Jedro

Ker je tožnik je z uveljavitvijo pravice do invalidske pokojnine pri nosilcu zavarovanja v BIH že opravil izbiro glede pokojnine, ki jo bo užival, pri čemer mu je bila pri priznanju pokojnine upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena pri toženi stranki, ne more uživati enake pokojninske dajatve v Sloveniji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 4. tč. izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. … z dne 8. 8. 2006 in št. … z dne 1. 12. 2005 ter priznanje pravice do invalidske pokojnine od 22. 12. 2004 dalje, se stroškovno zavrne.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo zgoraj navedeni odločbi tožene stranke (1. tč. izreka) in tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine od 22. 12. 2004 dalje (2. tč. izreka). Toženo stranko je obvezalo, da o višini in izplačevanju invalidske pokojnine odloči s posebno odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe in da tožniku v nadaljnjih 30 dneh izplača zapadle in neizplačane zneske pokojnin s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (3. tč. izreka), ter da tožniku povrne stroške postopka v višini 360,77 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. tč. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. tč. izreka).

Zoper sodbo, kot izhaja iz pritožbenih navedb pa le zoper ugodilni del sodbe (1., 2., 3. in 4. tč. izreka), se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pokojnine v BIH brez upoštevanja slovenske dobe in ima zato pravico do samostojne invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji. Tožniku je bila z odločbo pristojnega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH z dne 2. 7. 2003 od 16. 6. 2003 dalje priznana invalidska pokojnina, pri čemer je bila v okviru 22 let 4 mesecev in 4 dni skupne delovne dobe upoštevana tudi pokojninska doba, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji v obdobju od 23. 3. 1996 do 15. 6. 2003 z vmesnimi prekinitvami. Navedeno izhaja tudi iz odločbe o odmeri invalidske pokojnine pristojnega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH z dne 12. 5. 2004. Na podlagi teh ugotovitev bi moralo sodišče upoštevati 177. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki jo je potrebno uporabiti tako, da je zavarovanec, ki mu je bila pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, že upoštevana za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine v drugi državi, že opravil izbiro med pokojninama. Navedena določba omogoča izbirno pravico le zavarovancu, ki je šele izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, ne pa tudi upokojencu, ki je uveljavil pravico do pokojninske dajatve v drugi državi in jo tam tudi uživa. Tožnik ne more biti na podlagi istih pokojninskih obdobij istočasno upravičenec do invalidske pokojnine v BIH in do iste pokojninske dajatve v Republiki Sloveniji. Na priznanje pravice do invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji pa ne bi vplivala niti morebitna ustavitev izplačevanja pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja. Do sklenitve ustreznega meddržavnega sporazuma, ki ureja seštevanje pokojninskih dob, je pri odločanju o pravici do sorazmernega dela pokojnine potrebno izhajati iz določbe 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Takšno stališče je bilo v podobnih zadevah že zavzeto v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr. opr. št. VIII Ips 213/2004 in VIII Ips 248/2005). Upoštevajoč odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki sicer niso formalni pravni vir, so pa pomembne za ustvarjanje sodne prakse, je sodišče prve stopnje določbo 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju nepravilno uporabilo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine v spisu, sodba pa se opira samo na te dokaze.

Po določbi 1. alineje 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Do omenjenega pokojninskega prejemka pa je zavarovanec upravičen, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni – pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (68. člen ZPIZ-1).

Kakor izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu, teh dejstev pa stranki nista prerekali, je bil tožnik od 22. 12. 2004 dalje razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni, na dan nastanka invalidnosti je dopolnil 55 let starosti, na ozemlju Republike Slovenije pa je tožnik dopolnil 17 let 10 mesecev in 21 dni pokojninske dobe, s čimer je izpolnjeval pogoj gostote zavarovalne dobe. Vendar to za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni edino relevantno. Bistvenega pomena za razsojo zadeve je tudi dejstvo, da je bila ob upoštevanju v Republiki Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe v navedenem obsegu tožniku, državljanu BIH, že priznana pravica do invalidske pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja.

