Jedro

Zavarovanec ima ob pravilni razlagi določbe 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določb zakona glede izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravico do priznanja pokojnine tudi v primeru, če mu je bila v drugi državi iz področja bivše Jugoslavije že priznana pravica do pokojnine ob upoštevanju v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 252,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 4. 11. 2005 in 8. 8. 2006, odločilo, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine od 22. 12. 2004 in toženi stranki naložilo, da izda odločbo o odmeri in izplačevanju pokojnine v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe ter tožniku v nadaljnjih 30 dneh izplača zapadle in neizplačane zneske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila ter mu povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo.

Kot nesporno med strankama je ugotovilo, da je tožnik ob vložitvi zahteve za invalidsko pokojnino dopolnil 55 let starosti, da je v Sloveniji dopolnil 17 let, 10 mesecev in 21 dni delovne dobe, da izpolnjuje pogoje gostote za priznanje invalidske pokojnine in da je invalid I. kategorije invalidnosti. Glede na to bi mu pripadala pravica do invalidske pokojnine po 67. in 68. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.). Sporna med strankama je bila le razlaga oziroma uporaba drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. Pri razlagi te določbe je sodišče upoštevalo, da je pravica do pokojnine neodtujljiva osebna pravica, ki jo posameznik pridobi na podlagi obveznega zavarovanja, za kar je plačeval tudi prispevke. Ker je tožnik sicer že pridobil pravico do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, vendar brez upoštevanja dobe v Republiki Sloveniji, toženec zavrnitve njegove zahteve ne more utemeljevati z določbo drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. Glede na to je sodišče ugodilo njegovemu zahtevku, zavrnilo pa zahtevek za priznanje invalidske pokojnine že od vložitve zahtevka, saj takrat še ni bilo ugotovljeno, da je invalid I. kategorije invalidnosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 8. 8. 2006 in 1. 12. 2005 (?) ter priznanje pravice do invalidske pokojnine od 22. 12. 2004 zavrnilo. Izhajalo je iz tega, da je bila tožniku pravica do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini priznana tudi ob upoštevanju slovenske pokojninske dobe. Zaradi tega je določbo drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 v tem primeru razlagalo tako, da mu ne pripada pravica do pokojnine v Sloveniji. Z uveljavitvijo pravice do invalidske pokojnine pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini je tožnik opravil izbiro glede pokojnine, ki jo bo užival, pri tem pa mu je bila za priznanje pokojnine upoštevana tudi pokojninska doba pri toženi stranki. V podkrepitev svojega stališča se je sklicevalo tudi na odločitve Vrhovnega sodišča, npr. v sodbi VIII Ips 248/2005. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-360/05 z dne 2. 10. 2008, s katero je to sodišče presodilo, da dosedanja razlaga sodišč v zvezi z uporabo 177. člena ZPIZ-1 ni bila pravilna. Glede na to, da je tožnik na območju Republike Slovenije dopolnil 17 let delovne dobe, predlaga revizijskemu sodišču, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Ker revident ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

7. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti od 22. 12. 2004 in da je v Republiki Sloveniji dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj 1/3 razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Na tej podlagi in v skladu s 67. in 68. členom ZPIZ-1 mu pripada pravica do invalidske pokojnine. Nadalje iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – Mostar z dne 20. 7. 2004 (oziroma že pred tem odločbe z dne 12. 5. 2004) izhaja, da je bila tožniku od 16. 6. 2003 priznana pravica do invalidske pokojnine. Za priznanje te pravice je bila upoštevana tudi pokojninska doba tožnika v Republiki Sloveniji. Glede na takšno ugotovitev se postavlja vprašanje, ali tožniku pripada tudi pravica do invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji na podlagi določbe drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. 8. Iz določbe drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 izhaja, da se prejšnji odstavek tega člena (po katerem ima zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, pravico do uživanja le ene od njih po lastni izbiri) uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravico na podlagi istih pokojninskih obdobij. To določbo je Vrhovno sodišče res tolmačilo tako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, vendar je v zvezi s tem kasneje prišlo do drugačnih odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije. To sodišče je z odločbami Up-360/05-39 z dne 2. 10. 2008, Up-770/06-18 z dne 27. 5. 2009 in Up-1419/08-13 z dne 22. 10. 2009 razveljavilo sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 213/2004, VIII Ips 248/2005 in VIII Ips 309/2006, ter v zvezi s temi tudi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča. To pomeni, da je prišlo do razveljavitve sodbe tudi v zadevi, na katero se v podkrepitev svojega stališča sklicuje sodišče druge stopnje. V teh odločbah je Ustavno sodišče s sklicevanjem na 50. in 33. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-1 in nadalj.) obrazložilo, da ima zavarovanec ob pravilni razlagi določbe 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določb zakona glede izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravico do priznanja pokojnine tudi v primeru, če mu je bila v drugi državi iz področja bivše Jugoslavije že priznana pravica do pokojnine ob upoštevanju v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe. Odrekanje pravice do pokojnine z utemeljitvijo, da je bila z uveljavitvijo pokojnine (za katero so podani pogoji na podlagi zavarovanja pri toženi stranki) pri tujem nosilcu zavarovanja izčrpana pravica do izbire po 177. členu ZPIZ-1, skratka nasprotuje ustavnim določbam o pravici do socialne varnosti in pravici do zasebne lastnine.

9. Ob takšnem stališču in dejstvu, da tožniku glede na dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji, starost in gostoto te dobe pripada pravica do invalidske pokojnine, je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo to sodbo.

10. Ker je tožnik z revizijo uspel, mu pripadajo tudi revizijski stroški, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.). Iz tega naslova mu v skladu s 5. točko tarifne številke 15 in 13. členom OT ter prištetjem DDV pripada skupaj 252,83 EUR. Od prisojenega zneska tečejo zakonske zamudne obresti od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti v trajanju 15 dni, do plačila.