Jedro

Lestvica iz prvega odstavka 53. člena ZPIZ-1, ki določa odstotek zmanjšanja pokojnine zavarovancem, ki se upokojijo pri starosti 58 do 63 let, glede na vsak mesec starosti, ki zavarovancu manjka do dopolnjene polne starosti, se za zavarovance z zavarovalno dobo s povečanjem iz četrtega odstavka 430. člena ZPIZ-1, ki pravico do starostne pokojnine pridobijo mlajši od 58 let, uporablja smiselno tako, da se odstotek zmanjšanja pokojnine določi glede na razliko med dejansko starostjo zavarovanca in zmanjšano polno starostjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Dokončna odločba tožene stranke št. 7028152 z dne 7. 3. 2007 se odpravi, odločba tožene stranke št. 10 7028152 z dne 12. 9. 2006 pa se spremeni tako, da se znesek „108.479,17 SIT (452,67 EUR)“ nadomesti z zneskom „110.874,80 SIT (462,67 EUR)“.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati razlike med izplačanimi in pripadajočimi zneski starostne pokojnine ter odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posamičnega zneska razlike med izplačanimi in pripadajočimi zneski starostne pokojnine do izdaje sodbe v roku 8 dni.

Kar je tožnik zahteval več, se zavrne.“ Revizija se v delu glede plačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca z dne 7. 3. 2007, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine v polni višini ter da mu je toženec dolžan povrniti razliko od že izplačanih zneskov do s sodbo določenega zneska od 1. 8. 2006 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska do izdaje sodbe.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik. Navaja, da je pridobil nekatere odločbe toženca, med drugim tudi odločbo z dne 3. 11. 2006, ki enak primer obravnava drugače, saj je izračun pokojnine bistveno drugačen. Pristransko odločanje mu lahko materialno in moralno škodi, zato predlaga, da se spoštuje enakost pred zakonom in se njegov primer obravnava enako kot primere njegovih sodelavcev, ki imajo višje pokojnine, kljub enakim pogojem za upokojitev. Poudarja, da je dokupil čas služenja vojaškega roka v zavarovalno dobo, za kar je plačal več kot 1. 600,00 EUR. Ima več kot 39 let delovne dobe. Navaja, da njegove ročno pisane pritožbe na vložišču niso sprejeli, zato mu jo je pripravil delodajalec, pri tem se sklicuje na pritožbo z dne 25. 9. 2006 in pritožbo z dne 29. 9. 2006. Pritožbi zoper sodbo je priložil podatke o plačah in nadomestilih z dne 3. 11. 2006 za enega od njegovih sodelavcev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 – v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob popolnem in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Tožnik v tem socialnem sporu na podlagi 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 7. 3. 2007, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 12. 9. 2006. S to odločbo je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 8. 2006 dalje v znesku 108.479,17 SIT na mesec. Tožnik je namreč dopolnil 51 let in 5 mesecev starosti ter 40 let in 2 dni pokojninske dobe, s čimer je izpolnil pogoje po 36. členu in 430. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Od 40 let in 2 dni pokojninske dobe je tožnik dopolnil 39 let, 6 mesecev in 6 dni delovne dobe ter 5 mesecev in 26 dni zavarovalne dobe za čas služenja vojaškega roka. Tožnik je dopolnil 6 let, 10 mesecev in 15 dni zavarovalne dobe s povečanjem 12/15. Pokojninska osnova je izračunana skladno z 39. členom in 406. členom ZPIZ-1 na podlagi 16-letnega povprečja plač in nadomestil v obdobju od 1973 do 1990 in znaša 149.327,19 SIT. Starostna pokojnina je odmerjena po 50. členu in 409. členu ZPIZ-1 v višini 80,5 % pokojninske osnove tako, da znaša 120.208,38 SIT. Ker se je tožnik upokojil pred polno starostjo in ni dopolnil 40 let delovne dobe, mu je toženec tako odmerjeno starostno pokojnino po 1. odstavku 53. člena ZPIZ-1 zmanjšal za 11, 7 %, kar je sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo. V tem postopku je sporno prav zmanjšanje pokojnine zaradi upokojitve pred dopolnitvijo polne starosti.

