Jedro

Določbe ZGD o spregledu pravne osebnosti v obravnavani zadevi ni mogoče šteti kot lex specialis, saj iz predmetne pogodbe izhaja, da se je druga tožena stranka za izpolnitev obveznosti prve tožene stranke zavezala kot fizična oseba in zatorej ne gre za situacijo, ko bi bil za ugoditev tožbenemu zahtevku potreben spregled pravne osebnosti.

Glede dolžnosti direktorja pravne osebe o informiranju npr. posojilodajalca glede finančnega stanja družbe se je načeloma strinjati, da je to prvenstveno skrb tistih, ki se odločajo za poslovanje s pravno osebo. Vendar pa je ob dejanski ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da je druga tožena stranka vedela za primanjkljaj v podjetju, ob tem, da je bila edini družbenik lastnik in poslovodja tega podjetja, pritrditi zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je to namerno zamolčanje slabega finančnega stanja ob dejstvu, da je revident tožniku lažno prikazoval dobro finančno stanje podjetja, šteti za prevaro v smislu prvega odstavka 65. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se posredniško posojilna pogodba, sklenjena dne 31.12.1994 med tožnikom in prvo toženo stranko, razveljavi z dnem 1.2.1995. Toženi stranki je solidarno zavezalo, da morata tožeči stranki plačati 4.730.669 SIT (sedaj 19.740,64 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prva tožena stranka je namreč zahtevek pripoznala, drugo toženo stranko pa je sodišče spoznalo za odškodninsko odgovorno zaradi prevare. Toženima strankama je sodišče naložilo še povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov. Pritožbo druge tožene stranke je drugostopenjsko sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo druga tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišči naj bi zmotno uporabili 65. člen ZOR, saj je, po mnenju revidenta, tožnika prevaralo podjetje C. d.o.o. in ne druga tožena stranka (ki sploh ni bila stranka pogodbe); zato se lahko povrnitev škode zahteva le od podjetja kot pogodbene stranke. Revident bi lahko kot fizična oseba odgovarjal za obveznosti družbe le na podlagi določb 6. člena ZGD. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo dejstva, da je ob podpisu pogodbe šlo le za podaljšanje že prej obstoječih pogodb, in se denar ob zadnjem podpisu sploh ni izročal. Takrat ni revident tožniku ničesar obljubljal in tudi tožnik ni spraševal po nepremičnini. Sicer pa je imel revident namen kupiti drugo nepremičnino kot jamstvo, zato mu ni mogoče dokazati nepoštenosti. Pa tudi poslovanje družbe bi lahko še teklo normalno naprej, če ne bi prišlo do bolezni revidenta in zahtevkov vseh dolžnikov po vrnitvi denarja. Tožeča stranka je imela tudi možnost izpodbijati dolžnikova pravna dejanja in ne bi zaradi odtujitve nepremičnin utrpela nobene škode. Pritožbeno sodišče tudi ni ocenilo pritožbenih navedb revidenta, ki se nanašajo na njegov namen nakupa druge nepremičnine ter na posledice njegovega nahajanja v bolnišnici in priporu ter na verjetnost, da je tožnik ob podaljšanju pogodbe spraševal o likvidnostnem stanju družbe, katere slednji obširno citira v reviziji. Revident predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka ter priznanja pravdnih stroškov in podrejeno razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), in sicer:– da je druga tožena stranka kot direktor družbe z lažnim prikazovanjem okoliščin, torej z zamolčanjem težav v družbi, ki so mu bile znane ter z zamolčanjem nameravane odtujitve nepremičnine, s katero je hipotekarno jamčil in katero je odtujil le tri dni po podpisu sporne pogodbe, zapeljal v zmoto tožnika, da je sklenil sporno pogodbo; – da je tožnik sklenil posredniško posojilno pogodbo z dne 31.12.1994 ne le s prvo toženo stranko, ampak tudi z drugo toženo stranko osebno, saj mu je le-ta v primeru neplačila dolga dovoljevala vknjižbo hipoteke na svoji nepremičnini; – da predmetne pogodbe tožnik ne bi sklenil, če ne bi bilo obljubljenega hipotekarnega jamstva s strani druge tožene stranke; – da je druga tožena stranka ob podpisu pogodbe vedela za določen primanjkljaj v družbi ter da sta ji mama in sestra grozili s tožbo, pa je to tožniku zamolčala.

