Jedro

Čeprav tožnik opravlja tudi samostojno dejavnost, je zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, saj z opravljanjem samostojne dejavnosti ne dosega dohodka, ki dosega minimalno plačo. Samostojne dejavnosti tako ne opravlja kot edini ali glavni poklic in zavarovanje tožnika kot samozaposlenega ni obvezno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2010 in št. ... z dne 29. 12. 2009. Nadalje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 447,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da v tožnikovem primeru ne obstaja pravna podlaga za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti na podlagi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) za čas od 29. 12. 2009 dalje. Obvezno zavarovanje samozaposlenih se glede na 33. člen ZPIZ-1 začne z dnem vpisa v razvid samostojnih podjetnikov posameznikov ali v drug register, ki je predpisan za določeno dejavnost oziroma z dnem izdaje dovoljenja za opravljanje samostojne dejavnosti in se zaključi z dnem vrnitve ali odvzema takšnega dovoljenja ali z nastopom pravnomočnosti prepovedi opravljanja dejavnosti. Obvezno zavarovanje po ZPIZ-1 temelji na zakonski domnevi, da se z registracijo začne tudi opravljanje dejavnosti, zato ugotavljanje obsega dejavnosti za potrebe ugotavljanja lastnosti zavarovanca ni pravno pomembno, veljavna zakonodaja pa pojma dopolnilna dejavnost sploh ne pozna. Z uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) namreč dopolnilna dejavnost ali popoldanski s.p. ni več opredeljen. Slednje pomeni, da je potrebno za opravljanje dejavnosti pridobiti status samostojnega podjetnika. Pravno zmotno in napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik dejavnost elektroinstalaterstva, instalacija antenskih sistemov in instalacije oljnih gorilcev opravljal kot samostojni podjetnik posameznik zgolj kot dopolnilno dejavnost in ne kot edini ali glavni poklic. Ker tožnik ni bil prijavljen v zavarovanje na podlagi zavarovalnega razmerja, ki nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je tudi podlaga za obvezno zavarovanje (7. člen ZPIZ-1), tudi do izvzema iz zavarovanja ne more priti. Tako imenovani izvzem iz zavarovanja po 18. členu ZPIZ-1 je možno uveljavljati le za naprej in je namenjen zavarovancem, ki izkazujejo trajne težave v poslovanju podjetja in izključuje krajša obdobja finančnih težav, ki jih je mogoče reševati z olajšavami pri plačilu prispevkov. Tako je odločilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevah opr. št. Psp 842/2007 z dne 7. 5. 2008 in Psp 215/2010 z dne 8. 9. 2010. Glede na navedeno bi tožnik, ki je bil dne 3. 4. 1995 vpisan v register kot samostojni podjetnik, moral biti zavarovan po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1 in ne po 16. členu ZPIZ-1, ne glede na to, kakšen dobiček dosega s svojo dejavnostjo. Tožena stranka še opozarja na določbo 4. odstavka 49.člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami), kjer je določeno, da se zavarovalno razmerje oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja tudi v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1. Ker je bil tožnik do izdaje prvostopenjske odločbe, dne 29. 12. 2009, v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1, je tožena stranka pravilno in zakonito na podlagi 2. odstavka 50. člena ZMEPIZ odločila, da je tožniku z 28. 12. 2009 prenehala lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 16. člena ZPIZ-1, ter da se mu z 29. 12. 2009, torej za naprej ugotovi lastnost zavarovanca na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 (samostojni podjetnik posameznik). V podobnih primerih je takšno stališče zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče kot npr. opr. št. Psp 320/2008 z dne 28. 2. 2008 in Vrhovno sodišče RS opr. št. VIII Ips 209/2009 z dne 22. 2. 2011. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke. Primarno opozarja, da tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča, medtem ko so njena pravna naziranja v celoti zmotna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnik z dejavnostjo instalaterstva ni ukvarjal kot edinim oziroma glavnim poklicem. Prav tako je ugotovilo, da se tožnik s to dejavnostjo ne bi mogel preživljati, saj ni dosegel niti minimalnega zneska plače. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik vključen v obvezno zavarovanje iz naslova kmetijske dejavnosti od 1. 8. 1994 dalje. ZPIZ-1 izrecno predpisuje kriterije edinega oziroma glavnega poklica. Gre za specialno ureditev, ki jo mora upoštevati tudi tožena stranka. Glede na dejstvo, da je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da tožnik ne opravlja dejavnosti s. p. kot edini ali glavni poklic (in se s tem nikakor ne more preživljati) so navedbe tožene stranke zmotne. Glede na določbe ZPIZ-1 je obseg opravljanja dejavnosti vsekakor pomemben, kljub drugačnemu (zmotnemu) zatrjevanju tožene stranke. Navedeno velja toliko bolj, ker je tožnik popoldanski s.p. registriral še v času, ko s tem v zvezi tudi po ZGD ni bilo nobenih omejitev. Tožena stranka s svojimi navedbami nikakor ne more biti uspešna, v nasprotnem primeru bi prišlo do kršitve tožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (14., 22., 23., 33. in 50. člen Ustave RS ter 6., 13. in 14. člen EKČP ter 1. člen Protokola 1). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 12. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožniku preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti na podlagi 16. člena ZPIZ-1 z dnem 28. 12. 2009. Tožnik ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 29. 12. 2009 dalje.

V predmetni zadevi je tožena stranka začela postopek po uradni dolžnosti ter ugotavljala zavarovalno razmerje oziroma lastnost zavarovanca po določbi 4. alinee 49. člena ZMEPIZ, kjer je določeno, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljene kmetijske dejavnosti na podlagi 16. člena ZPIZ-1 od 1. 8. 1994 dalje. Tožena stranka je v postopku iz podatkov IPRS – Poslovnega registra Slovenije z dne 9. 12. 2009 ugotovila, da je tožnik z 3. 4. 1995 vpisan v register samostojnih podjetnikov.

ZPIZ-1 v 25. členu določa, da če oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, se obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje. Zavarovanje samozaposlenih je urejeno v 15. členu, medtem ko je zavarovanje kmetov in članov kmečkih gospodarstev ter drugih oseb, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic urejeno v 16. členu. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi določbo 1. odstavka 17. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se šteje, da samozaposleni in kmetje opravljajo samostojno dejavnost kot edini poklic, če niso v delovnem razmerju, ne opravljajo druge dejavnosti na podlagi katere so zavarovani ali niso na šolanju. Odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za zavarovanje tožnika kot samozaposlenega, ki kot samostojni podjetnik posameznik po ZGD opravlja pridobitno dejavnost (zavarovanje po določbi 15. člena ZPIZ-1) je odvisno od odgovora na vprašanje, ali tožnik kot samozaposleni opravlja samostojno dejavnost kot edini ali glavni poklic. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 317/2010 z dne 3. 4. 2012 v zvezi s tem poudarilo, da je pri presoji omenjenega potrebno upoštevati tudi določbo 8. člena ZPIZ-1 iz katere izhaja, da so samozaposleni osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravljajo samostojno dejavnost iz 15. člena tega zakona in z njo ustvarijo dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. Kot izhaja iz ugotovljenih dejstev pred sodiščem prve stopnje, ki jih tožena stranka niti ne prereka, tožnik z opravljanjem samostojne dejavnosti z dejavnostjo, ki jo opravlja, ne dosega predpisanega minimalnega dohodka. Kot v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama ni sporno, je tožnik ustvaril dohodek v znesku 6.488,11 EUR na leto, medtem ko je v istem obdobju minimalna plača znašala 8.536,36 EUR. Glede na navedeno torej tudi po stališču pritožbenega sodišča skladno s 1. odstavkom 18. člena ZPIZ-1 zavarovanje tožnika kot samozaposlenega ni bilo obvezno, saj samostojne dejavnosti ni opravljal kot edini ali glavni poklic.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tako imenovani izvzem iz zavarovanja po 18. členu ZPIZ-1 možno uveljavljati le za naprej in je namenjen zavarovancem, ki izkazujejo trajne težave v poslovanju podjetij (tožena stranka se glede tega sklicuje na nekatere sodne odločitve pritožbenega sodišča), pritožbeno sodišče poudarja, da iz že citirane sodbe vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 317/2010 izhaja, da očitno ni potrebno, da bi bil zavarovanec najprej zavarovan kot samozaposleni in da bi na to uveljavljal izvzem iz zavarovanja, temveč da se vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji pod katerimi zavarovanje ni obvezno, presoja tudi v zvezi s spremembo podlage zavarovanja, za kar gre tudi v konkretni zadevi. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni zatrjevala, da je tožnik presegel letni znesek minimalne plače v posameznem letu (v zadnjem letu oziroma v zadnjih treh letih), niti tega ne zatrjuje v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da navedeni odgovor ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.