Jedro

Če je bil v obeh pravdah uveljavljan identičen oziroma enak tožbeni zahtevek in sicer na vrnitev plačanih zneskov kupnine oziroma na njihovo pobotanje z nasprotno terjatvijo iz iste predpogodbe, okoliščina, da je bil v prvi pravdi uveljavljan zahtevek na procesno drugačen način in sicer na podlagi tožbe, v tej pravdi pa na podlagi pobotnega ugovora, ne preprečuje zaključka, da gre za že pravnomočno rešeno zadevo (res iudicata), in je treba pobotni ugovor zavreči. Bistveno je, da je tako pravna kot tudi predvsem dejanska podlaga ter sama vsebina tožbenega zahtevka v obeh pravdah enaka oziroma identična.

Pobotni ugovor je mogoče uveljavljati do konca glavne obravnave, vendar pa na podlagi pravočasno – do prvega naroka za glavno obravnavo uveljavljanih pravotvornih trditev in ponujenih dokazov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sicer v delu, ki se nanaša na odškodninski zahtevek v višini 79.456,06 EUR z zamudnimi obrestmi ter glede stroškov (1. in 7. točka izreka), in se v tem delu sodba razveljavi in vrne zadeva v tem delu v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem delu potrdi izpodbijana sodba.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki odškodnino v znesku 79.456,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2004 dalje do plačila, v 15 dneh. Nadalje je delno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na plačilo uporabnine in sicer tako, da je toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki znesek 15.036,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov navedenih v izreku sodbe od datumov navedenih v izreku sodbe do plačila, v roku 15 dni. Pobotni ugovor tožene stranke je zavrglo. Glede stroškov je odločilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 13.322,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku navedenega (paricijskega) roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tega pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje. Poudarja, da sodišče v razlogih ni navedlo, kateri so dokazi, v katere je vpogledalo, navedlo je le, da je vpogledalo v dokaze A-1 – A-108 in B-2 ter C-1 – C-3. Zato se tožena stranka o teh dokazih sploh ne more izjasniti. Sodišče bi moralo poimensko navesti vsak posamezen dokaz, saj bi šele to pravdnima strankama omogočalo, da se izjasnita o podlagi, ki je sodišče vodilo do odločitve v tem postopku in morebitni neizvedbi posameznega dokaza. Nepravilno je uporabljeno materialno pravo, saj je sodišče 286. člen ZPP razlagalo in uporabilo povsem napačno, razen tega pa je prekoračilo tožbeni zahtevek in se neupravičeno postavilo v vlogo zagovornika tožeče stranke. Tožena stranka je ugovarjala ugovor prekluzije. Tožeča stranka je namreč večino trditvene in dokazne podlage tožbenega zahtevka postavila prepozno, po prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer niti v prepoznih vlogah, niti na drugem naroku za glavno obravnavo ni navedla dejstev in dokazov, iz katerih bi izhajalo, da teh navedb in dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo z dne 10.11.2005 izhaja, da je sodišče tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo k dopolnitvi tožbenih navedb in specifikaciji tožbe ter predloženih dokazov, saj ji je zastavilo več vprašanj in naložilo predložitev listin. Iz prvega naroka za glavno obravnavo z dne 10.11.2005 nadalje izrecno izhaja, da sta pravdni stranki izjavili, da sta izčrpali trditveno in dokazno podlago. Tožeča stranka je pravočasno, torej do prvega naroka za glavno obravnavo predlagala zgolj naslednje dokaze: kupoprodajno pogodbo z dne 26.2.1997, aneks k kupoprodajni pogodbi z dne 27.2.1997, 36 potrdil o plačilu 36 obrokov kupnine, tožbo z dne 20.3.2000, odgovor na tožbo in nasprotno tožbo z dne 11.5.2000, zaslišanje tožeče stranke, terminski plan odplačevanja kredita z dne 27.2.1997, potrdilo o zapadlosti terjatve z dne 218.9.2003, predlog za izvršbo z dne 9.10.2003, izvedenko finančne stroke in izvedenca gradbene stroke ter predlagala poizvedbe pri podjetju K.. v zvezi z menjavo ključavnice. Tožeča stranka je v tožbi in vlogi z dne 10.11.2005 podala obsežno trditveno podlago in za njeno dokazovanje predlagala navedene dokaze. Tudi če bi se štelo, da je bila vloga tožeče stranke z dne 29.12.2005 pravočasna, ker je bila odgovor na vlogo tožene stranke z dne 25.11.2005, vložene po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar v roku, ki ga je toženi stranki dalo naslovno sodišče, pa so bile vse nadaljnje vloge tožeče stranke prepozne in se dokazi, ki jih je v njih prvič predlagala v nadpisnem postopku ne smejo upoštevati. Tako so bili prepozno podani tudi vsi naslednji dokazni predlogi: zaslišanje odvetnice I. L., vpogled v zapisnik o zaslišanju odvetnice I. L. na glavni obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr.št. I P 535/2001 z dne 7.5.2001, poizvedbe pri K. S. A. o tem, da predstavlja znesek 144.005,75 EUR, ki jih je navedena banka v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani izterjavala do tožeče stranke, dolg tožeče stranke, ki izhaja iz kreditne obveznosti tožeče stranke v višini 1.680,000,00 ATS glavnice ter 540.311,00 ATS pogodbenih obresti za 60 mesečno obročno odplačilo s pričetkom odplačevanja 1.4.1997 in zadnjim obrokom 1.3.2002 ter na kakšni osnovi je tožeča stranka banki odgovarjala za poplačilo navedenega kredita, banka pa naj tudi specificira, kakšen del terjanega zneska 144.005,75 EUR je predstavljala še neplačana glavnica kredita, kolikšen del neplačane pogodbene obresti ter kolikšen del znesek zakonitih zamudnih obresti zaradi neplačila dogovorjenih obrokov, nadalje predlog za opravo uradnih poizvedb pri banki K. S. AG v C. o tem, na kaj se nanaša dolg po terminskem planu, dopis K. M. B., z dne 20.2.1997, potrdilo o zapadlosti terjatve za stranki S. in M. B., načrt odplačevanja kredita, pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij, sklenjene med K. in tožečo stranko z dne 27.11.2003, izpisek iz spletne strani Evropske centralne banke glede nesprejemljivih menjalnih razmerij med nacionalnimi valutami in EUR, vpogled v zapisnik o zaslišanju tožeče stranke v zadevi I P 535/2001-I, z dne 7.5.2001 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani in vpogled v zapisnik o zaslišanju tožeče stranke v konkretni pravdni zadevi, z dne 12.1.2006, dopis navedene banke z dne 30.11.2007, fotokopijo dveh plačilnih listkov, z dne 30.3.2000, 72 vplačilnih listkov – brez prevoda za odplačilo kreditov 1807-001779 in 1807-001886 za obdobje 12.5.1997 do vključno 18.2.2000 (listine brez overjenega prevoda), ponudbo 1807-001779 z dne 19.5.1994, pogodbo št. 1807-001886, z dne 24.7.1995 s terminskim planom in vpogled v terminski plan za odplačevanje zneska v višini 1.680.000,00 ATS z odplačilno dobo petih let. Tožeča stranka sicer v vlogi z dne 10.12.2007 navaja, da je sodišču dostavila listine, ki jih je prejela, pri čemer pa ne navaja razloga, da teh listin ni predložila do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožeča stranka bi lahko osreden dokazni predlog za opravo poizvedb pri banki podala že na prvem naroku, če listin do tedaj res ni mogla pridobiti. Ker pa so te listine nastale že v letih 1994, 1995, 1997 in 2000 in upoštevaje, da gre za listine, ki se po svoji vsebini nanašajo na tožnico in so ji bile gotovo že posredovane ob samem nastanku, je dejstvo, da je imela tožeča stranka pred vložitvijo tožbe dovolj časa, da bi vse te listine lahko pridobila in jih tudi pravočasno predložila. Enako velja za vlogo, z dne 20.9.2007, s katero je tožeča stranka naslovnemu sodišču predložila overjene prevode dokazil o vplačilu (priloga A-52 in priloga A-53). 266. člen ZPP določa, da mora stranka predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb in da v kolikor je listina sestavljena v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod. Ker tožeča stranka ni predložila prevoda listin na prilogah A-52 in A-53 pravočasno, jih sodišče ne bi smelo upoštevati in nanje opreti sodbe. Nadalje je prepozna tudi pripravljalna vloga z dne 19.11.2007, ki pravzaprav ne vsebuje nič novega, v kolikor pa so v njej nove trditve in dokazi, pa je z njimi tožeča stranka prav tako prekludirana. Smiselno enako velja za vlogo z dne 3.1.2008 ter vlogo z dne 21.8.2007 z dne 6.7.2007 in 10.12.2007. Tako tudi navedbe in dokazi v navedenih vlogah predstavljajo nedopustno novoto, saj so vse trditve in dokazi postavljeni po prvem naroku za glavno obravnavo in jih torej naslovno sodišče ne sme upoštevati. Enako velja za vlogo tožeče stranke z dne 6.7.2007, v kateri podaja zgolj specifikacijo tožbenega zahtevka, vendar povsem v nasprotju z ZPP podaja številne prepozne dokazne predloge. Tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr.štev. II Cp 5177/2006, z dne 10.1.2007 ne izhaja pooblastilo tožeči stranki, da lahko predloži kup novih dokazov in postavi številne nove trditve, ki jih ni predlagala oziroma jih ni postavila do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožbeni zahtevek bi lahko specificirala le v okviru pravočasne trditvene in dokazne podlage. Vse dokaze in nove trditve po prvem naroku za glavno obravnavo bi lahko navedla oziroma predložila že pred njim oziroma na njem, pa tožeča stranka tega ni storila in ker je trditve in takšne dokaze naslovno sodišče upoštevalo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi z ugotovitvijo višjega sodišča, da je obseg pravno upoštevne škode v konkretnem primeru omejen na znesek, ki predstavlja povečano obveznosti tožnice do banke (zamudne obresti), ki so posledica zamude pri plačevanju zgolj tistega dela kredita, ki ga tožnica ni mogla odplačevati v skladu s sklenjeno kreditno pogodbo zaradi izostanka utemeljeno pričakovanih plačil obrokov iz sporne predpogodbe, tožeča stranka ni bila upravičena do podaje novih navedb, ki jih do prvega naroka še ni podala, prav tako tudi ne do omenjene specifikacije tožbenega zahtevka. Ker ni predložila nobenega dokaza, da je banki dejansko plačala znesek 144.005,75 EUR, ki ga sedaj vtožuje, škode ni izkazala. Z vlogo, z dne 14.9.2009, je tožeča stranka tožbo spremenila, vendar je tožena stranka spremembi tožbe nasprotovala, poleg tega je ugovarjala tudi zastaranje tako glavnice kot obresti. Tako kot vse nadaljnje vloge tožeče stranke z dne 