Jedro

Bistvena razlika med ustanoviteljskimi in kapitalskimi upravičenji je v tem, da ima prva v celoti vsaka občina (ki jih lahko izvršuje preko Sveta županov), druga pa ima občina kot lastnik v razmerju s svojim poslovnim deležem v d.o.o. Ustanoviteljske pravice ima vsaka občina v celoti. Načeloma jih morajo župani na svetu ustanoviteljev sprejemati s soglasjem, kar brez vsakršnih pogojev velja za določanje posebnih pogojev za izvajanje dejavnosti ter zagotavljanje in uporabo javnih dobrin kot tudi odločanje o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin. V teh primerih gre za regulatorna upravičenja občin glede upravljanja gospodarskih javnih služb na svojem območju in tovrstne odločitve imajo naravo predpisa lokalne skupnosti.

Izrek

Pritožba Občine Šentjernej, Prvomajska cesta 3a, Šentjernej, se zavrže. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se delna sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi: »- Primarni zahtevek, da se ugotovi, da je sklep Sveta županov javnega podjetja CEROD, d.o.o., št. 6 z dne 21.12. 2016, ničen, tožene stranke pa so dolžne tožečim strankam povrniti pravdne stroške, - podrejeni zahtevek, da se isti sklep razveljavi, tožene stranke pa so dolžne tožečim strankam povrniti pravdne stroške, - drugi podrejeni zahtevek, da se ugotovi, da sta sklepa Sveta Županov javnega podjetja CEROD, d.o.o., št. 5 in št. 6 z dne 21. 12. 2016, nična, tožene stranke pa so dolžne tožečim strankam povrniti pravdne stroške, in - tretji podrejeni zahtevek, da se ista sklepa razveljavita, tožene stranke pa so dolžne tožečim strankam povrniti pravdne stroške, se v delu, v katerem se nanašajo na drugo do vključno enajsto toženo stranko (Mestna občina Novo mesto, Občina Črnomelj, Občina Dolenjske Toplice, Občina Mirna Peč, Občina Metlika, Občina Semič, Občina Straža, Občina Škocjan, Občina Šmarješke Toplice, Občina Žužemberk), zavrnejo.«

V preostalem delu se pritožba zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 2.613,24 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožbeni zahtevek in podredni tožbeni zahtevki se v delu, ki se nanašajo na drugo do vključno enajsto toženo stranko (Mestna občina Novo mesto, Občina Črnomelj, Občina Dolenjske Toplice, Občina Mirna Peč, Občina Metlika, Občina Semič, Občina Straža, Občina Škocjan, Občina Šmarješke Toplice, Občina Žužemberk), zavrnejo.

II. Odločitev o stroških se pridrži do izdaje sodbe, s katero bo sodišče razsodilo o tožbenih zahtevkih zoper prvo toženo stranko CEROD, d.o.o. 2. Zoper delno sodbo v celoti sta se v eni pritožbi pritožili tožeča stranka (Občine Brežice, Kostanjevica na Krki, Krško, Sevnica) in Občina Šentjernej.

3. Uveljavljata skupne pritožbene razloge, in sicer zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijano delno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano delno sodbo potrdi, tožečim strankam pa naloži plačilo stroškov postopka.

5. Pritožba Občine Šentjernej ni dovoljena, pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Glede pritožbe Občine Šentjernej:

6. Višje sodišče ugotavlja, da se na strani tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo pritožuje tudi Občina Šentjernej. Iz podatkov spisa izhaja, da se je Občina Šentjernej v postopku pridružila tožeči stranki z drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke, tožena stranka pa je temu nasprotovala.

