Jedro

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo drugačno materialnopravno stališče kot sodišče prve stopnje, zaradi česar so bila za njegovo odločitev pravno pomembna drugačna dejstva, kot jih je v dokaznem postopku ugotavljalo sodišče prve stopnje. V posledici tega se je sodišče druge stopnje oprlo na tisti del cenitve, v katerem izvedenec ocenjuje vrednost razlaščenih zemljišč po cenah na dan cenitve 15. 5. 2009, ki pa v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil dokazno ocenjen, zoper njega pa je tožnik podal vrsto pripomb in predlagal postavitev novega izvedenca. Sodišče druge stopnje je tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem ter poseglo v njegovo pravico do izjavljanja (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS).

Izrek

Revizija z dne 31. 8. 2010 se zavrže. Reviziji z dne 22. 5. 2010 se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je sodišče zavrnilo višji tožbeni zahtevek (tj. podrejeni zahtevek za plačilo 59.772,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2009 dalje) ter odločilo o stroških pravdnega in pritožbenega postopka, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo za plačilo odškodnine za razlaščeno zemljišče v skupnem obsegu 293 m². Primarno je zahteval, da sodišče odloči o višini odškodnine po vrednosti zemljišča na dan vložitve tožbe 1. 3. 1997 in toženki naloži v plačilo 6.730,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dne dalje. Za primer, da bi upoštevalo vrednost zemljišča na dan sojenja oziroma na dan cenitve 15. 5. 2009, pa podrejeno zahteva, da toženki naloži v plačilo 87.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 5.473,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 1997 do 1. 1. 2002. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Kot pravno relevantne je štelo tržne cene zemljišč v času razlastitvenega postopka, zato se je oprlo na tisti del cenitve izvedenca N. K., ki ugotavlja tržno vrednost razlaščenega zemljišča na dan vložitve tožbe 1. 3. 1997. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki naložilo v plačilo odškodnino v znesku 28.128,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2009 dalje, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Oprlo se je na določbo 33. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, po kateri se višina odškodnine za razlaščeno nepremičnino določa po njeni vrednosti ob času izdaje prvostopenjske odločbe in po stanju nepremičnine ob uvedbi postopka za razlastitev. Zaradi spremenjene materialnopravne podlage je kot pravno relevantne štelo tržne cene v času odločanja in pri tem sledilo ugotovitvi izvedenca, da znaša tržna vrednost razlaščenega zemljišča na dan cenitve 15. 5. 2009 28.128,00 EUR.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 293/2010 z dne 29. 7. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo, kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP).

5. Tožnik je zoper zavrnilni del pravnomočne odločitve o (podrejenem) zahtevku vložil neposredno revizijo z dne 22. 5. 2010 in dopuščeno revizijo z dne 31. 8. 2010, ki sta vsebinsko enaki. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ugotovi vrednost nepremičnine ob času izdaje sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožniku ni bila dana možnost obravnavanja. Pred zadnjim narokom je namreč v pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2009 navedel, da izvedenskega mnenja izvedenca N. K. ne sprejema in predlagal postavitev novega izvedenca, svoje stališče pa natančno in obširno obrazložil. Pri tem je vztrajal tudi na naroku 29. 6. 2009, a je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, česar ni obrazložilo ne na glavni obravnavi ne v sodbi. S tem je kršilo določbo drugega odstavka 287. člena ZPP in tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Omenjene napake ni odpravilo niti sodišče druge stopnje, saj ni sledilo predlogu tožnika, naj prvostopenjsko odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje zaradi ocenitve nepremičnine po vrednosti v času izdaje sodbe. Čeprav je tožnik v pritožbi izrecno opozoril, da mu pripada odškodnina po navedeni vrednosti, se sodišče druge stopnje do teh trditev ni opredelilo. V nasprotju s spisovnimi podatki je ugotovilo, da tožnik za višino v podrednem zahtevku uveljavljane odškodnine v znesku 87.900,00 EUR ni imel nobene dokazne podlage, kar pa ne drži, saj je predlagal postavitev novega izvedenca, ki bi lahko potrdil takšno vrednost. Nerazumljiva je tudi ugotovitev, da v pritožbi ne izpodbija višine odškodnine, ko pa je ravno to glavni pritožbeni razlog.

