Jedro

Sodbi sodišč druge in prve stopnje imata o naravi izplačil jasne in določne razloge. Pri tem ni pomembno, če sodišči nista izrecno omenili tudi številke postavke v plačilnih listih tožnika, saj sta povem jasno obrazložili, da prav ta izplačila niso predstavljala delnih izplačil nagrad za poslovni rezultat v letu 2005. Iz obeh sodb jasno izhaja razlikovanje med tem, kaj so dejansko predstavljala kasnejša izplačila poleg tožnikove plače (božičnico, ozimnico in stimulacijo), in prikazovanjem teh izplačil zaradi davčnih razlogov in računovodskih prikazov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 1.820,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine od zneska 63.428,48 EUR ter mu preostanek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007, zmanjšan za neto znesek 750,14 EUR, izplačati na račun njegovega pooblaščenca. Odločilo je tudi, da tožnik krije sam svoje stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 2.330,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče je presodilo, da je tožnikova terjatev, ki je zapadla 31. 12. 2006, že zastarala (206. člen Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR). Po datumu zapadlosti ni prišlo do pretrganja zastaranja, saj nekatera kasnejša manjša in posamična izplačila tožniku niso bila izplačila iz naslova nagrade za doseženi poslovni rezultat v letu 2005, temveč plačila božičnic, ozimnic in stimulacij. Iz nadaljnjih razlogov sodbe izhaja tudi, da terjatev tožnika do tožene stranke v delovno pravnem smislu sploh ni veljavno nastala.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev postopka ter z dodatnimi razlogi pritrdilo sodišču prve stopnje, da tožniku nagrada iz naslova plače za uspešno poslovanje v letu 2005 ni bila nikoli obračunana in izplačana, da so izplačila v letih 2007 in kasneje prejemali tudi drugi delavci, in sicer kot božičnico in ozimnico, da so nekatera plačila prikazana tudi kot nagrade za uspešnost oziroma nagrada, vendar ne gre za delno izplačilo nagrade za tožnikov prispevek k poslovnemu rezultatu tožene stranke za leto 2005 na podlagi sklepa direktorja tožene stranke iz februarja 2006. Direktor tožniku ni nikoli izdal sklepa o delu plače oziroma nagradi iz naslova uspešnosti poslovanja v letu 2005, temveč je izdal le sklep o oblikovanju kratkoročnih pasivnih časovnih razmejitev kot računovodsko listino, na podlagi katere si je tožena stranka neizplačani nagradi tožnika in direktorja obračunala kot strošek. Po sklepu o oblikovanju pasivnih časovnih razmejitev iz februarja 2006 bi morala biti tožniku nagrada izplačana do konca leta 2006, to pa pomeni, da sta bili tožba z dne 21. 12. 2012 oziroma pred tem poziv toženi stranki na izpolnitev obveznosti dne 20. 11. 2012 prepozni. Ugovor zastaranja tožene stranke je utemeljen.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo in storili kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predmet spora je bilo izplačilo nagrade za uspešno poslovanje, ki je bilo po zatrjevanjih tožnika delno realizirano, to pa izhaja tudi iz plačilnih list pod postavko 61. Sodišči se do njegovih navedb in dokazov v zvezi s to postavko nista opredelili. S tem sta ga prikrajšali za pravico do obravnavanja in zagrešili kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ves čas je zatrjeval, da je iz naslova nagrade prejel več delnih izplačil in je ta izplačila opredelil v svoji vlogi z dne 25. 10. 2013 (v plačilnih listih pod postavko 61). Izplačila so bila ustrezno računovodsko evidentirana, zaradi česar je predlagal izvedenca računovodske stroke, ki bi potrdil, da je šlo za izplačilo zahtevane nagrade. Sodišči se do njegovih navedb in dokazov nista opredelili in tudi nista izvedli dokaza z izvedencem, čeprav je pravočasno uveljavljal bistveno kršitev določb postopka na prvi stopnji in v pritožbi. Pritožbeno sodišče do tega ni zavzelo nobenega stališča. Zato uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V navedeni posledici je prišlo tudi do nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka naj bi njegovo nagrado izplačevala sukcesivno vse do leta 2011 in jo vse do tega postopka vodila v poslovnih knjigah in obveznost za opravljena izplačila tudi sproti ustrezno zmanjševala. Ne drži stališče, da njegova obveznost v delovno pravnem smislu nikoli ne bi nastala. Gre za najmanj enostransko izjavo volje tožene stranke za plačilo nagrade, njeno višino in zapadlost. Odločitev o nagradi in višini te nagrade je bila popolnoma v pristojnosti njenega zakonitega zastopnika. Očitane kršitve predstavljajo tudi poseg v tožnikovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom in pravico do sodnega varstva.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je sodišče izvedlo vse dokaze in zaslišalo obe priči, ki ju je predlagal tožnik. Sodišči sta se tudi jasno opredelili do delnih izplačil, obračunanih v plačilnih listah pod postavko 61 - sodišče prve stopnje v točkah 23 v zvezi s točko 21 in 22, sodišče druge stopnje pa v 7. točki obrazložitve. Glede delnih izplačil je tožnik prihajal sam s sabo v nasprotje, saj je najprej navajal ene zneske in datume izplačil, v kasnejši vlogi z dne 25. 10. 2013 pa je navedel druge zneske in datume izplačil. Tožnik tudi ni predložil plačilnih list, ki bi dokazovale njegove trditve o delnih izplačilih nagrade. Izkazalo se je, da delna izplačila niso bila izplačila nagrade in niso bila ustrezno računovodsko evidentirana, temveč so predstavljali izplačila stimulacij za bodoče delo oziroma ozimnic in božičnic, kar sta poleg zakonitega zastopnika tožene stranke potrdili tudi priči A. A. in B. B. Tožnik je predlagal angažiranje izvedenca glede ugotovitve trenutkov odpisa uveljavljene terjatve v poslovnih knjigah tožene stranke, kar pa za presojo ni pomembno. V pritožbi je navajal, da naj bi bilo angažiranje izvedenca pomembno za razjasnitev narave izvršenih delnih plačil, vendar je to dejansko in ne strokovno vprašanje s področja računovodske finančne stroke. Tožnikovi ugovori se dejansko nanašajo na nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj je vprašanje delnih izplačil nagrade dejansko vprašanje, ki sta ga sodišči razrešili. Sklep o oblikovanju pasivne časovne razmejitve je sklep v smislu temeljne računovodske listine, sicer pa izplačilo za poslovno uspešnost v skladu z delovno zakonodajo ni bilo dogovorjeno s kolektivno pogodbe ali pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka pa tudi sicer ni imela nobenih meril, po katerih bi lahko ta del plače tožniku določila in izplačala.

6. Revizije ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev o zastaranju tožnikove terjatve iz naslova izplačila nagrade - prispevka k doseženemu poslovnemu rezultatu v letu 2005 (z zapadlostjo najkasneje do 31. 12. 2006) in v zvezi s tem, da kasnejša izplačila tožniku ne predstavljajo delnih izplačil te nagrade in s temi izplačili ni prišlo do pretrganja zastaranja. Datum zapadlosti in iztek z zakonom določenega časa - zastaralnega roka nista sporna; odločilna za presojo je narava nekaterih kasnejših izplačil tožniku (zaradi morebitnega pretrganja zastaranja). Pri tem sta obe stranki obširno navajali in dokazovali, kakšna naj bi bila narava teh izplačil, prav to pa je bila tudi bistvena vsebina ugotavljanja sodišč in izvajanja dokazov v obsežnem dokaznem postopku.

9. Sodbi sodišč druge in prve stopnje imata o naravi teh izplačil jasne in določne razloge - sodba sodišča prve stopnje predvsem v 21. in 23. točki, sodba sodišča druge stopnje pa še dodatne razloge v 7. točki obrazložitve. Iz teh obrazložitev izhaja jasno stališče sodišč do narave teh izplačil. Pri tem ni pomembno, če sodišči nista izrecno omenili tudi številke postavke (št. 61) v plačilnih listih tožnika, saj sta povem jasno obrazložili, da prav ta izplačila niso predstavljala delnih izplačil nagrad za poslovni rezultat v letu 2005. Iz obeh sodb jasno izhaja razlikovanje med tem, kaj so dejansko predstavljala kasnejša izplačila poleg tožnikove plače (božičnico, ozimnico in stimulacijo), in prikazovanjem teh izplačil zaradi davčnih razlogov in računovodskih prikazov. Zato ni mogoče pritrditi revizijskemu očitku, da je izpodbijana sodba oziroma v zvezi s tem sodba sodišča prve stopnje nejasna in pomanjkljiva, kar naj bi predstavljajo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma da naj bi sodišči s tem tožnika prikrajšali do obravnavanja.