7. Čeprav subjektivna sprememba tožbe na aktivni strani ni mogoča1 pa Zakon o pravdnem postopku – ZPP položaj, ko pride do subjektivnih sprememb na strani tožeče stranke, ureja z naknadnim sosporništvom (drugi odstavek 191. člena ZPP). Do konca glavne obravnave se lahko nova tožeča stranka pridruži prvotno tožeči stranki, ne da bi bila za to potrebna privolitev te slednje, niti ni potrebna privolitev tožene stranke. Ker v primeru sosporništva pravdne stranke ohranijo vsaka svojo procesno subjektiviteto, mora sodišče preizkusiti, ali obstajajo procesne predpostavke glede vsakega posameznega sospornika (prim. 300. člen ZPP). Vendar je iz nadaljnjega postopanja sodišča prve stopnje razvidno, da v zvezi s tem posebnega sklepa ni izdalo, Občine Šentjernej v uvodu izpodbijane delne sodbe pa med tožnicami ni navedlo. Sodišče prve stopnje torej postopka tudi z Občino Šentjernej ni nadaljevalo in tako višje sodišče ugotavlja, da ta ni stranka postopka.

8. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti višje sodišče bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, glede udeležbe Občine Šentjernej ni našlo, prav tako ne drugih pomanjkljivosti sodbe, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Da bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana zato, ker ji z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti), pa Občina Šentjernej v pritožbi ne uveljavlja. Vložena je bila namreč skupna pritožba občin na strani tožeče stranke in so tudi uveljavljani pritožbeni razlogi skupni za vse občine na strani tožeče stranke.

9. Procesno legitimacijo za vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo imajo stranke postopka (prvi odstavek 333. člena ZPP). Ker Občina Šentjernej ni stranka postopka, je njena pritožba nedovoljena, zato jo je višje sodišče zavrglo (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke:

10. Na podlagi Medobčinske pogodbe o izgradnji Regijskega centra za odpadke Dolenjske – CEROD (v nadaljevanju: Pogodba) z dne 29. 11. 2002 je bilo s strani občin podpisnic, pravdnih strank v tej zadevi, dogovorjeno, da bo za upravljanje s projektom CEROD ustanovljeno skupno javno podjetje – prva toženka (v pravnoorganizacijski obliki d.o.o.). Odlok o ustanovitvi javnega podjetja CEROD, d.o.o. (Ur. l. RS št. RS 65-2868/2005 v nadaljevanju: Odlok) so 9.7.2005 sprejeli vsi občinski sveti občin ustanoviteljic in določili, da o vprašanjih, za katera niso pristojni, odloča skupščina javnega podjetja. V 14. členu Odlok v zvezi z upravljanjem družbe določa naslednje organe upravljanja: Svet županov, skupščino, nadzorni svet in direktorja. S pogodbo o ustanovitvi javnega podjetja CEROD, d.o.o. (v nadaljevanju: družbena pogodba) so prav tako določeni isti organi upravljanja (41. člen): Svet županov, skupščina, nadzorni svet in poslovodja. 43. člen ureja Svet županov na isti način kot 15. člen Odloka. Ta določa še, da se za izvrševanje ustanoviteljskih pravic ter za usklajevanje odločitev v zvezi z zagotavljanjem javne službe ustanovi skupni organ ustanoviteljic, ki ga sestavljajo vsakokratni župani občin ustanoviteljic, občinski sveti pa s sprejemom tega Odloka prenesejo ustanoviteljska upravičenja na Svet županov.

11. Dne 21. 12. 2016 je bil sprejet sklep Sveta županov javnega podjetja CEROD, d.o.o. št. 6, po katerem v primeru nedoseganja odloženih količin s strani prispevnega območja posamezne občine razliko do ciljne količine obračunajo in poravnajo posamezne občine podjetju CEROD v celotni višini potrjene cene gospodarske javne službe. Poenostavljeno to pomeni, da morajo občine, ki odložijo manj odpadkov, kot je to določeno v tabeli (tega sklepa), razliko do ciljne količine (do)plačati CERODU. Tožeča stranka primarno zahteva ugotovitev ničnosti tega sklepa, po prvem podrejenem zahtevku zahteva njegovo razveljavitev, v okviru drugega podrejenega zahtevka ugotovitev, da sta tako sklep št. 5 kot 6 z dne 21. 12. 2016 nična, s tretjim podrejenim zahtevkom pa tožeča stranka predlaga razveljavitev obeh sklepov.