S tem v zvezi je sicer sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ki mu je bila priznana z odločbo nosilca pokojninskega zavarovanja v Federaciji BIH z dne 2. 7. 2003, brez upoštevanja slovenske dobe. Ker mu ta doba ni bila upoštevana pri priznanju pravice do invalidske pokojnine v BIH, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožnik ni izrabil pravice do uveljavljanja pokojnine pri toženi stranki. Vendar iz odločb pristojnega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH izhaja drugačno stanje, tj. da je bila tožniku pravica do invalidske pokojnine v BIH priznana tudi ob upoštevanju slovenske pokojnine dobe. Iz odločbe nosilca zavarovanja v BIH z dne 2. 7. 2003 oziroma priloge k navedeni odločbi je razvidno, da se je pri priznanju pravice do pokojnine upoštevalo 22 let 4 mesece in 4 dni pokojninske dobe. V tem obsegu se je poleg bosanske dobe v trajanju 53 mesecev - za čas od 2. 7. 1992 do 1. 1. 1993 in od 1. 9. 1994 do 21. 12. 1995 doba v dvojnem trajanju - upoštevala tudi slovenska doba z vmesnimi prekinitvami od 23. 3. 1966 do 1. 7. 1992 v trajanju 17 let 10 mesecev in 21 dni. Pristojni nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH je z odločbo z dne 12. 5. 2004 tožniku tudi odmeril invalidsko pokojnino, pri čemer je upošteval skupno slovensko-bosansko dobo v trajanju 22 let 4 mesecev in 4 dni, torej tudi čas prebit v zavarovanju na ozemlju Republike Slovenije v času od 23. 3. 1966 do 1. 7. 1992. Navedeno pomeni, da se je pri invalidski upokojitvi v BIH tožniku upoštevala skupna pokojninska doba, v katero je bila vključena tudi pokojninska doba, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji.

V času izdaje spornih odločb tožene stranke med Republiko Slovenijo in BIH še ni bilo sklenjenega meddržavnega sporazuma o socialni varnosti, ki bi urejal seštevanje pokojninskih dob, doseženih v obeh državah in na tej podlagi priznavanja pravice do pokojninskih dajatev, zato je potrebno pravilnost in zakonitost odločb tožene stranke presojati glede na takrat veljavne slovenske predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V 177. člena ZPIZ-1 ureja izbirno pravico do pokojninami. Skladno z navedeno določbo zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v R Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri, v 2. odstavku pa, da se 1. odstavek uporablja tudi v primeru, ko izpolni pogoje za pridobitev pokojnin v drugih državah na podlagi istih pokojninskih obdobij.

Citirane določbe ni mogoče tolmačiti, niti pravilno uporabiti na način, kot razloguje sodišče prve stopnje, in sicer da morajo biti pogoji za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin oziroma za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah na podlagi istih pokojninskih obdobij izpolnjeni, tožnik pa naj bi se šele potem sam odločil, katero pravico bo užival. Besedilo določbe 2. odstavka 177. člena namreč povsem jasno govori o tem, da lahko zavarovanec, ki sicer izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do pokojnine v dveh državah na podlagi istih pokojninskih obdobij, uživa (!) le eno od njih po lastni izbiri. Z uveljavitvijo pravice do invalidske pokojnine pri nosilcu zavarovanja v BIH v letu 2003, je tožnik opravil izbiro glede pokojnine, ki jo bo užival, pri čemer mu je bila pri priznanju pokojnine upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena pri toženi stranki. Zato tožnik ne more uživati enake pokojninske dajatve v Republiki Sloveniji.

Materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje je tako v nasprotju z razlago in uporabo 177. člena ZPIZ-1 kot izhaja iz sodne prakse, ki izhaja iz več odločitev Vrhovnega sodišča v podobnih zadevah (na primer sodba opr. št. VIII Ips 248/2005 z dne 28. 3. 2006). Po stališču Vrhovnega sodišča RS tožnika, ki je pridobil pravico do pokojnine (na podlagi pokojninske dobe, ki jo je dopolnil v R Sloveniji), ni mogoče šteti med zavarovance, zato ne spada v krog oseb, ki bi bile upravičene do izbire in ki bi s tem imele možnost uveljavljanja pravice do pokojnine v R Sloveniji. Ker je tožnik status zavarovanca izgubil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1, se v obravnavani zadevi tudi ni mogoče sklicevati na določbo 1. odstavka 393. člena ZPIZ-1, po kateri osebe, ki po uveljavitvi tega zakona nimajo lastnosti zavarovanca po tem zakonu, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih, lahko uveljavljajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pod pogoji, ki jih določa ta zakon.

V zvezi s priznanjem pravice do invalidske pokojnine pritožbeno sodišče še zgolj pojasnjuje, da je s 1. 7. 2008 stopil v veljavo Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 10/2008 – MP). Z navedenim predpisom je torej dana možnost uveljavljanja pravice do invalidske pokojnine, in sicer za dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. tč. 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremenilo in tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca ter priznanje invalidske pokojnine od 22. 12. 2004 dalje, stroškovno zavrnilo.