Polna starost, ki zagotavlja zavarovancu pokojnino v višini, odvisni le od dopolnjene pokojninske dobe, je po 1. odstavku 52. člena ZPIZ-1 za moškega 63 let, za žensko pa 61 let. V prehodni določbi 413. člena ZPIZ-1 je določeno postopno dviganje polne starosti za zavarovanca (moški) do leta 2009 po pol leta v vsakem koledarskem letu tako, da je v letu 2006 polna starost znašala 61 let in 6 mesecev. Po določbi 1. odstavka 53. člena ZPIZ-1 se zavarovancu, ki nima 40 let (moški) oziroma 38 let (ženska) delovne dobe, in pridobi pravico do starostne pokojnine pred dopolnitvijo polne starosti iz prejšnjega člena, pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo, zniža za vsak mesec starosti, ki mu manjka do dopolnjene polne starosti, tako, da pri starosti 58 let odmerni odstotek znaša 0,30 %, pri starosti 59 let 0,25 %, pri starosti 60 let 0,20 %, pri starosti 61 let 0,15 %, pri starosti 62 let 0,10 %, pri starosti 63 let pa zmanjšanja ni. Iz tako določene lestvice izhaja, da je delež zmanjšanja (od 0,30 % do 0,10 %) odvisen od let, ki zavarovancu ob upokojitvi glede na dejansko starost manjkajo do polne starosti. Povedano drugače, za zavarovanca, ki se upokoji pri starosti 58 let in mu torej do polne starosti 63 let manjka 5 let, odstotek zmanjšanja znaša 0,30 %; za zavarovanca, ki se upokoji pri starosti 59 let in mu do polne starosti manjkajo 4 leta, 0,25 %; za zavarovanca, ki se upokoji pri starosti 60 let in mu do polne starosti manjkajo 3 leta, 0,20 %; za zavarovanca, ki se upokoji pri starosti 61 let in mu do polne starosti manjkata 2 leti, 0,15 %; za zavarovanca, ki se upokoji pri starosti 62 let in mu do polne starosti manjka 1 leto, pa 0,10 %. Zmanjšanje pokojnine po tej določbi je trajno (4. odstavek 53. člena ZPIZ-1).

Po 2. odstavku 53. člena ZPIZ-1 se polna starost iz prejšnjega člena zniža za toliko mesecev, kolikor jih je zavarovanec pridobil na račun štetja zavarovalne dobe s povečanjem. Ta določba je bila v ZPIZ-1 vnešena s 4. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/05 - v nadaljevanju: ZPIZ-1F), ki je začel veljati dne 30. 7. 2005. S tem je bila za te zavarovance odpravljena pravna praznina tako, da se jim pri izračunu skupnega odstotka zmanjšanja starostne pokojnine zavarovalna doba s povečanjem upošteva tako pri znižanju starostne meje, predpisane za pridobitev te pravice, kot tudi pri znižanju polne starosti. Tako je tem zavarovancem zagotovljen enak položaj kot splošnim zavarovancem. Zavarovancem z zavarovalno dobo s povečanjem se po tej določbi polna starost torej zniža pod polno starost iz 53. oziroma 413. člena ZPIZ-1. Zavarovalna doba, ki se šteje s povečanjem, je bila urejena v določbah 208. in nadaljnjih členov prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ/92). Po 42. členu ZPIZ/92 pa se je zavarovancu, ki se mu je po tem zakonu štela zavarovalna doba s povečanjem, starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine znižala za toliko mesecev, kolikor je znašalo skupno povečanje zavarovalne dobe. Po 430. členu ZPIZ-1 so se z dnem njegove uveljavitve (s 1. 1. 2000) prenehali uporabljati predpisi o štetju zavarovalne dobe s povečanjem, razen v primeru iz 4. odstavka tega člena. Zavarovalna doba s povečanjem, dopolnjena do uveljavitve tega zakona, se šteje v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Zavarovanci, ki so do prenehanja uporabe predpisov o štetju zavarovalne dobe s povečanjem delali na delovnih mestih, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem, se obvezno vključijo v dodatno pokojninsko zavarovanje. Prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje takšnih delavcev, ki znašajo najmanj toliko, kot so znašali prispevki za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, plačuje delodajalec iz svojega dohodka. Zavarovanci, ki na dan uveljavitve tega zakona delajo na delovnih mestih, kjer se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in imajo najmanj 25 let (moški) oziroma 23 let (ženske) pokojninske dobe, imajo ne glede na določbo prejšnjega odstavka še naprej pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (4. odstavek 430. člena ZPIZ-1). Zavarovancem iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1 se torej starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine zniža skladno z 42. členom ZPIZ/92. V 402. členu pa je ZPIZ-1 določil, da se ne glede na določbe tega zakona zavarovancem, ki se jim je do uveljavitve tega zakona zavarovalna doba štela s povečanjem, starostna meja, predpisana za pridobitev starostne pokojnine in polna starost, zniža za toliko mesecev, za kolikor je bila povečana zavarovalna doba. Za zavarovance iz 402. člena ZPIZ-1 je ZPIZ-1F v 29. členu za prehodno obdobje določil tudi lestvico najnižjih možnih polnih starosti po posameznih stopnjah povečanja (3. odstavek 402. člena ZPIZ-1). Za zavarovance iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1 ta lestvica ne velja, saj se jim starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine zniža za toliko mesecev, kolikor znaša skupno povečanje zavarovalne dobe.

