Jedro

Ob slabšanju uspešnosti poslovanja delodajalcu ni treba takoj reagirati z odpuščanjem delavcev, sploh ker je lahko tako poslabšanje razmer le kratkotrajne narave. Za delodajalca je tako lahko relevanten le trenutek, ko so po njegovem mnenju podani dejanski razlogi za neko poslovno odločitev ali določeno vrsto ukrepanja.

Delodajalec mora po tretjem odstavku 88. člena ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, ali prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ponudba sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pomeni nadaljnjo zaposlitev delavca pri istem delodajalcu: pod spremenjenimi pogoji na istih delih (tudi z možnostjo dokvalifikacije) ali na drugih delih (tudi z možnostjo prekvalifikacije). Če take možnosti ni, tudi ni podlage za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se, glede zahtevka po plačilu odškodnine zaradi diskriminacije v višini 30.000,00 EUR, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove zahtevke po ugotovitvi nezakonitosti in razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010, pozivu nazaj na delo in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, vključno s plačami, prispevki, vpisom delovne dobe v delovno knjižico in prijavo v obvezno zavarovanje ter zahtevek po plačilu odškodnine zaradi diskriminacije v višini 30.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je pri toženi stranki obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto avtokleparja, saj je ob polletju 2010 prišlo do večjega upada del, zlasti kleparskih, na katerih je po pogodbi o zaposlitvi delal tudi tožnik, da je odpoved podana pravočasno in da so bili po takrat veljavni Kolektivni pogodbi med delavci in družbami drobnega gospodarstva (panožna kolektivna pogodba) pravilno uporabljeni izločilni kriteriji. V PE Koper so bili zaposleni trije avtokleparji, tožena stranka pa je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, ker je imel manj delovnih izkušenj in krajšo delovno dobo od drugih dveh avtokleparjev. Presodilo je, da je imela po 45. členu panožne kolektivne pogodbe tožena stranka izbirno pravico, da ugotavlja presežne delavce v okviru družbe ali v okviru profitnih centrov. Ker zaposluje kleparje le še v PE Ajdovščina in Tolmin, ki sta od Kopra oddaljeni več kot 50 km, ji po 39. členu panožne kolektivne pogodbe ni bilo treba uporabiti izločilnih kriterijev pri kleparjih teh poslovnih enot. Tožena stranka za tožnika tudi ni imela na razpolago nobenega prostega delovnega mesta, ki bi mu ga lahko ponudila. Kot neutemeljene je zavrnilo navedbe tožnika, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi začasne odsotnosti z dela.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da bi moral delodajalec pri izločilnih kriterijih upoštevati ne le delavce v PE Koper, temveč tudi v PE Ajdovščina. Tožnik ima v pogodbi o zaposlitvi navedeno, da dela v vseh poslovnih enotah, Ajdovščina pa je od Kopra oddaljena manj kot eno uro vožnje, zato je delo v PE Ajdovščina ustrezna zaposlitev po 90. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02 in nadaljnji). Poslovni enoti nista samostojna profitna centra, saj sta v praksi stroškovno povezani – delita si namreč delavce. Sodišče je ugotovilo, da je leta 2010 v PE Koper delal tudi avtoklepar M. iz PE Ajdovščina. Tožena stranka je delo v avtokleparstvu (hladno ravnanje) v PE Koper prepustila M., za katerega naj bi bil ta usposobljen, tožniku pa je hkrati odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tudi če je M. za to usposobljen, to še ne pomeni, da tega dela ne bi mogel opravljati tožnik. Če pa je M. že opravljal delo v PE Koper, bi morala tožena stranka tudi zanj uporabiti izločilne kriterije. Tožnik meni, da je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno nesklepčna glede na trditveno podlago tožnika o zamudi šestmesečnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ker tudi sodišče druge stopnje tega ex offo ni preverilo, je to kršitev ponovilo in s tem napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik je bil leta 2010 v bolniškem staležu, iz izpovedi prič pa izhaja, da ga ni nihče nadomeščal od marca 2010 dalje. Sodišče druge stopnje je po njegovem mnenju kršilo razpravno načelo, ko je navedlo, da so tožnika nadomeščali drugi delavci. To je bistveno za presojo pravočasnosti odpovedi. Odpoved je po šestem odstavku 88. člena ZDR možno podati najpozneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga, in torej ne od ugotovitve dalje. Tožena stranka ni dokazala, da bi utemeljen razlog nastal po marcu 2010, sodišče pa tudi ni ugotavljalo, kdaj naj bi tožena stranka ugotovila, da obstaja utemeljen razlog za odpoved. V polletju 2010 se je le ugotovil razlog, ki pa je v resnici nastal prej, najpozneje z nastopom bolniškega staleža tožnika. Takrat je postalo jasno, da tožnik ni potreben, saj ga ni nihče nadomeščal. Listina „rezultati kleparije“ za leto 2010, na katero se sklicuje sodišče, je po mnenju tožnika neverodostojna, saj bi morali biti stroški za tretjino manjši, kot so prikazani, ker je bil tožnik v bolniškem staležu, poleg tega pa se ni korektno upoštevalo delo M.. Predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da se razveljavita sodbi sodišča prve in druge stopnje ter se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče je revizijo v delu, ki se nanaša na zahtevek po plačilu odškodnine zaradi diskriminacije v višini 30.000,00 EUR kot nedovoljeno zavrglo, saj vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000,00 EUR (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP).

8. Po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Pogodbo o zaposlitvi je mogoče odpovedati le, če je razlog utemeljen ter če onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora v primeru redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V takem primeru mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 88. člena ZDR). Rok za podajo odpovedi je šest mesecev od nastanka utemeljenega razloga (šesti odstavek 88. člena ZDR).

