Jedro

Tožba za ugotovitev ničnosti sklepa, ki ga sprejme organ katerekoli družbe, ne glede na to, ali bi organ upravljanja kot tak sploh smel biti ustanovljen ali ne, zadeva le organ, ki je sporni sklep sprejel in (predvsem) samo družbo. To pomeni, da je v tej zadevi tožbo za ugotovitev ničnosti sklepa sveta županov mogoče vložiti zgolj in samo proti prvi toženki.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 3.112,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, pritožbi tožnic delno ugodilo1 in delno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbene zahtevke zoper drugo do vključno enajsto toženko za ugotovitev ničnosti sklepov Sveta županov javnega podjetja A. d.o.o. št. 5 in 6 z dne21. 12. 2016. 2. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 53/2021 z dne 25. 5. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se ničnost sklepa sveta ustanoviteljic, ki deluje v okviru javnega podjetja, uveljavlja le zoper javno podjetje ali morajo biti v postopek kot stranke vključene tudi občine članice sveta ustanoviteljic.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev odločb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

**Relevantno dejansko stanje** Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek370. člena ZPP), so: – Z Medobčinsko pogodbo o izgradnji in obratovanju regijskega centra za ravnanje z odpadki ... – A. z dne 29. 11. 2002 so se pravdne stranke (občine) dogovorile o ustanovitvi prve toženke (A.d.o.o.) za opravljanje dejavnosti gospodarske javne službe, med drugim dejavnost odlaganja odpadkov.

– Odlok o ustanovitvi javnega podjetja A. d.o.o. (v nadaljevanju Odlok) so9. 7. 2005 sprejeli vsi občinski sveti občin ustanoviteljic.

– v Odloku je opredeljeno, da so organi upravljanja A., d.o.o., (15. člen): svet županov, skupščina, nadzorni svet in direktor. Isti organi so določeni tudi s Pogodbo o ustanovitvi A. d. o. o. (družbena pogodba).

– z Odlokom je določeno, da se za izvrševanje ustanoviteljskih pravic ter za usklajevanje odločitev v zvezi z zagotavljanjem javne službe ustanovi skupni organ ustanoviteljic, ki ga sestavljajo vsakokratni župani občin ustanoviteljic (svet županov), občinski sveti pa s sprejemom Odloka nanj prenesejo ta upravičenja.

– Svet županov je 21. 12. 2016 sprejel sklep št. 6, po katerem v primeru nedoseganja odloženih količin s strani prispevnega območja posamezne občine razliko do ciljne količine obračunajo in poravnajo posamezne občine družbi A., d.o.o., v celotni višini potrjene cene gospodarske javne službe. Poenostavljeno to pomeni, da morajo občine, ki odložijo manj odpadkov, kot je to določeno v tabeli (tega sklepa), razliko do ciljne količine (do)plačati A.Tožeča stranka v tem postopku vtožuje ničnost tega sklepa.

**Razlogi sodišč prve in druge stopnje**

5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je svet županov organ, ki je določen z družbeno pogodbo (Pogodbo o ustanovitvi javnega podjetja A., d.o.o.), in ima svoje mesto v strukturi upravljanja družbe A., d.o.o., zato je njegove sklepe potrebno presojati po pravilih korporacijskega prava. Iz pravnih podlag (Odlok, Pogodba o ustanovitvi javnega podjetja A., d.o.o.) izhaja, da so občinski sveti prenesli ustanoviteljska upravičenja na svet županov, ki izvršuje ustanoviteljske pravice družbenic A., d.o.o. Med slednje sodi tudi določanje posebnih pogojev za izvajanje dejavnosti ter odločanje o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin, kar je predmet odločitve v izpodbijanih sklepih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da lahko svet županov odloča tudi o vprašanjih, ki imajo za posledico dodatne obveznosti družbenikov, kar je tudi vsebina spornih sklepov. Ker tožnice izpodbijajo sklepe organa upravljanja družbe z omejeno odgovornostjo, druga do vključno enajste toženke pa so „samo“ družbenice A., d.o.o., zato v tem postopku niso pasivno legitimirane. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na drugo do vključno enajsto toženko zavrnilo.

6. Sodišče druge stopnje je odločitvi prvostopenjskega sodišča pritrdilo. Občine, ustanoviteljice javnega podjetja A., d.o.o., so z Odlokom prenesle izvrševanje določenih pristojnosti na poseben organ tega javnega podjetja, tj. na Svet županov, ki ima sicer dvojno vlogo: (1) deluje ex iure imperii v delu, kjer gre za izvrševanje ustanoviteljskih pravic v zvezi z uporabo javnih storitev inceno le-teh glede na 26. člen ZGJS in 59. člen ZGJS ter (2) deluje kot organ, na katerega je delegirano izvajanje zasebnopravnih pravic družbenikov iz naslova poslovnega deleža v A., d.o.o. V vsakem primeru pa ni podana pasivna stvarna legitimacija za uveljavljanje zahtevkov za ugotovitev ničnosti sklepov sveta županov zoper tožene občine. Svet županov je organ d.o.o. in ne svet ustanoviteljic v smislu 61. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), saj niso bili sprejeti akti iz četrtega odstavka tega člena, da bi bilo mogoče govoriti o organu tega tipa.