Določba 1. odstavka 53. člena ZPIZ-1 velja tudi za zavarovance z zavarovalno dobo s povečanjem. To pomeni, da se tudi tem zavarovancem, če niso dopolnili 40 let delovne dobe in so se upokojili pred znižano polno starostjo, pokojnina zmanjša. Po stališču pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje in pred njim že toženec s tem, ko je tožniku pokojnino zmanjšalo za 0, 30 % za vsak mesec starosti, ki mu manjka do dopolnjene polne starosti, zmotno uporabilo lestvico, določeno v 1. odstavka 53. člena ZPIZ-1. Lestvica iz 1. odstavka 53. člena ZPIZ-1 namreč zajema le upokojitve pri starosti 58 do 63 let. Tožnik pa je kot zavarovanec z zavarovalno dobo s povečanjem iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1 pravico do starostne pokojnine pridobil pri starosti 51 let in 5 mesecev, torej mlajši od 58 let. ZPIZ-1 posebne lestvice zmanjšanja pokojnine za te zavarovance ni določil. Po stališču pritožbenega sodišča se zato za te zavarovance lestvica iz 1. odstavka 53. člena ZPIZ-1 pravilno tolmači tako, da se jim odstotek zmanjšanja določi glede na razliko med dejansko starostjo zavarovanca in znižano polno starostjo. V konkretnem primeru tožniku glede na dejansko dopolnjeno starost (51 let in 5 mesecev) torej do znižane polne starosti (54 let in 8 mesecev) manjkajo 3 leta in 3 meseci (39 mesecev). To pa pomeni, da se mu ob smiselni uporabi lestvice iz 1. odstavka 53. člena ZPIZ-1 pokojnina zmanjša za 0, 25 % za vsak mesec starosti, ki mu manjka do dopolnjene znižane polne starosti. Ob nespornem znesku odmerjene pokojnine brez zmanjšanja, ki znaša 120.208,38 SIT in izhaja iz odmere in uskladitve pokojnine od dejanske pokojninske osnove z dne 12. 9. 2006 (priloga k odločbi toženca z dne 12. 9. 2006 na prilogi A6), znaša znesek zmanjšanja pokojnine pri odstotku zmanjšanja pokojnine 9,75 % (39 krat 0, 25%) 11.720,32 SIT (in ne 14.064,38 SIT kot znaša zmanjšanje pri odstotku 11, 7 %). Tako zmanjšana pokojnina znaša 108.488,06 SIT in se uskladi po 150. in 151. členu ZPIZ-1 s 1. 1. 2006 za 2,200 % na 110.874,80 SIT. Tožnik ima torej pravico do starostne pokojnine v znesku 110.874,80 SIT od 1. 8. 2006 dalje, zato mu je toženec ob upoštevanju nadaljnjih uskladitev pokojnine dolžan izplačati razliko med po odločbi z dne 12. 9. 2006 izplačanimi in po tej sodbi pripadajočimi zneski starostne pokojnine.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 55. člen ZPIZ-1, ki določa primere, v katerih se starostna pokojnina ne zmanjša, med drugim tudi primer, če je zavarovancu prenehalo delovno razmerje na podlagi programa, po katerem je delodajalec dolžan na njegovo delovno mesto zaposliti mlajšo brezposelno osebo, v skladu s pogoji, ki jih ureja poseben zakon (4. alineja 1. odstavka 55. člena ZPIZ-1). Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje sporazumno prenehalo (na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi) z dnem 31. 7. 2006. Sicer pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 350/2007 že poudarilo, da poseben zakon, na katerega se sklicuje 4. alineja 1. odstavka 55. člena ZPIZ-1 ni bil sprejet, zato pogoji za uporabo te določbe v neposredni praksi, to je v smislu konkretnih upokojitev, še niso izpolnjeni.

