Jedro

Ker je toženka zavezanka za vrnitev predmetnih nepremičnin po denacionalizacijski odločbi, je glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen zavezanka za plačilo nadomestila koristi, ki bi jih tožniki kot denacionalizacijski upravičenci imeli, če bi s premoženjem lahko razpolagali že ob uveljavitvi ZDen od dne 7. 12. 1991 (Sodba VSRS II Ips 281/2008 in ostale). Dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka ne vpliva na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj pri predmetnem nadomestilu za izgubo koristi ne gre za odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu po splošnih pravilih civilnega prava in pri presoji elementov predmetne odškodninske odgovornosti nedopustnost ravnanja denacionalizacijskega zavezanca (toženke) ni pogoj za ugoditev zahtevku.

Po veljavni sodni praksi (Sodba VSRS II Ips 412/2001, II Ips 313/2009) nižji sodišči pri ugotavljanju odškodnine iz naslova uporabe oziroma upravljanja premoženja pravilno nista upoštevali davščin. Toženka je dolžna tožnikom povrniti koristi, ki bi jih ti imeli, če bi v pravno priznanem obdobju predmetno nepremičnino sami uporabljali oziroma upravljali (drugi odstavek 72. člena ZDen), tožniki pa bodo sami plačali davek oziroma dohodnino (tožniki so fizične osebe) od tako prejete odškodnine v skladu z veljavno davčno zakonodajo (15. člen Zakona o dohodnini- ZDoh-2).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.685,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožniki so s tožbo zahtevali nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja nepremičnin za čas od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji - ZDen (to je dne 7. 12. 1991) do vrnitve denacionaliziranega premoženja v naravi, torej do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe dne 15. 4. 2006, ko jim je bila nepremičnina vrnjena v last in posest s strani toženke.

2. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe in tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je toženka dolžna plačati tožnikom 302.526,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in odmerjene pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora toženka tožnikom povrniti stroške postopka.

4. Toženka vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi nižji sodišč spremenita v skladu z veljavno zakonodajo in sodno prakso ter zavrne zahtevek tožnikov za stroške, podredno pa, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo zavrnitve pritožbenih navedb glede dolgotrajnosti denacionalizacijskega postopka, ugovora na izračun izvedenca, neupoštevanja davščin in pričetka teka zamudnih obresti. Podaja ugovor pasivne legitimacije in ponavlja, da toženka ni odgovorna za dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka, saj je postopek tako dolgo trajal zaradi ugotavljanja, ali je denacionalizacijski upravičenec J. K. državljan SRS in SFRJ in ali je posledično upravičen do vrnitve premoženja, to pa je ugotavljala Upravna enota kot organ Republike Slovenije in ne kot organ lokalne skupnosti. Denacionalizacijski postopek je namreč do izdaje odločbe o državljanstvu denacionalizacijskega upravičenca z dne 12. 1. 2000 miroval. Dodatnih pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja toženka ni podala, vendar pa to ne pomeni, da se je z dopolnitvijo strinjala, saj izvedenec v dopolnitvi ni navedel nič novega in se do njenih pripomb niti ni opredelil, tudi sicer pa je sam povedal, da bi dejansko lahko ocenil stanje prostorov slabše oziroma da bi morala biti najemnina precej nižja. To pa je toženka zatrjevala že v pripombah na izvedensko mnenje v svoji četrti pripravljalni vlogi z dne 1. 7. 2008, ki jih v reviziji obširno ponavlja. Sodišče nepravilno ni sledilo izvedencu in bi moralo upoštevati odbitek iz naslova davščin - dohodnine, ker gre za ugotavljanje „nečiste“ denarne terjatve in gre za metodo ugotavljanja fiktivne terjatve (ne pa obdavčevanje tega nadomestila), saj nepremičnine niso bile dejansko v najemu. V zvezi s tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 218/97. Glede zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 412/2001 pa je navedla, da ni primerljiva, saj je bila nepremičnina dejansko dana v najem in gre za drugačno pravno in dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. Sodišče druge stopnje je tudi nepravilno in brez obrazložitve priznalo tožnikom stroške odgovora na pritožbo in nepravilno odločilo o teku zamudnih obresti, saj je bila odškodnina ugotovljena šele z izdajo sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške postopka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožniki v odgovoru na revizijo predlagajo zavrnitev revizije in priglašajo stroške postopka. Pritrjuje zaključkom nižjih sodišč in navajajo, da lahko toženka od Republike Slovenije zaradi dolgotrajnosti postopka ločeno uveljavlja morebitno odškodninsko odgovornosti iz naslova višjega nadomestila. Navaja še, da revizijsko izpodbijanje izvedenskega mnenja glede dejanskih ugotovitev v reviziji ni dopustno. Toženka je imela možnost izjave do cenitvenega poročila, sodišče pa se je do bistvenih navedb tudi opredelilo. Sodišči pravilno nista upoštevali odbitka iz naslova dohodnine, kar je skladno z novejšo primerljivo sodno prakso (II Ips 412/2001), prav tako pa tudi toženka kot pravna oseba javnega prava k plačilu dohodnine ali kapitalskega davka ni zavezana. V zvezi z začetkom teka zamudnih obresti še dodaja, da je toženka nedvomno prišla v zamudo s plačilom obveznosti z vročitvijo tožbe oktobra 2006. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - Z odločbo o denacionalizaciji Upravne enote Ljubljana, št. 362-400/1992-17 z dne 28. 3. 2006, ki je postala pravnomočna dne 15. 4. 2006 (v nadaljevanju denacionalizacijska odločba), je bila pri nepremičnini 6150-10000 - poslovno - stanovanjske stavbe ... v Ljubljani stoječe na parc. št. ... - stavbišče v izmeri 415,00 m2 in dvorišče v izmeri 253,00 m2, vpisani v vl. št. ... k. o. …, kar v naravi predstavlja tri stanovanja in štiri poslovne prostore, vzpostavljena lastninska pravica v korist J. J. (rojenega 14. 7. 1899 in umrlega 6. 3. 1980 v Torontu, Kanada), M. M. (rojene 11. 4. 1894 in umrle 10. 7. 1971) ter T. T. (rojene 11. 4. 1894 in umrle 21. 7. 1969). Poslovni prostori so bili denacionalizacijskim upravičencem vrnjeni v soposest. Glede predmetnih nepremični je bila v zemljiški knjigi vknjižena družbena lastnina v upravi toženkine pravne prednice Občine Ljubljana - Center.

- Tožniki so bili razglašeni kot zakoniti dediči po pokojni (denacionalizacijski upravičenki) M. M. (sklep dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 391/2006 z dne 30. 3. 2007), po pokojni (denacionalizacijski upravičenki) T. T. (sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 392/2006 z dne 30. 3. 2007) in po pokojnem (denacionalizacijskem upravičencu) J. J. (sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 1353/2007 z dne 6. 7. 2007), in sicer druga tožnica do ½ premoženja zapustnikov, prvi tožnik in tretji tožnik pa vsak do ¼ premoženja zapustnikov.

8. Neutemeljen je revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da je toženka, ker je zavezanka za vrnitev predmetnih nepremičnin po denacionalizacijski odločbi (vknjižba družbene lastnine toženkine pravne prednice v zemljiško knjigo), glede na določbo drugega odstavka 72. člen ZDen zavezanka za plačilo nadomestila koristi, ki bi jih tožniki kot denacionalizacijski upravičenci imeli, če bi s premoženjem lahko razpolagali že ob uveljavitvi ZDen od dne 7. 12. 1991 (Sodba VSRS II Ips 281/2008 in ostale). Dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka ne vpliva na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj pri predmetnem nadomestilu za izgubo koristi ne gre za odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu po splošnih pravilih civilnega prava in pri presoji elementov predmetne odškodninske odgovornosti nedopustnost ravnanja denacionalizacijskega zavezanca (toženke) ni pogoj za ugoditev zahtevku. Zato niso pravno relevantne revizijske navedbe glede dolgotrajnega postopka ugotavljanja državljanstva denacionalizacijskega upravičenca s strani Republike Slovenije kot vzroka za dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka in posledično višino nadomestila.

