Jedro

Zahtevek po 2. odst. 72. člena Zden predstavlja nadomestilo za izgubo koristi, ki bi jo upravičenci lahko dosegli, če bi nepremičnino sami uporabljali, pa je zaradi zakonske ureditve še niso mogli. Pri tem ne gre za odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu, zato nedopustnost ravnanja denacionalizacijskega zavezanca ni pogoj za ugoditev zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 2.198,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh plača 302.526,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2008 do plačila ter ji povrne pravdne stroške v znesku 9.128,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP) predvidene pritožbene razloge. Primarno predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe vztraja pri ugovoru, da je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine do 12.1.2000 zoper toženko neutemeljen, ker je za trajanje denacionalizacijskega postopka odgovorna Republika Slovenija. V nadaljevanju pritožbe oporeka višini zahtevka. Okoliščina, da toženka na dopolnilno izvedeniško mnenje ni podala dodatnih pripomb, ne pomeni, da se je z izvedeniškim mnenjem strinjala. Izvedenec v dopolnitvi na njene pripombe ni odgovoril in še vedno veljajo ter jih, zaradi pravil pritožbenega postopka, ponavlja. Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo, ko ni sledilo izvedeniškemu mnenju in je tožnikom priznalo nadomestilo za neuporabo nepremičnin, brez upoštevanja davščin oziroma dohodnine. Če se ti odbitki ne upoštevajo, obračun nadomestila ni v skladu z veljavno zakonodajo ter sodno prakso in predstavlja neupravičeno obogatitev tožnikov. Višina uporabnine je bila ugotovljena šele z izdajo sodbe in bi moralo sodišče zamudne obresti priznati šele od izdaje sodbe dalje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavlja določba 2. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in po pravilni ter popolni ugotovitvi vseh pravno odločilnih dejstev sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pri zavrnitvi ugovora tožene stranke, da je za dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka odgovorna država, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo pravno naravo zahtevkov po 2. odstavku 72. člena ZDen. Gre za nadomestilo za izgubo koristi, ki bi jo upravičenci lahko dosegli, če bi nepremičnino sami uporabljali, pa je zaradi zakonske ureditve še niso mogli. Pravilno je opozorilo na v sodni praksi in pravni teoriji poenoteno stališče, da ne gre za odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu, zato nedopustnost ravnanja denacionalizacijskega zavezanca ni pogoj za ugoditev zahtevku (II Ips 241/98, II Ips 242/98, komentar k 72. členu ZDen, GV Ljubljana 2000, stran 497 do 495). Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo ugovoru tožene stranke in razlogov za neuporabo nepremičnine ni ugotavljalo, pač pa je sledilo zahtevku in nadomestilo za nemožnost uporabe prisodilo od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o višini tožbenega zahtevka. Utemeljeno je sledilo izračunu izvedenca A. B. (razen glede dohodnine), saj tožena stranka po prejemu dopolnitve zoper mnenje izvedenca ni ugovarjala in tudi ni predlagala postavitve drugega izvedenca. Ob tem, da je mnenje izvedenca jasno, popolno in ni v nasprotju niti samo s seboj niti z drugimi raziskanimi okoliščinami (2. odstavek 254. člena ZPP), ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo kot podlago svoje odločitve. Pravilno pa sodišče prve stopnje izvedeniškemu mnenju ni sledilo glede davščin. Pravilno je upoštevalo okoliščino, da gre pri dohodnini za razmerje tožnikov do države, ki ni stvar tožene stranke in se zato njena obveznost ne more zmanjšati. Tako je tudi stališče novejše sodne prakse (II Ips 412/2001).

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor zoper pričetek teka zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožeče stranke, izraženem v odgovoru na pritožbo, da ob sedanji pravni ureditvi in po sprejemu načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 25.6.2002 ni več podlage za upoštevanje pretekle sodne prakse in priznavanje zakonskih zamudnih obresti od izdaje sodbe dalje. Odločitev sodišča, da so tožniki upravičeni do zakonskih zamudnih obresti vsaj od dneva, ko je sodišče prejelo mnenje izvedenca A. B., je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi ni našlo po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi pritožbene stroške in nasprotni stranki povrniti stroške, ki so ji nastali s sestavo odgovora na pritožbo. Stroški obsegajo nagrado pooblaščeni odvetnici za sestavo odgovora na pritožbo v vrednosti 2.500 točk in stroške za 20 % DDV v vrednosti 500 točk, skupno 3.000 točk po 0,459 EUR, kar predstavlja znesek 1.377,00 EUR. Ker se je obravnavani sodni postopek začel pred uveljavitvijo nove Odvetniške tarife, je pritožbeno sodišče nagrado odvetnici, v skladu z 41. členom Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), odmerilo po prej veljavni Odvetniški tarifi. Tožena stranka mora tožeči povrniti še stroške sodne takse za odgovor na pritožbo v znesku 821,00 EUR. Skupni pritožbeni stroški torej znašajo 2.198,00 EUR, ki jih mora tožena stranka tožeči povrniti v 15 dneh, v primeru zamude pa ji plačati še zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.