Jedro

Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah v izvorni državi je nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje za azil. Sodišče že v obdobju do izteka roka za implementacijo direktiv Evropske unije nacionalno zakonodajo, kolikor je to mogoče, interpretira in uporablja v skladu s sprejetimi direktivami. Zapisnik je po mnenju sodišča mogoče šteti za tako preliminarno obravnavo v smislu 32. člena Direktive št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005, saj je uradna oseba tožniku postavila konkretna vprašanja z vidika 41. člena ZAzil in ni šlo zgolj za podajo enostranske izjave tožnika. Nastanitev tujca v Centru za tujce pomeni omejitev gibanja (56. in 57. člen ZTuj), vendar pa tožniki s tožbo ne uveljavljajo, da jim je bila nezakonito odvzeta prostost, ker jim ni bil izdan sklep po 56. ali 57. členu ZTuj, ki ga mora izdati policija. Izpodbijani sklep, izdan po 41. členu ZAzil, zaradi zveze med 1. in 3. odstavkom 41. člena ZAzil in zaradi zveze med 3. odstavkom 41. člena ZAzil in 56. ter 57. členom ZTuj dejansko (lahko) pomeni tudi omejitev gibanja, vendar pa iz izreka izpodbijanega sklepa to izrecno ne izhaja, tožbene navedbe v zvezi s konkretnimi okoliščinami omejitve gibanja v centru za tujce pa so površne. Zato je sodišče z vidika presoje izpodbijanega akta v upravnem sporu štelo, da je bistveno, ali je tožnik imel možnost, da sodišče v razumnem roku preveri zakonitost omejitve gibanja oziroma osebne svobode in da je ta omejitev predpisana z zakonom. Bivanje v centru za tujce ni prilagojeno daljšemu bivanju, predvsem pa ne omogoča daljše nastanitve otrok, tako da bi se v največji meri upoštevale koristi otrok.

Izrek

1. Postopka, ki se vodita pod opr. št. U ... in U ... se združita, tako da se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. U ... . 2. Tožba se zavrne. 3. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka po predhodni združitvi postopkov zavrgla ponovne prošnje tožnikov A. (roj. v kraju Ž.), B. (roj. v kraju Ž.), C. (roj. v kraju Ž.), Č. (roj. v kraju Ž.), D. (roj. v Z.), E. (roj. v kraju U.) na podlagi 1. odstavka 41. člena ZAzil. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pravi, da je sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up ..., ki je potrdila zavrnilno odločbo tožene stranke, z vročitvijo odvetnici dne 31. 5. 2006 postala pravnomočna. Tožniki so v novi prošnji za azil z dne 12. 6. 2006 kot nov razlog navedli telefonski pogovor z očetom prvo-tožeče stranke, v katerem so izvedeli, da je za njih doma še vedno nevarno, preko televizije pa so videli, da so na Kosovu protesti in da hočejo ukiniti ZN na Kosovu. Prvo-tožeča stranka je še povedala, da zaradi prestrašenosti pri prvi prošnji ni navedel, da so Albanci poskušali posiliti njegovo hčer. Po mnenju tožene stranke to ne predstavlja bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi nastale po izdaji prejšnje odločbe. Poskus posilstva pa ni okoliščina, ki naj bi nastala po izdaji prejšnje odločbe. Tožniki bi morali to navesti že v prvotnem postopku, saj je prvo-tožeča stranka pri podaji izjave na zapisnik rekla, da so v Azilnem domu lepo živeli, zato tožena stranka ne verjame, da so se bali to dejstvo navesti zaradi strahu pred Albanci v Azilnem domu.