9. Tudi revizijski očitek o zmotnem začetku teka zamudnih obresti je neutemeljen. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po cenah v času sojenja (II Ips 218/97) pride v poštev Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002, po katerem zamudne obresti od denarne odškodnine za povrnitev premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe pripadajo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika - OZ dalje (01. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zato je pravilno stališče nižjih sodišč, da so tožniki upravičeni do zakonskih zamudnih obresti od trenutka zamude, torej vsaj od dneva, ko je sodišče prve stopnje prejelo mnenje izvedenca A. B., na podlagi katerega je bila ugotovljena višina izgubljene koristi, in ne šele od od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

10. Ne drži revizijski očitek, da bi nižji sodišči pri izračunu zneska neto najemnine morali upoštevati tudi odbitek iz naslova davščin – dohodnine. Nižji sodišči pri ugotavljanju odškodnine iz naslova uporabe oziroma upravljanja premoženja pravilno nista upoštevali davščin. Toženka je namreč dolžna tožnikom povrniti koristi, ki bi jih ti imeli, če bi v pravno priznanem obdobju predmetno nepremičnino sami uporabljali oziroma upravljali (drugi odstavek 72. člena ZDen). Tožniki pa bodo sami plačali davek oziroma dohodnino (tožniki so fizične osebe) od tako prejete odškodnine v skladu z veljavno davčno zakonodajo (15. člen Zakona o dohodnini - ZDoh-2). Takšno stališče je v skladu z veljavno sodno prakso (Sodba VSRS II Ips 412/2001, II Ips 313/2009), saj je davčna obveznost stvar razmerja tožnikov do davčnih organov in ne stvar toženke.

11. Revizijske navedbe glede pomanjkljivega izvedenskega mnenja so neutemeljene. Eventualnih pomislekov glede dokazne ocene z revizijo ni dopustno uveljavljati. Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja (glej Zobec, J., komentar ZPP, 2. knjiga, opomba 1537, str. 501). V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče ocenilo, da je izvedensko mnenje in njegova dopolnitev strokovno pravilno ter je toženki tudi pojasnilo, zakaj ni imelo razlogov za dvom vanj. Toženka po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja le-temu niti ni ponovno ugovarjala in tudi ni predlagala postavitve drugega izvedenca. Zgolj nestrinjanje toženke z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev novega izvedenca.

12. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do toženkinih pritožbenih navedb, ne drži. Razlogi sodišča druge stopnje so jasni in razumljivi, pritožbeno sodišče se je opredelilo do bistvenega (do dokazne ocene sodišča prve stopnje glede ugotovljene višine nadomestila za izgubo koristi zaradi neuporabe predmetne nepremičnine in glede vprašanja dopustnosti ravnanja denacionalizacijskega zavezanca ter pričetka teka zamudnih obresti). Tudi sicer je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo.

13. Revizijski ugovori v zvezi s stroški postopka niso upoštevni, saj proti sklepu o stroških ni revizije, ker ne gre za sklep po določilu prvega ali tretjega odstavka 400. člena ZPP.

14. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženka do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je tožnikom (na isti pravni podlagi), ki so argumentirano odgovorili na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka, in sicer: stroške sestave odgovora na revizijo, ki predstavljajo upoštevaje vrednost spornega predmeta 3000 odvetniških točk po tar. t. 21/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, to je znesek 1.377,07 EUR; 2% materialnih stroškov v znesku 27,54 EUR (drugi odstavek 13. člena Odvetniške tarife) in 20% DDV v znesku 280,92 EUR.