27.1.2010, 13.5.2010 in 20.5.2010 so bile za odločitev v nadpisni zadevi povsem nepotrebne. Glede na napotilo višjega sodišča v sodbi opr. št. II Cp 5177/2006, z dne 10.1.2007 je bila tožnica upravičena zgolj do specifikacije, kateri del tožbenega zahtevka predstavlja glavnico in kateri del povečane obveznosti tožnice do banke (zamudne obresti), ni pa bila tožnica upravičena šele po prejemu sodbe višjega sodišča naslovnemu sodišču predlagati dokazov, s katerimi šele dokazuje utemeljenost tožbenega zahtevka. V pripravljalnih vlogah po prvem naroku tožnica neupravičeno razširja trditveno podlago, predvsem pa v njih prepozno podaja dokazne predloge. Naslovno sodišče se je zato postavilo v vlogo zagovornika tožnice, ko je navajalo razloge, zaradi katerih naj bi bile pripravljalne vloge in dokazi tožnice pravočasni in je s tem preseglo svojo funkcijo sojenja. Takšno ravnanje vzbuja dvom v nepristranost sodišča. Tožnica namreč ob predložitvi prepoznih vlog in prepoznem predlaganju dokazov ni navedla, zakaj tega ni storila pravočasno. Nobena navedba ali dokaz tožene stranke ni povzročila obrata postopka, kot to zmotno meni prvostopno sodišče, ki tudi ni navedlo, za kakšen obrat naj bi šlo v konkretni zadevi in katere navedbe in dokazi naj bi odgovarjali na ta obrat in bili zato pravočasni. Tudi ni res, da se tožena stranka o spremembi oziroma umiku tožbe ni izjasnila. Tožena stranka je vlogo z dne 14.9.2009 štela kot spremembo tožbe in je le-tej nasprotovala. Če je sodišče odločilo, da je šlo za umik in ne spremembo tožbe, bi moralo toženkino nasprotovanje spremembi tožbe šteti tudi za nasprotovanje umiku tožbe. V primeru dvoma pa bi moralo toženko izrecno pozvati ali z delnim umikom tožbe soglaša, česar pa ni storilo. Tako je sodišče nepravilno štelo, da je postopek glede plačila odškodnine v znesku 64.543,94 EUR ustavljen. Sodišče bi moralo zahtevek v tem delu zavrniti. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je škoda sploh nastala. Pravočasno ni predložila nobenega dokaza, da je banki dejansko plačala znesek 144.005,75 EUR oziroma nobenega dokaza, da je banki sploh karkoli plačala. Zgolj vloženi predlog za izvršbo ne izkazuje, da je tožeča stranka na račun dolga do banke karkoli plačala, še manj je iz njega razvidno, kaj sploh je plačala banki in na račun česa (glavnica, stroški, obresti). Prav tako ni podana vzročna zveza med domnevno nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Tožeča stranka je namreč samovoljno in brez potrebe opustila plačevanje dolga banki. Kako bi se lahko sicer drugače razlagalo dejstvo, da je tožnica solastnica razkošne hiše v L.jubljani stoječe na parc. št. 1462/2 k.o. Š.do ½. Gre za razkošno hišo, pravzaprav vilo, ki si je nekdo, ki je na robu finančnega propada pač ne bi mogel kupiti. Nekritično je sodišče tudi sledilo izračunu, ki ga je podala tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 6.7.2000, kljub temu, da ta svojemu izračunu ni predložila niti dokaza o tem, da je bil tečaj takrat dejansko tak, kot ga je navedla, niti izračuna obresti, niti izračuna bank, iz katerega bi lahko izhajalo, na kaj se nanaša posamezni del domnevno plačanega zneska 144.005,75 EUR. Če je sodišče že štelo, da je tožnici škoda nastala, bi moralo imenovati predlaganega izvedenca finančne stroke, ki bi moral višino škode izračunati na podlagi dokazov, ki so bili predloženi do prvega naroka za glavno obravnavo. Zgolj s sodnim izterjevanjem škoda tudi ne more biti dokazana, saj ta nastane šele v trenutku, ko banka dolg tudi izterja. Takšnega dokaza pa tožeča stranka ni predložila. Potrdila o plačilu 36 obrokov kupnine se nanašajo na plačila, ki jih je na račun kredita plačala tožena stranka in tako ne izkazujejo ne obstoja škode in ne višine le-te. Tožeča stranka tudi nima podlage, da bi zahtevala 11% zamudne obresti, niti ni tožeča stranka izkazala, da je domnevni dolg tožene stranke zapadel 10.6.2003, saj ni izkazala, da je banki K. res plačala 144.005,75 EUR in seveda posledično tudi ne kdaj. Tudi ni predložila nobenega dokaza v višini zakonitih zamudnih obresti, po obrestni meri banke (3. člen kupoprodajne predpogodbe z dne 26.2.1997) v spornem obdobju. Tožeča stranka vse do vložitve tožbe v predmetnem postopku tožene stranke ni obvestila, da naj bi ji zaradi neplačevanje posojila nastajala škoda, kot to določa 245. člen OZ. Nastanka domnevne škode, ki jo vtožuje tožeča stranka, tožena stranka glede na dejstva, ki so ji bila znana ali bi ji morala biti znana ob domnevni kršitvi pogodbe, ni mogla pričakovati. Ničesar ni naredila, da bi se domnevna škoda zmanjšala, kot do določa 4. odstavek 243. člena OZ. Tožena stranka bi domnevni nastanek škode, če bi bila o tem pravočasno obveščena, lahko preprečila. S tem je tožnica sama povzročila, da je bila domnevna škoda večja, kot bi sicer bila, in bi tako tudi če bi ji uspelo dokazati obstoj škode, imela pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo pa ni podana tudi zato, ker je tožnica od pogodbe odstopila neupravičeno in prekmalu. Odstop od pogodbe je mogoč po plačilu začetnega obroka, če pride kupec v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine (2. odstavek 525. člena OZ). V konkretnem primeru bi to pomenilo 210.000,00 ATS, tožnica pa je od pogodbe odstopila, ko je bilo neplačanega 110.904,00 ATS. Posledica razvezane pogodbe je, da mora prodajalec vrniti kupcu prejete obroke z obrestmi od dneva, ko jih je prejel in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel za stvar. Kupec pa mora vrniti prodajalcu stvar v stanju, v kakršnem je bila tedaj, ko mu je bila izročena in mu dati povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe (526. člen OZ). Toženka je tožnici lokal prepustila v posest že 1.11.2001, kar izhaja iz poročila o dogodku z dne 2.11.2001. Sodišče ne pojasni, na podlagi česa je okoliščina, da je imela tožeča stranka že pred sklenitvijo predpogodbe kredit, ki ga je želela v celoti poplačati, potrjena z listino – predlogom za izvršbo in potrdilom o zapadlosti terjatve. Predlog za izvršbo na podlagi sporazuma strank je bil na sodišče vložen dne 9.10.2003, to pa je tudi datum, ki ga nosi predlog za izvršbo na podlagi sporazuma, tako da je že pojmovno nemogoče, da bi dolg, ki je zapadel dne 10.6.2003 (od takrat upnik v tem predlogu zahteva zakonske zamudne obresti) bil razlog za sklenitev predpogodbe, ki je bila sklenjena 26.2.1997). Iz potrdila o zapadlosti terjatve pa izhaja, da sta dolžnika prenehala s plačevanjem obveznosti v aprilu 2000, torej tri leta po sklenitvi predpogodbe. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da je bil prvotni posojilojemalec družba M. d.o.o., ni predložila nobenega sklepa o izbrisu te družbe ali drugega dokazila, da je družba prenehala, ni predložila nobenega dokaza o tem, da je banka, ki je bila upnica družbe M. d.o.o. izvršilni postopek nadaljevala zoper njo kot družbenico izbrisane družbe oziroma, da je od nje veljavno terjala plačilo dolga izbrisane družbe M. d.o.o.. Prvostopno sodišče je tudi spregledalo ugovor tožene stranke, da ji ta listina nikoli ni bila posredovana v izjasnitev in da tožena stranka vloge, ki naj bi jo vložila tožeča stranka dne 18.3.2004 in s katero naj bi predložila tudi pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij med banko in tožečo stranko z dne 27.11.2003, ni nikoli prejela. Ker je sodišče upoštevalo vlogo in dokaz, ki toženi stranki ni bil posredovan v izjasnitev in je tožena stranka to procesno kršitev tudi pravočasno grajala, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Iz potrdila o zapadlosti terjatve tudi ne izhaja, da je tožnica odplačala kredit kot solidarna dolžnica, saj v njem piše le, da je z dnem 9.6.2003 v plačilo zapadel celoten znesek neodplačanega dolga v višini 144.005,75 EUR. Kar izhaja iz pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 27.11.2003 pa toženki ni znano, ta dokaz pa je bil sicer predložen prepozno, poleg tega toženi stranki ni bil vročen v odgovor, tako da ga naslovno sodišče ne bi smelo upoštevati. Povsem neprepričljiv je zaključek sodišča, da je zneska 33.000,00 EUR in 30.000,00 EUR plačala tožena stranka. Ob tem, da je iz potrdil nedvoumno razvidno, da je ta dva zneska plačala družba M.. je zaključek prvostopnega sodišča, da jih je plačala tožnica, protispisen. Dokazov, da je tožnica plačala 81.000,00 EUR pa v spisu ni. Če bi bil predlog za izvršbo umaknjen zato, ker je tožnica plačala del dolga v višini 81.000,00 EUR bi tožnica zagotovo razpolagala z dokazom – potrdilom o plačilu 81.000,00 EUR, vendar takega potrdila ni predložila niti skupaj s številnimi drugimi prepoznimi dokazi. Iz sicer prepozno predloženih listin izhaja, da je del dolga poravnala družba M. d.o.o., iz terminskega plana pa izhaja, da je kreditojemalec kredita M. B., plačnik zneskov pa podjetje M. d.o.o. in ne tožeča stranka. Listina – poizvedbe v zadevi S. B. (A-68) je bila predložena prepozno in v nasprotju z določilom 286. člena ZPP in je zato sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodbo oprlo na to listino. Dogovor obročnega plačila kupnine ne dokazujega nobenega vedenja tožene stranke o ničemer na strani tožnice, razen o tem, da je z njim soglašala. Nadaljnje razlogovanje sodišča o tem kaj je običajno in kaj ni, ne more imeti dokazne vrednosti, saj je vsak pravni posel drugačen, poleg tega obročno plačilo kupnine v pravnem prometu ni prav nič bolj neobičajno kot plačilo kupnine v enem samem obroku. Tudi sama vsebina pogodbe ni prav nič nenavadna, saj se v njej zgolj določa, da mesečni obroki že vključujejo obresti za dobo petih let. Naslovno sodišče tudi ne pojasni, zakaj bi se morala tožena stranka pozanimati o razlogih, zaradi katerih se je tožnica odločila poslovni prostor prodati na obroke. Vsakomur je namreč jasno, da je to storila zato, ker je zaslužila tudi na obrestih (te je vštela v obroke kredita – glej aneks k kupoprodajni pogodbi z dne 26.2.1997, ki bi jih toženka sicer plačevala banki, pri kateri bi najela kredit). Iz vsega povedanega je jasno, da je bil motiv tožnice drugačen, kot ga ta prikazuje in mu naslovno sodišče sledi. Tožnici je bilo namreč v interesu, da se je s toženko dogovorila za obročno odplačevanje kupnine in to ne zgolj zato, ker je na ta račun zaslužila na račun toženke (obresti), temveč predvsem