12. Tožena stranka je (med drugim) podala ugovor pasivne legitimacije druge do enajste toženke, saj so te le družbenice prve toženke. Ker tožeča stranka izpodbija sklep organa upravljanja družbe z omejeno odgovornostjo, druga do enajsta toženka naj ne bi bile pasivno legitimirane v tem postopku.

13. Sodišče prve stopnje je ugovoru sledilo in z izpodbijano delno sodbo tožbene zahtevke v delu, ki se nanašajo na občine, zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da so druga do vključno enajsto tožena stranka le družbenice prve toženke, zato v tem postopku ne morejo biti pasivno legitimirane. Po stališču sodišča prve stopnje iz pravnih podlag izhaja, da so občinski sveti prenesli ustanoviteljska upravičenja na Svet županov, ta pa izvršuje ustanoviteljske pravice družbenic CEROD, d.o.o., kamor sodi tudi določanje posebnih pogojev za izvajanje dejavnosti ter odločanje o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin, kar je predmet odločitve v izpodbijanih sklepih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da lahko Svet županov odloča tudi o vprašanjih, ki imajo za posledico dodatne obveznosti družbenikov, kar je tudi vsebina spornih sklepov. Ker torej gre za upravljanje družbe z omejeno odgovornostjo skladno z Zakonom o gospodarskih družbah (504. do 515. člen, v nadaljevanju: ZGD-1) in ker je Svet županov organ v korporacijskemu ustroju družbe CeROD, d. o. o., je sodišče prve stopnje zaključilo, da je potrebno njegove sklepe presojati po pravilih korporacijskega prava.

14. Pritožnica trdi, da iz obrazložitve izhaja, da je bil oziroma sta bila sporna sklepa Sveta županov, ki sta predmet te pravde, sprejeta na podlagi 26. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS)2 iz tega pa izhaja pravno zmotno naziranje sodišča prve stopnje, da naj bi šlo pri pravicah ustanovitelja javnega podjetja domnevno le za vsebine korporacijskega prava. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno zapisalo, da je Svet županov samo eden od organov tega d. o. o., občine ustanoviteljice pa zgolj (civilnopravne) družbenice tega d. o. o. Pritožnica trdi, da je obratno in sklepi Sveta ustanoviteljic nimajo civilnopravne narave, temveč javnopravno, zato je njihovo reduciranje na raven na civilnopravnih sklepov korporacijskih organov d. o. o. pravno popolnoma deplasirano.

15. S tem v zvezi se pritožnica sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-242/96 z dne 16. 9. 1999, v kateri je ustavno sodišče zapisalo, da iz 26. člena ZGJS ne izhaja, da bi pravice ustanovitelja lahko izvrševal kdo drug, razen organov občine, saj izvrševanje nekaterih ustanoviteljskih pravic po samem zakonu pomeni izdajo predpisa lokalne skupnosti, tega pa ni mogoče prenesti z občinskega sveta na kak drug organ ali organizacijo. Po naravi zadeve gre za odločitev organa občin oziroma vsake občine posebej, in ker sodišče prve stopnje ustaljene prakse ustavnega sodišča v tej zvezi ni upoštevalo, pritožnica trdi, da je zmotno uporabilo materialno pravo.