Brezpredmetne so pritožbene navedbe v zvezi s pokojninami tožnikovih sodelavcev. Predmet tega socialnega spora je namreč presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 7. 3. 2007, in sicer glede na okoliščine konkretnega primera in določbe materialnega prava. Tožnik je pritožbi priložil podatke o plačah in nadomestilih z dne 3. 11. 2006 (priloga A8), ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Predstavljajo namreč pritožbeno novoto, ki po določbi 337. člena ZPP ni dovoljena. Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP.

Tožnik v tem postopku vtožuje tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Sodišče v skladu s 3. odstavkom 180. člena ZPP ni vezano na pravno podlago zahtevka. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 465/2006 opozorilo, da so v določbah 276. člena ZPIZ-1 in 277. člena ZPIZ-1 urejeni trije pravni inštituti. Zamudne obresti ZPIZ-1 tako ureja v 277. členu, ki izrecno določa, da je zavod dolžan plačati zakonske zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih prejemkov ne plača v 60-dneh od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Ta določba se nanaša na zamudo v izpolnitvi dajatve, do katere pa pride šele po preteku 60-ih dni od izvršljivosti posamičnega upravnega akta o priznanju pravice. Po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1 zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnik ne uveljavlja odškodnine po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Njegov zahtevek je v tem delu utemeljen na podlagi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1.Po tej določbi se, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Gre za poseben primer odškodninske odgovornosti zavoda, ko je izdana neustrezna odločba prvostopenjskega organa, z odločbo drugostopenjskega organa ali po odločbi sodišča pa je dajatev priznana ali pa priznana v višjem znesku za nazaj. ZPIZ-1 v takem primeru vzpostavlja odškodninsko odgovornost za posledico, na podlagi katere je zavod, ne glede na svojo krivdo, dolžan upravičencu izplačati odškodnino, ki je navzgor omejena z višino zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, če bi bila že odločba na prvi stopnji ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe. Zadošča že dejstvo, da je bila izdana neustrezna odločba, o pravici oziroma višini dajatve pa je bilo kasneje z odločbo drugostopenjskega organa ali po odločbi sodišča za zavarovanca odločeno drugače (ugodneje) z učinkom za nazaj. Le izjemoma, če je bila neustrezna odločba izdana zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca ali druge osebe, se toženec razbremeni te odgovornosti. Po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. S strani toženca je bila namreč izdana neustrezna odločba o denarni dajatvi, to je odločba z dne 12. 9. 2006, potrjena z dokončno odločbo toženca z dne 7. 3. 2007, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 108.479,17 SIT od 1. 8. 2006 dalje. O višini dajatve (starostne pokojnine) je bilo kasneje po odločbi sodišča za tožnika odločeno drugače z učinkom za nazaj, saj mu je bila s to sodbo z dne 8. 4. 2009 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 110.874,80 SIT od 1. 8. 2006 dalje, torej v višjem znesku kot z neustrezno odločbo. Neustrezna odločba toženca pa tudi ni bila izdana zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca ali druge osebe. Toženec je zato dolžan tožniku plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posamičnega zneska razlike med po odločbi z dne 12. 9. 2006 izplačanimi zneski starostne pokojnine ter po tej sodbi pripadajočimi zneski starostne pokojnine do izdaje sodbe, skladno s postavljenim tožbenim zahtevkom.

Zaradi s strani sodišča prve stopnje zmotno uporabljenega materialnega prava je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 4. točke 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi 1. odstavka 53. člena ZPIZ-1 in nadalje 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca, prvostopenjsko odločbo pa spremenilo tako, da je znesek 108.479,17 SIT (452,67 EUR) nadomestilo z zneskom 110.874,80 SIT (462,67 EUR), ter odločilo, da je toženec dolžan tožniku izplačati razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski starostne pokojnine ter odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posamičnega zneska razlike med izplačanimi in pripadajočimi zneski starostne pokojnine do izdaje sodbe (8. 4. 2009) v roku 8 dni. Kar je tožnik zahteval več (odmero pokojnine brez zmanjšanja po 1. odstavku 53. člena ZPIZ-1), je zavrnilo. Pri tem je pritožbeno sodišče skladno s 13. členom Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006 - v nadaljevanju: ZUE) tolarske zneske preračunalo v evre po tečaju zamenjave po 2. členu ZUE.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 odločalo o tem, ali se revizija se v delu glede plačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti dopusti. Ker vtoževani znesek odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), revizija ni dovoljena, lahko pa jo dopusti sodišče. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.