Jedro

Pravična denarna odškodnina za njune duševne bolečine zaradi izgube bližnjega (prvi odstavek 201. člena ZOR) znaša za vsakega 1,800.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko iz naslova nepremoženjske škode (odškodnina zaradi izgube bližnjega po prvem odstavku 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) ter premoženjske škode (pogrebni stroški - prvi odstavek 193. člena ZOR) obsodilo na plačilo odškodnine prvotožniku v znesku 1,320.000,00 SIT in drugotožniku v znesku 1,320.000,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2001 dalje do plačila. V odločbi o pravdnih stroških je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 498.420,30 SIT s pripadajočimi obrestmi. V presežku do vtoževanega zneska je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe in proti odločbi o pravdnih stroških se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je odškodninsko odgovornost tožene stranke opredelilo na podlagi objektivne odgovornosti, pri čemer je presodilo, da tovorno vozilo, naloženo z gramozom, pri vzvratni vožnji po ozki cesti po klancu navkreber, predstavlja nevarno stvar (173. člen ZOR). Po ugotovitvi, da je bil oškodovanec - pokojni oče tožnikov v času škodnega dogodka precej vinjen (v krvi je imel 1,84 promila alkohola), kar je vplivalo na oškodovančevo zaznavo nevarne situacije ter samo ravnanje ob nevarni situaciji, ter dejstvo, da je Š. M. vedel za vzvratno vožnjo naloženega kamiona po strmi cesti navkreber (cesta je bila vdrta v klanec z dokaj strmimi brežinami), pa se je kljub temu nahajal na sami cesti, pa prvostopno sodišče zaključuje, da je Š. M. deloma kriv za nastalo škodo (tretji odstavek 177. člena ZOR). Delno krivdo oškodovanca pa je prvostopno sodišče določilo na 40 % in je tako tožena stranka odgovorna tožnikoma za nastalo škodo do 60 %. Taki presoji sokrivde Š. M. k nastanku prometne nesreče se pritožbeno sodišče glede na potek prometne nesreče in dejstvo, da je bil Š. M. v času škodnega dogodka toliko vinjen, da je bila njegova zaznava nevarne situacije zelo zožena (to izhaja iz izvedenskega mnenja dr. B. Š.), pridružuje. Obširna pritožbena izvajanja, ki pa dejansko glede sokrivde Š. M. k nastanku škodnega dogodka, ne ponuja ničesar takega, kar ni presodilo in ocenilo že sodišče prve stopnje, se tako pokažejo kot neutemeljena. Pritožba pa tudi nima prav, da je prvostopno sodišče tožnikoma s prisojo odškodnine zaradi izgube bližnjega v znesku 1,800.000,00 SIT vsakemu odmerilo prenizko odškodnino. Pri odmeri odškodnine za tovrstno škodo (prvi odstavek 201. člena ZOR) je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo vse okoliščine, vplivne na odmero odškodnine. Pri tem je povsem v zadostni meri upoštevalo dejstvo, da sta tožnika živela skupaj z očetom, pri čemer je bil prvotožnik v času škodnega dogodka star 28 let in je z očetom živel v skupnem gospodinjstvu, drugotožnik pa je bil v času škodnega dogodka star 23 let in je bil študent v L. Prvostopno sodišče je tudi povsem sprejemljivo obrazložilo, da sta tožnika zaradi izgube matere bila toliko bolj navezana na očeta, rojenega leta 1935. Po takih ugotovitvah pa se pritožbeno sodišče pridružuje prvostopnemu sodišču, da pravična denarna odškodnina za njune duševne bolečine zaradi izgube bližnjega (prvi odstavek 201. člena ZOR) znaša za vsakega 1,800.000,00 SIT. Odmerjena odškodnina pa je tudi v skladu z obstoječo sodno prakso za podobne primere. Nasprotna pritožbena izvajanja za odmero višje odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo pa se pokažejo kot neutemeljena. Tožnikoma tako pripada pravična denarna odškodnina v znesku 1,800.000,00 SIT vsakemu ter 400.000,00 SIT vsakemu iz naslova premoženjske škode. Upoštevaje sokrivdo Š. M. za nastali škodni dogodek v višini 40 %, zaradi česar je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tožnikoma v višini 60 %, je tožena stranka dolžna tožnikoma vsakemu plačati za 1,320.000,00 SIT odškodnine. Pritožba je tudi neuspešna v izpodbijanju odločbe o pravdnih stroških. Pritožba nima prav, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje odškodnino v znesku 7,050.000,00 SIT. Takim izvajanjem pritožbe ni pritrditi, ker je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 08.10.2001 (l. št. 64 in 65) povsem jasno vtoževala odškodnino v znesku 7,050.000,00 SIT in tako se pritožbena izvajanja glede višine vtoževane odškodnine pokažejo protispisna. Tako pa je prvostopno sodišče tudi povsem pravilno ugotovilo pravdni uspeh ter odmerilo pravdne stroške, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ.