Jedro

Tožena stranka je tožniku za obdobje, ko je bil v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi prijavljen na zavodu za zaposlovanje in je prejemal denarno nadomestilo med brezposelnostjo, dolžna plačati nadomestila plače le v višini presežka nad prejetim nadomestilom, saj je zavezanec za vračilo tega nadomestila zavodu za zaposlovanje delodajalec in ne delavec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku osem dni obračunati plačo v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe, v presežku pa zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo plač za obdobje od 30. 11. 2007 do 31. 1. 2009 (1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku osem dni plačati tožniku znesek odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 30.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2011 dalje do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožniku v roku osem dni plačati 2.641,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2010 dalje do plačila (3. točka izreka) in zavrnilo zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi glaseč se, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati 10.123,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2010 dalje do plačila (4. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (5. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper 1., 2., 3. ter 5. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, podredno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku kot je tožnik predlagal v tožbi, saj je v tem delu tožbeni zahtevek po samem temelju in po višini utemeljen. Tožena stranka namreč mora tožniku izplačati celotno plačo v dejanskem znesku, to je kot obveznost iz naslova izplačila plače oziroma nadomestila plače, to je za celotno obdobje nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita, ker je sodišče priznalo tožniku plačo oziroma nadomestilo plače le v znesku nad višino prejetega nadomestila za primer brezposelnosti, pri čemer mora te denarne prejemke tožnik vrniti Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot izplačevalcu teh zneskov. Nesporno dejstvo je, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na nepravilni in nezakonit način ter je v povezavi s tem nezakonitim dejanjem tožene stranke tožniku nastala nepremoženjske škoda. Gre za to, da je tožena stranka kot delodajalec nezakonito odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi kot to izhaja iz sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 689/2008 z dne 11. 12. 2008. Zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku nastala nepremoženjska škoda kot pravno priznana škoda. Tožnik je kot delavec bil s strani tožene stranke kot delodajalca obravnavan na neenak način, ko mu je tožena stranka odrekla pravico do dela ter mu odredila čakanje na domu, v času pred podajo zadevne razveljavljene pogodbe o zaposlitvi, kot tudi v času po razveljavljeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj mu tožena stranka ni zagotavljala dela ter mu je ponovno odredila čakanje na domu. Glede na to, da tožnik želi delati in pričakuje od tožene stranke kot delodajalca, da mu zagotovi delo, je vseskozi izpostavljen hudemu duševnem trpljenju, povečanemu stresu in nelagodju, ker je celotno obdobje v položaju velike negotovosti. Podana odpoved pogodbe o zaposlitvi je povzročila tožniku veliko presenečenje in hude duševne bolečine, ker ni pričakoval od tožene stranke, da bi mu kot delovnemu invalidu podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je invalidna oseba, kar predstavlja način nedopustne diskriminacije tožnika kot delovnega invalida. Zaradi tega je potreboval zdravniško pomoč, ker se mu je zelo okvarilo zdravje ter je bil hudo prizadet na psihičnem področju in je potreboval celotno obdobje in še danes, psihiatrično podporo. Zapadel je v depresijo, imel je črne misli in nagnjenost k samomoru, bil je občutljiv in raztresen ter velikokrat potreboval medicinsko pomoč. Tudi v času zdravljenja je bil primoran jemati medikamente, vso obdobje pa je bil brez dela, začel je propadati tako telesno kot psihično. Obiskoval in potreboval je medicinsko pomoč v zdravstveni ustanovi Psihiatrična klinika L. in iz naslova odškodnine za utrpljeno škodo iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zahteval od tožene stranke znesek 30.000,00 EUR, kar je glede na vse okoliščine primera primerna odškodnina. Tako bi moralo sodišče prve stopnje tudi glede tega tožbenega zahtevka izvesti samostojni dokazni postopek, to je zaslišanje tožnika s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, s pogledom v zdravstveno dokumentacijo, zdravstveni karton tožnika in z zaslišanjem osebnega zdravnika. Ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je ostalo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede 3. točke izreka izpodbijane sodbe tožnika meni, da ni dolžan plačati toženi stranki po nasprotni tožbi, zneska 2.641,06 EUR, ker je ta denarni znesek, ki ga je prejel od tožene stranke tudi uporabil za svoje vsakodnevne potrebe, vse v dobri veri, tako sedaj teh denarnih sredstev nima in jih tudi ne more vrniti toženi stranki, ker bi drugače utrpela veliko pomanjkanje. Tožena stranka je plačala zadevni denarni znesek 2.641,06 EUR tožniku kot odpravnino, kljub temu, da je vedela, da to ni dolžna plačati zaradi nezakonite izdane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je torej izvršila plačilo omenjenega zneska hote in z vedenjem, da izdana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, kar pomeni, da v tem primeru niso podani pogoji zakonske obveznosti iz naslova neupravičene obogatitve. Poudarja, da bi mu tožena stranka morala povrniti stroške postopka v skladu s priglašenim stroškovnikom, zato sodišče ni pravilno odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnika in predlaga, da sodišče pritožbo zavrne. Navaja, da je materialnopravno zgrešena pritožbena trditev, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati celotno nadomestilo plače za vtoževano obdobje v polnem znesku in ne le razlike, s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje prejetega nadomestila za primer brezposelnosti in polno plačo, ki bi jo v omenjenem obdobju prejel, če zakonite odpovedi ne bi bilo. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je tožena stranka v skladu z dopisom Zavoda za zaposlovanje z dne 2. 4. 2009 nastalo škodo že poravnala Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Zavajajoča je trditev tožnika, da je nesporno dejstvo, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi na nepravilen in nezakonit način ter da mu je v povezavi s tem nezakonitim dejanjem tožene stranke nastala nepremoženjska škoda. Tožena stranka poudarja, da mora za utemeljen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode tožnik dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, odgovornost tožene stranke, nastanek škode in vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo). Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje te predpostavke v konkretnem primeru niso podane, saj tožnik ni v ničemer opredelil v čem naj bi bilo protipravno ravnanje tožene stranke. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka delavca obravnavala na neenak način, ker mu je odredila čakanja na domu, so ovržene z ugotovitvami v dokaznem postopku, da tožena stranka v tem času ni imela ustreznega delovnega mesta za tožnika, na katerem bi bil sposoben delati, zato protipravnosti ni. Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog, da tožnik ni dolžan plačati toženi stranki po nasprotni tožbi znesek v višini 2.641,06 EUR, ker je omenjeni znesek že porabil za svoje vsakodnevne potrebe. Višje sodišče je s sodbo odpoved delovnega razmerja z dne 10. 10. 2007 kot nezakonito razveljavilo in s tem so izpolnjeni pogoji za kondicijski zahtevek, ker je pravni temelj, na podlagi katerega je bila izplačana odpravnina kasneje prenehal (je bil razveljavljen). Tožena stranka je predmetno odpravnino plačala v dobri veri, da je bila pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana, zato je neutemeljen pritožbeni razlog, da naj bi tožena stranka plačala nekaj, za kar je vedela, da ni bila dolžna plačati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

