Jedro

Glede na omejen preizkus sodbe je revizijsko sodišče v konkretnem primeru vezano na z revizijo neizpodbijano presojo o odsotnosti vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in tožnikovo škodo. Ker je vzročna zveza eden od elementov civilnega delikta, ti pa morajo biti podani kumulativno (131. člen Obligacijskega zakonika), tožnik z revizijo ne bi uspel, četudi bi se njegovo stališče o pričetku teka zastaranja izkazalo kot pravilno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 40.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in 120.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 ter mu povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je tožnikovo tožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Tožnik sodbo pritožbenega sodišča izpodbija iz revizijskih razlogov relativne in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da odpira pravna vprašanja, pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse, in sicer (i) kdaj so izpolnjene vse odškodninske predpostavke, na podlagi katerih tožnik pridobi pravico uveljavljati odškodnino, (ii) kdaj je mogoče govoriti o teku zastaralnega roka pri odškodninski odgovornosti države v primerih izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva in (iii) ali izbris iz Registra stalnega prebivalstva pomeni grob poseg v osebno integriteto tožnika, saj je pravica imeti stalno prebivališče ena izmed temeljnih človekovih pravic. V nadaljevanju tožnik predstavi svoje stališče o pričetku teka zastaranja: meni, da zastaranje ni moglo pričeti teči prej, preden je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo ugotovilo, da je imel od 26. 2. 1992 do 11. 6. 2002 v Republiki Sloveniji stalno prebivanje. Šele s to odločbo, ki je bila izdana na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/2002 z dne 3. 4. 2003, je bilo odpravljeno protipravno stanje. Sodišči prve in druge stopnje protipravnosti ravnanja tožene stranke oziroma njenih organov nista upoštevali zaradi presoje, da je tožnikova odškodninska terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe. Procesne predpise pa je pritožbeno sodišče kršilo, ker je zavrnilo njegov pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s pravili pravdnega postopka, ko je zavrnilo njegov dokazni predlog, naj ga dodatno zasliši kot pravdno stranko in razloge za to navedlo šele v pisnem odpravku sodbe, pritožbeno sodišče pa se je postavilo na stališče, da bi moral to kršitev tožnik uveljavljati do konca glavne obravnave in ne šele v pritožbi (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 286. b členom istega zakona).

3. Revizija je bila vročena toženi stranki. Ta odgovora nanjo ni podala.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožnik je zahteval odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva, zaradi katerega je izgubil zaposlitev in možnost odkupa stanovanja, zaradi neurejenega statusa pa mu je bila onemogočena pridobitev nove zaposlitve. Njegov zahtevek je po presoji sodišč prve in druge stopnje neutemeljen iz dveh razlogov. Prvi je v odsotnosti vzročne zveze med izbrisom iz registra in škodo: stanovanja tožnik ni mogel odkupiti že zato, ker na njem ni imel stanovanjske pravice in ker ni bil državljan Republike Slovenije, zaposlitev pa je izgubil zato, ker ni pravočasno zaprosil za delovno dovoljenje, ko je zanj zaprosil in ga je kljub neurejenemu statusu tudi pridobil, pa se je tudi zaposlil. Drugi razlog za zavrnitev zahtevka je v presoji sodišč o zastaranju terjatve.

6. Po določbi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče na nobenega od revizijskih razlogov iz 370. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. Sodbo, zoper katero je vložena revizija, torej preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Glede na tako omejen preizkus sodbe je revizijsko sodišče v konkretnem primeru vezano na z revizijo neizpodbijano presojo o odsotnosti vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in tožnikovo škodo. Ker je vzročna zveza eden od elementov civilnega delikta, ti pa morajo biti podani kumulativno (131. člen Obligacijskega zakonika), tožnik z revizijo ne bi uspel, četudi bi se njegovo stališče o pričetku teka zastaranja izkazalo kot pravilno. Iz pravkar pojasnjenih razlogov pa se Vrhovnemu sodišču z vprašanjem, ali je presoja, da je tožnikova odškodninska terjatev zastarala, ni bilo treba ukvarjati. Enako velja tudi za uveljavljano procesno kršitev.

7. Tožnikova revizija je torej neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).