10. Tožnik v reviziji tudi navaja, da je jasno opredelil dodatna plačila, vendar že ta opredelitev ni bila prepričljiva. Gre za minimalne zneske izplačil v posameznih letih (ob nagradi, ki naj bi po tožnikovem uveljavljanju znašala 63.428,48 EUR); te zneske je navedel šele v pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2013 in se niso ujemali z zneski, ki jih je navedel v tožbi z dne 21. 12. 2012. 11. Ne drži revizijska navedba, da se je sodišče oprlo izključno na dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka, saj je upoštevalo tudi izpoved priče dr. C. C., pogodbenega revizorja računovodskih izkazov tožene stranke, ki ga je predlagal tožnik.

12. V zvezi z očitkom neizvedenega dokaza z izvedencem računovodske stroke in s tem v zvezi očitano kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik tega izvedenca najprej predlagal v zvezi z izbrisom terjatve iz poslovnih knjig tožene stranke v letu 2012 (pripravljalna vloga tožnika z dne 30. 9. 2013), to pa je bilo za ugotavljanje narave nekaterih izplačil tožniku v letu 2007, 2008, 2009 in 2011 povsem nepomembno. Nadalje je izvedenca predlagal v pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2013 v zvezi s knjigovodskim vidikom zniževanja obveznosti tožene stranke, kar pa prav tako ne more dokazovati dejanske narave izplačil. Izvedenca je predlagal še v zvezi z njegovimi navedbami o plačilih, ki so v plačilnih listah zavedena pod postavko 61, vendar tudi računovodska opredeljivost teh plačil ne pomeni oziroma še ne more pomeniti, da ta delna plačila prestavljajo prav nagrado k doseženemu poslovnemu rezultatu za leto 2005. Tožnik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sicer navedel, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke oziroma ni dopustilo tega izvedenca, vendar očitane kršitve določb postopka ni konkretiziral, povezal pa jo je le s tem, da je sodišče storilo bistveno kršitev „v kolikor je ocenilo, da samo ne razpolaga z zadostnimi znanji za presojo vsebine računovodskih listin“. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, ki niti ni določno opredeljena, je tožnik torej vezal na oceno samega sodišča, da ne razpolaga z zadostnimi znanji za presojo vsebine računovodskih listin. Pri tem je bilo jasno, da sodišče takšne ocene ni podalo in da je bila predmet presoje sodišča zlasti ocena tega, ali je bilo dejansko plačilo nekaterih manjših in posamičnih zneskov avgusta in decembra 2007, septembra 2008, decembra 2009 in decembra 2011 kljub nekaterim računovodskim listinam delno plačilo nagrade za dosežen poslovni rezultat v letu 2005, ali pa so imela ta plačila povsem drugačno dejansko naravo. To vprašanje ni zahtevalo posebnega strokovnega znanja, glede na tožnikove pavšalne pritožbene navedbe pa se pritožbeno sodišče tudi ni bilo dolžno še posebej opredeliti do teh očitkov. Revizijske navedbe torej niso utemeljene.

13. Ostale revizijske navedbe se ne nanašajo na vprašanje zastaranja, tj. na edini razlog za zavrnitev zahtevka, do katerega se je v izpodbijani sodbi opredelilo pritožbeno sodišče, zaradi česar se revizijsko sodišče do teh navedb ne opredeljuje in nanje ne odgovarja.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

15. Ker tožnik z revizijo ni uspel, krije sam svoje revizijske stroške, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Ti so bili odmerjeni po Zakonu o odvetniški tarifi (tar. št. 3300), z upoštevanjem vrednosti spornega predmeta.