Jedro

Zastaranje odškodninskega zahtevka zaradi izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva je začelo teči s trenutkom izdaje oziroma objave ustavne odločbe U - I - 284/94 z dne 4.2.1999, ko je bil tožniku v celoti znan tudi obseg nastale škode ter njen povzročitelj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (tj. v drugem odstavku izreka) spremeni tako, da se odmerjeni pravdni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, znižajo za znesek 749,08 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe ter na plačilo 120.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002, tožniku pa naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 3.990,31 EUR.

(2) Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi graja predvsem stališče sodišča o začetku teka zastaranja. Pritožnik meni, da je pravno podlago za uveljavljanje odškodninskega zahtevka pridobil šele z vročitvijo dopolnilne odločbe MNZ o priznanju stalnega bivališča tudi za obdobje od 26.2.1992 do 11.6.2002. Šele s tem je namreč podan element protipravnosti kot predpostavka odškodninske odgovornosti. Glede na to, da je bila tožba vložena 16.4.2007, odločbo MNZ pa je tožnik prejel v letu 2009, zastaralni rok še ni potekel. Pritožba se ne strinja, da je šele z Ustavno odločbo U – I– 284/94 postalo jasno, kdo je povzročitelj škode. Že z izdajo Zakona o tujcih je bilo namreč znano, kdo sprejema zakon (državni zbor), in da je odgovornost za škodo na strani RS. Da elementa protipravnosti z izbrisom še ni bilo, potrjuje tudi druga Ustavna odločba U – I – 246/2002, ki je povzročila, da je RS posameznikom začela izdajati dopolnilne odločbe. Pri tem je treba upoštevati tudi namen 26. čl. Ustave RS, ki določa odškodninsko odgovornost RS za škodo, ki jo storijo njeni organi. Gre namreč za grob poseg v človekove pravice in svoboščine tožnika, zato obravnavanega primera sodišče ne bi smelo enačiti z drugimi primeri protipravnega ravnanja državnih organov. Pritožba uveljavlja tudi procesne kršitve. V zvezi s pridobitvijo osebnega dovoljenja je namreč predlagal zaslišanje tožnika, sodišče pa je napačno zaključilo, da je takšen dokaz neprimeren. Končno pritožba napada še odločitev o stroških postopka. Meni, da sodišče toženi stranki ne bi smelo priznati 50 točk za končno poročilo stranki ter 2 x 800 točk za zadnji dve pripravljalni vlogi, saj v teh vlogah ni nobenih novih trditev, ki bi bile potrebne za odločitev.

(3) Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o stroških postopka.

(5) Predmet tožbenega zahtevka je povrnitev (premoženjske in nepremoženjske) škode zaradi izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva, zaradi katerega je izgubil stanovanje in zaposlitev, neurejen status pa mu je onemogočal pridobiti novo zaposlitev.

(6) Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik pravno podlago za uveljavljanje odškodninskega zahtevka pridobil že s trenutkom učinkovanja ustavne odločbe U - I - 284/94 z dne 4.2.1999 in se v celoti pridružuje obširnim razlogom izpodbijane sodbe (na strani 5, 6 in 7). S citirano odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da so določbe Zakona o tujcih (ZTuj), na podlagi katerih je bil opravljeni izbris iz registra stalnega prebivalstva, v nasprotju z ustavo, saj ne določajo pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po preteku roka, poleg tega je bil izbris opravljen brez kakršnega obvestila prizadetim osebam. Protipravnost ravnanja tožene stranke (kot elementu odškodninske odgovornosti), zaradi katerega tožnik uveljavlja povrnitev škode, je bila torej prvič ugotovljena že navedeno odločbo. Omenjena odločba tako vsebuje vse relevantne elemente o vprašanju protipravnosti, zato je tedaj začel teči zastaralni rok, ki se je do vložitve tožbe 16.4.2007 že iztekel. Takšno stališče je zastopano tudi v enotni sodni praksi (primerjaj zadeve II Cp 725/2008, II Cp 678/2009, II Cp 1291/2008 in II Cp 1512/2009).

