Jedro

Sodišče je med priznanimi stroški upoštevalo tudi strošek za dečkove počitnice, vendar v taki višini, kot pred razpadom zakonske skupnosti. Standard, ki ga je imel deček glede preživljanja počitnic, je s tako odmero ohranjen. Pri določanju preživnine ne predstavlja nikakršnega kriterija primerjava med tem, koliko v regiji, kjer deček živi, porabijo za preživljanje počitnic ostale družine.

Ob ugotovitvi, da se otrok rojstnodnevnih zabav z darili udeležuje, strošek pa starša zmoreta, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ga je priznalo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo preživnine za mladoletnega sina pravdnih strank v znesku 215,00 EUR za čas od 27.6.2016 do 31.7.2016; za čas od 1.8.2016 do 31.8.2016 poleg preživnine v znesku 100,00 EUR mesečno, določene z začasno sodno poravnavo, še preživnino v znesku 115,00 EUR; od 1.9.2016 dalje poleg preživnine v znesku 100,00 EUR mesečno, določene z začasno sodno poravnavo še preživnino v znesku 130,00 EUR (II. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče zavrnilo (II. (pravilno III.) točka izreka).

2. Zoper preživninski del sodbe se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je izrek sodbe v tretji alineji prvega odstavka II. točke nerazumljiv, zaradi česar je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz tako oblikovanega izreka sodbe ni jasno, kakšno preživnino je dolžna plačevati tožena stranka od pravnomočnosti izpodbijane sodbe dalje, ko bo prenehala veljati dolžnost plačevanja mesečne preživnine 100,00 EUR po začasni sodni poravnavi. Sodišče ni sledilo tožbenim navedbam o potrebah mladoletnega A. Tožeča stranka je izkazovala za približno 650,00 EUR mesečnih povprečnih stroškov, sodišče pa je stroške ocenilo le na 396,66 EUR mesečno. Kot pretirano je ocenilo zatrjevane stroške za čistila in pralni prašek v višini 21,00 EUR mesečno in jih ocenilo le na 5,00 EUR mesečno. Sodišče pri tem ni upoštevalo, da je A. star dve leti in pol in je na razvojni stopnji, ko je zelo aktiven. Večkrat dnevno mu je treba zamenjati oblačila, saj ne pazi na snažnost in čistočo. Kot pretiran je sodišče ocenilo tudi strošek 600,00 EUR letno za nakup igrač in priznalo le 60,00 EUR letno oziroma 5,00 EUR mesečno. Oba A. starša imata relativno dobre dohodke. Pet EUR mesečno za igrače ne odraža dejanskih preživninskih sposobnosti staršev. Znano je, da so kvalitetne, varne in razvojno usmerjene igrače za otroke dražje od cenenih igrač sumljivega izvora. Tudi letni strošek 500,00 EUR za počitnice, je sodišče ocenilo kot pretiran in ga znižalo na 120,00 EUR z argumentom, da A. družina do sedaj ni na takšen način oziroma v takem standardu preživljala počitnic. Letni strošek 500,00 EUR za A. počitnice ob dveh preživninsko sposobnih starših z redno zaposlitvijo, ni pretiran. Poleg tega je A. vključen v okolje, kjer je življenjski standard nad povprečjem Slovenije in je kvalitetno preživljanje počitnic A. vrstnikov nekaj običajnega. Nobene potrebe ni, da bi se A. glede počitnic razlikoval od večine svojih vrstnikov in bi bil zaradi tega stigmatiziran. Pri določitvi višine preživninske obveznosti tožene stranke sodišče ni v zadostni meri upoštevalo materialnih in pridobitnih zmožnosti tožene stranke. Toženec ima redno zaposlitev in razmeroma visoke mesečne prihodke. Živi pri starših in nima posebnih stroškov za svoje preživljanje. Ob dejstvu, da nima nobenih drugih otrok in preživninske obveznosti, bi zmogel plačevati zahtevano preživnino v višini 300,00 EUR. Po drugi strani pa tožnica dodatno preživlja še dva otroka iz prejšnje zveze, kar pomeni, da so njene preživninske zmožnosti precej manjše od preživninskih zmožnosti toženca.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je prisojena odškodnina previsoka. Previsoko so ocenjene potrebe otroka. Tožeča stranka za svoje navedbe ni podala konkretnih dokazov. Sodišče je ocenilo, da znaša strošek ogrevanja za otroka 10,00 EUR mesečno. Ob upoštevanju, da v hiši stanuje devet oseb, znaša mesečni strošek na osebo 1,33 EUR. Previsoko je ocenjen tudi strošek za prehrano v višini 50,00 EUR mesečno. Tožnica je navajala, da doma za hrano prispeva 100,00 EUR. Sodišče je ta znesek razdelilo na dve osebi in ni upoštevalo, da potrebe odraslega človeka in majhnega otroka niso enake. Strošek je pretiran tudi zato, ker otrok pet dni v tednu preživi v vrtcu, kjer ima tudi prehrano. Vsak drugi vikend je otrok pri tožencu. Tudi zato tožeči stranki ne nastajajo stroški. Previsoko so ocenjeni stroški za plenice in kozmetiko. Otroka počasi odvajajo od plenic, zato njegove potrebe po plenicah niso več tako pogoste. Tožnica ni izkazala, da se deček udeležuje rojstnodnevnih praznovanj, zato je strošek za darila 100,00 EUR letno pretiran. Sodišče je napačno ocenilo, da mora toženec prispevati več kot tožnica in svojo odločitev nerazumljivo utemeljilo. Sodišče je ugotovilo, da znaša toženčeva povprečna plača 1.067,00 EUR. Toženec opravlja delo kot rezervni delavec in menjuje delavce na dopustu oziroma v bolniškem staležu. V zimskem času je dopustov manj, zaradi česar je manjša toženčeva delovna obveznost in posledično plača. Toženčeva plača je nižja kot je ugotovilo sodišče. Toženec živi pri starših in za hrano prispeva 100,00 EUR mesečno, sam pa nakupi še za 20,00 EUR živil. Za higieno in kozmetiko porabi 30,00 EUR mesečno, za oblačilo in obutev 100,00 EUR. Strošek elektrike znaša 68,00 EUR mesečno, strošek za komunalne storitve 42,00 EUR, strošek ogrevanja s kurilnim oljem pa 2.200,00 EUR letno. Bivanjske stroške si toženec razdeli s staršema, tako da krije 50 %. Toženec ima tudi stroške s prevozom otroka na stike, ki znašajo okoli 50,00 EUR mesečno.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), podlago za preživninsko obveznost pa določa 123. člen ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnine, ki bi bila v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev, ni mogoče matematično odmeriti. Matematični izračun višine potreb je zgolj navidezen. Pri odločanju o višini preživnine gre za rezultat vrednotenja oziroma za določitev „nekakšne prave mere“. Sojenje seveda ne sme biti arbitrarno, zato se sodišče na v številkah izražene potrebe opira, vendar to stori zgolj okvirno. Upošteva tudi splošno znana dejstva ter posebnosti konkretnega otroka. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča vse navedeno storilo.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo dečkove mesečne preživninske potrebe 396,66 EUR. Pravdni stranki te ugotovitve ne sprejemata. Tožeča stranka meni, da znašajo mesečne preživninske potrebe dečka 650,00 EUR, tožena stranka pa v pritožbi navaja, da je sodišče preživninske potrebe ocenilo previsoko. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prenizko ocenilo stroške, ki se nanašajo na čistila in pralni prašek, igrače in strošek za počitnice. Tožena stranka pa izpodbija priznani strošek za hrano, plenice in kozmetiko, ogrevanje ter strošek za rojstnodnevna darila.

