Jedro

Sporna nagrada za uspešno poslovanje (stimulacija) bi morala biti tožniku izplačana do konca leta 2006 torej do 31. 12. 2006. Ker je tožnik šele 20. 11. 2012 pozval toženo stranko na izpolnitev obveznosti in nato vložil tožbo, je od dneva zapadlosti do prvega poziva toženi stranki preteklo več kot pet let, zato je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen (206. člen ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval, da zanj od zneska 63.428,48 EUR plača prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine in mu preostanek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila, zmanjšan za neto zneske že izplačane nagrade v višini 750,14 EUR, izplača na fiduciarni račun njegovega pooblaščenca v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 15 dni povrniti 2.330,05 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter relativne kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo v celoti na zastaranje in se pri tem ni opredelilo do stališč in dokazov tožnika, da je iz naslova vtoževane nagrade prejel več delnih izplačil. Do zastaranja, po stališču tožnika, tako ni moglo priti, saj mu je tožena stranka delna plačila izplačevala še vse do leta 2011, tako da je bilo zastaranje pretrgano z vsakim izplačilom, poleg tega pa je tožena stranka imela svojo obveznost do tožnika vseskozi evidentirano v poslovnih knjigah. Ker o tem sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, je kršilo določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, istočasno pa je s takim načinom postopanja toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje sicer dotaknilo izplačil tožene stranke v 23. točki obrazložitve, vendar je zmotno ocenilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je s temi izplačili tožniku dejansko izplačevala božičnico, ozimnico in stimulacijo. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji vprašanja zastaranja terjatve. Nagrada je bila tožniku priznana s sklepom zakonitega zastopnika tožene stranke, zato je potrebno temelj zanjo iskati v pogodbi o zaposlitvi. Da je nagrada tožniku odločitev na ravni tožene stranke, je pojasnila tudi priča A.A.. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napak interpretiralo izpoved priče dr. B.B. (revizorja), ki je ključna priča in s samim postopkom nima ničesar. Prav ta priča je izrecno potrdila, da so bila s strani tožene stranke tožniku opravljena izplačila iz naslova te nagrade. Tako tožnik glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prerekala v celoti. Navaja, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne v celoti in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbi očitanih ne, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih (tudi glede zastaranja), ki si med seboj niso v nasprotju. O odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, prav tako pa tudi ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Iz obrazložitve sodbe izhajajo jasni razlogi, zakaj je zahtevek zastaral, ti razlogi izhajajo tudi iz listinskih dokazov v spisu, ki jih je sodišče v postopku izvedlo in iz izpovedi prič. Stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje imela možnost obravnavanja pred sodiščem, zato so vsi pritožbeni očitki o absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka neutemeljeni in odraz nestrinjanja tožnika z odločitvijo sodišča. C.C. je izpovedala, da tožniku nagrada iz naslova plače za uspešno poslovanje v letu 2005 dejansko ni bila nikoli obračunana in izplačana ter da so božičnico prejemali vsi zaposleni. Da tožniku ta nagrada ni bila izplačana, izhaja tudi iz obvestil tožene stranke v prilogah pod B od B14 do B20. Iz njih je razvidno, da je tožena stranka delavcem izplačevala božičnico v letih 2007, 2008, 2009 in 2011 ter ozimnico leta 2007, 2008 in 2006. Na plačilnih listah delavcev D.D., E.E. in F.F., ki izhajajo iz avgusta 2006, julija 2007, novembra 2007, julija 2008, novembra 2008, novembra 2009 in novembra 2011 pa so ta plačila prikazana kot „nagrada za uspešnost“, oziroma kot „nagrada“. Enako je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Ta izplačila so prejemali delavci tožene stranke in tudi tožnik, zato ne gre za delno izplačilo nagrade za tožnikov prispevek k poslovnemu rezultatu tožene stranke za leto 2005, na podlagi sklepa direktorja tožene stranke iz februarja 2006, kot skuša to prikazati tožnik. Tudi iz izpovedi priče dr. B.B. ne izhaja, da je bila tožniku nagrada izplačana v več izplačilih. Direktor tožniku ni nikoli izdal sklepa, da mu pripada del plače oziroma nagrada iz naslova uspešnosti poslovanja tožene stranke v letu 2005. Sklep o oblikovanju kratkoročnih pasivnih časovnih omejitev je izdal kot računovodsko listino, na podlagi katere si je tožena stranka neizplačani nagradi tožnika in direktorja vračunala kot strošek. O teh nepravilnostih je revizor dr. B.B. obvestil toženo stranko s pismom poslovodstvu dne 6. 4. 2006 in zaradi tega je tožena stranka, na podlagi temeljnice, izkazala znesek določen v sklepu o oblikovanju kratkoročnih pasivnih časovnih razmejitev na podlagi temeljnice in tako sanirala stanje, v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi pod točko 21. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen, pravilna. Po sklepu o oblikovanju pasivnih časovnih omejitev iz februarja 2006 bi morala biti tožniku nagrada izplačana do konca leta 2006 torej do 31. 12. 2006. Ker je tožnik šele 20. 11. 2012 pozval toženo stranko na izpolnitev obveznosti, je od dneva zapadlosti do prvega poziva toženi stranki preteklo več kot pet let, zato je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen. Skladno z 206. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, zastarajo terjatve iz delovnega razmerja v petih letih, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, saj za odločitev niso bistvenega pomena. Ker niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je o stroških odločilo na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP), tožena stranka pa z odgovorom k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.