Jedro

Invalidnost in preostala delovna zmožnost se lahko pri zavarovancu v sodnem postopku preizkuša tudi z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije in zgolj dejstvo, da je invalidska komisija organ toženca, ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti ali neobjektivnosti takšnega mnenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se spremenita toženčeva odločba št. … z dne 6. 4. 2006 in toženčeva prvostopenjska odločba št. … z dne 9. 12. 2005 tako, da se tožniku priznajo pravice invalida I. kategorije zaradi bolezni od 13. 10. 2005 dalje. Poleg tega je zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan odločiti o višini tožnikove invalidske pokojnine v roku 30 dni. Glede stroškov postopka je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je sodišče prve stopnje v dokazne namene pridobilo le dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje. Glede tega je opozoril, da je osebni pregled zadoščal le za oceno ortopedskega statusa, kar pa ne more veljati glede kardiološkega statusa. V njegovem primeru bi bilo potrebno opraviti še zmogljivostne teste srčne funkcije. Na osebnem pregledu je opozoril, da se pri vsakem fizičnem naporu hitro zadiha, pojavi pa se tiščanje za prsnico. Navedeno kaže na zmanjšano funkcionalnost srca, kar po kirurški revaskularizaciji miokarda ni nič neobičajnega. Ne strinja se z ugotovitvijo, da dodatne zdravstvene težave, ki so se pojavile po letu 2001, ne bi v ničemer vplivale na poslabšanje delazmožnosti. Glede tega izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. V zadevi bi se moralo pritegniti ustreznega izvedenca kardiološke stroke. Z zavrnitvijo takšnega dokaza mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi njegovim zahtevkom oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Sodišče presoja v socialnem sporu skladno z določbama 63. in 81. členov ZDSS-1 pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa po stanju in v času do izdaje dokončne odločbe. V konkretnem primeru je to do dne 6. 4. 2006, ko je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo toženčevega prvostopenjskega organa z dne 9. 12. 2005, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti in nima pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je v sporu preizkusilo takšno odločitev tako, da je pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 12. 3. 2008, ki je v senatu specialista ortopeda, specialista internista kardiologa in specialista za varnost pri delu glede tožnikovega zdravstvenega stanja in omejitev pri delu potrdila ugotovitve iz predhodnih mnenj invalidskih komisij prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev toženca kot pravilno, pri čemer je zavrnilo tožnikov dokazni predlog o postavitvi izvedenca kardiološke stroke in takšno odločitev v sodbi tudi obrazložilo.

Neutemeljena je pritožba, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaza o postavitvi sodnega izvedenca onemogočilo tožniku pravico do enakopravnega obravnavanja pred sodiščem. Res je, da se mora zahteva po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave RS odražati tudi v dokaznem postopku, vendar navedeno še ne pomeni, da ima stranka v sporu pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Po določbi 213. člena ZPP obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Če sodišče oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za presojo v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zato o obstoju kršitve enakega varstva pravic oziroma enakopravnega obravnavanja ni mogoče sklepati zgolj na podlagi ravnanja, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, temveč je potrebno v zadevi upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se lahko zavarovančeva invalidnost in preostala delovna zmožnost preizkuša tudi z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije. Vendar to še ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti ali neobjektivnosti takšnega mnenja zgolj zato, ker je invalidska komisija toženčev organ.

V konkretnem primeru je imelo sodišče prve stopnje za presojo dovolj podlage v dopolnilnem mnenju invalidske komisije druge stopnje z dne 13. 3. 2008. Zato je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča zaključek, da pri tožniku v spornem času ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in da je pri njemu še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, dovolj objektiviziran z ugotovitvami specialista ortopeda in specialista internista kardiologa. Poleg tega se je invalidska komisija druge stopnje v dopolnilnem mnenju opredelila tudi do izvidov internega oddelka bolnišnice na Dunaju, kjer je bil tožnik hospitaliziran od 6. 11. 2004 do 12. 11. 2004. Iz izvidov je razvidno, da je bil tožnik v času navedene hospitalizacije obravnavan zaradi nastale bolečine lumbosakralno desno, ki se je ob medikamentozni in fizikalni terapiji umirila, stanje ob odpustu iz bolnice pa še izboljšalo.

Za presojo zadeve je odločilno, da je invalidska komisija druge stopnje pri podaji mnenja izhajala iz podatkov medicinske dokumentacije tako v sodnem kot v upravnem spisu, pri čemer se je opredelila tudi do novih predloženih izvidov, na podlagi katerih pri tožniku ni ugotovila bistvenih izpadov v funkcijskem in nevrološkem pogledu. Nadalje ni imela na ugotovljeno zdravstveno stanje nobenega vpliva bolečina za prsnico, ki se je pojavila pri tožniku v času obremenitvenega testa, zaradi česar je bila obremenitev prekinjena, kar je invalidska komisija druge stopnje v dopolnilnem mnenju tudi obrazložila.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev o izpodbijani sodbi. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo njegovo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).