zato, ker je tako toženki onemogočila, da bi se seznanila s tem, da je predmet pogodbe obremenjen s hipoteko. Če bi se stranki dogovorili za plačilo kupnine v enem obroku, bi bila tožena stranka primorana vzeti kredit za plačilo te kupnine pri banki, zanj bi seveda zastavila poslovni prostor, ki je bil predmet pogodbe, takrat pa bi ugotovila, da je le-ta že pod hipoteko, in bi od sklenitve pogodbe seveda odstopila. Dejstvo, da je toženka pristala na plačilo zakonitih zamudnih obresti, po obrestni meri banke, v ničemer ne dokazuje zaključkov naslovnega sodišča. Pogodbo sta sestavljali odvetnica I. L. in tožnica, tožena stranka pa se o njeni vsebini, prav zato, ker jo je pri sklepanju odvetnici zastopala strokovnjakinja, ni spraševala. Ob sklenitvi pogodbe je bila tudi povsem prepričana, da do zamude z njeni strani ne bo nikoli prišlo. Če bi držalo, da naj bi tožena stranka hotela vstopiti v kreditno razmerje kot dolžnica in da naj bi bila banka tista, ki se za prenos pogodbe na toženo stranko ni odločila, bi tožnica v dokaz teh navedb lahko predlagala zaslišanje predstavnika banke, ki je o tem odločal, ali bil s tem seznanjen ali preložila kakšno listino banke, ki bi navedeno dokazovala, pa tega ni storila. To pa zato, ker o tem nikoli ni bilo govora in gre za zgodbo, ki si jo je tožnica izmislila za potrebe navedene pravde. Višino obrokov je nadalje tudi določila tožeča stranka, ki je seveda vedela, kakšen ima obrok kredita in je višino obroka temu ustrezno prilagodila. S tem pa ni izkazano, da bi tudi tožena stranka karkoli vedela o dolgu tožnice do banke, v višini njenih obrokov in o kakršnemkoli terminskem planu. Slabo finančno stanje tožnice ni bilo razlog za prenehanje odplačevanja kredita. Kredit je družba M. d.o.o. prenehala plačevati, ker je bilo njeno poslovanje negativno, zaradi česar je bila tudi izbrisana. Ali je bil kredit dejansko poplačan ali ne, razen plačil, ki jih je izvedla družba M. d.o.o. (33.000,00 EUR in 30.000,00 EUR), ni jasno, saj tožeča stranka za to ni predložila nobenega dokaza. Če pa je že kdo poplačal kredit, ga je bodisi družba M. d.o.o., bodisi M. B., na katerega se je glasil terminski plan odplačila. Toženka je večino dokazov v zvezi s pobotnim ugovorom predložila do prvega naroka za glavno obravnavo in bi se tako moralo sodišče do njih opredeliti. Sodišče je zavrglo pobotni ugovor tudi v delu, ki se nanaša na plačilo 36 obrokov kupnine in 10.000,00 EUR avansa, ker je Okrožno sodišče v Ljubljani, v sodbi opr.št. I P 535/2001 zavrnilo zahtevo za plačilo že plačanih obrokov. Sodišče ni upoštevalo, da sta dejanska in pravna podlaga zahtevka, ki ga je toženka uveljavljala v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr.št. I P 535/2001 in pobotnega ugovora v tem postopku različni. Toženka v postopku I P 535/2001 ni uveljavljala istega zahtevka, kot ga uveljavlja v pobot. Tožila je na razveljavitev kupoprodajne predpogodbe z dne 26.2.1997 in na vračilo plačane kupnine. Ker je bil njen zahtevek za razveljavitev kupoprodajne predpogodbe zavrnjen, je bil zavrnjen tudi zahtevek za plačilo kupnine v višini 18.523.687,00 SIT. V predmetnem postopku pa toženka s pobotnim ugovorom zahteva le to, kar sta se stranki že dogovorili v III. točki kupoprodajne predpogodbe in sicer, da se najemnina oziroma uporabnina za sporni poslovni prostor pobota z že plačanimi obroki kupnine. Res je, da III. točka kupoprodajne predpogodbe določa, da tožnica v primeru razveze pogodbe zadrži plačane obroke kupnine, ki predstavljajo mesečne najemnine za sporni lokal, vendar pa je tudi res, da višina mesečne najemnine nikjer ni določena, tudi če se upošteva navedena točka pogodbe in dejstvo, da je toženka imela sporni lokal v posesti od marca 1997 do 1.11.2001. Izvedenec gradbene stroke je v izvedenskem mnenju zapisal, da je tržna najemnina za sporni lokal 893,90 EUR. Tako je najemnina, ki se je pobotala s plačanimi kupninami v času od marca 1997 do 1.4.2000 znašala 33.074,30 EUR. Pri tem je treba poudariti, da tako izračunana najemnina ni zmanjšana za stroške upravljanja, vzdrževanja in davščine in je bila realna tržna najemnina zagotovo še bistveno manjša, tako ali tako pa bo točni znesek izračunan predlagani izvedenec gradbene stroke. Nadalje je izvedenec gradbene stroke izračunal, da znaša uporabnina za čas od 1.4.2000 do 1.11.2001 15.036,13 EUR oziroma 17.858,30 EUR. Skupaj je torej najemnina oziroma uporabnina za čas uporabe spornega lokala s strani tožene stranke od marca 1997 do 1.11.2001 znašala največ 50.932,60 EUR, tožena stranka pa je tožnici na račun te uporabe že plačala 103.066,45 EUR. Obogatena je torej tožnica in ne toženka. ZPP določa, da se ugovor pobota, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, ne more uveljavljati v pritožbi. Tako bi bila tožena stranka lahko prekludirana samo v primeru, če bi pobotni ugovor uveljavljala šele v pritožbi. Trditveno in dokazno podlago pobotnega ugovora je torej mogoče dati do konca naroka za glavno obravnavo, kar je tožena stranka tudi storila. Vsa dejstva in dokazi v zvezi s plačilom 36 obrokov kupnine in 10.000,00 EUR avansa so bila postavljena do prvega naroka za glavno obravnavo in tako z njimi toženka ne more biti prekludirana in njen pobotni ugovor ne more šteti za prepoznega. Nepravilno so odmerjeni tudi stroški postopka. Iz sodbe ni jasno, na podlagi katerega predpisa je sodišče stroške odmerilo ali skladno z Zakonom o odvetniški tarifi ali skladno z Odvetniško tarifo, ki se je uporabljala v postopkih pred 1.1.2009. Ne glede na to pa je odločitev o stroških postopka nepravilna in v nasprotju z zakonom. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi bi tožeči stranki lahko šla zgolj nagrada za postopek v višini 1.420,90 EUR in nagrada za narok v višini 1.411,60 EUR ter kilometrina in DDV. V skladu z Odvetniško tarifo pa bi sodišče stroške moralo odmeriti v točkah in ne EUR, pri čemer je sodišče tožeči stranki neupravičeno priznalo stroške sestave dopisa z dne 15.1.2005, sestave dopisa z dne 17.11.2005, prav tako ji je neupravičeno priznalo stroške za sestavo prepozno vloženih vlog, z dne 6.7.2007, z dne 21.8.2007, z dne 20.9.2007, 19.11.2007, 10.12.2007, 3.1.2008, 13.5.2010, 20.5.2010 ter dopisov z dne 15.10.2007, 16.10.2007. Vse navedene vloge so bile vložene po prvem naroku za glavno obravnavo in so bile za postopek nepotrebne. Nadalje je sodišče nepravilno odmerilo stroške tudi glede na uspeh strank v pravdi, saj je jasno, da tožeča stranka ni uspela s celotnim tožbenim zahtevkom, ampak zgolj z delom zahtevka, kar bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri stroškov.

Pritožba zoper odločitev o plačilu odškodnine v znesku 79.456,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je utemeljena, pritožba zoper odločitev o plačilu uporabnine v znesku 15.036,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi zoper odločitev o plačilu odškodnine: Pritožnica utemeljeno opozarja, da ni prejela listine – pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij med banko K. in tožečo stranko z dne 27.11.2003. Res je bila pritožnica z obstojem te listine seznanjena že na prvem naroku za glavno obravnavo, saj je sodišče prve stopnje to listino povzelo v dokazni sklep, vendar pa iz nobenega podatka v spisu ne izhaja, da bi jo prejela tudi dejansko v svoje roke. Zgolj takšna seznanitev z listino, ki jo predloži nasprotna stranka, ko sodišče, ki razpolaga z listino, vanjo vpogleda in to zapiše v dokaznem sklepu, pa ne zadošča za izpolnitev procesnega načela – kontradiktornosti v smislu določbe 1. odstavka 5. člena ZPP. V skladu z določbo 1. odstavka 106. člena ZPP se morajo vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, kar velja tudi za priloge. Vsaka pravdna stranka ima torej pravico, da se z dokaznimi listinami seznani na ta način, da so ji te vročene. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sicer sklicuje na to, da naj bi tožena stranka to listino prejela najkasneje z vlogo tožeče stranke z dne 14.9.2009, še prej pa z vlogo z dne 18.3.2004. Vendar pa iz nobene od teh vlog ne izhaja, da bi jima bila priložena tudi omenjena listina in da naj bi jo tožena stranka s tema vlogama tudi dejansko prejela. Iz vloge z dne 18.3.2004 namreč izhaja, da je tožeča stranka priloge vložila le v enem izvodu in torej tudi ne za nasprotno stranko, iz vloge z dne 14.9.2009 pa je iz dohodnega žiga na prvi strani razvidno, da tej vlogi ni bila priložena nobena priloga. Ker je pritožnica že v postopku pred sodiščem prve stopnje opozarjala, da ni prejela navedene listine (glej njeno pripravljalno vlogo z dne 10.12.2009), utemeljeno in upravičeno na to procesno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP opozarja tudi v pritožbi. Sodišče druge stopnje pa v zvezi z nadaljnjim pritožbenim očitkom, da iz potrdil o plačilu (priloga A-63) izhaja zgolj to, da je sporna zneska – 33.000,00 EUR in 30.000,00 EUR plačala ne tožeča stranka temveč družba M. d.o.o., ugotavlja, da je v tem delu storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje sicer najprej pravilno ugotavlja, da iz obeh listin izhaja, da je zneska plačala omenjena gospodarska družba, nato pa v nasprotju s to dejansko ugotovitvijo zaključi, da je prav tožeča stranka banki plačala omenjena zneska. V tem delu gre torej za takšno nasprotje v razlogih sodbe, glede pravno odločilnega dejstva, da se ta ne da preizkusiti. Zato je moralo pritožbeno sodišče zgolj iz teh razlogov pritožbi v tem delu ugoditi, ter v tem delu razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pa za sedaj sicer soglaša z vsemi ostalimi izčrpnimi in pravno pravilnimi razlogi prvostopnega sodišča. Tako najprej soglaša s tistimi procesnimi zaključki, ki izključujejo utemeljenost pritožbenih trditev, da naj bi bila tožeča stranka prekludirana pri podajanju trditvene podlage tožbe ter predlaganju ustreznih dokazov, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala svoje pravno odločilne navedbe. Tako že iz tožbe izhaja, da je v njej navedla, da je bila sklenjena z banko kreditna pogodba, in da je bilo plačevanje obrokov kupnine na podlagi sporne kupoprodajne predpogodbe usklajeno z dinamiko vračanja obrokov kredita iz kreditne pogodbe, ter nadalje, da je tožena stranka bila s tem seznanjena ter da je tožeči stranki s