Jedro

Povzročitelj zmote je odškodninsko odgovoren za povzročeno škodo.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu (tč. 2 izreka) sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se posredniško posojilna pogodba sklenjena dne 31.12.1994 med tožnikom J. S. in toženo stranko C. d.o.o., N. o. ..., C. razveljavi z dnem 1.2.1995. Odločilo je, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 4,730.649,00 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvi del sodbe je podan na podlagi pripoznave, drugi del sodbe pa je sodišče prve stopnje sprejelo po tistem, ko je ugotovilo, da tudi drugotoženec poleg prvotožene stranke odgovarja odškodninsko zato, ker je tožeča stranka sklenila pravni posel s prvotoženo stranko v prevari. Ugotovilo je, da je prevaro dejansko povzročil drugotoženec V. K.. Zato je ugotovilo, da je njegova odgovornost odškodninska na podlagi določbe II. odst. 65. čl. ZOR. Odločilo je še o pravdnih stroških.

Z izpodbijanim sklepom pa je ugotovilo, da drugotoženec ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper tč. 2 sodbe P 688/95 z dne 7.1.2003 je podal pritožbo samo drugotoženi V. K. po svojem pooblaščencu. Uveljavljal je pritožbeni razlog smiselno zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navedel, da je bila pogodba sklenjena med družbo C. d.o.o. in J. S. in da je slednji izročil denar pravni osebi, torej družbi C.d.o.o. in bi lahko tožeča stranka zahtevala vrnitev le od drugo pogodbene stranke, kateri je denar izročila. Tožnik, kot izhaja iz njegove izpovedi ob dnevu podpisa pogodbe denarja ni izročil temveč je denar izročil prej ob sestavi prejšnjih pogodb saj sta družbi C. d.o.o. in tožnik sodelovala že dalj časa to je približno dve leti in pol. Vse pogodbe je tožnik podpisal na sedežu podjetja. Zaradi vsega navedenega ne more tožnik na podlagi navedene pogodbe od drugotožene stranke V. K. zahtevati vračilo tistega, kar je izročil tretji osebi, to je družbi C. d.o.o. Prav tako je malo verjetno, da bi tožnik ob podpisu izpodbijane pogodbe spraševal o likvidnostnem stanju družbe C. d.o.o. V. K. je imel namen namesto nepremičnine, katera je bila predmet pogodbe, jamčiti z drugo nepremičnino, katero naj bi kupil. To pa mu je bilo preprečeno. Po mnenju pritožbe je da podjetja pri sklepanju poslov proti pogodbeni stranki ne razlagajo svoje likvidnostne težave in da direktorji podjetij oz. njihovi lastniki pri razveljavitvi poslov ne odgovarjajo za obveznosti podjetja. Predlagal je, da sodišče pritožbi ugodi.