(7) Nastanek tožnikove pravice do povrnitve škode v nasprotju s pritožbenim stališčem ni v ničemer vezan na izdajo dopolnilne odločbe MNZ (priloga A24), s katero je bil tožniku priznano stalno bivališče tudi za obdobje od izbrisa (26.2.1992) do dneva, ko je tožnik uspel pridobiti dovoljenje za stalno bivanje (11.6.2002). Izdaja navedene upravne odločbe je posledica druge ustavne odločbe U - I - 246/2002 z dne 3.4.2003, s katero je bilo kot protipravno ugotovljeno tudi nadaljnje ravnanje države, ki po izdaji prve ustavne odločbe z Zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (ZUSDDD) ni zagotovila pridobitve stalnega prebivališča z učinkom za nazaj. Glede na to, da tožnik zahtevka ne utemeljuje na dejstvu, da država tudi naknadno (s sprejetjem ZUSDDD) ni ustrezno uredila njihovega statusa za sporno obdobje, je pritožbeno stališče, da je bilo protipravno stanje vzpostavljeno šele z izdajo dopolnilne odločbe, zaradi česar zastaranje teče šele od tega trenutka, povsem nelogično.

(8) Pritožba si neutemeljeno prizadeva za drugačno obravnavanje tovrstnih odškodninskih zahtevkov iz razloga, ker je šlo za grob poseg v človekove pravice. Okoliščine, kot so npr. obseg nastale škode in narava kršene pravice, na začetek teka zastaranja odškodninskih zahtevkov ne vplivajo. Zastaranje namreč začne teči, ko je oškodovanec zvedel za povzročitelja in obseg škode (1. odst. 376. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, je bila tožniku ob izdaji prve ustavne odločbe z dne 4.2.1999 nastala škoda že v celoti znana, tedaj (oziroma celo že pred tem, kot priznava v pritožbi) pa je vedel tudi za storilca.

(9) Pritožbeno sodišče opozarja, da tudi če bi držalo, kar pritožba navaja glede zastaranja, tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen. Pritožba namreč povsem spregleda zaključke sodišča prve stopnje (na strani 8, 9 in 10 sodbe), da tožniku zatrjevana škoda sploh ni nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožniku je namreč delovno razmerje pri podjetju V. B. d.o.o. z dnem 19.10.1992 prenehalo zato, ker ni (pravočasno) zaprosil za osebno dovoljenje (sklep v prilogi A19). Tožnik s pridobivanjem delovnega dovoljenja, ki mu kot tujcu v RS omogoča zaposlitev, očitno ni imel težav, saj ga je (kljub neurejenemu statusu) kmalu po izgubi zaposlitve uspel pridobiti (na podlagi vloge z dne 15.11.1992). Tudi izguba stanovanja po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni posledica izbrisa iz registra. Razlog za njegovo izselitev je bila prodaja stanovanja, tožnik pa glede na to, da ni imel stanovanjske pravice niti slovenskega državljanstva (za katerega niti ni zaprosil), stanovanja ni mogel odkupiti. Takšne dejanske ugotovitve, ki jih pritožba (kljub formalnemu uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja) ne izpodbija, ne omogočajo zaključka, da je tožnikova izguba zaposlitve ter stanovanja posledica protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra stalnega prebivalstva. Ker tožnik ni uspel dokazati pravno relevantne vzročne zveze, je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo, pritožbeno zavzemanje za drugačno odločitev pa neutemeljeno.

(10) Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče (286b čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP). Tožnik šele v pritožbi prvič opozarja na to, da je sodišče v zvezi s pridobitvijo delovnega dovoljenja tožnika ni zaslišalo. Pritožbeno uveljavljanje procesne kršitve (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) že zato ne more biti uspešno.

(11) V pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo ostalih (procesnih) kršitev, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

(12) Pritožba utemeljeno graja le odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki sicer pravilno priznalo postavko končno poročilo stranki (3. točka tar. št. 39 Odvetniške tarife). Neutemeljeno pa ji je priznalo strošek sestave tretje pripravljalne vloge z dne 29.9.2009 (list. št. 50), saj bi tožena stranka lahko vse navedbe podala že v drugi pripravljalni vlogi, ter strošek za četrto pripravljalo vlogo z dne 5.10.2009 (list. št. 53), v kateri ne poda nobenih novih navedb. Ker torej ne gre za potreben strošek (155. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče priznane stroške tožene stranke znižalo za 2 x 800 točk, kar (ob upoštevanju 2% materialnih stroškov) in vrednosti točke 0,459 EUR znaša 749,08 EUR (5. točka 1. odst. 358. čl. ZPP).

(13) Pritožnik je s pritožbo uspel le glede odločitve o stroških postopka, ki so stranska terjatev in na uspeh v pravdi ne vplivajo, zato sam nosi pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. in 165. čl. ZPP).