trenutkom, ko je tožena stranka prenehala izpolnjevati svoje obveznosti, bila tudi tožeča stranka onemogočena izpolniti svoje obveznosti do banke in jo je zato banka tudi izterjala glede poplačila neplačanih obveznosti iz kreditne pogodbe, oziroma je neporavnane obveznosti skupaj z zamudnimi obrestmi, ki v spornem primeru predstavljajo vtoževano škodo, tudi banki poravnala. Vseh teh okoliščin tožena stranka tudi še na prvem naroku ni substancirano prerekala. Iz že omenjene vloge z dne 18.3.2004 pa izhaja, da je tedaj tožeča stranka sodišču predložila tudi en izvod vse tiste listinske dokumentacije, na katero je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo. Kot že omenjeno, pa je potrdili o plačilu omenjenih zneskov vsaj predlagala kot dokaz ter predložila na vpogled že na prvem naroku za glavno obravnavo, s čimer je po stališču pritožbenega sodišča zadoščeno procesni zahtevi iz določbe 1. odstavka 286. člena ZPP, ki terja zgolj ponudbo oz. predlaganje dokazov, ne pa že njihovo predložitev na prvem naroku za glavno obravnavo. Prekluzija tudi ni mogla nastati zato, ker je morala tožeča stranka še kasneje predložiti tudi overjene prevode tistih listin, ki so bili napisani v nemškem jeziku. V tem delu je šlo za postopek poprave tožbe v zvezi s sicer pravočasno predlaganim oziroma predloženim dokazom (člen 226/2 v zvezi z 2. odstavkom 104. člena in 108. členom ZPP).

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča, da je bila pritožnica seznanjena z okoliščino, da je plačevanje obrokov kredita odvisna od izpolnjevanja njenih obveznosti do tožeče stranke iz med njima sklenjene predpogodbe. V izogib nepotrebnemu ponavljanju, se za sedaj pritožbeno sodišče zgolj sklicuje na izčrpne in dejansko pravilne razloge sodišča prve stopnje v tem delu, ki ga pritožbeni očitki ne morejo izpodbiti. Enak zaključek velja za dokazno oceno v zvezi z ugotovitvijo, da tožeča stranka tedaj ni imela drugih sredstev, da bi poravnavala svoje kreditne obveznosti do banke. Tudi ta dokazni zaključek je celovit in prepričljiv in ga pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Pritožbeno sodišče nadalje tudi soglaša z dokaznim pristopom prvostopnega sodišča, ki ni postavilo izvedenca finančne stroke temveč je lahko izračunalo višino škode s preprosto matematično operacijo, ko je od zneska 144.005,75 EUR odštelo znesek glavnice v višini 64.543,00 EUR in tako ugodilo tožbenemu zahtevku v višini razlike v znesku 79.456,06 EUR. Vse druge listine v spisu pa tudi omogočajo presojo pravilnosti izračuna tudi kar zadeva datum zapadlosti, ustrezen menjalni tečaj in višino obrestne mere, pri čemer pa pritožnica niti ne predloži svojega izračuna katerega bi bilo mogoče soočiti oz. primerjati z izpodbijanim in so zato njeni očitki v tej smeri tudi v premajhni meri substancirani.

Pritožnica tudi nima prav, ko se sklicuje na določbi 243. člena in 245. člena OZ. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tedaj ni imela zadostnih sredstev, da bi lahko odplačevala obroke kredita, onemogočajo uporabo 4. odstavka 243. člena OZ, ki določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Uporaba določbe 245. člena OZ, ki določa, da je pogodbena stranka dolžna obvestiti drugo stranko o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, sicer je odškodninsko odgovorna, pa je izključena na podlagi ugotovitev, da je bila tožena stranka v celoti seznanjena z obveznostmi tožeče stranke do banke in vplivom morebitnega neizpolnjevanja njenih obveznosti do tožeče stranke na izpolnjevanje tožničinih obveznosti do banke.

Pritožnica se končno v zvezi s tem zahtevkom neutemeljeno sklicuje tudi na 2. odstavek 525. člena OZ, po katerem je odstop od pogodbe mogoč po plačilu začetnega obroka, le če pride kupec v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine; posledica razvezane pogodbe je, da mora prodajalec vrniti kupcu vrniti prejete obroke z obrestmi od dneva, ki jih je prejel in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel za stvar. Glede teh pravnih vprašanj je bilo namreč vsebinsko pravnomočno odločeno že na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. P 535/2001-I z dne 7.1.2002, s katero je bil zavrnjen toženkin zahtevek na razveljavitev kupoprodajne predpogodbe in na vrnitev plačanih zneskov kupnine, po drugi strani pa ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke na razveljavitev iste predpogodbe ter na izpraznitev poslovnih prostorov (glej pravilne razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi na 12 strani v drugem odstavku).

V novem postopku bo ob uvodoma povedanem moralo sodišče prve stopnje predvsem razčistiti – po potrebi tudi z dopolnilnim zaslišanjem tožeče stranke, zakaj je v potrdilih o plačilu (priloga A-63) kot plačnik navedena družba M. d.o.o., ki naj bi celo po ugotovitvah sodišča prve stopnje tedaj že prenehala obstajati in bila izbrisana iz sodnega registra. Toženi stranki pa bo prvostopno sodišče moralo vročiti tudi izvod pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, da se bo ta lahko po proučitvi listine o njej tudi ponovno izjavila. Šele potem bo mogoča pravilna odločitev o zadevi.

