Jedro

Po obstoječi sodni praksi tovornjak med obratovanjem nevarna stvar, zato njegov imetnik odgovarja po drugem odstavku 154. člena, 173. in 174. členu ZOR ne glede na krivdo. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili odgovornost tožene stranke, pri kateri je imel imetnik vozila zavarovano odgovornost. Sta pa tudi pravilno upoštevali ugovor zavarovalnice o oprostitvi odgovornosti po 177. členu ZOR zaradi krivde pokojnega, ki je imel v krvi kar 1,84 promila alkohola. To pa je povzročilo, da se ni zavedal nevarnosti, ki jo je predstavljal vzvratno vozeči tovornjak. Poleg tega je povsem napačno ravnal, ker se je samoiniciativno z motiko postavil za tovornjak, pri čemer je bistveno podcenjeval nevarnost in hitrost vozila. Ker brez njegovega ravnanja sploh ne bi prišlo do nezgode, to pa je bilo v vzročni zvezi z vinjenostjo, sta sodišči pravilno ugotovili visoko stopnjo njegove krivde. Toda pri tem sta ugotovili tudi krivdno ravnanje voznika tovornjaka, ki je vzvratno vozil v klanec in je pri tem pazil, da ne bi izgubil zaleta, pri čemer pa je zanemaril dejstvo, da dela cestišča za tovornjakom ne vidi. Ravnal je malomarno in tako tožena stranka ni dokazala, da ni kriva za nesrečo (prvi odstavek 154. člena ZOR). Tako sta sodišči pravilno uporabili tretji odstavek 177. člena ZOR, po katerem je zavarovalnica deloma prosta odgovornosti v sorazmerju do krivde pešca, ki jo je določilo na 40 %.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločalo dvakrat. Tokrat je razsodilo, da mora tožena stranka plačati vsakemu od tožnikov po 1.320.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od 16.11.2001 do plačila, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je 22.11.1995 v kraju B. (Republika Hrvaška) voznik tovornjaka, ki je bil zavarovan pri toženi stranki, do smrti povozil očeta tožnikov. Odgovornost za nesrečo na strani tožene stranke je našlo v objektivni odgovornosti za nevarno stvar in njeno obratovanje ter v krivdi voznika, toda ker je bil povoženi močno vinjen in je bilo to v vzročni zvezi z nezgodo, je sodišče ocenilo njegovo sokrivdo na 40 %. V zvezi s škodo tožnikov je sodišče prisodilo za duševne bolečine zaradi smrti svojca po 1.800.000 tolarjev vsakemu, za premoženjsko škodo pa sta se pravdni stranki poravnali na znesek 400.000 tolarjev vsakemu. Od skupaj prisojene odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 2.200.000 tolarjev je nato odštelo 40 % zaradi sokrivde pokojnega očeta in izračunalo znesek 1.320.000 tolarjev.

Proti tej sodbi sta se tožnika pritožila, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna zavrnitev dela tožbenega zahtevka, sta tožnika pravočasno vložila revizijo. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlagata vrnitev zadeve v novo sojenje. Povzemata vsebino sodb in se sklicujeta na svoje navedbe v pritožbi. Še naprej se zavzemata za to, da je za nastanek prometne nesreče v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke, ki je tovornjak uporabljal malomarno in dejansko "na slepo" vzvratno vozil po klancu navzgor z veliko hitrostjo ter se je zavedal ali bi se moral zavedati, da za vozilom stoji pokojni, ki ga je nekaj trenutkov pred tem odložil iz vozila z namenom, da mu pomaga pri vožnji tako, da mu kaže pot. Zato ne sprejemata krivde očeta do 40 % in trdita, da njegova vinjenost ni v vzročni zvezi, ker bi prišlo do nezgode tudi tedaj, če bi bil povsem trezen. Tudi s prisojeno denarno odškodnino se ne strinjata, saj zahtevek tožnikov v znesku 2.800.000 tolarjev za vsakega ni pretiran, zlasti glede na to, da je njuna mati že prej umrla in sta bila toliko bolj navezana na očeta, s katerim so živeli v skupnem gospodinjstvu in se dobro razumeli, drugi tožnik pa je bil tudi ekonomsko povsem odvisen od njega.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo - 43/06) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