9. Pritožbena graja nobene od pravdnih strank ni utemeljena. Sodišče je med priznanimi stroški upoštevalo tudi strošek za dečkove počitnice, vendar v taki višini, kot pred razpadom zakonske skupnosti. Standard, ki ga je imel deček glede preživljanja počitnic, je s tako odmero ohranjen. Pri določanju preživnine ne predstavlja nikakršnega kriterija v pritožbi predstavljena primerjava med tem, koliko v regiji, kjer deček živi, porabijo za preživljanje počitnic ostale družine. Potrebe otrok so soodvisne od zmožnosti staršev. Večje kot so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti in obratno. Če so razpoložljiva sredstva, ki jih imajo starši na voljo za izpolnjevanje preživninskih obveznosti glede na otrokove potrebe majhna, manj potreb je možno zadovoljiti. Družina preživlja počitnice na način in v okviru zmožnosti in višine sredstev, ki jih imajo na razpolago. Dečku se primarni standard preživljanja počitnic z razvezo ni spremenil. 10. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo strošek za otrokovo prehrano doma na 50,00 EUR mesečno, kar je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno. Kljub temu, da ima deček redno prehrano v vrtcu, potrebuje tudi prehrano doma. Tožnica staršem mesečno plačuje zanjo in za sina 100,00 EUR za prehrano, pri čemer polovičen znesek, ki ga je sodišče priznalo za dečka, ni pretiran, niti ni sodišče prezrlo razlike med odraslo osebo in otrokom, kot smiselno očita toženec v pritožbi. Znesek je splošno izkustveno ustrezen in ne odstopa od višine stroškov, ki jih sodišče priznava za potrebe otrok podobne starosti.

