitev o stroških spremenilo na podlagi II. odst. 166. člena ZPP. Ker je tožeča stranka, zaradi ugoditve pritožbi druge in tretje tožene stranke v celoti propadla, mora povrniti toženim strankam njihove pravdne stroške, zaradi uspeha drugo in tretje tožene stranke v pritožbenem postopku pa tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Tarifo o odvetniških storitvah.