Neupoštevne so zato tiste revizijske navedbe, ki skušajo ugotovljeno dejansko stanje izpodbiti (da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je drugotoženi stranki postavila ŠpravilnaĆ vprašanja glede solventnosti ter da revidentu ni mogoče dokazati nepoštenosti, ker je imel namen kupiti drugo nepremičnino, s katero bi jamčil še naprej) ali relativizirati (da je šlo ob podpisu pogodbe le za podaljšanje že prej obstoječih pogodb, da se denar ob podpisu pogodbe sploh ni izročal). Tudi hipotetični zaključki revidenta (da bi poslovanje družbe še naprej normalno teklo, če ne bi prišlo do bolezni ter pripora) dejanskih ugotovitev ne morejo spremeniti.

Sodišči prve in druge stopnje sta na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo in sicer, da je bil tožnik s strani druge tožene stranke prevaran (65. člen ZOR). Zakon o obligacijskih razmerjih vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja. Ker je Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) zakonik s področja prava družb, ki ne vsebuje podrobnejših določil glede sklepanja, nastanka, izpolnjevanja in prenehanja obligacijskih razmerij, je zatorej uporaba pravil obligacijskega prava, ki se nanašajo na prevaro, v konkretni zadevi utemeljena. Določbe ZGD o spregledu pravne osebnosti v obravnavani zadevi ni mogoče šteti kot lex specialis, saj iz predmetne pogodbe izhaja (kot sta to ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje), da se je druga tožena stranka za izpolnitev obveznosti prve tožene stranke zavezala kot fizična oseba (v nasprotnem primeru je klavzula o dovolitvi vknjižbe hipoteke na nepremičnino v njeni lasti sploh ne bi zavezovala) in zatorej ne gre za situacijo, ko bi bil za ugoditev tožbenemu zahtevku potreben spregled pravne osebnosti. Ker iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je druga tožena stranka bila pogodbena stranka, da je s svojimi ravnanji spravila v zmoto tožnika (glede obstoja hipotekarnega jamstva, za katerega je vedela, da v kratkem času ne bo več mogoč in glede slabega finančnega stanja prve tožene stranke), da je bilo hipotekarno jamstvo in zatrjevano finančno stanje prve tožene stranke bistvenega pomena, zaradi katerega je tožnik pogodbo sklenil, je pravilen materialnopravni zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je druga tožena stranka odškodninsko odgovorna na temelju 65. člena ZOR. Brez pomena so revizijske navedbe, da je bil tožniku na voljo institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj na podlagi 280. člena ZOR, saj ta pravna možnost tožnika ne razbremeni druge tožene stranke odgovornosti, ki ji jo je pripisati na podlagi 65. člena ZOR.

Glede dolžnosti direktorja pravne osebe o informiranju npr. posojilodajalca glede finančnega stanja družbe se je načeloma strinjati, da je to prvenstveno skrb tistih, ki se odločajo za poslovanje s pravno osebo. Vendar pa je ob dejanski ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da je druga tožena stranka vedela za primanjkljaj v podjetju, ob tem, da je bila edini družbenik lastnik in poslovodja tega podjetja, pritrditi zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je to namerno zamolčanje slabega finančnega stanja ob dejstvu, da je revident tožniku lažno prikazoval dobro finančno stanje podjetja, šteti za prevaro v smislu prvega odstavka 65. člena ZOR.

Zatrjevane procesne kršitve revident ni konkretiziral, vendar iz revizije izhaja, da uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je le-to izjavilo o vseh odločilnih razlogih, na katerih je utemeljilo svojo odločitev; zato revidentov očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do konkretnih pritožbenih navedb, katere v reviziji obširno povzema, po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo druge tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.