Iz vsebine tožbe, ki jo je podal zastopnik tožnikov, izhaja, da tožniki uveljavljajo, da je tožena stranka izdala sklep o "nevloženi" vlogi, saj je tožnik v resnici vložil prošnjo za azil, o kateri pa tožena stranka sploh ne bo odločala. Pravijo, da so vsi potrebni podatki za prošnjo toženi stranki že znani iz prvega postopka, dokazi o bistveno spremenjenih okoliščinah pa so navedeni v zapisniku, zato bi tožena stranka morala šteti ponovno prošnjo ne samo za vloženo, ampak tudi za popolno, kar zadeva njene formalne sestavine. Pravi, da tožena stranka določilo 41. člena ZAzil razume napačno. Pri procesni odločitvi o zavrženju vloge je pomembno samo, ali vloga vsebuje take formalne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče obravnavati (pravočasnost, legitimacija, obvezne sestavine ipd.), ne pa, ali so v njej predloženi dokazi vsebinsko utemeljeni ali ne. Za formalno sprejemljivost vloge (prošnje za azil) je torej pomembno samo, ali je v njej prosilec jasno povedal oziroma označil, kaj navaja kot dokaze o bistveno spremenjenih okoliščinah; in samo v primeru, če takšnih okoliščin vloga sploh nima, bi jo organ smel zavreči s sklepom. Vsebinska presoja predloženih dokazov je stvar vsebinske obravnave, ne pa stvar odločanja o obstoju procesnih predpostavk. V nadaljevanju se tožnik v zvezi s tem argumentom sklicuje tudi na argumentacijo v zadevi ... in nato podaja zahtevo za prekinitev postopka zaradi zahteve za presojo ustavnosti 41. člena ZAzil, zlasti njegovega 3. odstavka. Zaradi 3. odstavka 41. člena ZAzil so bili v konkretnem primeru štirje otroci letošnje poletje namesto na svobodi v postojnskem priporu za tujce ob popolnem odvzemu svobode. Tožniki pravijo, če sodišče misli, da s tako zakonsko ureditvijo ni nič narobe in da je skladna s temeljnimi človekovimi pravicami, naj to pač zapiše in utemelji. Nadalje tožniki pravijo naj sodišče "do dokončne odločitve o tožbi zadrži izvršitev sklepa, ki je s to tožbo neposredno izpodbijan, hkrati pa seveda predvsem že pravnomočne odločbe o vrnitvi tožnikov v matično državo. O tem predlogu za zadržanje naj sodišče seveda odloča šele potem, ko bodo - in če bodo - za to podane procesne predpostavke iz 30. in 69. člena ZUS," sedaj pa ta predlog samo vsebinsko navajajo, ker bodo poprej hkrati s to tožbo vložili tudi zahtevo za odložitev izvršitve po 30. členu ZUS. Pri predlogu za zadrževanje izvršitve posebej opozarjajo na dva sklepa Ustavnega sodišča z dne 7. 7. 2006 (Up-859/06 in Up-956/06), s katerima je Ustavno sodišče ugotovilo, da je "nastanitev" družin z otroki v Centru za tujce Postojna v nasprotju s Konvencijo o otrokovih pravicah in je zato odredilo vrnitev takih družin v Azilni dom. Po načelu enakosti pred zakonom zahtevajo enako ravnanje tudi v tem primeru.

V nadaljevanju tožniki pravijo, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker prosilcem sploh ni bila vročena v njim razumljivem jeziku. V slovenščini obrazložitev odločbe obsega več kot tri strani, v njihovem jeziku pa komaj dobre pol strani. Sodišče pozivajo, da najprej presodi, ali ta "kratki povzetek obrazložitve" vsebuje "bistvene elemente, na katerih temelji odločitev", tako kot to zahteva 32. člen ZAzil. Z ustavnimi pravicami je v očitnem nasprotju tudi določba 3. odstavka 32. člena ZAzil, zato predlagajo sodišču, da glede tega vprašanja postopek prekine (o ostalih vprašanjih lahko odloči z delno sodbo) in sproži pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe. Predlagajo, da sodišče razsodi, ali je podana kršitev 3. odstavka 32. člena ZAzil. Če bo sodišče ugotovilo, da ta določba ni bila kršena, pa naj prekine postopek in sproži postopek za presojo ustavnosti te zakonske določbe, ki je v očitnem nasprotju tako z načelno določbo 1. odstavka 12. člena ZAzil, kakor tudi z ustavnimi pravicami tožnika iz 22., 25. in 62. člena Ustave.