16. Uvodoma velja poudariti dvojno naravo javnih podjetij, saj se za urejanje notranjih razmerij v javnem podjetju uporabljajo v velikem delu, praktično v celoti, pravila korporacijskega prava, kot jih določa ZGD-1. Hkrati pa je to tudi posebna pravna oseba javnega prava, za katero veljajo različne posebne zakonske določbe, ki so v razmerju do korporacijskega prava v pravnem smislu lex specialis. Glede na to razumevanje je javno podjetje gospodarska družba s posebnim pravnim režimom, ki velja za javna podjetja in ki mu dajejo status pravne osebe javnega prava3. 17. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse pravne podlage, katerih posledica je lahko dejstvo, da je javnopravna materija, kar uveljavlja pritožnica, v tej zadevi izražena v obliki sklepov korporacijskega organa d. o. o. Ni sporno, da so vse občine (tako na strani tožeče kot na strani tožene stranke), podpisnice Pogodbe z dne 29. 11. 2002, v katere 2. členu so se zavezale enotno cenovno politiko in tarife (v skladu s predpisi na področju oblikovanja cen) oblikovati v okviru skupnega javnega podjetja (ki ga bodo ustanovile v skladu z ZGD-1) ter te cene in tarife predlagati v sprejem vsem občinskim svetom. 18. člen Pogodbe določa, da se skupna in enotna cenovna politika zagotavlja tako, da pristojni organ javnega podjetja oblikuje določeno cenovno politiko oziroma enotne tarife posameznih storitev in jih posreduje v sprejem vsem občinskim svetom občin podpisnic te Pogodbe4. Zgolj na podlagi Pogodbe je mogoče ugotoviti, da je torej v pristojnosti organa javnega podjetja le oblikovanje cenovne politike, ta pa mora biti sprejeta na nivoju občinskih svetov podpisnic pogodbe. Pogodba nadalje v 12. členu določa, da se vsa ostala vprašanja, povezana z ustanoviteljskimi pravicami in obveznostmi (ter poslovanjem javnega podjetja) uredijo v odloku, s katerim podpisnice na podlagi določb te pogodbe ustanovijo skupno javno podjetje.

18. Odlok o ustanovitvi javnega podjetja CEROD, d.o.o. (Uradni list RS, št. 65-2868/2005, v nadaljevanju: Odlok) je v prvem odstavku 15. člena jasen, da ima družba organ: Svet županov. V drugem odstavku pa, da se za izvrševanje ustanoviteljskih pravic (ter za usklajevanje odločitev v zvezi z zagotavljanjem javne službe) ustanovi skupni organ ustanoviteljic, ki ga sestavljajo vsakokratni župani občin ustanoviteljic, občinski sveti pa s sprejemom tega Odloka prenesejo ustanoviteljska upravičenja na Svet županov. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da tretji odstavek 61. člena Zakona o lokalni samoupravi – ZLS, katerega dikcija je v tem členu Odloka povzeta, res ne predvideva, da je tak organ ustanovljen v okviru javnega podjetja, torej kot organ družbe. A glede na 15. člen Odloka je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje pravilen: občine ustanoviteljice so se (s sprejemom Odloka na svojih občinskih svetih) odpovedale te odločitve sprejemati na nivoju občinskih svetov in svoje pristojnosti iz t.i. javnih ingerenc, kot jih poimenuje pritožba, prenesle na organ upravljanja d.o.o., konkretneje Svet županov javnega podjetja CEROD, d.o.o. (14. člen Odloka kot organe upravljanja poleg sveta županov določa še skupščino, nadzorni svet in poslovodjo (direktorja)).

19. Z izhodiščem pritožnice, da je odločanje o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin pravica ustanovitelja, se višje sodišče strinja. 26. člen ZGJS določa tako pravico ustanovitelja javnega podjetja, da določi posebne pogoje za izvajanje dejavnosti ter zagotavljanje in uporabo javnih dobrin, kot tudi, da odloča o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin. Poleg zgornje odločbe ustavnega sodišča, na katere argumente se pritožnica utemeljeno sklicuje, višje sodišče ugotavlja še, da je skladno s tretjim odstavkom 61. člena ZLS več občin skupaj ustanovilo javno podjetje, za uresničevanje ustanoviteljskih pravic in za usklajevanje odločitev občin v zvezi z zagotavljanjem javnih služb pa Svet županov. Tako odločitev občin izraža 15. člen Odloka. V tej zadevi je tako bistveno vprašanje, ali je s tem, ko je Svet županov vključen v korporacijsko strukturo javnega podjetja (kar je po stališču višjega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo), negirana javnopravna narava njegovih odločitev.

20. Dejansko stanje v tej zadevi je torej drugačno od načelnih izhodišč, za katera se zavzema pritožnica, ko se sklicuje na mnenje prof. dr. Pirnata, da je določanje cen javnih služb eno od treh tipičnih javnopravnih pristojnosti lokalnih skupnosti in da ustanoviteljski svet ni organ javnega podjetja, pač pa organ občin ustanoviteljic in torej ne gre za korporacijski organ, ampak ga morajo občine ustanoviti z aktom, ki ga v enakem besedilu sprejmejo občine ustanoviteljice zato, da je svet ustanoviteljev organ vsake od občin, katere občinski svet ga je s svojim aktom ustanovil. Pritožnica iz mnenja poudarja še, da so te ustanoviteljske pravice javnopravne narave in jih ima vsaka občina v celoti, župani pa jih morajo sprejemati s soglasjem.

21. Navedeno bi držalo v primeru, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v 21. točki obrazložitve: v kolikor bi bil Svet županov zgolj samostojen skupni organ po ZLS, bi, poleg tega, da je ustanovljen s posebnim aktom o ustanovitvi sveta ustanoviteljic, kot predvideva 61. člen ZLS, moral akt o ustanovitvi sveta ustanoviteljic, v konkretnem primeru torej Odlok, določati njegove naloge, organizacijo dela in način sprejemanja odločitev, financiranje in delitev stroškov med občinami (prim. četrti odstavek 61. člena ZLS). Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bil takšen akt sprejet, pritožnica ne izpodbija. Medtem ko 16. in 17. člen Odloka določata še pristojnosti in način odločanja Sveta županov, pa naloge, pristojnosti, način odločanja in financiranje Sveta županov določa Pogodba o ustanovitvi javnega podjetja CeROD, d.o.o. (v nadaljevanju: družbena pogodba, prim. njen 41. do 49. člen)5, zato mimo ugotovitve, da gre za organ družbe, ni mogoče. 22. Glede na zgornje ugotovitve pa, izhajajoč iz statusa javnega podjetja, vprašanje narave odločitev Sveta županov ostaja odprto. Višje sodišče se ne strinja s pritožnico, da bi moralo sodišče ugotoviti ničnost odločitev Sveta županov že zato, ker jih ni sprejel pristojen občinski organ, pač pa le korporacijski organ nekega navadnega d.o.o.-ja, kot naj bi zaključilo sodišče. Bistvena razlika med ustanoviteljskimi in kapitalskimi upravičenji je v tem, da ima prva v celoti vsaka občina (ki jih lahko izvršuje preko Sveta županov), druga pa ima občina kot lastnik v razmerju s svojim poslovnim deležem v d.o.o. Ustanoviteljske pravice ima vsaka občina v celoti. Načeloma jih morajo župani na svetu ustanoviteljev sprejemati s soglasjem, kar brez vsakršnih pogojev velja za določanje posebnih pogojev za izvajanje dejavnosti ter zagotavljanje in uporabo javnih dobrin kot tudi odločanje o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin (prim. 26. člen ZGJS)6. V teh primerih gre za regulatorna upravičenja občin glede upravljanja gospodarskih javnih služb na svojem območju in tovrstne odločitve imajo naravo predpisa lokalne skupnosti, kar trdi tudi pritožnica.

23. Identifikacija slednjega, torej ugotovitev, v katerem svojstvu je sporna odločitev sprejeta oziroma katera je njena pravna materija, je zato po stališču višjega sodišča v tej zadevi bistvena, ne glede na to, da je Svet županov organ v korporacijskem ustroju družbe CEROD, d.o.o. Zato višje sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nasprotij, ki jih uveljavlja pritožnica, da je namreč sodišče prve stopnje v izhodišču pravilno ugotovilo, da Odlok po svoji pravni naravi predstavlja predpis lokalne skupnosti, ki so ga sprejeli občinski sveti vseh v tej pravdi udeleženih občin, iz njega pa izhaja, da se izvršitev ustanoviteljskih pravic izvaja v Svetu županov, potem pa zaradi napačne uporabe prava in tudi v logičnem vsebinskem nasprotju s samo seboj zaključilo, da naj domnevno Svet županov ne bi predstavljal sveta ustanoviteljic v skladu s četrtim odstavkom 61. člena ZLS. Pritožnica posledično neutemeljeno trdi, da je sklep sodišča, da naj bi bil Svet županov zgolj civilnopravni-korporacijskopravni organ d.o.o., v očitnem nasprotju s predhodnimi ugotovitvami, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da zaradi notranjih protislovij obrazložitve ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Glede na do sedaj obrazloženo pritožbeni očitek ni utemeljen.

