Jedro

Tožena stranka je izbiro med več delavci na istem delovnem mestu klepar, na katerem je delal tudi tožnik, opravila pravilno le v okviru ene poslovne enote, saj so ostale poslovne enote preveč oddaljene, da bi delavce med njimi lahko prerazporejala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove zahtevke po ugotovitvi nezakonitosti in razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 27. 10. 2010, pozivu nazaj na delo in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, vključno s plačami, prispevki, vpisom delovne dobe v delovno knjižico in prijavo v obvezno zavarovanje ter njegov zahtevek po plačilu odškodnine v višini 30.000,00 EUR (1. odstavek izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.503,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (2. odstavek izreka sodbe).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da glede na to, da je sodišče prve stopnje po eni strani ugotovilo, da delavci formalno zaposleni v PE A. opravljajo delo v PE K., ni imelo razlogov, da je sledilo pričanju obeh direktorjev in P., da so toženkine enote samostojni profitni centri, za katere se ugotavljajo poslovni rezultati. Tako sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in ima sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339 člena ZPP. Prav tako se sodišče ne bi smelo sklicevati na listino z naslovom Pregled rezultatov kleparije za leto 2010, ker ta listina ni več verodostojna, saj očitno ne upošteva dejstva, da je določeno delo v PE K. opravila PE A., ta prihodek pa očitno ni bil upoštevan pri rezultatu kleparije za leto 2010 v PE K.. V zvezi z dejavnostjo kleparije, zaradi delavca M. iz PE A. ni mogoče govoriti o samostojnem profitnem centru PE K. in PE A., kar se tiče kadrovske politike in zaposlovanja kleparjev. Tako ni logična in ne vzdrži razlaga sodišča prve stopnje, da ima delodajalec v tej zadevi možnost ugotavljati presežne delavce v okviru samostojnih profitnih centrov po 3. alinei prvega odstavka 45. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da PE A. in PE K. nista samostojna profitna centra. Delavec M. bi moral biti v vsakem primeru zajet v krog presoje presežnih delavcev. Ker je tožnik dokazoval, da je bil sposoben opravljati avtoličarska dela, da jih je v praksi dejansko po potrebi delodajalca tudi opravljal, kar so priče potrdile, bi morala biti v precep presežnih delovnih mest po kriterijih vzeta vsaj še avtoličarska delovna mesta. Poleg tega pa pritožba še poudarja, da je bil tožnik od 19. 3. 2010 v stalnem bolniškem staležu, zato bi morali biti povprečni stroški dela za tri kleparje v Pregledu rezultatov kleparije za leto 2010, ki so prikazani v višini 3.600,00 EUR, za eno tretjino manjši. Dejstvo je, da sta bila v PE K. od tožnikovega nastopa bolniškega staleža dejansko prisotna le dva kleparja. Ker je bil tožnikov strošek plače pokrit iz zavarovanja, ni mogoče govoriti, da tožnik povzroča delodajalcu posebne stroške. Tako ni utemeljena razlaga sodišča prve stopnje, da je toženko pri odpovedi vodil ekonomski razlog. Tako je delodajalec v odpovedi navedel neutemeljene odpovedne razloge, zaradi česar je sodba materialnopravno v celoti neutemeljena. To dejstvo pa pomeni le potrditev tožnikovih navedb, da je bila odpoved podana iz diskriminatornih in neutemeljenih razlogov in sicer zaradi tožnikove začasne odsotnosti z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi poškodbe. Sodišče ni obravnavalo tožnikovega odškodninskega zahtevka, pritožba pa poudarja, da bi morala tožena stranka dokazati, da v tem primeru ni kršila načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Ker mora imeti odškodnina kaznovalni učinek, da odvrne delodajalca od nadaljnjih nezakonitih ravnanj, ko se tožnik vrne nazaj na delo k delodajalcu, tožeča stranka poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da gre za neutemeljene diskriminatorne odpovedne razloge postopek v delu glede višine odškodnine prekiniti in pred Ustavnim sodiščem zahtevati presojo skladnosti 6. člena ZDR z mednarodnimi akti in Ustavo RS, saj ZDR ne vsebuje pravne podlage za določitev odškodnine, saj se bo v nasprotnem primeru delodajalec gotovo tudi v nadaljevanju posluževal načinov kot je ta in se kljub kršitvam zakona enostavno znebil delavca, ki potem postane nerešljiv socialni problem. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi v celoti ugodi oziroma podredno, pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pravdne stroške pa naj v celoti krije tožena stranka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V celoti jo prereka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navajanje tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati opravljanje dela delavca M. je napačno in tudi prepozno. Prav tako so pritožbena novota navedbe, da PE K. ni samostojni profitni center. Enako so nove pritožbene navedbe glede obračuna stroška za tri kleparje. Tožniku je bila odpoved podana izključno in samo zaradi poslovnih razlogov in ne iz diskriminatornih razlogov – zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede odškodnine, pa tožena stranka navaja, da je tožnik odškodnino zahteval izključno zaradi tega, ker naj bi bila pogodba odpovedana iz diskriminatornih razlogov, navedeni razlog pa ni bil ugotovljen, zato tožeča stranka do odškodnine ni upravičena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo s pritožbo očitane kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba v celoti obrazložena tako, da se da razumeti in preizkusiti. Ima jasne razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi si med seboj niso v nasprotju.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri toženi stranki obstajal utemeljen razlog, na podlagi katerega je tožniku iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 27. 10. 2010. Ugotovilo je, da je bil ob polletju 2010 pri toženi stranki ugotovljen večji padec del, zlasti na kleparskih delih, na katerih je po pogodbi o zaposlitvi delal tudi tožnik. Tožena stranka je odpoved podala pravočasno, pravilno je uporabila določila Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 6/2000), ki je veljala v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer določilo 46. člena, kjer so določeni izločilni kriteriji, 2. odstavek 44. člena, po katerem je v isto kategorijo uvrstila delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je možno medsebojno razporejati v skladu z zakonom (kleparje) in določbo 45. člena, po katerem je imela izbirno pravico, da ugotavlja presežne delavce bodisi v okviru družbe, ali pa v okviru profitnih centrov, ki so dislocirani tako, da ni mogoče uporabiti kriterijev za razporejanje delavcev iz kraja v kraj in je tako primerjala delavce v posameznem profitnem centru. Tako je tožena stranka odpovedala pogodbi o zaposlitvi dvema kleparjema in sicer tožniku v PE K. in in še enemu delavcu v PE T.. Ker tožena stranka zaposluje kleparje le še v poslovnih enotah A. in T., ki sta od PE K. oddaljena več kot 50 km (39. člen panožne kolektivne pogodbe), ji tako ni bilo potrebno kriterijev uporabiti pri kleparjih teh poslovnih enot. Tožena stranka za tožnika tudi ni imela na razpolago nobenega prostega delovnega mesta, ki bi mu ga lahko ponudila.

Pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti povzema in se sklicuje na dejanske in pravne razloge iz nje, k posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Neutemeljen in iz konteksta sodbe iztrgan je očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje, da je po eni strani ugotovilo, da delavci formalno zaposleni v PE A. opravljajo delo v PE K., po drugi strani pa je sledilo izpovedim obeh direktorjev in priči P., da so toženkine enote samostojni profitni centi, za katere se ugotavljajo poslovni rezultati. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da delavci iz PE A. opravljajo delo v PE K., ampak da je dela v PE K. občasno opravljal še delavec M. iz PE A., ki je bil posebej usposobljen za poseben postopek hladnega ravnanja, ki se sicer šteje kot kleparski. Ta delavec izvaja ta postopek v vseh toženkinih enotah, kjer je to potrebno, saj edino on ta postopek obvlada. Da so poslovne enote samostojne organizacijske enote tožene stranke pa ne izhaja le iz izpovedi zaslišanih v dokaznem postopku, ampak tudi iz 9. člena Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v prilogah pod B1. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo PE K. za samostojni profitni center in se utemeljeno oprlo na listino z naslovom „pregled rezultatov kleparije za leto 2010“. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožena stranka pravilno obravnavala le tri avtokleparje zaposlene v PE K. v isti kategoriji presežnih delavcev. Kot izhaja iz dokaznega postopka, tožnik ni bil usposobljen za samostojno opravljanje avtoličarskih del, saj je v ličarski delavnici pomagal le enkrat do dvakrat na teden, kadar je bilo potrebno samo brušenje, iz izpovedi priče P. pa izhaja tudi, da je tožniku v letu 2009 ponudil, da bi se usposabljal za ličarja, vendar je to odklonil. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer poudarja, da je bil tožnik od 19. 3. 2010 v stalnem bolniškem staležu in bi zato morali biti povprečni stroški dela treh kleparjev v Pregledu rezultatov kleparije zmanjšani za eno tretjino, saj sta bila dejansko prisotna le dva kleparja, tožnikov strošek plače pa je bil pokrit iz zavarovanja. Tožena stranka je morala tudi v času tožnikovega bolniškega staleža nadomeščati tožnikovo odsotnost, zato so ji zaradi sistemiziranega delovnega mesta, ne glede na to, da je bil tožnik v staležu bolnih, nastajali stroški.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito iz utemeljenega razloga redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da je bila tožniku podana odpoved iz diskriminatornih in neutemeljenih razlogov in sicer zato, ker je bil tožnik začasno odsoten z dela zaradi poškodbe. Tožena stranka je dokazala, da je za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajal poslovni razlog in da z odpovedjo ni kršila načela enakega obravnavanja. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi povsem utemeljeno zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek iz naslova diskriminacije.

Kot izhaja iz navedenega je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 155. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo k rešitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje pritožbene stroške v zvezi s 165. členom istega zakona.