Jedro

Na osnovi izvedenkinega izvida je mogoče ugotoviti vzročno zvezo med tožnikovo alkoholiziranostjo in njegovo vožnjo, zaradi katere je prišlo do nesreče. Zadošča ugotovitev spremenjenih sposobnosti, načinov reagiranja, ki se pokažejo pri določeni stopnji alkoholiziranosti, v primerljivih primerih. Vožnja v alkoholiziranem stanju, kakršno je bilo pri tožniku ugotovljeno, znatno povečuje verjetnost nesreče, do kakršne je prišlo. Ugotovljeni vplivi na fizične in psihične sposobnosti voznika so pri ugotovljeni alkoholiziranosti tako intenzivni, da ni dvoma v pravilnost zaključka o vzročni zvezi med tožnikovo alkoholiziranostjo in nesrečo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so psihofizične sposobnosti odvisne od številnih okoliščin in da identičnih v času testiranja ni mogoče vzpostaviti. S primerljivim konzumiranjem alkohola in vožnjo po poligonu ne bi bilo mogoče vzpostaviti okoliščin, identičnih tistim, ki so obstajale v času prometne nesreče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 27.933,50 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki.

2. V pravočasno vloženi pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Očitek bistvene kršitve pravil postopka utemeljuje z razlogom, da niso bili izvedeni dokazi, ki bi tožeči stranki omogočili dokazati, da alkohol ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. Ni bilo omogočeno dokazovanje z izvedencem, ki bi preizkusil tožnikove vozne sposobnosti; s primerjavo njegovih sposobnosti v stanju nealkoholiziranosti in pod enakim vplivom alkohola, kot ga je imel v krvi v času nesreče. Tudi predlogu za preveritev vpliva alkohola na tožnikove sposobnosti ni bilo ugodeno. Izvedba teh dokazov je bistvena za ugotovitev vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastankom nesreče. Z vnaprejšnjo dokazno oceno je sodišče tožniku onemogočilo dokazovanje utemeljenosti zahtevka. Sklicuje se na ustavno pravico do kontradiktornega postopka, ki jo zagotavlja 22. čl. Ustave RS. Z odločbo Up-219/15 je Ustavno sodišče utemeljilo, da se ta pravica nanaša tudi na dokazni postopek. Med upravičene razloge za zavrnitev dokaznega predloga ne sodi ugotovitev nasprotnega dejstva na podlagi drugih dokazov. Tudi v takem primeru gre za vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožniku ni bilo omogočeno dokazati, da alkohol ni bil vzrok nesreče. Mnenje izvedenke toksikologinje dr. K. je splošno in abstraktno, brez upoštevanja konkretnih okoliščin. Izvedenka je navajala vpliv alkohola na voznike, ni pa tega aplicirala na tožnika in na konkretne okoliščine prometne nesreče. Golo ugibanje je, kakšne so tožnikove psihofizične sposobnosti v primeru zaužitega alkohola. Zaradi izkušenj in velikega števila prevoženih kilometrov so tožnikove psihofizične sposobnosti drugačne od sposobnosti drugih voznikov. Za napačno označuje ugotovitev, naj bi imel tožnik v času nesreče 1.1 g/kg alkohola v krvi. Tožena stranka ni zatrjevala vsebnosti 0,51 mg/l. Izvedenka je navedla, da je bil preizkus z etilometrom opravljen eno uro in 20,5 minut po nesreči. Upoštevana bi morala biti vrednost 0,47 mg/l izdihanega zraka, ki je bila izmerjena ob 15.58 uri, torej eno uro po nesreči. Z uporabo faktorja to pomeni vsebnost alkohola v času preizkusa na PPP Ljubljana 0.987 g/kg in ne 1,07 g/kg. Ni osnove za izvedenkino sklepanje, da je stopnja alkohola v času od nesreče do meritve padala. Procesa resorpcije in eliminacije potekata vzporedno. Katera je prevladala, je odvisno predvsem od tega, kdaj je tožnik nazadnje zaužil alkohol. To ni razčiščeno, saj izvedenka razgovora s tožnikom ni opravila. Izhajala je iz predpostavke, da je pri tožniku krivulja alkohola že dosegla najvišjo stopnjo in je že prevladala faza eliminacije; posledično je za čas nesreče ugotovljeno stopnjo alkohola v krvi še povečala. Ravnala je nepravilno, ker nobena od strank ni zatrjevala, da je imel tožnik v času nesreče več kot 0,49 mg/l alkohola oz. več kot 0,47 mg/l, kar je med strankama nesporno. Ker je sodišče vezano na med strankama nesporna dejstva, bi moralo biti upoštevano, da je imel tožnik v času nesreče v krvi 0,47 mg/l oz. 0,987 g/kg alkohola. Ta podatek je pomemben, ker je izvedenka mnenje o nesposobnosti za vožnjo utemeljevala s stopnjo alkohola 1,1 g/kg. Taka alkoholiziranost ne more pomeniti absolutne nesposobnosti za vožnjo, saj je v več državah (Združeno kraljestvo, Malta, Lihtenštajn) dovoljena stopnja alkohola v krvi 0,8 g/l. To je zelo blizu stopnji, ki ji izvedenka pripisuje absolutno nesposobnost vožnje. Če bi bili ljudje v primeru, ko imajo v krvi 0,8 g/l alkohola tako pijani, da bi bila njihova udeležba v prometu nedopustna, te države ne bi imele takó določene meje. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca Ž. izhaja, da alkohol ni v vzročni zvezi z nesrečo. Do nesreče je prišlo na suhem vozišču, ob dobri vidljivosti in preglednosti vsaj 200 m; tožnik je vozil s prilagojeno hitrostjo 115 km/h. Po izvedenčevem mnenju sta okolica in vozilo omogočala, da bi tožnik s svojim vozilom ostal na svojem prometnem pasu. To kaže, da alkohol ni vzrok nesreče, saj izvedenka K. kot vplive alkohola na vožnjo navaja: ocenjevanje oddaljenosti in hitrosti predmetov v gibanju, ugotavljanje prostorske pozicije, zoženje vidnega polja, težave pri fiksiranju predmetov, sposobnost sprejemanja optičnih dražljajev, posvečanje večje pozornosti osnovnemu opravilu, kar naj bi vodilo v drzno in tvegano vožnjo. Upoštevajoč ugotovitve Ž. lahko sklepamo, da zmanjšana pozornost, zmanjšana sposobnost koncentracije, dojemanja večjega števila dražljajev, podaljšanje reakcijskega časa, število odločitev v predvidljivi situaciji niso mogle botrovati nesreči. Do nesreče ni prišlo zaradi nenadnega zunanjega vzroka, na katerega bi moral tožnik reagirati. Nemogoče pa je, da bi tožniku pozornost tako padla, da v ugotovljenih okoliščinah ne bi zaznal vozila na desnem pasu. Več kot očitno je vzrok nesreče drugje. Zato bi sodišče moralo ugotoviti, kako na tožnika vpliva alkohol v razmerah, podobnih ugotovljenim. Zunanja okoliščina, na katero bi tožnik nepravilno reagiral, ni obstajala. Ni mogoče, da tožnik vozila ne bi videl. Zato tudi zmanjšana koncentracija ne more biti vzrok nesreče. Enako velja za zmanjšano sposobnost dojemanja, saj izrednih dražljajev ni bilo. Tudi reakcijski čas ni vzrok nesreče, saj situacija ni bila nepredvidena. Nasprotuje stališču, da bi bil naknaden preizkus neprimeren in da ne bi dal verodostojnega rezultata. Vpliv alkohola na tožnika bi bilo mogoče preveriti tudi brez izvedbe vožnje pod vplivom alkohola. Izvedenka bi lahko preverila in bi morala preveriti konkreten vpliv alkohola na tožnikove sposobnosti. Tožeča stranka je preizkus predlagala, vendar ji sodišče ni sledilo. Zaradi tega je odločitev neobrazložena in sodba nima razlogov. Domnevo, da je nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola, je mogoče izpodbijati. Zato je treba izvesti dokaze, sodba pa je glede tožnikovih sposobnosti v času nesreče čisto ugibanje. Tožena stranka je vzrok nesreče najprej pripisovala preveliki hitrosti in se je šele v peti vlogi začela sklicevati na alkohol. Tako se izkaže, da je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih tožena stranka ni pravočasno navajala. Tožeča stranka ni pojasnila, zakaj je po prvem naroku spremenila svoje navedbe. Opozarja, da je tožnik z navedbo o izredno slabem vidu navajal tudi drug možen vzrok nesreče. Izvedenka oftalmologinja je navedla, da leta 2017 ostrina vida tožencu zaradi sive mrene še ni upadla. Na zaslišanju je podala drugačno mnenje, kot ga povzema sodišče. Ustno je podala mnenje, da je pisno mnenje zgolj sklepanje, ki izhaja iz predpostavke, da je šel tožnik prvič na pregled vida šele leta 2019. Povedala je, da tožnikova izpoved spremeni njeno sklepanje, ki temelji na enem izvidu. Od leta 2017 do 2019 je bil tožnik večkrat pregledan pri optiku ali zdravniku, kar pomeni, da je jeseni 2017 že imel težave z vidom. Te težave so očitno vzrok nesreče. Izvedenka je potrdila, da leta 2019 tožnik ni imel dovolj vida za vožnjo avtomobila. Upoštevajoč preglede je bil tudi leta 2017 vid okrnjen do te mere, da se je tožnik vpletel v prometno nesrečo. Tožnik je operacijo sive mrene opravil leta 2021, vendar je njegov vid še vedno slab, kar pomeni, da siva mrena očitno ni bila vzrok njegovega slabega vida. Da operacija ne bi uspela, je malo verjetno. V pritožbenem postopku predložene izvide je treba upoštevati, ker jih je tožnik pridobil šele po zaključku glavne obravnave. Izvedenka oftalmologinja je namreč navedla, da se bo vprašanje, ali je za slab vid kriva siva mrena, razjasnilo po operaciji. Pravilna odločitev bo lahko sprejeta šele po tem, ko bo oftalmologinja dopolnila svoje mnenje in bo sodišče izvedlo dokaz s preizkusom tožnikovih voznih sposobnosti. Tožnik je prepričan, da je do nesreče prišlo, ker je zaradi slabega vida spregledal vozilo na desnem pasu in spregledal, da se njegovo vozilo pomika na desni pas.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na osnovi zavarovanja avtomobilskega kaska tožnik zahteva povrnitev škode, nastale na njegovem vozilu v prometni nesreči dne 28.9.2017. Tožena stranka (zavarovalnica) plačilo odškodnine odklanja s sklicevanjem na tožnikovo izgubo zavarovalnih pravic zaradi vožnje pod vplivom alkohola (4. točka prvega odstavka 7. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-17). Tožnik uveljavlja, da zavarovalnih pravic ni izgubil, ker nastala škoda ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo (1. točka drugega odstavka 7. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-17).

