Jedro

Ko je oseba že zavarovana kot kmet in njen dohodek iz (dodatne) samostojne dejavnosti ne doseže minimalne plače (tožena stranka te ugotovitve ni prerekala), takšne osebe ni mogoče šteti za samozaposleno osebo, ki bi morala biti zavarovana na tej podlagi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke, št. 9246024 z dne 29. 12. 2009 in 2. 3. 2010 ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Med drugim je ugotovilo, da je bil tožnik od 1. 8. 1994 zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti in da je 3. 4. 1995 registriral tudi opravljanje dopolnilne dejavnosti elektroinstalaterstva, instalacij antenskih sistemom in oljnih gorilcev. Iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka, ki je bil dosežen z upravljanjem te dejavnosti v letu 2010, je bilo razvidno, da je ustvaril dohodek v znesku 6.488,11 EUR, osnova za odmero davka pa je znašala 24,82 EUR. To pomeni, da je bil dosežen dohodek pod letnim zneskom zajamčene (pravilno: minimalne) plače. Zato je sodišče štelo, da gre le za dopolnilno dejavnost in ne za dejavnost, ki bi predstavljala edini in glavni poklic tožnika, to pa v skladu s 15. členom Zakona o pokojninskem invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) pomeni, da ne obstaja pravna podlaga za ugotavljanje lastnosti zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti v času od 29. 12. 2009 dalje (tako kot je v izpodbijanih odločbah odločila tožena stranka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim se je sklicevalo na določbo 49. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ), ter 8., 16., 17., 18. in 25. člen ZPIZ-1. Sklicevalo se je tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 317/2010. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da je ne glede na določbo 8. člena ZPIZ-1 pogoj za vključitev obveznega zavarovanja izpolnjujejo vse osebe, ki opravljajo dejavnost iz 15. člena tega zakona kot edini ali glavni poklic, ne glede na višino dohodka, ki ga z dejavnostjo dosežejo. Dohodek, ki ga neka oseba doseže, se namreč lahko ugotovi po preteku koledarskega oziroma davčnega leta, kar izhaja iz petega odstavka 209. člena ZPIZ-1. Izjemo predstavlja določba prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1, vendar je izvzem iz zavarovanja po tej določbi možen šele po vsaj treh letih zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. To pri tožniku ne pride v poštev, saj ni bil tri leta vključen v zavarovanje. Ker je bil do izdaje prvostopenjske odločbe, dne 29. 12. 2009, v zavarovanje prijavljen v nasprotju s 25. členom ZPIZ-1, mu je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 50. člena ZMEPIZ za vnaprej ugotovila lastnost zavarovanca na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 209/2009. 4. Tožnik v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Iz 25. člena ZPIZ-1 izhaja, da se v primeru, če oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, obvezno zavaruje na tisti podlagi, ki je v zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje. Ker je bil tožnik od 1. 8. 1994 zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti (16. člen ZPIZ-1), naknadno pa je bilo ugotovljeno, da je 3. 4. 1995 registriral opravljanje dopolnilne dejavnosti, iz katere je pridobival tudi dohodek, je tožena stranka, ob upoštevanju 25. člena ZPIZ-1, odločila, da mu preneha lastnost zavarovanca na podlagi 16. člena ZPIZ-1 z 28. 12. 2009 in ugotovila lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti na podlagi 15. člena ZPIZ-1 od 29. 12. 2009 dalje.

8. Iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-1 izhaja, da se obvezno zavarujejo kmetje in člani kmečkih gospodinjstev itd., ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic, za zavarovanje pa so določeni tudi drugi pogoji. Tudi po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 je pogoj za zavarovanje samostojnih podjetnikov oziroma oseb, ki z osebnim delom samostojno opravljajo umetniško ali drugo kulturno dejavnost, itd., da gre za osebe, ki takšno dejavnost opravljajo kot svoj edini ali glavni poklic. Po prvem odstavku 17. člena ZPIZ-1 se šteje, da samozaposleni in kmetje opravljajo samostojno dejavnost kot edini poklic, če niso v delovnem razmerju, ne opravljajo druge dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, ali niso na šolanju. Po drugem odstavku iste zakonske določbe zavarovanci opravljajo samostojno dejavnost kot glavni poklic, če so v delovnem razmerju s polovico ali manj kot polovico polnega delovnega časa in niso na šolanju.

9. Poleg tega zakon definira tudi pojem samozaposlene osebe. Po 8. členu ZPIZ-1 je to oseba, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravlja samostojno dejavnost iz 15. člena tega zakona in z njo ustvarja dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo (1).

10. Prav v primerih kot je obravnavani – ko je oseba že zavarovana kot kmet in njen dohodek iz (dodatne) samostojne dejavnosti ne doseže minimalne plače (tožena stranka te ugotovitve ni prerekala), takšne osebe ni mogoče šteti za samozaposleno osebo, ki bi morala biti zavarovana na tej podlagi. Glede na navedeno tožnik ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po 15. členu ZPIZ-1, zato tudi ne pride v poštev določba 25. člena ZPIZ-1 (2).

11. Tožena stranka napačno tolmači določbo 209. člena ZPIZ-1, saj se ta nanaša na vstop osebe v zavarovanje. Ne gre torej za primer že zavarovane osebe, pri kateri pride do naknadnega preverjanja pravilne podlage za zavarovanje.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

13. Ker odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožnik krije sam stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glede na 15. člen ZPIZ-1 se definicija samozaposlene osebe iz 8. člena lahko nanaša le na osebe iz prvega odstavka 15. člena tega zakona – glej obrazložitev v sodbi VIII Ips 317/2010. Op. št. (2): Pravilnost takšne razlage posredno izhaja tudi iz prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1, ki določa izvzem iz zavarovanja. Po tej določbi se šteje, da samozaposleni ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti samozaposlenega (brez upoštevanja obračunanih prispevkov, itd.), dosežen v posameznem koledarskem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa, ne presega letnega zneska minimalne plače. Tožnik sicer ni zahteval izvzema (tudi sicer ne gre za to vprašanje), vendar bi tudi ob opredelitvi samozaposlene osebe, za katero se zavzema tožena stranka, izpolnjeval pogoje za izvzem zavarovanja na podlagi samostojne dejavnosti. Revizijsko sodišče je s tem v zvezi v sklepu VIII Ips 193/2011 že obrazložilo, da iz prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da bi moral biti zavarovanec pred izvzemom v zadnjih treh letih tudi zavarovan na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1; zadošča, da je takšno dejavnost najmanj v navedenem časovnem okviru opravljal poleg dejavnosti, na podlagi katere je bil zavarovan. Tožnik (tudi v primeru če bi izhajali iz drugačnega tolmačenja tožene stranke) bi torej lahko takoj po tem, ko bi tožena stranka ugotovila podlago za zavarovanje po 15. členu ZPIZ-1, zahteval izvzem iz tega zavarovanja – kar pa gotovo ne more biti namen zakona. To seveda v obravnavanem in podobnih primerih dodatno kaže na sistemsko ustrezno opredelitev samozaposlene osebe v 8. členu ZPIZ-1 in upoštevanje te opredelitve pri odločanju o pravilni podlagi za zavarovanje.