3.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je samostojno, zato sklicevanja na predhodne navedbe v drugih vlogah ni mogoče upoštevati. Ker je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti šele po tem, ko je bila že izčrpana pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I z ustavnimi zakoni, objavljenimi v Uradnem listu RS, št. 42/97 - 69/04), ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v procesnem zakonu taksativno predpisanih razlogov (370. člen ZPP). Namenjeno je presoji zakonitosti odločbe in s tem poenotenju uporabe procesnega in materialnega prava v državi. Zato je v tretjem odstavku 370. člena ZPP izrecno prepovedana vložitev revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je torej izhajalo iz tistega dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in ne iz dejanskega stanja, ki ga po svoje navaja revizija.

Ugotovilo je, da sta sodišči prve in druge stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo. Pri določitvi odgovornosti tožene stranke sta pravilno upoštevali, da je po obstoječi sodni praksi tovornjak med obratovanjem nevarna stvar, zato njegov imetnik odgovarja po drugem odstavku 154. člena, 173. in 174. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) ne glede na krivdo. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili odgovornost tožene stranke, pri kateri je imel imetnik vozila zavarovano odgovornost. Sta pa tudi pravilno upoštevali ugovor zavarovalnice o oprostitvi odgovornosti po 177. členu ZOR zaradi krivde pokojnega Š. M. Pri ugotavljanju njegove krivde sta se iz mnenja izvedenca in izpovedi voznika tovornjaka F. D. prepričali, da je bil Š. M. močno vinjen, saj je imel v krvi kar 1,84 promila alkohola. To pa je povzročilo, da se ni zavedal nevarnosti, ki jo je predstavljal vzvratno vozeči tovornjak. Poleg tega je povsem napačno ravnal, ker se je samoiniciativno z motiko postavil za tovornjak, pri čemer je bistveno podcenjeval nevarnost in hitrost vozila. Ker brez njegovega ravnanja sploh ne bi prišlo do nezgode, to pa je bilo v vzročni zvezi z vinjenostjo, sta sodišči pravilno ugotovili visoko stopnjo njegove krivde. Toda pri tem sta ugotovili tudi krivdno ravnanje voznika tovornjaka, ki je vzvratno vozil v klanec in je pri tem pazil, da ne bi izgubil zaleta, pri čemer pa je zanemaril dejstvo, da dela cestišča za tovornjakom ne vidi. Ravnal je malomarno in tako tožena stranka ni dokazala, da ni kriva za nesrečo (prvi odstavek 154. člena ZOR). Tako sta sodišči ugotovili veliko krivdo pokojnega Š. M. na eni strani ter objektivno odgovornost in tudi krivdno odgovornost voznika na drugi strani. Pravilno sta uporabili tretji odstavek 177. člena ZOR, po katerem je zavarovalnica deloma prosta odgovornosti v sorazmerju do krivde pešca, ki jo je določilo na 40 %.

Trditve revizije, češ da vinjenost Š. M. ni v vzročni zvezi z nezgodo, da ga je voznik prosil, da bi mu pomagal pri vožnji in bi se moral zavedati, da je za tovornjakom, so v nasprotju z ugotovitvami sodišč, da ga voznik ni prosil za pomoč, da ga je videl v vzvratnem ogledu na levi strani pod vrhom klanca in da ni mogel pričakovati, da bi nato z motiko prišel za tovornjak. Zato je revizijsko sodišče presodilo pravilnost deleža odgovornosti pešca in voznika tovornjaka na podlagi ugotovitev sodišč prve in druge stopnje.

Obseg škode sta sodišči prve in druge stopnje dovolj popolno ugotovili in nato pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine po 201. členu ZOR. Upoštevali sta subjektivne okoliščine položaja sinov Š. M. in pri tem nista prezrli, da jima je pred nekaj leti umrla mama, da sta bila zato bolj navezana na očeta, s katerim sta skupaj živela, drugi tožnik pa je bil od njega tudi ekonomsko odvisen. Toda ob upoštevanju starosti očeta in sinov in podobnih primerov v sodni praksi, ki priznava odškodnino v razponu od 8 do izjemoma 21 povprečnih plač v Republiki Sloveniji, sta duševne bolečine tožnikov zaradi smrti očeta pravilno ovrednotili z 12,29 povprečnimi plačami v času prvega sojenja.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).