Iz vsebine tožbe, ki jo je podala odvetnica, izhaja, da tožniki uveljavljajo, da so po izdaji odločbe izvedeli, da v matični državi poteka akcija, v kateri je tožnik iskan, kot tudi njegova družina. Povedali so, da so izvedeli, da je razpisana nagrada za tistega, ki bo tožnika izročil oziroma razkril njegovo prebivališče. Oče tožnika je preganjanje naznanil, prosil je za pomoč, vendar ga uradne oblasti ne nameravajo zaščititi. Predlagajo zaslišanje, da se sodišče na glavni obravnavi prepriča o okoliščinah tega položaja. Predlagajo spremembo izpodbijane odločbe, podrejeno pa njeno razveljavitev. Prosijo za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožniki ponavljajo navedbe iz prvotnega postopka, morali pa bi konkretno dokazati, da so se okoliščine od izdaje prve odločbe bistveno spremenile. Okoliščine in dejstva bi se morale nanašati na razloge, ki so nastali po pravnomočno končanem azilnem postopku. Ni dovolj pavšalno zatrjevanje, ampak morajo biti trditve podkrepljene z dokazi, česar pa tožniki niso storili. Tožena stranka pravi, da je v določilu 41. člena ZAzil redakcijska napaka, ko je naveden "prosilec za azil" namesto "tujec", ki jo je moč pojasniti z jezikovno, logično in sistematično razlago.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Iz upravnega spisa pod opr. št. U ... izhaja, da je odvetnica z vlogo z dne 6. 6. 2006 obvestila toženo s stranko o vložitvi ponovne prošnje za azil s strani tožnikov, češ da tožnika v matični državi organizirano iščejo zaradi vpoklica v vojsko, kjer bi bil izpostavljen maltretiranju in izvrševanju dejanj proti pripadnikom romske narodnostne manjšine in se zato ne more vrniti domov. Uradna oseba tožene stranke je štela, da je dne 8. 6. 2006 prejela pooblastilo odvetnice, iz katerega izhaja, da le-ta zastopa tožnike v azilnem postopku v zvezi s ponovno namero vložiti prošnjo za azil (uradni zaznamek z dne 9. 6. 2006). Zaradi tega sodišče v upravnem sporu ni štelo, da je odvetnica pravno veljavno zastopala tožnike v novem postopku šele od dne 17. 7. 2006, kot bi to lahko izhajalo iz pooblastila, ki je bilo priloženo v spisu pod opr. št. U .... Ker je v spisu opr. št. U ... pooblastilo A.A. za zastopanje tožnikov z dne 21. 6. 2006, je sodišče štelo, da tožnike v predmetni zadevi zastopata odvetnica in A.A., pri čemer je bila tožba vložena pravočasno, ker jo je zastopnik tožnikov prejel dne 8. 7. 2006. To pomeni, da je sodišče štelo tožbo, ki jo je podala odvetnica kot dopolnitev tožbe, ki jo je podal zastopnik, zoper isti izpodbijani sklep. Zaradi te dejanske podlage je sodišče skladno z določilom 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006) oba odprta postopka združilo v skupno obravnavo in odločanje, ki se vodi pod opr. št. U ...

Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi U 1312/2006 z dne 8. 6. 2006 zavzelo stališče glede razlage in uporabe določila 1. odstavka 41. člena ZAzil glede na iste tožbene argumente, kot jih navajajo tožniki v delu tožbe, ki jo je podal zastopnik A.A.. Vrhovno sodišče RS je v sodbi v zadevi I Up 1149/2006 z dne 27. 7. 2006 potrdilo odločitev, in presojo Upravnega sodišča, zato se sodišče v nadaljevanju obrazložitve te sodbe sklicuje na argumentacijo iz zadeve U 1312/2006: Določilo 1. odstavka 41. člena ZAzil pravi, da prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže. Tožena stranka je zavzela pravilno interpretacijo, ker to izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 788/2006, po katerem je predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah v izvorni državi nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje za azil, in ker se sodišče s takšno interpretacijo strinja, saj je pri razlagi tega določila bistveno, da je zakonodajalec povsem jasno navedel, da "v nasprotnem primeru organ ne uvede postopka". Ta jasna vsebina in namen zakonodajalca odtehta morebiten dvom, ki ga vzpostavlja jezikovna razlaga, glede na to, da določilo 1. odstavka 41. člena ZAzil govori o prosilcu za azil in je po upravno-sodni praksi možno vložiti ponovno prošnjo po pravnomočno končanem postopku (zadeva I Up 788/2006). Med strankama je ključna sporna okoliščina ravno vprašanje, ali mora pristojni organ, če stranka predloži neka (nova) dejstva, nujno sprejeti prošnjo za azil v obravnavo in začeti z azilnim postopkom, in je šele v tem postopku možno ocenjevati, ali je stranka dokazala, da so se dejstva za njo bistveno spremenila, ali ne. Iz besedila 1. odstavka 41. člena ZAzil povsem nedvoumno izhaja, da mora že sklep o zavrženju prošnje vsebovati argumentacijo, da stranka sploh ni predložila nobenega dokaza, ali pa da je predložila dokaze, ki pa ne kažejo, da so se okoliščine za stranko bistveno spremenile. Ali je takšna ureditev skladna s splošnimi pravili upravnega postopka glede izdajanja sklepov in odločb ni bistveno, ker se v postopku za pridobitev azila uporablja ZUP samo, kolikor z ZAzil ni drugače določeno. Ureditev v 1. odstavku 41. člena ZAzil je torej specifična glede na splošna pravila upravnega postopka. Ob tem je treba upoštevati tudi, da sodišče po dokaj ustaljeni praksi že v obdobju do izteka roka za implementacijo direktiv Evropske unije nacionalno zakonodajo, kolikor je to mogoče interpretira in uporablja v skladu s sprejetimi direktivami. Za konkretni primer je relevantna določba 32. člena Direktive št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005. Določilo 1. odstavka 32. člena te direktive dopušča možnost, da v primeru ponovne prošnje, pristojni organ predložena dejstva ocenjuje glede na ugotovljena dejstva iz prvotnega postopka in sicer na podlagi t.i. preliminarne obravnave (3. odstavek 32. člena direktive). In šele, če preliminarna obravnava izkaže, da gre za nova dejstva, ki bistveno prispevajo k možnosti, da bi oseba izpolnjevala materialne pogoje za pridobitev statusa begunca iz Direktive št. 2004/83/EC, je treba uporabiti določbe iz II. poglavja Direktive št. 2005/85/EC, ki ureja temeljne principe in procesna jamstva v azilnih postopkih. Zapisnik z dne 12. 5. 2006 je po mnenju sodišča mogoče šteti za tako preliminarno obravnavo, saj je uradna oseba tožniku postavila konkretna vprašanja z vidika 41. člena ZAzil in ni šlo zgolj za podajo enostranske izjave tožnika. Takšna razlaga določila 41. člena ZAzil tudi ni v nasprotju s Konvencijo o statusu beguncev, ki implicira dostop do azilnega postopka za begunce, s principom non-refoulement iz Konvencije o statusu beguncev ali z določilom 3. členom MKVČP, ker gre za odločanje o ponovni prošnji, potem, ko je stranka imela vse procesne pravice v prvotnem postopku, učinkovito in suspenzivno pravno sredstvo (25. člen Ustave) pa ima stranka tudi zoper sklep o zavrženju prošnje po 1. odstavku 41. člena ZAzil. Zaradi tega sodišče ni prekinilo postopka po 156. členu Ustave zaradi protiustavnosti določila 1. odstavka 41. člena ZAzil. V presoji, ali je tožena stranka pravilno ocenila, da tožniki niso predložili dokazov, da so se okoliščine za njih po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile, pa sodišče ugotavlja naslednje: V delu tožbe, ki jo je podal zastopnik tožnikov, je pavšalno navedeno, da so tožniki predložili potrebne dokaze o bistveno spremenjenih okoliščinah in ni z nobenim konkretnim argumentom izpodbijana ocena tožene stranke. Iz dela tožbe, ki jo je podala odvetnica pa izhaja, da naj bi bil spremenjene okoliščine v tem, česar prvo-tožeča stranka in drugo-tožeča stranka sploh nista omenila v izjavah na zapisnik z dne 12. 6. 2006. Ker tožniki v tem delu tožbe niso z ničemer pojasnili, kako to, da navajajo druge spremenjene okoliščine, kot so jih navedli ob izjavah na zapisnik z dne 12. 6. 2006, povsem drug razlog glede na izjavi tožnikov in vsebino tožbe pa je naveden v vlogi za ponovno prošnjo z dne 6. 6. 