24. Svet županov je bil torej ustanovljen za izvrševanje ustanoviteljskih pravic občin in za usklajevanje odločitev občin v zvezi z zagotavljanjem javnih služb ter opravlja svoje naloge v imenu in za račun občin, ki so ga ustanovile. V tem okviru njegove odločitve o posebnih pogojih za izvajanje dejavnosti ter zagotavljanje in uporabo javnih dobrin in o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin predstavljajo izvrševanje ustanoviteljskih pravic _ex iure imperii_ in ne kot lastnic poslovnih deležev v javnem podjetju (čeprav je pri tem pomembna tudi stopnja soglasja, potrebna za sprejem, se višje sodišče pri odločanju o tej pritožbi v to ni spuščalo, kar bo obrazložilo spodaj). Zasebnopravne pravice družbenikov, ki jih občine kot lastnice poslovnih deležev izvajajo v razmerju s svojim poslovnim deležem v d.o.o., pa občine skladno s korporacijskim pravom uresničujejo s sklepi družbenikov, v tej zadevi tudi v svojstvu Sveta županov kot organa družbe (in ne le preko skupščine, kar izhaja iz pristojnosti, dodeljenih v družbeni pogodbi).

25. Sodišče prve stopnje na zgornjo dvojnost, ker je izdalo delno sodbo, še ni naletelo. Pri presoji pasivne legitimacije druge do enajstotoženke je sicer ugotovilo, da vsebina spornih sklepov predstavlja odločitev o vprašanju, ki ima za posledico dodatne obveznosti družbenikov, o pravni naravi izpodbijanih sklepov Sveta županov v zgoraj opisanem smislu pa se še ni izreklo. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo javnopravno naravo napadenih sklepov, bo moralo premisliti vprašanje njihove veljavnosti kot tudi lastne pristojnosti. Pri tem mora, če gre pri izpodbijanih sklepih (št. 6 in eventualno 5 z dne 21. 12. 2016) seveda za to, upoštevati tako strukturo odločanja (ki ni korporacijska, pač pa konsenzualna) kot tudi 59. člen ZGJS, ki tak način in postopek oblikovanja cen uporabe javnih dobrin narekuje za uporabnike (te cene se oblikujejo in določajo na način in po postopku, ki ga določa zakon ali odlok lokalne skupnosti in v skladu z zakonom).

26. Če gre pri izpodbijanih sklepih za primer neskladnosti predpisa lokalnih skupnosti z ustavo in z zakoni, o kateri je pristojno odločati ustavno sodišče, je torej izključena tako "korporacijska" struktura odločanja in torej izpodbijanje teh odločitev ali uveljavljanje njihove ničnosti na podlagi instrumentarija ZGD-1, kot celó razmerje civilnopravnega značaja med tožečo in toženo stranko. Tudi v tem primeru, ne le v tistem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa drugačen zaključek, kot da druga do enajsta toženka v tem sporu niso pasivno legitimirane, ni mogoč. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, pritožba pa v tem delu neutemeljena.

27. Za zaključek višje sodišče še dodaja, da sodišče s sodbo odloči o tožbenem zahtevku, s katerim tožeča stranka uveljavlja pravno varstvo zatrjevanega materialnopravnega upravičenja. Tako kot mora tožeča stranka že v tožbi določno opredeliti tožbeni zahtevek, mora tudi sodišče svojo odločitev, s katero odloči o uveljavljenem pravovarstvenem zahtevku, oblikovati tako, da je iz same odločitve jasno razvidno, o kakšnem zahtevku tožeče stranke je odločeno s sodbo (prvi odstavek 310. člena ZPP). Ker učinek pravnomočnosti ustvarja izrek sodbe, mora biti v izreku jasno in določno opredeljeno, o katerem zahtevku tožeče stranke je sodišče odločilo s sodbo.

28. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek in podredni tožbeni zahtevki v delu, ki se nanašajo na drugo do vključno enajsto toženo stranko (Mestna občina Novo mesto, Občina Črnomelj, Občina Dolenjske Toplice, Občina Mirna Peč, Občina Metlika, Občina Semič, Občina Straža, Občina Škocjan, Občina Šmarješke Toplice, Občina Žužemberk), zavrnejo. Višje sodišče ugotavlja, da izrek izpodbijane sodbe uvodoma opisanemu pogoju ne zadostuje, saj se sodišče prve stopnje sklicuje zgolj na primarni in podrejene tožbene zahtevke, njihove vsebine pa ne opredeli. Hkrati pa višje sodišče ugotavlja tudi, da bi popoln prenos besedila7 zahtevkov tožeče stranke prekomerno obremenil izpodbijano sodbo, k razumljivosti odločitve pa ne bi prispeval. Po stališču višjega sodišča bi izrek izpodbijane delne sodbe moral tako vsebovati vsaj minimalen opisa zahtevka, ki še omogoča tako njegovo identifikacijo kot tudi razumljivost sodbe (saj omogoča njen preizkus, prim. 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato je izpodbijano sodbo v I. točki izreka višje sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti spremenilo le tako, da je v izrek sodbe (pretežno) povzelo besedilo zahtevkov v smislu identifikacije sprejetih sklepov Sveta županov (prvi odstavek 347. v zvezi s šesto alineo prvega odstavka 358. člena ZPP) in je torej pritožba le v tem delu utemeljena.

29. Ker je odločitev glede utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugo do enajsto toženko dokončna, je višje sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženi stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Višje sodišče je stroške na podlagi Odvetniške tarife (OT) odmerilo v mejah priglašenih stroškov, in sicer 1.750 točk po tar. št. 21 OT, 1.750 točk za zastopanje več strank po tretjem odstavku 7. člena OT in 70 točk kot pavšalni znesek po tretjem odstavku 11. člena OT, kar z 22% DDV znaša 2.613,24 EUR.

1 Tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi predlaga, da sodišče prve stopnje dopusti spremembo tožbe. Subjektivna sprememba tožbe je lahko podana, če tožnik namesto prvotnega toženca toži koga drugega, nikoli pa v primeru, če se prvotnemu tožniku pridruži nov tožnik ali pa ga nadomesti (VS RS sklep II Ips 371/2008). 2 ZGJS v 26. členu (pravice ustanovitelja) določa: Ustanovitelj javnega podjetja:- določi posebne pogoje za izvajanje dejavnosti ter zagotavljanje in uporabo javnih dobrin,- odloča o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin. 3 Dr. Rajko Pirnat: Pravna vprašanja prenosa nekaterih pristojnosti v zvezi z zagotavljanjem gospodarskih javnih služb z občin na državo, lm veritas d.o.o. 4 Višje sodišče pri tem, ne da bi se podrobneje spuščalo v vsebinsko problematiko ekonomičnosti poslovanja javnega podjetja, ugotavlja, da isti člen pogodbe določa tudi, da v primeru, da občinski svet določene občine ne sprejme cenovne politike in tarif, ki še zagotavljajo pozitivno poslovanje za odlaganje odpadkov z območja te občine, pokriva izgubo iz svojega proračuna. 5 41. člen družbene pogodbe našteva organe družbe, 42. člen stroške organov šteje za stroške družbe, 43. člen definira Svet županov, 44. člen njegove člane, 45. člen pristojnosti, 46. člen večino za odločanje na sejah, 47. člen pravico do sklica seje Sveta županov, 48. člen določa obveznost dnevnega reda pri sklicu seje, 49. člen pa, da podrobnosti določa poslovnik. 6 Tako tudi prof. dr. Pirnat, ibidem. 7 Besedilo sklepov, katerih veljavnost tožeča stranka napada, vključuje tudi tabelo, iz katere izhajajo ciljne količine odpadkov, ki jih naj bi v letu 2017 dosegla vsaka od občin.