5. Nesporno je, da je tožnik pred nesrečo užival alkohol in v času nezgode imel v telesu več alkohola, kot je z Zakonom o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) dopustno za vožnjo motornega vozila. Nesreča se je zgodila 28. 9. 2017 ob 14.45 uri. Ob 15.17 uri je z elektronskim indikatorjem Dräger 6810 izvršen preizkus alkoholiziranosti pokazal 0,54 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Ob 16.05.26 je z etilometrom znamke Lion Intoxilyzer 8000 ugotovljena količina alkohola znašala 0,51 mg/l. Pritožnik v pritožbi navaja, da je priznal izmerjeno vrednost 0,47 mg/l izdihanega zraka, kar ni točno. S podpisom zapisnikov o preizkusu alkoholiziranosti (listini B13 in B14) je soglašal z ugotovljenima vrednostima 0,54 mg/l in 0,51 mg/l. Z etilometrom ugotovljena vrednost 0,51 mg/l je v poročilu policije Slovenskemu zavarovalnem združenju (listina B1) – zaradi možnega odstopanja naprave – v korist tožnika opredeljena kot alkoholiziranost s stopnjo 0,47 mg/l. Z elektronskim indikatorjem ugotovljena vrednost 0,54 mg/l je v poročilu policije – zaradi možnega odstopanja naprave – v korist tožnika opredeljena kot alkoholiziranost s stopnjo 0,49 mg/l. V tem pravdnem postopku (vloga z dne 21. 11. 2018) je tožnik potrjeval stopnjo alkoholiziranosti 0,47 mg/l. 6. Tožnikovo alkoholiziranost v času prometne nesreče in njen vpliv na tožnikove fizične in psihofizične sposobnosti je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo dr. K., univ. dipl. kem. Izvedenka je izhajala iz v merilnih zapisnikih ugotovljenih vrednosti. Za merodajno je štela z etilometrom, ob 16.05.26 ugotovljeno vrednost 0,51 mg/l. Pojasnila je, da v kazenskih postopkih policisti – v dobro preizkušanca – uporabijo izmerjeno vrednost, znižano za možno napako meritev. V pravdnem postopku pa bi to – upoštevanje napake samó v eno smer – pomenilo favoriziranje ene stranke. Ker netočnost meritev lahko prispeva tako k nižjemu kot višjemu rezultatu, je pri podajanju mnenja izhajala iz vrednosti 0,51 g/l, ki jo je pokazal etilometer. Pritožbeno sodišče s takim pristopom, ki je v pravdnem postopku uveljavljen, soglaša. 7. Vsebnost alkohola v krvi je izvedenka ugotovila s pomočjo faktorja. Ker je razmerje med koncentracijo alkohola v krvi in koncentracijo v izdihanem zraku različno od človeka do človeka, je v večini primerov primerno uporabiti faktorje med 2300 in 2400. Tudi glede tega izračuna je izvedenka pojasnila, da se v postopkih o prekrških, v korist obdolženca, običajno upošteva faktor 2100. Upoštevajoč ta faktor je pri tožniku ugotovila stopnjo alkohola 1,07 g alkohola na kg teže krvi. V primeru uporabe faktorja 2.300, bi ugotovljena vrednost znašala 1,22 g/kg.