2006, ki jo je podala odvetnica, sodišče šteje tožbene navedbe kot očitno neverodostojne, zato sodišče tudi ni upoštevalo predloga strank za zaslišanje tožnikov na glavni obravnavi. V skladu z ustaljeno upravno-sodno in ustavno prakso morajo biti dokazni predlogi oziroma predlog za razpis glavne obravnave utemeljen v tem smislu, da stranka argumentira, zakaj meni, da bi izvedba zaslišanja lahko pripeljala do drugačne odločitve (zadeve Up-422/03 z dne 10. 7. 2003, Up-778/04 z dne 16. 12. 2004, Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, I Up 260/2006 z dne 22. 2. 2006, I Up 1194/2006 z dne 23. 8. 2006). Pri neupoštevanju predloga za izvedbo glavne obravnave se je sodišče oprlo tudi na določilo 4. odstavka 72. člena ZUS in na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006. V tej odločbi je Ustavno sodišče v 10. točki obrazložitve odločbe zavzelo splošno stališče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu, ki je tudi sredstvo za izvedbo dokazov v upravnem sporu. Ustavno sodišče pravi, da je glavna obravnava v upravnem sporu "zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Stranki predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov." Ker tožniki niso obrazložili predloga za izvedbo glavne obravnave in so navajali dejstva, ki so bila v nasprotju z dejstvi, ki so jih navajali v upravnem postopku, sodišče ni izvedlo glavne obravnave, kajti sodišče lahko v argumentaciji, da tožniki niso izkazali bistveno spremenjenih okoliščin sledi utemeljitvi tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS). Ob tem sodišče zgolj pojasnjuje, da dokazi v konkretnem primeru niso nezadostni zaradi tega, ker prejete informacije po telefonu ali novice po televiziji v nobenem primeru ne bi mogle biti zadostno zagotovilo za obstoj spremenjenih okoliščin, ampak so nezadostni zaradi tega, ker vsebina teh informacij ne predstavlja bistveno spremenjenih okoliščin.

Tudi kar zadeva tožbeni ugovor v zvezi z določilom 3. odstavka 41. člena ZAzil, sodišče ugotavlja, da na podlagi enake razlage določila 3. odstavka 41. člena ZAzil, kot jo je sodišče podalo v zadevi U 1312/2006, niso podani pogoji za prekinitev postopka po 156. členu Ustave in tudi s tega vidika ni razlogov za odpravo izpodbijanega akta. V argumentaciji te odločitve sodišče upošteva dejstvo, da je razlika v obravnavani zadevi glede na spor v zadevi U 1312/06 v tem, da v obravnavani zadevi tožniki argumentirano navajajo, da je namestitev otrok v nasprotju s Konvencijo ZN o otrokovih pravicah. Po določilu 3. odstavka 41. člena ZAzil se v primeru vložitve prošnje po prvem odstavku tega člena, tujec, ki je v postopku prisilne odstranitve, ali tujec, ki ni zapustil Republike Slovenije, nastani pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države. Tožniki so vložili prošnjo po prvem odstavku 41. člena ZAzil, in so veljali za tujce, ki niso zapustil Slovenije na podlagi pravnomočne odločbe z dne 16. 1. 2006, ki jim je zapustitev Slovenije nalagala v določenem roku, pravnomočnost odločbe pa je nastopila dne 31. 5. 2006. Po določilu 3. odstavka 41. člena ZAzil se tujec z vložitvijo ponovne prošnje nastani v Centru za tujce in tožena stranka je to tudi dejansko izvršila, kot izhaja iz tožbenih navedb. Tožena stranka zaradi tega ni kršila določila 3. odstavka 41. člena ZAzil. Po tožbenih navedbah so bili tožniki dalj časa zaprti v Centru za tujce v Postojni. Po Zakonu o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 61/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) nastanitev tujca v Centru za tujce pomeni omejitev gibanja (56. in 57. člen ZTuj), vendar pa tožniki s tožbo ne uveljavljajo, da jim je bila nezakonito odvzeta prostost, ker jim ni bil izdan sklep po 56. ali 57. členu ZTuj, ki ga mora izdati policija. Tožniki izpodbijajo primernost oziroma sprejemljivost ukrepa nastanitve v centru za tujce z vidika človekovih pravic, kar pa je lahko predmet presoje v upravnem sporu v povezavi s posamičnim aktom, ki je predmet presoje. Izpodbijani sklep, izdan po 