Jedro

Zakoncu prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ni SZ določil pred drugimi ožjimi družinskimi člani nobene prednosti pri privatizaciji stanovanja, to je nobene posebne pravice, zaradi katere bi moral prejšnji imetnik stanovanjske pravice dati pismeno privolitev za privatizacijski odkup njemu - komu drugemu izmed ožjih družinskih članov pa torej le v primeru, če ga zakonec ne bi hotel uveljaviti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Druga in tretja tožena stranka sami trpita stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku za razvezo prodajne pogodbe, ki sta jo sklenili prva in druga tožena stranka 2.9.1993 in katere predmet je bilo dvosobno stanovanje št. 27 v četrtem nadstropju hiše M. v L. Obenem je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil tretji toženec dolžan tožnici izročiti overjeno izjavo, na podlagi katere bi tožnica kot ožji družinski član od prve tožene stranke odkupila navedeno stanovanje po enakih pogojih, kakor je bilo prodano s sporno pogodbo. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo zavrnilni del sodbe prve stopnje. Ugodilo pa je pritožbi druge in tretje tožene stranke ter sodbo prve stopnje spremenilo glede odločitve o razvezi sporne prodajne pogodbe, tako da je tudi ta zahtevek zavrnilo.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da je zmotno razlagalo določbo 6. člena stanovanjskega zakona. Vztraja pri stališču, da ima zakonec pri odkupu stanovanja prednost pred drugimi ožjimi družinskimi člani. Kršeno je tudi načelo pravičnosti, saj po izpodbijani odločitvi druga toženka pridobi še eno družbeno stanovanje pod posebno ugodnimi pogoji, čeprav ga ne potrebuje - medtem ko ga tožnica potrebuje in tudi izpolnjuje pogoje za odkup. Tožnica predlaga spremembo sodbe, tako da bo ugodeno obema njenima zahtevkoma.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) sta druga in tretja tožena stranka na vročeno revizijo odgovorili. Menita, da je stanovanjski zakon jasen in je zato tožničino sklicevanje na načelo pravičnosti neutemeljeno. Tožničine pravice niso prav nič kršene s tem, da je druga toženka kupila sporno stanovanje. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. Po določbi 1. odstavka 117. člena SZ (stanovanjskega zakona, Ur. l. RS 18/91-I, besedilo iz časa izdaje izpodbijane pravnomočne sodbe) so upravičenci za odkup stanovanja, ki je bilo pred uveljavitvijo SZ v družbeni lastnini: 1)prejšnji imetnik stanovanjske pravice (to je oseba, ki je imela to pravico na dan uveljavitve SZ) in 2)s pismeno privolitvijo prejšnjega imetnika stanovanjske pravice tudi njegov ožji družinski član.

Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS 35/82 in 14/84) ni poznal kategorije "ožji družinski član" imetnika stanovanjske pravice. Kategorijo "ožji družinski član" je uvedel SZ in sicer v 6. členu. Ta določa, da so po tem zakonu ožji družinski člani zakonec lastnika (ali oseba, s katero lastnik živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti), njuni otroci oziroma posvojenci, starši in posvojitelji ter osebe, ki sta jih po zakonu dolžna preživljati (1. odstavek). Določa pa še, da se pravkar citirana določba smiselno uporablja tudi za določitev ožjih družinskih članov najemnika (2. odstavek). Ko je tako, je odgovor na vprašanje, kdo so ožji družinski člani prejšnjega imetnika stanovanjske pravice v smislu 1. odstavka 117. člena SZ, treba iskati v določbi 6. člena SZ.

Na pravilnost take razlage kaže tudi okoliščina, da je po določbah SZ položaj prejšnjega imetnika stanovanjske pravice zgolj začasen, in razmislek o položaju, ki ga ima obravnavani krog oseb potem, ko se v skladu z določbami SZ uredi položaj prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Oseba, ki je bila po določbah ZSR imetnik stanovanjske pravice na dan uveljavitve SZ, mora na zahtevo lastnika stanovanja skleniti z njim najemno pogodbo (1. odstavek 147. člena SZ). Obravnavani krog oseb s trenutkom sklenitve najemne pogodbe postanejo ožji družinski člani najemnika stanovanja (2. odstavek 6. člena SZ). Vse doslej povedano kaže, da je odgovor na ključno vprašanje v tej pravdi, na katero izrečno terja odgovor tudi revizija, treba iskati zgolj v določbah SZ. To ključno vprašanje je, ali ima pri privatizacijskem odkupu po 1. odstavku 117. člena SZ zakonec nasproti prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice in nasproti lastniku stanovanja kakšen boljši, prednostni položaj - v primerjavi z drugimi ožjimi družinskimi člani (in med njimi tudi s starši prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, kar je konkretna vsebina spora v tej pravdi). Odgovor na to vprašanje je lahko samo nikalen, saj v določbah SZ ni nobene podlage za razlikovanje položaja zakonca prejšnjega imetnika stanovanjske pravice in drugih njegovih ožjih družinskih članov, kar zadeva pravico do privatizacijskega odkupa stanovanja v situaciji iz 1. odstavka 117. člena SZ.