9. Neutemeljene so navedbe tožnika, da je sodišče napačno povzelo izpoved M. A. (direktorja) in s tem storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je neutemeljeno stališče, da šesti odstavek 88. člena ZDR govori le o nastanku utemeljenega razloga, ne pa o ugotovitvi tega razloga ter da je sodišče storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni raziskalo vprašanja, kdaj je začel teči šestmesečni odpovedni rok. M. A. je izpovedal, da se je največji upad dela pri kleparskih delih v letu 2009 odražal v enoti Koper, še večji upad dela pa se je nadaljeval v letu 2010, kar je bilo ugotovljeno po prvem polletju. Takrat je vodstvo pristopilo k ukrepom in tožniku jeseni odpovedalo pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je to izpoved pravilno povzelo, ko je navedlo, da je v zvezi z nastankom odpovednega razloga sledilo izpovedi direktorja, da so ob polletju 2010 ugotovili še večji padec del, zlasti kleparskih, in da so se tedaj odločili za ukrepanje.

10. Tudi vprašanje pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma začetka teka šestmesečnega roka je sodišče prve stopnje raziskalo in revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka pojasnila, da se je obseg dela zmanjšal in da se negativni trend nadaljuje, še posebej v letu 2010, zaslišan pa je o tem izpovedal tudi direktor. Ob slabšanju uspešnosti poslovanja delodajalcu ni treba takoj reagirati z odpuščanjem delavcev, sploh ker je lahko tako poslabšanje razmer le kratkotrajne narave (1). Za delodajalca je tako lahko relevanten le trenutek, ko so po njegovem mnenju podani dejanski razlogi za neko poslovno odločitev ali določeno vrsto ukrepanja. Odločitev tožene stranke, da je zaradi daljšega trenda upadanja poslovanja v prvem polletju 2010 pristopila k ukrepanju – to je k odpovedi pogodbe o zaposlitvi – dejansko pomeni nastanek utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je odpoved z dne 27. 10. 2010 pravočasna.

11. Na zmanjšan obseg dela pri toženi stranki kaže tudi listina „rezultati kleparije“ za leto 2010 (priloga B11) in izpovedi prič. Zatrjevanje tožnika, da ta listina neverodostojno prikazujejo stroške, je zgolj poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar pa je nedovoljen revizijski razlog.

12. Revizija se neutemeljeno zavzema za to, da bi morala tožena stranka pri uporabi izločilnih kriterijev upoštevati tudi delavce v PE Ajdovščina, kar se nanaša predvsem na „delavca M.“, ki je delo sicer opravljal v PE Ajdovščina, nekaj pa ga je opravljal tudi v PE Koper. Tožena stranka je opravila primerjavo delavcev po kriterijih iz 45. člena panožne kolektivne pogodbe in po izločilnih kriterijih, določenih v 46. členu panožne kolektivne pogodbe, ki se sicer uporabljajo pri odpovedi večjemu številu delavcev (razlaga in priporočilo Kolektivne pogodbe, Uradni list RS, št. 18/04). To pomeni, da tožena stranka kriterijev ni bila dolžna uporabiti pri individualni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ZDR tega ne predpisuje; če pa se je kljub temu odločila za njihovo uporabo, jih je bila dolžna uporabiti pravilno. S tem, ko je opravila primerjavo ocen med tremi avtokleparji v PE Koper, je kriterije uporabila pravilno. Sodišče je namreč ugotovilo, da je delavec M. izvajal postopek hladnega ravnanja v vseh enotah tožene stranke, kjer je bilo to potrebno, saj je edino on obvladal ta postopek. Delo M. v PE Koper torej ni bilo stalno, zato je presoja sodišča druge stopnje, da tožena stranka pri uporabi izločilnih kriterijev ni bila dolžna upoštevati tudi tega delavca, pravilna.

13. Delodajalec mora po tretjem odstavku 88. člena ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, ali prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ponudba sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pomeni nadaljnjo zaposlitev delavca pri istem delodajalcu: pod spremenjenimi pogoji na istih delih (tudi z možnostjo dokvalifikacije) ali na drugih delih (tudi z možnostjo prekvalifikacije). Če take možnosti ni, tudi ni podlage za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

14. Glede na tožnikovo strokovno izobrazbo avtokleparja je sodišče prve stopnje preverilo, kakšno delo lahko avtoklepar opravlja. Ugotovilo je (gre za dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano), da lahko opravlja le nekatera enostavnejša dela avtoličarja, avtomehanika in avtoelektrikarja, ki so vsa v istem (IV.) tarifnem razredu.

15. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je tožena stranka preverila, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, na drugem delovnem mestu, ga prekvalificirati ali dokvalificirati, in ali mu je mogoče ponuditi zaposlitev po novi pogodbi o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji, vendar nobene od teh možnosti ni bilo, kar je ugotovilo tudi sodišče. Tožena stranka je sicer v času odpovedi (v drugi polovici leta 2010) objavila potrebo po delu avtomehanika za enoto v Novi Gorici 18. 8. 2010 in za dva prodajalca vozil v Novi Gorici 2. 8. 2010. Ker za ta dela tožnik ni usposobljen, delovno mesto avtokleparja pa ni bilo prosto v nobeni od poslovnih enot v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mu jih tožena stranka ni bila dolžna ponuditi. Kakšen status so imele poslovne enote (ali so bile samostojni profitni centri ali ne) ni pomembno, ključno je namreč, da tožena stranka ni imela zaposlitve, ki bi jo lahko ponudila tožniku.

16. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz določb 88. člena ZDR, je utemeljeno potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo po 378. členu ZPP.

17. Glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04) krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške revizijskega postopka ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 141/2011 z dne 2. 4. 2012.