41. členu ZAzil, zaradi zveze med 1. in 3. odstavkom 41. člena ZAzil in zaradi zveze med 3. odstavkom 41. člena ZAzil in 56. ter 57. členom ZTuj dejansko (lahko) pomeni tudi omejitev gibanja, vendar pa iz izreka izpodbijanega sklepa to izrecno ne izhaja, tožbene navedbe v zvezi s konkretnimi okoliščinami omejitve gibanja v centru za tujce pa so površne. Zato je sodišče z vidika presoje izpodbijanega akta v upravnem sporu štelo, da je bistveno, ali je tožnik imel možnost, da sodišče v razumnem roku preveri zakonitost omejitve gibanja oziroma osebne svobode in da je ta omejitev predpisana z zakonom. To sta namreč temeljna principa demokratičnih držav, ki so podpisnice MKVČP, in ki ima podlago v določilu 5. člena MKVČP (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Amuur proti Franciji z dne 20. 5. 1996). V konkretni zadevi z vidika MKVČP namreč ne gre za omejitev gibanja po 1. oziroma 3. odstavku 2. člena Protokola št. 4 h MKVČP, ker tožnik ni bil zakonito na ozemlju Republike Slovenije, ampak je bila tožniku odvzeta prostost z namenom pridržanja, ker je zoper tožnika tekel postopek odstranitve iz države 5(1)(f) člen MKVČP. Po določilu 4. odstavka 5. člena MKVČP ima namreč vsakdo, ki mu je odvzeta prostost pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit. Glede na to, da je bil izpodbijani akt izdan na podlagi ZAzil dne 20. 6. 2006, sodišče pa je njegovo zakonitost presojalo dne 6. 9. 2006 na podlagi tožbe, vložene v upravnem sporu, sodišče meni, da je sta bila omenjena principa iz navedenega določila MKVČP v konkretnem primeru spoštovana. Ker je tožnik imel procesno pravico, da izpodbijani sklep preizkusi, in ker je v zakonu podlaga za omejitev gibanja oziroma osebne svobode, sodišče ni prekinilo postopka zaradi protiustavnosti določila 3. odstavka 41. člena ZAzil, katerega izvrševanje pa Ustavno sodišče ni zadržalo, ker posledice, ki so jih v postopku pobude za presojo ustavnosti navedli vlagatelji, niso takšne, da "jih ne bi bilo mogoče odpraviti v postopku sodnega varstva oziroma v postopku z morebitno ustavno pritožbo" (11. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Vendar pa so tožniki v tožbi uveljavljali tudi, da je namestitev otrok v center za tujce, do katere je očitno dejansko prišlo, v nasprotju s konvencijo ZN o otrokovih pravicah (MKOP, Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji /.../, Uradni list RS, št. 35/92, MP, 9/92), ker to izhaja iz odločb Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-859/06 in Up-956/06 z dne 7. 7. 2006. V zvezi s tem iz tožbe izhaja, da tožniki ne zahtevajo izdaje začasne odredbe, ampak samo napovedujejo, da jo bodo vložili potem, ko bodo zadržanje izvršitve akta zahtevali pri toženi stranki; vendar pa na koncu tega dela tožbe pravijo, da v skladu z načelom enakosti zahtevajo enako ravnanje kot v zadevah Up-859/06 in Up-956/06. Ustavno sodišče je v obeh navedenih sklepih, ko je tudi prišlo do nastanitve otrok v center za tujce, zavzelo materialno-pravno stališče, da "bivanje v centru za tujce ni prilagojeno daljšemu bivanju, predvsem pa ne omogoča daljše nastanitve otrok, tako da bi se v največji meri upoštevale koristi otrok." Ustavno sodišče se v nadaljevanju sklicuje na določila 1. odstavka 56. člena Ustave, 1. odstavek 3. člena in 22. člen MKOP in pravi, da upoštevajoč 1. odstavek 3. člena MKOP in dejstvo, da se lahko v obravnavanem primeru namen nastanitve v centru za tujce doseže tudi z milejšimi ukrepi, mladoletnika do končne odločitve Ustavnega sodišča iz centra za tujce premesti v Azilni dom. Glede na 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP), ki zagotavlja pravico do združitve in ohranitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani pa je Ustavno sodišče v izreku odločb odločilo, da se v Azilni dom premestijo tudi starši teh otrok (3. in 4. točka obrazložitve odločb Up-859/06 in Up-956/06). Na tej podlagi je sodišče v upravnem sporu od Centra za tujce Postojna dne 5. 