6. Sodišče je obe reviziji vročilo nasprotni stranki (375. ZPP), ki nanju ni odgovorila.

O nedovoljenosti revizije z dne 31. 8. 2010

7. V obravnavani zadevi je bila sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana 29. 6. 2009, to je po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), kar pomeni, da se je postopek nadaljeval po določbah tega zakona (prvi in drugi odstavek 130. člena ZPP-D). Ena najpomembnejših novosti te zakonske novele je prav nova ureditev revizijskega postopka. Revizija je v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija). Če niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 367. člena ZPP, pa je revizija v skladu s tretjim odstavkom 367. člena ZPP dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija). Če zakon določa, da revizije ni, ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR, sodišče revizije ne more dopustiti (četrti odstavek 367. člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je ob pregledu (v tem postopku predloženega) spisovnega gradiva ugotovilo, da znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločitve 59.772,00 EUR. Sodišče druge stopnje je namreč s svojo odločitvijo dejansko zavrnilo primarni zahtevek za plačilo 6.730,78 EUR in ugodilo delu podrejenega zahtevka za plačilo 28.128,00 EUR, preostali del za plačilo 59.772,00 EUR pa zavrnilo. Ker navedena vrednost presega 40.000,00 EUR, ima tožnik pravico do revizije zagotovljeno že po zakonu. Revizija z dne 31. 8. 2010 zato kljub dejstvu, da jo je Vrhovno sodišče s sklepom dopustilo, ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP) in s tem tudi tožnikov zahtevek za povrnitev priglašenih stroškov postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

O utemeljenosti revizije z dne 22. 5. 2010

9. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

10. Tožnik v (neposredni) reviziji utemeljeno opozarja na napačno postopanje sodišča druge stopnje. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Stranka ima pravico, da se v postopku izjavi, sodišče pa dolžnost, da se z njenimi navedbami seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.

11. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo drugačno materialnopravno stališče kot sodišče prve stopnje, zaradi česar so bila za njegovo odločitev pravno pomembna drugačna dejstva, kot jih je v dokaznem postopku ugotavljalo sodišče prve stopnje. Kot pravno pomembno je štelo vrednost razlaščenega zemljišča ob času izdaje prvostopenjske sodbe in ne vrednost na dan vložitve tožbe. V posledici tega se je sodišče druge stopnje oprlo na tisti del cenitve, v katerem izvedenec ocenjuje vrednost razlaščenih zemljišč po cenah na dan cenitve 15. 5. 2009, ki pa v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil dokazno ocenjen. Ne glede na to, ali je bilo ravnanje sodišča, ko je brez obravnave ugotavljalo dejansko stanje, pravilno ali ne, je za obravnavano zadevo bistveno, da je prezrlo, da je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje obrazloženo ugovarjal zoper ta del cenitve. V pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2009 je namreč podal vrsto pripomb in predlagal postavitev novega izvedenca. Prav tako je izkazal, da je v pritožbi, v kateri se je zavzemal za ugoditev podrejenemu zahtevku, predlagal, da sodišče druge stopnje odločitev razveljavi prav zaradi ocenitve nepremičnin po vrednosti ob času izdaje sodbe. Sodišče druge stopnje je zato zaradi neupoštevanja zgoraj navedenih navedb tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem ter poseglo v njegovo pravico do izjavljanja (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave). Glede na navedeno je Vrhovno sodišče (neposredni) reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu in v stroškovni odločitvi ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

12. Zaradi navedenega se odločitev o stroških revizijskega postopka, ki jih je tožnik priglasil v tej vlogi, pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).