11. V času sojenja je bil deček star dve leti in pol ter je še vedno potreboval plenice. Sodišče je to ugotovilo in strošek ovrednotilo. Strošek za plenice in kozmetiko je sodišče ovrednotilo na 30,00 EUR mesečno, kar je po oceni pritožbenega sodišča primerno. Pritožbeni očitek toženca, da deček ne potrebuje (več) plenic, ni utemeljen, saj je sodišče ugotovilo drugače. Tudi splošno znano je, da imajo otroci v starosti dveh let in pol (še) plenice. Tožeča stranka izpodbija ugotovitev sodišča, da znaša strošek za čistila in pralne praške 5,00 EUR mesečno. Meni, da je strošek ocenjen prenizko glede na starost otroka. Sodišče je strošek za čistila in pralni prašek ovrednotilo kot samostojen strošek, pri določanju njegove višine pa je upoštevalo pravo mero. Ocenilo je, da je letni strošek 252,00 EUR za pralni prašek, kot je zahtevala tožnica, pretiran. Pritožbeno sodišče oceno sprejema.

12. Sodišče prve stopnje je med stroški upoštevalo tudi strošek za rojstnodnevne zabave. Ta res ni nujno potreben strošek, vendar v današnjem ustroju življenja otrok predstavlja obliko zagotavljanja socialnih potreb. Deček se rojstnodnevnih zadev očitno udeležuje in prinaša darila, kar po oceni pritožbenega sodišča (tako kot tudi rojstnodnevne zabave) ni nujno, a ob ugotovitvi, da se otrok rojstnodnevnih zabav z darili tudi udeležuje, strošek pa starša zmoreta, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ga je priznalo.

13. V okviru ugotavljanja stroškov je sodišče upoštevalo tudi stroške bivanja v stanovanjski hiši, kjer živi deček skupaj še z osmimi osebami in poračunalo delež, ki odpade nanj. Med stroški je upoštevati tudi strošek ogrevanja v višini 10,00 EUR mesečno. Toženec v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče priznati le 1,33 EUR mesečno upoštevaje število oseb. Iz obrazložitve sodbe je razviden le znesek, ki ga je upoštevalo sodišče, ta pa v okviru bivanjskih stroškov, ki jih je priznalo sodišče ni pretiran.

14. Glede stroška za igrače je sodišče prve stopnje ocenilo, da je zatrjevani strošek 600,00 EUR letno za igrače pretiran upoštevaje standard standard staršev, in priznalo strošek 5,00 EUR mesečno. Pritožbeno sodišče oceno sprejema. Kvalitetne igrače so res višjega cenovnega razreda kot nekvalitetne, kar izpostavlja tožnica v pritožbi, vendar je treba tudi pri nakupu igrač upoštevati standard staršev in pravo mero glede nakupovanja.

15. Toženec izpodbija ugotovitve sodišča o tem, kakšni so njegovi mesečni preživninski prejemki. Navaja, da mesečno prejme manj, kot je ugotovilo sodišče, vendar ne navede koliko. Navaja tudi, da so njegovi prejemki odvisni od letnega časa, saj je nadomestni delavec in nadomešča odsotne delavce zaradi dopustov ali bolniških odsotnosti. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo povprečne mesečne prejemke toženca, ki jih ta v pritožbi izpodbija le posplošeno z navedbo, da zasluži manj.

16. Sodišče je mesečni strošek ugotovljenih preživninskih potreb dečka razdelilo med tožečo in toženo stranko tako, da krije tožnica 42 % potreb otroka, toženec pa 58 % potreb. Tako razporejeno preživninsko breme izpodbijata obe pravdni stranki. Dejstvo, da ima toženec nekoliko nižjo plačo od tožnice, je sodišče upoštevalo. Upoštevalo pa je tudi, da ima tožnica preživninsko obveznost še za dva otroka in da je na njej pretežni del vzgoje in skrbi za dveinpolletnega dečka. Sodišče je preživninsko breme med oba A. roditelja razporedilo ustrezno njunim zmožnostim tudi po oceni pritožbenega sodišča. Po plačilu preživninske obveznosti tožencu še vedno ostane 913,00 EUR mesečno, kar je dovolj za njegovo preživljanje. Njegove pritožbene navedbe o tem, kako mesečno razpolaga z denarjem, ki mu ostane po plačilu preživnine, na odločitev ne vplivajo.

17. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe, ki se nanaša na višino preživnine ni razumljiv. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz tretje alineje II. točke izreka izpodbijane sodbe izhaja, da mora toženec poleg preživnine v znesku 100,00 EUR mesečno (določene z začasno sodno poravnavo) plačevati še preživnino v znesku 130,00 EUR mesečno. Skupaj ima tako toženec od 1.9.2016 dalje za sina A. preživninsko obveznost v višini 230,00 EUR mesečno. Začasna sodna poravnava, ki sta jo pravdni stranki sklenili 20.7.2016 in z njo določili preživnino v višini 100,00 EUR mesečno, ni časovno omejena in predstavlja samostojen izvršilni naslov. S sodbo je določena (še) preživnina v višini 130,00 EUR mesečno. Obe preživnini skupaj pa znašata 230,00 EUR mesečno od 1. 9. 2016 dalje.

18. Glede na navedeno sta pritožbi neutemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbi je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

19. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovorom na pritožbi pa nista prispevali k rešitvi zadeve, zato krijeta vsaka svoje stroške postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).