Jedro

Tudi pravnomočna odločitev sodišča o (nadomestilu) plače tožniku oz. točneje o zavrnitvi dela tega zahtevka ne presega revizijskega minimuma. Ta zahtevek ni več povezan s sporom o prenehanju delovnega razmerja, saj je odločitev o tem že postala pravnomočna in ni bila več predmet odločanja sodišč druge in prve stopnje v ponovljenem postopku.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna in izplača plačo (pravilno nadomestilo plače) v posameznih zneskih in z zapadlostjo, kot izhaja iz izreka sodbe, v presežku pa je ta zahtevek (za obdobje od 30. 11. 2007 do 31. 1. 2009) zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 30.000,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2011 do plačila. Nadalje je v zvezi z nasprotno tožbo naložilo tožniku, da plača toženi stranki 2.641,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2010 do plačila in zavrnilo zahtevek tožene stranke, da ji je tožnik dolžan plačati 10.123,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2010 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da tožena stranka ni dolžna izplačati plače v polnem znesku, temveč le razliko med prejetim denarnim nadomestilom med brezposelnostjo (v bruto znesku 8.759,69 EUR oziroma v neto znesku 6.301,14 EUR) in polno plačo, ki bi jo tožnik prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Potrdilo je odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nastala nepremoženjska škoda. Neutemeljen je ugovor tožnika, da zaradi svoje dobre vere in dejstva, da je porabil znesek odpravnine za vsakodnevne potrebe, ni podlage za kondicijski zahtevek tožene stranke iz naslova odpravnine po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeva v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se ju ne da vsebinsko preizkusiti. To predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št.26/99 in nadalj.). Meni, da mu je sodišče napačno priznalo le razliko med prejetim denarnim nadomestilom in plačo, ki bi jo prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, saj je njegov zahtevek utemeljen po temelju in po višini; denarne prejemke, ki jih je prejel, mora vrniti Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Sodišče je prav tako zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugodilo njegovemu zahtevku za odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2007 mu je nastala nepremoženjska škoda. Sodišče prve stopnje bi moralo glede tega zahtevka izvesti predlagane dokaze, saj se odločitev o tem (potrjena s strani drugostopenjskega sodišča) opira na dokazni postopek, ki je bil izveden pred razširitvijo tožbe in vložitvijo zahtevka za nepremoženjsko škodo. Glede zneska odpravnine, ki ga je prejel od tožene stranke, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Bil je v dobri veri in je vsoto porabil za vsakodnevne potrebe. Zneska ne more vrniti, ne da bi pri tem sam utrpel hudo pomanjkanje. Tožena stranka je odpravnino plačala z vednostjo, da je odpoved pogodbi o zaposlitvi nezakonita. Sodišče je tako pri odločanju o pogojih za neupravičeno obogatitev zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila, vendar tega odgovora ni bilo mogoče upoštevati, saj je bil prepozen (1).

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po 1. točki 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je revizija v premoženjskih individualnih delovnih sporih dovoljena le, če je dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Po 2. točki istega člena je revizija vedno dovoljena v individualnih delovnih sporih glede obstoja in prenehanja delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Če revizija po prejšnjem odstavku ni dovoljena, ter v individualnem delovnem sporu ne gre za primer iz 2. točke 31. člena ZDSS-1, je dopustna le, če jo v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 (oziroma 367. a členom ZPP) dopusti sodišče. 7. Pri določitvi vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe se upoštevata 39. in 41. člen ZPP, oziroma se pri tem in v zvezi s pravico do revizije upošteva tudi pravilo iz petega odstavka 367. člena ZPP - ne glede na drugi odstavek 41. člena tega zakona se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku (peti odstavek 367. člena ZPP).

8. V tej zadevi imajo zahtevki različno pravno in dejansko podlago. Pravna vprašanja torej niso skupna, zahtevki pa med seboj niso tako povezani, da bi bila odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Ker posamezni zahtevki ne presegajo revizijskega minimuma, revizija v tem delu pa tudi ni bila dopuščena, je revizijsko sodišče zavrglo revizijo v delu, v katerem tožnik izpodbija odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo v višini 30.000,00 EUR in vračilu odpravnine (po nasprotni tožbi) v višini 2.641,00 EUR zaradi neupravičene obogatitve (377. in 374. člen ZPP).

9. Tudi pravnomočna odločitev sodišča o (nadomestilu) plače tožniku oz. točneje o zavrnitvi dela tega zahtevka (le v tem delu je namreč vložena revizija, čeprav se tožnik v zvezi s tem tudi očitno napačno sklicuje na odločitev v celotni 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje – delno je bilo njegovemu zahtevku iz tega naslova namreč ugodeno), ne presega revizijskega minimuma. Ta zahtevek ni več povezan s sporom o prenehanju delovnega razmerja, saj je odločitev o tem že postala pravnomočna in ni bila več predmet odločanja sodišč druge in prve stopnje v ponovljenem postopku (2). Zato so tudi glede te odločitve podani razlogi za zavrženje revizije.

10. Revizijsko sodišče je zavrglo tudi revizijo zoper odločitev o stroških postopka, saj je tožnik izrecno izpodbijal tudi to odločitev (ki se v izpodbijani sodbi povezuje s 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje). Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP); sklep o stroških nima narave takšnega sklepa (377., 374. in četrti odstavek 384. člena ZPP).

Op. št. (1): Po drugem odstavku 375. člena ZPP lahko nasprotna stranka odgovori na revizijo v tridesetih dneh od vročitve revizije. Toženi stranki je bila revizija vročena dne 8. 11. 2011, odgovor na revizijo pa je vložila 9. 12. 2011, torej prepozno.

Op. št. (2): Z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 689/2008 z dne 11. 12. 2008, v povezavi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1016/2007 z dne 20. 3. 2008, katere del - glede nadomestila plače je bila takrat razveljavljen in vrnjen sodišču prve stopnje v novo sojenje, pravnomočno pa je bilo odločeno o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegraciji tožnika.