8. Relevanten je podatek o tožnikovi alkoholiziranosti v času nesreče. Ker je bila meritev z etilometrom izvedena eno uro in 20,5 minut po nesreči, je izvedenka upoštevala eliminacijo v višini 0,20 g/kg na uro in ugotovila vsebnost alkohola v času nesreče: 1,3 g/kg (upoštevajoč faktor 2100) in 1,4 g/kg (upoštevajoč faktor 2300). Na osnovi tega izračuna je ocenila in pri ocenjevanju tožnikovih psihofizičnih sposobnosti upoštevala, da je bila koncentracija alkohola v tožnikovi krvi v času prometne nesreče med 1,1 g/kg in 1,5 g/kg. Na osnovi te ugotovitve je prikazala, kako taka alkoholiziranost vpliva na fizične in psihične sposobnosti voznika v okoliščinah, izhajajočih iz podatkov spisa.

9. Pritožbena trditev, da je tožena stranka zatrjevala nižjo alkoholiziranost od ugotovljene, ni utemeljena. Tožena stranka se je sklicevala na rezultate meritev, ki jih je izvedenka uporabila za izhodišče svoje raziskave. V nasprotju s spisovnimi podatki je pritožbena trditev o nespornosti trditve, da je pri tožniku vsebnost alkohola v času nesreče znašala 0,47 mg/l oz. 0,987 g/kg . V nasprotju s spisovnimi podatki je pritožbena trditev, da se je tožena stranka na alkohol začela sklicevati šele v peti vlogi; že v odgovoru na tožbo je uveljavljala izgubo zavarovalnih pravic zaradi alkoholiziranosti.

10. Pritožnik izpostavlja, da bi znašala – z upoštevanjem vrednosti 0,47 mg/l in z uporabo zanj bolj ugodnega faktorja 2100 – vsebnost alkohola ob 15.05 le 0.987 g/kg in ne 1,07 g/kg, kot je ugotovila izvedenka. Pri tem povsem zanemari okoliščine, s katerimi je izvedenka pojasnila razloge za uporabo faktorjev pri preračunu (izdihan zrak/kri), kot tudi ostale, za izračun pomembne okoliščine. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da mora biti ugotavljanje alkoholiziranosti izvršeno enakopravno za obe pravdni stranki. Izvedenka pa je – tako pri uporabi faktorja kot pri preračunavanju alkoholiziranosti na čas nesreče – to upoštevala. Pojasnila pa tudi, da bi z upoštevanjem vrednosti, znižane za napako (0,47 mg/l) in faktorja 2100 ter najnižjo eliminacijo 0,10 g/kg/h, koncentracija v alkohola v krvi znašala okrog 1,1 g/kg. Pritožnik, ki se sklicuje na koncentracijo 0,987 g/kg, ne upošteva eliminacije.

11. Svojega stališča, da procesa eliminacije in resorpcije potekata vzporedno, pritožnik ne pojasni, zato ga ni mogoče preizkusiti. Iz pritožbene trditve o izvedenkinem predvidevanju, da je pri tožniku krivulja že dosegla najvišjo stopnjo in je prevladala faza eliminacije, je sklepati, da se pritožnik sklicuje na pravila pri ugotavljanju alkoholiziranosti s pomočjo analize odvzete krvi. Ker je potreben določen čas, da zaužiti alkohol pride v kri, je pri analizi krvi pomemben podatek, koliko časa pred odvzemom je preiskovanec konzumiral alkohol; v kateri fazi – naraščanja ali padanja vsebnosti alkohola v krvi – je bil vzorec krvi odvzet. Pri tožniku pa alkoholiziranost ni bila ugotavljana z analizo krvi, ampak po izdihanem zraku, v katerem koncentracija etanola konstantno pada oz. se razgradi (0,10 do 0,20 g/kg/uro, odvisno od metabolizma).