V predmetnem sporu je sodišče prve stopnje že odločalo s sodbo opr. št. I Pd 1016/2007 z dne 20. 3. 2008 in zahtevek tožnika zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 689/2008 z dne 11. 12. 2008 pritožbi tožnika ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2007 in toženi stranki naložilo naj tožnika pozove nazaj na delo skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2005 ter mu od 30. 11. 2007 dalje vzpostavi delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel tožnik pri toženi stranki pred dnem 10. 10. 2007, mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo od 30. 11. 2007 dalje ter mu prizna vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je v preostalem izpodbijanem delu sodbe (ki se nanaša na zahtevek o obračunu in izplačilu plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na stroške postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zahtevek tožnika delno utemeljen. Prav tako pa je delno utemeljen zahtevek tožene stranke vložen po nasprotni tožbi.

Zmotna je pritožbena trditev tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati celotno nadomestilo plače za vtoževano obdobje v polnem znesku in ne le razlike, s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje prejetega nadomestila za primer brezposelnosti in polno plačo, ki bi jo v omejenem obdobju prejel, če nezakonite odpovedi ne bi bilo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 10. 10. 2007 nezakonita ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 689/2008 z dne 11. 12. 2008). Tožniku je bila od 30. 11. 2007 do 29. 5. 2009 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki pa je prenehala 4. 2. 2009 (A23). V navedenem obdobju je prejel denarno nadomestilo med brezposelnostjo v bruto znesku 8.759,69 EUR oziroma v neto znesku 6.301,14 EUR (A6 in A22). Za obdobje, ko je bil tožnik odjavljen od zavarovanja zaradi nezakonite odpovedi, to je za čas od 30. 11. 2007 do 4. 2. 2009, tožniku pripadajo nadomestila pri toženi stranki, zmanjšana za prejete zneske iz naslova denarnega nadomestila med brezposelnostjo in tožena stranka je navedene zneske, ki med strankama niso bili sporni, dolžna obračunati, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor je pravilno prisodilo sodišče prve stopnje. V presežku pa pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila plače v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB – Ur. l. RS, št. 5/91, 107/2006, 5/2007, 59/2007, 5/2008) namreč v 2. odstavku 54. člena določa, da je delodajalec dolžan povrniti škodo v primeru, da sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito. Medtem ko v 3. odstavku istega člena določa, da škoda, ki jo ima Zavod pravico zahtevati v primeru iz prejšnjih treh odstavkov obsega stroške in zneske denarnih prejemkov, ki jih je zavod izplačal brezposelni osebi in druge stroške, ki so nastali zaradi vključitve te osebe v program aktivne politike zaposlovanja. Na podlagi teh določb je izključni zavezanec za plačilo teh stroškov delodajalec in ne delavec, kot to zmotno v pritožbi uveljavlja tožnik. Ob pravilni uporabi zakonske ureditve tako delavec prejemke, ki jih je dobil od Zavoda, obdrži, razliko do polnega nadomestila plače pa dobi od delodajalca. Delavec tako dobi povrnjeno celotno nadomestilo plače za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, Zavod dobi od delodajalca vrnjena sredstva, ki jih je neutemeljeno plačal delavcu, delodajalec pa plača tisto kar je dolžan (enako sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 8/2007 z dne 6. 11. 2007).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku nastala nepremoženjska škoda in sicer že s tem, da je bil s strani delodajalca obravnavan na neenak način, ko mu je odrekel pravico do dela ter mu odredil čakanje na domu, in sicer v času pred izdajo razveljavljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi po razveljavljeni odpovedi, ko mu ni zagotavljal dela.

Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Temeljne predpostavke odškodninske obveznosti, ki morajo biti podane kumulativno so: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika, OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati že prvega od elementov odškodninske obveznosti, to je protipravnega ravnanja, zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni opredelil v čem naj bi bilo protipravno ravnanje tožene stranke v zvezi z odpovedjo z dne 10. 10. 2007. Tožnik je zatrjeval, da želi odškodnino, ker ga je tožena stranka obravnavala na neenak način, ko mu je odrekla pravico do dela ter mu odredila čakanje na domu v času pred razveljavljeno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter po razveljavljeni odpovedi, ker mu ni zagotavljala dela in ga je ponovno poslala na čakanje na domu. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku po zaslišanju prič (J.Č. in H.F.) zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati dejanj, ki bi kazale na šikaniranje oziroma diskriminacijo tožnika, prav tako pa ne ravnanj, ki bi tožniku namenoma povzročala strah, duševne bolečine in posledično nepremoženjsko škodo. Iz izpovedi prič izhaja, da v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bilo prosto nobeno izmed delovnih mest, na katerih bi lahko tožnik delal glede na ugotovljene zdravstvene omejitve iz odločbe ZPIZ. Pri iskanju možnosti prezaposlitve tožnika tudi pri drugih delodajalcih, ni bilo uspeha, sicer pa iz samega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka pred odpovedjo pridobila mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da tožniku dela ni mogoče zagotoviti, enako pa izhaja iz sklepa o čakanju na delo doma, ker tožnika ni bilo mogoče razporediti na ustrezno delovno mesto glede na njegove zdravstvene omejitve. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da so vsi postopki med strankama potekali brez namena škodovati tožniku, sodna razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa sama po sebi še ne pomeni, da je tožena stranka tožniku za to odškodninsko odgovorna.

O odškodninski odgovornosti za nepremoženjsko škodo, ki naj bi nastala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi bilo mogoče govoriti le tedaj, če bi bila izdaja nepravilne odpovedi pogodbe o zaposlitvi posledica bodisi naklepnega bodisi nevestnega ravnanja tožene stranke, zaradi katerega bi se morala ta že ob sprejemu odločitve zavedati, da bo z njeno izdajo tožniku neupravičeno povzročila škodo. Obstoja takšnih okoliščin na strani tožene stranke izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne ugotavlja. Iz nje izhaja ravno nasprotno: nezakonito postopanje tožene stranke, ki bi predstavljalo protipravno ravnanje, ni podano, vsi postopki med strankama so potekali brez namena škodovati tožniku in brez šikaniranja, podlage za ugotovitev, da je bil tožnik diskriminiran, pa tudi ni.

Z nasprotno tožbo je tožena stranka od tožnika zahtevala vračilo odpravnine, ki mu je bila izplačana v višini 2.641,06 EUR, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 10. 2007, ker je bila s pravnomočno sodbo ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno pritožbnik uveljavlja, da ni dolžan plačati toženi stranki po nasprotni tožbi zneska odpravnine, ker je omenjen znesek porabil za vsakodnevne potrebe. Zahtevek za vrnitev predmetnega zneska temelji na določbi 190. člena OZ, ki v 3. odstavku določa obveznost vrnitve, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ko je v predmetni zadevi tožena stranka izplačala odpravnino iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, je obstajala pravna podlaga, ki pa je kasneje odpadla, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena. Zahtevek tožene stranke na vračilo odpravnine je tako zapadel z vročitvijo pravnomočne sodbe, s katero je bilo odločeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. Z navedenim dnem je bil tožnik neupravičen obogaten, saj je s tem dnem odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka tožniku že izplačala in ima zato nasproti tožniku kondicijski zahtevek iz naslova odpravnine (190. člen OZ).

Tožnik le pavšalno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Iz pritožbe ni razvidno, na katera dejstva opira tožnik svoje mnenje, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razloga, ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Ker sta stranki v postopku delno uspeli, je sodišče pravilno določilo, da krijeta vsaka svoje stroške postopka. Tožnik je uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter zahtevek za vrnitev nazaj na delo, le delno pa z zahtevkom za plačilo nadomestila plače, ni pa uspel z zahtevkom za plačilo nematerialne škode v višini 30.000,00 EUR. Tožena stranka je uspela z zahtevkom za vračilo odpravnine, ni pa uspela z zahtevkom za vračilo 10.123,59 EUR iz naslova nadomestil med brezposelnostjo, zato je glede na uspeh in upoštevajoč 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) pravilno sprejelo odločitev o stroških postopka, ki je v korist tožnika in ne v njegovo škodo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških sodišče ni odločalo, ker jih stranki v postopku nista priglasili.