Jedro

Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb v zvezi z verodostojnostjo (in originalnostjo) računa, gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu na podlagi 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se primerno uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Izrek

II. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 736/2010-8 z dne 18. 1. 2011 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija), št. 33124-2012/2008 z dne 5. 5. 2010, s katero je ta zavrnila revidentkin zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v tam navedeni odločbi o pravici do sredstev (1. točka izreka odločbe) in odločila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka odločbe). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določbo 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in na določbe Javnega razpisa za ukrep 323 – Ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja (v nadaljevanju Javni razpis) ter zaključuje, da je bil zahtevek za izplačilo pravilno zavrnjen, ker mu tožeča stranka ni priložila originalnega računa podjetja A., d. o. o., št. 31/09 z dne 3. 12. 2009, temveč račun istega podjetja z isto številko z dne 8. 5. 2009. V zvezi s tem pojasnjuje, zakaj šteje za originalen račun z dne 3. 12. 2009. 3. Revidentka vlaga revizijo iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Dovoljenost revizije utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje, da je datum računa 8. 5. 2009 pravilen, saj ji ga je za opravljene storitve izdal dobavitelj A., d. o. o., zaradi določenih ovir pa je sledil končni obračun po dokončni izvedbi del z datumom 3. 12. 2009. Račun z dne 8. 5. 2009, ki se od računa z dne 3. 12. 2009 razlikuje samo po datumu, je verodostojna listina, saj so bila dela dejansko opravljena, opravila pa jih je družba, ki je izdala račun, o čemer lahko izpovedo predlagane priče (in sodni cenilec). Verodostojnost knjigovodske listine se tako za knjigovodske, kot davčne in druge namene presoja v skladu z določbo drugega odstavka točke 21.12 Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS). Kakršnekoli insinuacije v zvezi s funkcijo revidentke v družbi A., d. o. o., revidentka zavrača kot povsem neutemeljene. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje oziroma spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je v postopku administrativne kontrole pri DURS, Davčnemu uradu Ljubljana preverila verodostojnost računa 31/09 z dne 8. 5. 2009 in tako ugotovila, da je podjetje A., d. o. o., DURS dne 17. 3. 2010 dostavilo račun 31/09 z dne 3. 12. 2009, ki se razen v datumu v celoti ujema z računom z dne 8. 5. 2009. Revidentka je po pozivu pojasnila, da so imeli težave ob poskusnem zagonu mlinskega mehanizma, zaradi reklamacije in lomov pa je sledil končni obračun 3. 12. 2009. Tožena stranka poudarja, da je bil račun z dne 8. 5. 2009 plačan s 16 delnimi plačili od 5. 6. 2009 do 12. 11. 2009, torej pred končnim obračunom z dne 3. 12. 2009. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 91.685,50 EUR in torej presega 20.000,00 EUR, zato je ta pogoj izpolnjen.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je revidentka, ki so ji bila predhodno odobrena nepovratna sredstva Programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (Ukrep Ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja), v višini do 91.685,50 EUR, zahtevku za izplačilo teh sredstev med drugim priložila račun družbe A., d. o. o., št. 31/09 z dne 8. 5. 2009, ki je bil plačan s 16 delnimi plačili v obdobju od 5. 6. 2009 do 12. 11. 2009. Zahtevek za izplačilo je bil zavrnjen, ker revidentka ni priložila originalnega računa. Upravni organ je namreč ob ogledu na kraju samem ugotovil, da naložba ni v celoti zaključena in da je prišlo do določenih odstopanj glede na izdan in plačan račun, št. 31/09 z dne 8. 5. 2009, ob administrativni kontroli pa je ugotovil, da je družba A., d. o. o., katere edina ustanoviteljica in zakonita zastopnica je revidentka, DURS zaradi obračuna DDV posredovala račun z isto številko in z isto vsebino, vendar z datumom 3. 12. 2009. Revidentka je v zvezi s tem pojasnjevala, da je zaradi težav (lomi mehanizma ob zagonu in reklamacije) šele po dokončni izvedbi del sledil končni obračun in račun z dne 3. 12. 2009. 9. ZKme-1 v prvem odstavku 56. člena določa, da (po izdaji odločbe o pravici do sredstev) za izplačilo sredstev stranke vlagajo zahtevke. Če je zahtevek v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, ga organ zavrne (četrti odstavek 56. člena ZKme-1). Prav tako Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba) v XVII. poglavju (Vloga in postopek za pridobitev sredstev za ukrepe 1. in 3. osi) v tretjem odstavku 86. člena določa, da za izplačilo sredstev upravičenci vlagajo zahtevke na Agencijo, ki sredstva izplača (na transakcijski račun upravičenca) po opravljeni administrativni kontroli in nadzoru iz 114. člena Uredbe. V četrtem odstavku VII. poglavja Javnega razpisa (Finančni pogoji dodeljevanja sredstev) pa je določeno, da se sredstva izplačajo na podlagi zahtevka, ki mu mora upravičenec priložiti originalne račune z originalnimi dokazili o njihovem plačilu in končno gradbeno situacijo, potrjeno s strani pooblaščenega nadzornega organa in upravičenca (v primeru večjih gradbenih del) ter poročilo o opravljenem delu, podpisano s strani upravičenca. Iz določbe 21.1. SRS izhaja, da morajo knjigovodske listine izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno, drugi odstavek 21.12. SRS pa med drugim določa, da so knjigovodske listine verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov.

10. Po presoji revizijskega sodišča je utemeljen revizijski ugovor, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb v zvezi z verodostojnostjo (in originalnostjo) računa družbe A., d. o. o., št. 31/09 z dne 8. 5. 2009, plačanega z več delnimi plačili v obdobju od 5. 6. 2009 do 12. 11. 2009, torej po njegovi izstavitvi (in pred izstavitvijo računa z dne 3. 12. 2009). Ni se opredelilo do trditev, da je ta račun z dne 8. 5. 2009 verodostojen (in originalen), saj so bila zaračunana dela tudi opravljena in jih je opravila družba, ki je račun izdala. Svojo odločitev, da je verodostojen (in originalen) račun A., d. o. o., z dne 3. 12. 2009, ki pa zahtevku za izplačilo ni bil priložen, zato je bil revidentkin zahtevek glede na zahteve iz razpisa in odločbe zavrnjen, je sodišče prve stopnje sprejelo le upoštevajoč pravila, ki vežejo izdajatelja računa v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti, v konkretnem primeru je to predložitev računa DURS zaradi obračuna DDV, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča za presojo verodostojnosti računa, ob odsotnosti opredelitve do drugih spornih vprašanj, ne zadošča, zato izpodbijane sodbe v tem obsegu ni mogoče preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu na podlagi 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se primerno uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1. 11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

12. Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.