K pritožbi zoper odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo uporabnine in odločitev v zvezi s pobotnim ugovorom: Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni procesno pravilno odločalo o pobotnem zahtevku. V skladu z določbo 3. odstavka 324. člena v zvezi z določbo tretjega odstavka 319. člena ZPP bi moralo oblikovati tričlenski izrek in sicer najprej ugotoviti obstoj tožbenega zahtevka oziroma terjatve tožeče stranke, nato ugotoviti neobstoj tožbenega zahtevka iz pobotnega ugovora ter na koncu odločiti o ugoditvi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je namesto tega pobotni ugovor kar zavrglo, delno sicer iz upravičenega razloga, ko je pravilno ugotovilo, da je bilo glede tožbenega zahtevka iz pobotnega ugovora, ki se nanaša na vračilo plačanih zneskov kupnine, že pravnomočno odločeno v zgoraj navedeni pravdi. Pritožnica v tem delu namreč nima prav, ko poskuša prikazati, da v omenjeni pravdi ni bil uveljavljan enak oziroma identičen tožbeni zahtevek. V obeh pravdah je bil uveljavljan identičen oz. enak tožbeni zahtevek in sicer na vrnitev plačanih zneskov kupnine oz. na njihovo pobotanje z nasprotno terjatvijo iz iste predpogodbe. Okoliščina, da je bil tam uveljavljan zahtevek na procesno drugačen način in sicer na podlagi tožbe, v tej pravdi pa na podlagi pobotnega ugovora, ne preprečuje zaključka, da gre že za pravnomočno rešeno zadevo (res iudicata). Bistveno je, da je tako pravna kot tudi predvsem dejanska podlaga ter sama vsebina tožbenega zahtevka v obeh pravdah enaka oziroma identična. V tem delu je torej zavrženje pobotnega ugovora pravilno.

Glede ostalih delov tožbenega zahtevka iz pobotnega ugovora pa ima sicer sodišče prve stopnje prav, da je tožena stranka prekludirana pri navajanju dejstev ter ponudbi dokazov, saj je pritožnica te navajala in predlagala že po prvem naroku za glavno obravnavo in sicer celo že proti koncu prvostopnega postopka. Nobenega razloga ni, da teh trditev in predlaganih dokazov ne bi mogla ponuditi že prej, ko se je soočila z tožbenim zahtevkom tožeče stranke na plačilo uporabnine. Zato je sklicevanje sodišča na določilo 1. odstavka in 4. odstavka 286. člena ZPP pravilno, kolikor se nanaša na procesno okoliščino prepoznega navajanja in predlaganja dokazov. Po drugi strani sicer res velja, da se lahko pobotni ugovor prav tako uveljavlja do konca glavne obravnave (3. odstavek 337. člena ZPP), vendar pa že na podlagi predhodno pravočasno – do prvega naroka za glavno obravnavo uveljavljanih pravotvornih trditev in že ponujenih dokazov. V tem smislu je torej pravdna stranka, tudi pri uveljavljanju procesnega pobota vezana na določbo 1. odstavka in 4. odstavka 286. člena ZPP, ki ureja omenjeno prekluzijo. Če pravočasno ne navaja ustreznih trditev in pravočasno ne predlaga ustreznih dokazov, oz. ne izkaže opravičenih razlogov za zamudo, pa je njen kasneje uveljavljan pobotni ugovor nesklepčen, (iz pomanjkljive oz. neobstoječe trditvene in dokazne podlage ne more izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka), kar sicer terja ugotovitev o neobstoju in ne zavrženje tožbenega zahtevka iz pobotnega ugovora. Vendar pa je odločitev o zavrženju pobotnega ugovora za pritožnico ugodnejša, kot pa bi bila meritorna odločitev o neobstoju tovrstnega tožbenega zahtevka. Zato pritožbeno sodišče v ta del odločitve ni moglo oziroma smelo poseči, saj bi s tem poseglo v načelo prepovedi reformatio in peius. Ob povedanem vsebinsko očitana procesna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom in 4. odstavkom 206. člena ZPP torej ni izkazana.

Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je s strani postavljenega izvedenca gradbene stroke uporabnina pravilno izračunana, pri čemer je nekorekten pritožbeni očitek, da v izračunanem znesku niso odšteti stroški upravljanja vzdrževanja in davščin (glej izvedensko mnenje ter povzetke izvedenskega mnenja v tem delu v izpodbijanih razlogih sodišča prve stopnje).

Prav tako pa so dejansko in materialnopravno zmotni pritožbeni očitki oziroma pritožbene trditve, da naj bi bila s plačilom obrokov kupnine poravnana tudi sporna uporabnina. Pritožnica očitno ne razume, da so se plačani obroki kupnine upoštevaje določbo 3. točke kupoprodajne predpogodbe glede na to, da je bila ta razveljavljena, upoštevali kot plačilo najemnine za obdobje, v katerem je bila dolžna tožena stranka te obroke kupnine tudi poravnati, in ne tudi za naprej, torej v konkretnem primeru v obdobju, ko je že prenehala plačevati svoje obveznosti iz predpogodbe, vse dotlej, ko je sporne poslovne prostore tudi uporabljala. Ali še drugače povedano: po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pogodbeni stranki določili višino mesečne najemnine v višini dogovorjenih obrokov kupnine (glej razloge v zadnjem odstavku na 9. strani sodbe).

Ob povedanem je torej zaključiti, da je sodišče prve stopnje glede tega zahtevka pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izkazane pa tudi niso po uradni dolžnosti upoštevne procesne kršitve (353. člen ZPP). Zato je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi ta del izpodbijane sodbe.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo glede prvega tožbenega zahtevka, pa je moralo posledično razveljaviti tudi stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločitev (4. odstavek 165. člena ZPP).