**Revizijske navedbe**

7. Revidentka poudarja, da se sporni sklepi sveta županov nanašajo na materijo 26. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Celokupna materija 26. člena ZGJS je v celoti in popolnoma izključno javnopravne narave, saj se ta člen v celoti nanaša zgolj in samo še na javnopravna upravičenja občin glede določanja cen, pogojev in tarif gospodarskih javnih služb, ki jih občinam daje zakon. Pri izpodbijanem sklepu tako ne gre za uresničevanje (civilnih) korporacijskih pravic organa d.o.o., saj odločanje o materiji 26. člena ZGJS že po naravi stvari ne more biti civilnopravna, ker civilnopravnih vsebin 26. člen ZGJS (več) ne vsebuje. O tem, da gre v primerih 26. člena ZGJS po naravi zadeve za javnopravno odločitev organa občin, naj bi se izreklo tudi že Ustavno sodišče v odločbi U-I-242/96 z dne 16. 9. 1999.2 Na prakso Ustavnega sodišča je tožeča stranka opozorila že v pritožbi, sodišče druge stopnje pa svojega odstopa od le-te ni obrazložilo.

8. Tožena stranka v odgovoru na revizijo nasprotuje trditvam revidentke. Trdi, da je za samo pasivno stvarno legitimacijo bistveno vprašanje, kdo je sklep sprejel, ne pa njegova vsebina. Po prepričanju toženk ima svet županov položaj organa javnega podjetja, njegove odločitve pa ustvarjajo določene neposredne posledice za A., d.o.o. kot družbo z omejeno odgovornostjo. Če bi bil svet županov organ, ki je ločen od korporacijskega ustroja družbe A., d.o.o. (ustanovljen kot svet ustanoviteljic po 51.c in 61. členu ZLS), njegove odločitve ne bi imele neposrednih posledic na A., d.o.o. in bi jih morale občine kot ustanoviteljice in družbenice udejanjati preko drugih organov A., d.o.o. **Razlogi za zavrnitev revizije**

9. Tožeča stranka je vložila tožbo za ugotovitev ničnosti sklepa, ki ga je sprejel svet županov javnega podjetja A., d.o.o. Svet županov je s Pogodbo o ustanovitvi javnega podjetja A., d.o.o., poleg skupščine, nadzornega sveta in poslovodje, določen kot organ upravljanja družbe (41. člen). Tožba za ugotovitev ničnosti sklepa, ki ga sprejme organ katerekoli družbe, ne glede na to, ali bi organ upravljanja kot tak sploh smel biti ustanovljen ali ne, zadeva le organ, ki je sporni sklep sprejel in (predvsem) samo družbo. To pomeni, da je v tej zadevi tožbo za ugotovitev ničnosti sklepa sveta županov mogoče vložiti zgolj in samo proti prvi toženki.

10. Čeprav morda držijo trditve revidentke, v katerih se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-242/96 z dne 16. 9. 1999, da občine izvrševanja upravljalskih pravic iz 26. člena ZGJS (npr. določanje pogojev za zagotavljanje in uporabo javnih dobrin, določanje načina oblikovanja cen in tarif), ne morejo prenesti na javno podjetje, to ne pomeni, da je treba sporni sklep kar pripisati samim občinam. Tožiti je namreč mogoče le tistega, ki je izdal sklep, in ne tistega, ki bi ga moral izdati.

11. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje tako glasi, da se ničnost sklepa sveta županov uveljavlja le zoper javno podjetje, katerega organ upravljanja je svet županov.

12. Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**O stroških postopka**

13. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Tožena stranka je upravičena do 2.100 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21/3 Odvetniške tarife; OT), dodatnih 2.100 točk za 100 % povečanje nagrade za odgovor na revizijo zaradi zastopanja več stranke (tretji odstavek 7. člena OT) in 52 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 3.112,46 EUR.

14. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Ugoditev pritožbi je le navidezna, gre zgolj za modifikacijo izreka z določnejšo opredelitvijo zavrnjenega/-ih zahtevka/-ov. 2 „Tudi iz 26. člena ZGJS ne izhaja, da bi pravice ustanovitelja lahko izvrševal kdo drug, razen organov občine. To je tudi logično, saj izvrševanje nekaterih ustanoviteljskih pravic (npr. določanje pogojev za zagotavljanje in uporabo javnih dobrin, določanje načina oblikovanja cen in tarif) po samem ZGJS pomeni izdajo predpisa lokalne skupnosti.“