12. Stopnja alkohola, na katero je v drugih državah vezana prepoved upravljanja vozil – zaradi različnega načina življenja in različnih življenjskih razmer – ni bistvena. Tožnikovo alkoholiziranost je smiselno preverjati kvečemu z v Republiki Sloveniji predpisano omejitvijo pri upravljanju motornega vozila: 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kaže znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu1. To stopnjo alkoholiziranosti je tožnik v času nesreče znatno presegel. 13. Izvedenka K. je podala mnenje, kako je alkohol, v količini, ki je bila ugotovljena, lahko vplival na tožnikovo psihofizično stanje v času nesreče. Izhajala je iz sprememb, motenj, ki se pojavijo pri tej stopnji alkoholiziranosti; upoštevala je, da je jakost učinkov povezana tudi s psihofizičnim stanjem voznika. Pritožnik opozarja na ugotovitve izvedenca cestno prometne stroke o suhem, normalno prevoznem vozišču, dobri vidljivosti, preglednosti, tožnikovi prilagojeni hitrosti 115 km/h. Zaključuje, da razmere na cesti in hitrost vožnje ne morejo biti vzrok oz. povod za nesrečo. Pritožbeno sodišče s tem soglaša, ne pa tudi z nadaljnjim pritožbenim sklepanjem: da v takih okoliščinah tožniku pozornost oz. koncentracija ni mogla pasti do te mere, da ne bi videl vozila pred seboj oz. ob sebi. Ravno s tožnikovo alkoholiziranostjo je – glede na dobre vozne razmere in potek dogodka2 – mogoče razložiti, da je do nesreče sploh prišlo. Vozne razmere očitno niso bile vzrok oz. povod za tožnikovo vožnjo izven njegovega voznega pasu. Tudi tožnikov vid ne, saj je izvedenka oftalmologinja ugotovila, da v času škodnega dogodka ostrina vida pri tožniku zaradi sive mrene še ni izrazito upadla3. To se sklada z dejstvom, da se je na slab vid tožnik začel sklicevati šele na zaključku tega pravdnega postopka (decembra 2019), ko mu je bila diagnosticirana siva mrena. Glede na dolgoleten vozniški staž, bogate izkušnje (400 dirk, 26. naslovov državnega prvaka ter 100 zmag v različnih tekmovanjih na gorskih in cestnohitrostnih dirkah, na reliju, vzdržljivostnih dirkah ..) in več milijonov prevoženih kilometrov bi bil tožnik na slab vid nedvomno pozoren in bi spremembo – poslabšanje vida – zaznal. Slabšanje vida s starostjo (tožnik je bil rojen leta 1944) ni nepričakovana sprememba. Pritožbena navedba, da je bil tožnik od leta 2017 do 2019 večkrat na pregledu zaradi slabega vida, je v direktnem nasprotju s trditvijo v vlogi z dne 24. 1. 2020: da je bil tožnik vse do konca lanskega leta prepričan, da z njegovim vidom ni nič narobe (vsaj do te mere, da bi bilo potrebno obiskati zdravnika). Izvedenka oftalmologinja je izhajala iz te trditve in podala mnenje, da je tožnik, ko je poslabšano ostrino vida zaznal, odšel na pregled k oftalmologu (november 2019) in torej septembra 2017 takega poslabšanja vida še ni bilo. Neutemeljen je očitek napačnega prenosa vsebine njenega mnenja v sodbo. Tožnikovo sklicevanje na slab vid je neuspešen poizkus iskanja vzroka tožnikove vožnje izven voznega pasu. Sicer pa bi se moral tožnik sam izločiti iz prometa, če bi bil njegov vid takó slab, da vozila ne bi mogel varno upravljati.

14. Mnenje izvedenke K. pritožnik označuje za splošno in abstraktno. Meni, da je izvedenka ugotavljala le okrnjene sposobnosti človeka pri določeni stopnji alkoholiziranosti, morala pa bi ugotoviti vpliv alkohola na tožnika. Metode, s katero naj bi to storila, ne navaja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na osnovi izvedenkinega izvida mogoče ugotoviti vzročno zvezo med tožnikovo alkoholiziranostjo in njegovo vožnjo, zaradi katere je prišlo do nesreče. Zadošča ugotovitev spremenjenih sposobnosti, načinov reagiranja, ki se pokažejo pri določeni stopnji alkoholiziranosti, v primerljivih primerih. Vožnja v alkoholiziranem stanju, kakršno je bilo pri tožniku ugotovljeno, znatno povečuje verjetnost nesreče, do kakršne je prišlo. Ugotovljeni vplivi na fizične in psihične sposobnosti voznika so pri ugotovljeni alkoholiziranosti tako intenzivni, da ni dvoma v pravilnost zaključka o vzročni zvezi med tožnikovo alkoholiziranostjo in nesrečo. Negativnih fizioloških vplivov in negativnih vplivov na kognitivne sposobnosti tožnik ni mogel kompenzirati z izkušenostjo in treniranostjo. Razmere na cesti niso bile vzrok ali povod za nesrečo. Tudi nobene druge okoliščine, s katero bi bilo mogoče ugotoviti tožnikovo neracionalno dejanje, niso bile ugotovljene. V nasprotju s pritožnikom zato pritožbeno sodišče zaključke sodišča prve stopnje ocenjuje za logične, življenjske in razumljivo utemeljene, dokazno oceno pa za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo.

15. Pritožnik rezultat dokaznega postopka graja tudi z argumentom, da mu dokazovanje – da vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in nesrečo ni – ni bilo omogočeno, ker je bil zavrnjen njegov dokazni predlog z izvedencem, izvedenci, ki bi njegove vozne sposobnosti preizkusili v okoliščinah: vožnje v stanju, ko ne bi bil pod vplivom alkohola in v stanju pod enakim vplivom alkohola, kot je bila ugotovljena za čas prometne nesreče. Prit0žbeno sodišče sprejema izvedenkino mnenje, da so psihofizične sposobnosti odvisne od številnih okoliščin in da identičnih v času testiranja ni mogoče vzpostaviti. S primerljivim konzumiranjem alkohola in vožnjo po poligonu ne bi bilo mogoče vzpostaviti okoliščin, identičnih tistim, ki so obstajale v času prometne nesreče. Že vzpostavljanje identičnega psihofizičnega stanja je vprašljivo, saj nanj ne vpliva zgolj stopnja alkoholiziranosti. Razen tega simulacija nesreče na poligonu ne bi bila nepredvidljiv dogodek, kakršen je obravnavana nesreča. Pritožbeno sodišče soglaša, da bi bilo neetično tožnika izpostavljati velikemu tveganju, ki obstaja v primeru vožnje pri ugotovljeni stopnji alkoholiziranosti.

16. Pritožbi priloženi dokazi se tičejo marca 2021 izvedene operacije sive mrene: listina z dne 23.3.2021 vsebuje navodila za terapijo po očesni operaciji; listina z dne 2.4.2021 je izvid kontrolnega pregleda; listina z dne 8.4.2021 je izvid pregleda zaradi ugotovitve dioptrije. Izvedenka oftalmologinja je od rezultatov operacije pričakovala razjasnitev vzroka, zaradi katerega je pri tožniku prišlo do poslabšanja vida (ustno podajanje mnenja – peta stran zapisnika prepisa zvočnega zapisa naroka z dne 1.3.2021). Menila je, da bo po operaciji ugotovljiv vzrok poslabšanja vida: ali je do poslabšanja vida prišlo samó zaradi sive mrene. Ni pa menila, da bi rezultati operacije lahko vplivali na njen izvid; odgovorov na zastavljena vprašanja ni povezovala z rezultati operacije. Kljub pričakovani operaciji je podala nedvoumno mnenje, da je šel tožnik na pregled vida takoj, ko je do poslabšanja vida prišlo, to je novembra 2019; pred tem pa je dobro videl. Tudi pritožnik ni pojasnil, kako naj bi pritožbi predložene listine izkazovale njegov vid v času nesreče. Upoštevajoč vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da novo predloženi dokazi na rezultat dokazne ocene ne vplivajo.

17. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

1 105. čl. Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) za določene voznike predpisuje, da pri vožnji sploh ne smejo imeti alkohola v organizmu. 2 Tožnik je s prednjim desnim delom svojega vozila trčil v zadnji del po vzporednem voznem pasu vozečega vozila 3 Na vid pa znatno vpliva alkoholiziranost. Pri ugotovljeni stopnji alkoholiziranosti je ostrina vida manjša, vidno polje zoženo, motnje vida se kažejo v obliki težav pri ocenjevanju oddaljenosti predmetov in hitrosti predmetov v gibanju, ugotavljanju svoje prostorske pozicije.