9. 2006 pridobilo zahtevani podatek (šifra xxx), da je bila obravnavana družina preseljena iz Centra za tujce v Azilni dom dne 15. 7. 2006. Zaradi tega sodišču v tem primeru ni bilo treba odločati po določilu 3. odstavka 69. člena ZUS, da bi ob upoštevanju določila 1. in 4. odstavka 15. člena Ustave zavarovalo pravice tožnikov, ki so otroci iz MKOP, in njihovih staršev iz 8. člena MKVČP. Kar pa zadeva tožbeni ugovor o protiustavnosti in nezakonitosti odločbe zaradi kršitve jezikovnih pravic, sodišče, enako kot v sodbah v zadevah U 632/06 z dne 29. 3. 2006, U 911/2006 z dne 5. 5. 2006, U 1065/2006 z dne 17. 5. 2006 in U 1537/2006 z dne 10. 7. 2006, navaja naslednje: Tudi če povzetek obrazložitve v konkretnem primeru ne vsebuje bistvenih elementov, na katerih temelji odločitev, ta procesna napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve v konkretnem primeru, saj zastopnik tožnika v tožbi ni argumentirano zatrjeval, zakaj je nespoštovanje določila 3. odstavka 32. člena ZAzil v konkretnem primeru imelo vpliv na uresničevanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zato je ta tožbeni ugovor neutemeljen. Glede predloga, da sodišče postopek prekine po 156. členu zaradi protiustavnosti določila 3. odstavka 32. člena ZAzil, sodišče pripominja, da se je o tem vprašanju sodišče že izreklo in sicer v sodbi v zadevi U 652/2006 z dne 22. 3. 2006. Enako kot v zadevi U 652/2006 in U 911/2006 sodišče tudi v tej zadevi stoji na stališču, da so zakonske določbe, ki v zvezi z uporabo jezika v azilnem postopku postavljajo procesne standarde za učinkovit dostop prosilca za azil do upravnega postopka za odločanje o prošnji za azil, določila 2. odstavka 9. člena ZAzil in 12. člena ZAzil; za dostop stranke do učinkovitega pravnega sredstva zoper prvostopenjsko odločbo je relevantna med drugim tudi določba 3. odstavka 32. člena ZAzil. Določilo 2. odstavka 9. člena ZAzil pravi, da se mora prosilcu za azil omogočiti, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume. Če prosilec za azil ne razume uradnega jezika, v katerem teče postopek, se mu mora zagotoviti sodelovanje tolmača. Po določilu 2. odstavka 12. člena ZAzil se tolmač zagotovi prosilcem za azil iz vrst sodnih tolmačev, če pa to ni mogoče, je za tolmača lahko dodeljena tudi oseba, ki je sposobna prevajanja v jezik in iz jezika, ki ga prosilec za azil razume in je vredna zaupanja. Določilo 5. odstavka 12. člena ZAzil pravi, da prosilec za azil lahko v postopku predloži vse dokumente v svojem jeziku oziroma jeziku, ki ga razume. Pristojni organ zagotovi prevajanje v slovenski jezik za tiste dokumente, ki so pomembni za odločitev o prošnji za azil. Po določilu drugega stavka iz 3. odstavka 32. člena ZAzil se prevede v jezik, ki ga prosilec za azil razume, le izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve, ki mora vsebovati vse bistvene elemente, na katerih temelji odločitev. Jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva, zato da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku, je ta, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka (12. člen ZAzil), ne pa, da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materin jezik. Določilo 62. člena Ustave, na katerega se tudi sklicuje tožeča stranka daje stranki pravico, da uporablja svoj jezik in pisavo v postopkih pred organi, ki opravljajo javno službo, če uradnega jezika ne razumejo (11. člen Ustave), vendar v tem primeru uporabljajo svoj jezik in pisavo na način, ki ga določa zakon - to pa je v konkretnem primeru po ureditvi o tolmačih, pravnih svetovalcih in prevajanju bistvenih delov odločbe po ZAzil. Zaradi tega sodišče ni prekinilo postopka po 156. členu Ustave.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k tretji točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnikom plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživljajo, tožnike oprostilo plačila sodnih taks.