Predvsem take podlage - kakor je pravilno ocenilo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi - ni v (analogni) uporabi določbe 3. odstavka 147. člena SZ, na katerega se je neutemeljeno sklicevalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi delne ugoditve tožničinemu zahtevku. Ta določba je po prvotnem besedilu (iz časa sojenja v tej pravdi) izrečno urejala le situacijo po smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice (v času roka za privatizacijo stanovanj), s poznejšo (sicer pojasnilno) novelo pa izrečno tudi situacijo razveze zakonske zveze. Zato te določbe ni mogoče uporabiti za dejansko situacijo, kakršna je bila ugotovljena z izpodbijano pravnomočno sodbo. Namreč za situacijo, ko tožnica in tretji toženec (v odločilnem času izdaje sodbe prve stopnje, tj. konca glavne obravnave) še vedno živita v zakonski zvezi - in sta torej živela tudi v času sklenitve izpodbijane prodajne pogodbe med prvo toženo stranko (lastnico spornega stanovanja) in drugo toženo stranko (materjo prejšnjega imetnika stanovanjske pravice - tretjega toženca).

Določbe 1. odstavka 117. člena SZ o dolžnosti lastnikov stanovanj, ki so bila lastninjena po določbah 111., 112., 113. in 114. člena SZ, da ta stanovanja prodajo po privatizacijskih določbah SZ, in o upravičencih do takega odkupa je torej treba razumeti na naslednji način, kar zadeva vsebino obravnavanega spora: Prejšnji imetnik stanovanjske pravice je imel (edini) možnost in pravico, da se je odločil za eno izmed treh možnosti: 1)da ne on ne kdo drug ne bo uveljavil pravice do odkupa stanovanja po privatizacijskih določbah SZ; 2)da bo sam uveljavil to pravico; 3)da bo s pismeno privolitvijo, dano ožjemu družinskemu članu, njemu (ali njej) omogočil, da uveljavi pravico do privatizacijskega odkupa (ni pa ga oz. je mogel zgolj s to privolitvijo tudi zavezati, da to stori).

Ožji družinski člani niso imeli zakonske podlage, da vplivajo na odločitev prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, za katero izmed navedenih možnosti se bo odločil. Posebej pa tudi zakonec prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ni imel zakonske podlage, da bi v primeru, če se odloči za tretjo izmed prej navedenih možnosti, zahteval od prejšnjega imetnika - svojega zakonca, da naj da pismeno privolitev za odkup prav njemu in ne komu drugemu izmed ožjih družinskih članov. Torej je na to vprašanje (v obrazložitvi delne zavrnitve tožbenega zahtevka), dalo pravilen odgovor že sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je v utemeljitvi izpodbijane sodbe s tako razlago določb SZ tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ko je mogoče odgovore na vsa odločilna pravna vprašanja najti v določbah SZ, se v končnem razmisleku pokaže: -da je zakonodajalec določil krog upravičencev do privatizacijskega odkupa; -da je v tem krogu upravičencev določil prednostni položaj zgolj prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice; -da zakoncu prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, s katerim ta tudi živi v zakonski zvezi, ni določil pred drugimi ožjimi družinskimi člani nobene prednosti pri privatizaciji stanovanja, to je nobene posebne pravice, zaradi katere bi moral prejšnji imetnik stanovanjske pravice dati pismeno privolitev za privatizacijski odkup njemu - komu drugemu izmed ožjih družinskih članov pa torej le v primeru, če ga zakonec ne bi hotel uveljaviti.

To pa tudi pomeni, da je zakonska ureditev spornega razmerja jasna in celovita, kar zadeva v tej pravdi sporna vprašanja. Torej je izključena uporaba pravne analogije, neutemeljeno pa je tudi tožničino revizijsko sklicevanje na načelo pravičnosti.

Vse doslej obrazloženo je narekovalo presojo, da je revizija neutemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.

Odločitev o revizijskih stroških (1. odstavek 166. člena ZPP) ima glede stroškov druge in tretje tožene stranke, ki sta odgovorili na revizijo, podlago v oceni, da glede na vsebino odgovora na revizijo stroškov te vloge ni mogoče šteti kot potrebne pravdne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP). Zavrnitev revizije pa vsebuje odločitev o revizijski stroškovni zahtevi tožeče stranke (1. odstavek 154. člena ZPP).