Drugotoženec je podal pritožbo tudi zoper sklep s katerim sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Po mnenju pritožnika drugotožena stranka živi v tujini, tako da nima v R. S. nobenega premoženja in ne ustvarja nobenega dohodka, je nezaposlen, občasno dela in se ukvarja s priložnostnimi deli, zato da lahko sploh preživi. Živi iz meseca v mesec. Drugotoženec se je tudi znašel v velikih finančnih težavah. Zato drugotoženec predlaga naj ga sodišče pozove katera dokazila naj predloži, da mu bo verjelo, da plačila sodnih taks ne zmore brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Toženec na Zavodu za zaposlovanje ni prijavljen, saj nima nobene pravice iz naslova brezposelnih. Sodišče bo zato moralo v novem postopku ponovno oceniti premoženjsko stanje drugotožene stranke in upoštevati resnična dejstva, ki jih drugotožena stranka ponovno navaja.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. čl. ZPP ni podan. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oz. če ga ni ugotovilo. Po zaključku sodišča druge stopnje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna razmerja na podlagi katerih je lahko odločilo, da tudi drugotoženec odškodninsko odgovarja za to, ker je tožnik sklenil pogodbo katero je sodišče prve stopnje razveljavilo, v prevari. Sodišče prve stopnje je namreč kar se s pritožbo sedaj ne izpodbija ugotovilo, da je tožnik s prvotoženo stranko sklenil pogodbo v prevari in je zato ob uporabi določbe I. odst. 65. čl. ZOR odločilo, da se sklenjena pogodba med tožnikom in toženo stranko C. d.o.o. sklenjena sicer dne 31.12.1994 z dnem 1.2.1995 razveljavi. Sodišče je pri razveljavitvi uporabilo tudi določbo čl. 128 ZOR. Sodišče pa je nato tudi uporabilo pravni stavek po katerem je odločilo, da če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo lahko napeljala k sklenitvi pogodbe lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat kadar zmota ni bistvena. Stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, pa ima pravico zahtevati povrnitev pretrpljene škode. Sodišče prve stopnje je nato ugotavljalo pravno relevantna dejstva v zvezi s tem ali je V. K. kot drugotoženec tožnika prevaral. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sklenil posredniško posojilno pogodbo z dne 31.12.1994 ne le za družbo C. ampak tudi z V. K. osebno saj mu je le-ta jamčil na tožnikovo zahtevo tudi s hipoteko na nepremičnino toženca. Tožnik je mislil da bo takšna hipotekarna garancija dovolj veliko jamstvo za znesek katerega je bila sklenjena pogodba. Toženec mu je tudi izročil barirani ček in jamčil mu je za hipoteko na njegove lastne tudi druge nepremičnine. Sodišče je ugotovilo, da predmetne pogodbe tožnik ne bi sklenil, če ne bi bilo hipotekarnega jamstva s strani V. K.. Sodišče je nato ugotovilo, da je bil drugotoženec v času sklepanja pogodbe edini družbenik podjetja in da je bil tudi njegov direktor. Glede na to,da je bil toženec ob podpisu pogodbe edini družbenik in direktor družbe in ob dejstvu, da je toženec sam izpovedal, da je takrat že vedel za določen primanjkljaj v družbi, da je takrat že vedel, da sta mu mama in sestra zagrozili s tožbo in da je tri dni po podpisu posredniško posojilne pogodbe sklenil darilno pogodbo v zvezi z nepremičnino s katero je hipotekarno jamčil, vendar pa je vse to tožeči stranki ob podpisu posredniško posojilne pogodbe zamolčal, je sodišče prve stopnje štelo, da je s tem svojim ravnanjem povzročil zmoto pri tožeči stranki, kar je pri tožniku, ki za vse te okoliščine ni vedel in ni mogel vedeti povzročilo, da je podpisal pogodbo in verjeti je tožniku, da v kolikor mu bi bilo prezentirano, da je v družbi določen primanjkljaj in pa tudi, da bo nepremičnina s katero hipotekarno jamči drugi toženec le tri po podpisu pogodbe odtujena, sporne pogodbe ne bi podpisal. Sodišče je zaključilo, da je bil tožnik pri sklenitvi predmetne pogodbe po drugotoženi stranki zaveden. Vito Keber je kot direktor družbe z lažnim prikazovanjem okoliščin torej z zamolčanjem težav v družbi, ki so mu bile znane ravno tako pa tudi za zamolčanje nameravane odtujitve nepremičnine s katero je hipotekarno jamčil, ki je bila storjena le tri dni po podpisu sporne pogodbe s temi svojimi dejanji zapeljal v zmoto tožnika, da je sklenil sporno pogodbo. Sodišče je zaključilo, da je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko s tem utemeljen in mu je potrebno ugoditi. Iz takih dejanskih ugotovitev je tako mogoče razbrati in ugotoviti, da je prvotoženec kot fizična oseba z naklepom povzročil zmoto pri tožniku, da je sklenil pogodbo, ki pa je bila kasneje razveljavljena in mu je zaradi sklenitve te pogodbe nastala škoda v znesku katerega je sodišče prve stopnje tožniku tudi prisodilo. Ravnanje tožene stranke, ko je tožnika z prej ugotovljenimi dejanji spravil v zmoto, pa je tudi v vzročni zvezi s tem, da je tožnik izgubil finančna sredstva katera so predmet pogodbe. Zato je po določbi II. odst. 65. čl. ZPP pridobil pravico zahtevati povrnitev pretrpljene škode. Bil je stranka, ki je v prevari sklenil pogodbo. Ker gre v konkretnem primeru za težko stopnjo krivde toženca in zato V. K. kot drugotoženec odškodninsko odgovarja za povzročeno škodo. Povzročitelj zmote je odškodninsko odgovoren po določbi II. odst. 65. čl. ZOR v zv. s čl. 154 in 158 ZOR, kar je vse ugotovilo sodišče prve stopnje in je pri tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbene navedbe, da je vse pogodbe tožnik podpisal na sedežu podjetja, da od tožene stranke V. K. ne more zahtevati vračila tistega kar je izročil tretji osebi to je družbi C. d.o.o. pritožbeno niso upoštevne. V konkretnem primeru gre za odškodninsko odgovornost tistega, ki je povzročil zmoto, to je pa drugotoženca V. K.. Pritožbene navedbe, da pri sklepanju pravnih poslov nasprotni pogodbeni stranki ne razlagajo svoje likvidnostne težave in da direktorji podjetij oz. njihovi lastniki pri razveljavitvi poslov ne odgovarjajo za obveznosti podjetij, prav tako pritožbeno niso upoštevne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi V. K. kot direktor družbe bil dolžan tožniku prikazati dejanske likvidnostne in druge zmožnosti podjetja za vrnitev zneska iz pogodbe. Pritožba tudi zmotno misli, da izhaja oškodninska odgovornost drugotoženca to je direktorja podjetja iz določbe Zakona o gospodarskih družbah, ki določa, da za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo družbeniki ne odgovarjajo. Odgovornost drugotoženca V. K. je odškodninska odgovornost po splošnih načelih odškodninskega prava v prej omenjeni dejanski in pravni vsebini.

Zato je sodišče druge stopnje pritožbo drugotoženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v delu s katerim jo je pritožba tudi izpodbijala. Pri tem je uporabilo določbe 353. čl. ZPP in je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper sklep s katerim je sodišče prve stopnje odločilo,da se drugotoženec ne oprosti plačila sodnih taks. Po Zakonu o sodnih taksah je potrebno predlog za takšno oprostitev predložiti takrat ko taksna obveznost nastane skupaj z zahtevanimi podatki iz 13. čl. Zakona o sodnih taksah. Po vložitvi predloga in po odločanju sodišča o tem, da se predlagatelja oprosti plačila sodnih taks ali ne pa navajanje novih dejstev in novih dokazov ni več mogoče (čl. 337 ZPP). Zato je sodišče druge stopnje zavrnilo tudi pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje glede oprostitve plačila sodnih taks in je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, pri čemer je uporabilo določbo II. odst. 365. čl. ZPP.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške saj s pritožbo ni uspel (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s čl. 165 ZPP).