Jedro

To, da je tožnica dolžnica v materialnopravnem pomenu (ker zakonci v skladu z 2. odstavkom 56. člena ZZZDR za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem ali za tekoče potrebe družine, odgovarjajo nerazdelno), ne zadošča za dopustnost izvršbe na njeno premoženje, če hkrati ni tudi dolžnica v procesnem smislu.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi In 123/2007 Okrajnega sodišča v Krškem glede 63/100 nepremičnine, pripisane pri parceli št. 2091/15, k.o. K. za parcelo št. 14.E nedopustna tudi glede dolgov iz točk 1.a in 1.b sodne poravnave, sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Krškem v zadevi P 16/2007 dne 31. 5. 2007. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v 1. odstavku 1. točke izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka mora tožnici (poleg že naloženih ji stroškov) v 15 dneh povrniti še 1.078,46 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da izvršba v zadevi In 123/2007 ni dopustna na 63/100 nepremičnine, pripisane pri 2091/15 k.o. K. za parcelo št. 14.E glede dolga iz 1.c točke sodne poravnave, ki sta jo tožena stranka in J. K. sklenila v zadevi P 16/2007. V preostalem delu (glede obveznosti iz točk 1.a ter 1.b iste sodne poravnave) je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da gre za skupen dolg zakoncev.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe stranki ter predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v pritožbi poudarja, da so tudi dolgovi iz 1.a ter 1.b točke sodne poravnave dolgovi obeh zakoncev, saj je podjetniško premoženje samostojnega podjetnika neločljivo povezano z njegovim osebnim premoženjem, tako da tožnica odgovarja tudi za te dolgove.

Tožnica pa v pritožbi opozarja, da je nosilec obveznosti v zadevi In 123/2007 J. K. in ne ona, kar velja tudi za izvršilni naslov – sodno poravnavo.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Tožena stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (sodne poravnave) zoper J. K., ki je tožničin soprog. Izvršilni postopek In 123/2007 teče tudi na nepremičnino, za katero je bilo v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da sodi v skupno premoženje dolžnika J. K. in njegove soproge - tožnice. Tožena stranka takšnega zaključka sodišča prve stopnje v pritožbi ne izpodbija. Izvršba na določen predmet ni dopustna, če ima tretji na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju (1); v nadaljevanju ZIZ). Lastninska pravica tretjega je pravica, ki preprečuje izvršbo na nepremičnini. Tako je v obravnavani zadevi treba odgovoriti le še na vprašanje, ali je odločilno, kakšna je narava dolga oziroma dolgov, ki jih tožena stranka (tam upnica) izterjuje od dolžnika J. K..

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi v skladu z 2. odstavkom 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZZZDR) za obveznost, ki bi nastala v zvezi s skupnim premoženjem ali za tekoče potrebe družine, res nerazdelno odgovarjala tudi tožnica tako s skupnim kakor s svojim posebnim premoženjem. V tem primeru bi bila izvršba na celotno stanovanje (tudi na tožničin delež) dopustna. Vendar pritožbeno sodišče poudarja, da je to materialnopravni vidik zadeve, ni pa mogoče spregledati procesnega vidika. Izvršba na tožničino premoženje bi bila dopustna le, če bi bila zoper njo predlagana in dovoljena. Tožena stranka pa je izvršbo v zadevi In 123/2007 predlagala le zoper J. K., in tožnice očitno ni štela za dolžnico. Tudi izvršilni naslov se glasi le na J. K.. Tožnica v pravdnem postopku P 16/2007 ni sodelovala. Če izvršba zoper nekoga ni predlagana in dovoljena, bi predstavljala prodaja njegove nepremičnine v izvršilnem postopku nedopusten poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine. Izvršba na tožničino premoženje na podlagi izvršilnega naslova, izdanega zoper njenega soproga, tudi sicer ne bi bila dopustna. ZIZ sicer omogoča predlaganje izvršbe proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, a le, če upnik z javno ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev nanj prenesena (2. odstavek v zvezi s 1. odstavkom 24. člena ZIZ). Kadar pa to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

Pritožbeno sodišče zatorej zaključuje, da okoliščina, da zakonca za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem ali za tekoče potrebe družine, odgovarjata nerazdelno, ne more prebiti subjektivnih meja pravnomočnosti in strogosti vprašanja (pasivne) procesne legitimacije v izvršilnem postopku (3). Dejstvo, da tožnica ni dolžnica po izvršilnem naslovu in da ne nastopa kot dolžnica v izvršilnem postopku, zadošča za ugotovitev, da izvršba na njeno premoženje ni dopustna oz. povedano drugače: to, da je tožnica dolžnica v materialnopravnem pomenu, ne zadošča za dopustnost izvršbe na njeno premoženje, če hkrati ni tudi dolžnica v procesnem smislu (4).

Zaradi opisanega je višje sodišče tožničini pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

Toženkino pritožbo, ki se zavzema za to, da se tudi glede preostalega dolga upošteva okoliščina, da naj bi bil skupen (ki po gornji obrazložitvi za odločitev o tožbenem zahtevku sploh ni bistvenega pomena), pa je višje sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

Ker je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je moralo spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). Pravdni stranki odmere stroškov sodišča prve stopnje ne izpodbijata, zato je pritožbeno sodišče, izhajajoč iz takšne odmere, stroškovno odločitev spremenilo tako, da je upoštevalo, da je tožnica sedaj z zahtevkom uspela v celoti (1. odstavek 154. člena ZPP). Razlika med stroški, ki jih je toženka že dolžna plačati na podlagi odločitve, vsebovane v 2. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, in odmero pritožbenega sodišča, znaša 313,46 EUR.

Tožena stranka mora tožnici povrniti tudi stroške za sestavo pritožbe z davkom na dodano vrednost (765,00 EUR).

(1) Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Ur. l. RS, št. 69/2004. (3) V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete. Več o tem v: Siniša Triva, Velimir Belajec, Mihajlo Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator Zagreb, 1984, str. 44. (4) Več o procesni in stvarni legitimaciji v izvršilnem postopku v: Dragica Wedam Lukić, Civilno izvršilno pravo, ČZ Uradni list RS, 1992, str. 40, 41 ter delo, citirano pod opombo 3., str. 90 in sledeče.