Jedro

Ni pogojev za uvedbo ponovnega azilnega postopka, saj telefonski razgovor s sorodnikom, iz katerega izhaja, da se stanje na Kosovu ni spremenilo, ne pomeni bistveno spremenjenih okoliščin po izdaji prvotne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po združitvi postopkov U 1689/2006 in U 1730/2006 (1. točka izreka sodbe in sklepa) z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep tožene stranke z dne 20.6.2006, in s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) oprostilo tožnike plačila sodnih taks. Z navedenim sklepom je tožena stranka po predhodni združitvi postopkov na podlagi določbe 1. odstavka 41. člena ZAzil zavrgla ponovne prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po mnenju tožene stranke telefonski pogovor prvega tožnika s svojim očetom, v katerem naj bi izvedel, da na Kosovu za njih razmere še niso varne in da hočejo ukiniti misijo Združenih narodov na Kosovu, ne predstavlja bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi nastale po izdaji prejšnje odločbe. Nadaljnje navedbe prvega tožnika, da naj bi na Kosovu Albanci poskusili posiliti njegovo hčer, pa ni okoliščina, ki naj bi nastala po izdaji prejšnje odločbe.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede razlage in uporabe določbe 1. odstavka 41. člena ZAzil povzema svojo sodno prakso in prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in ugotavlja, da je tožena stranka zavzela pravilno interpretacijo navedene določbe ZAzil, po kateri je predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah v izvorni državi nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje za azil. Po mnenju sodišča prve stopnje je med strankama ključna sporna okoliščina ravno vprašanje, ali mora pristojni organ, če stranka priloži neka (nova) dejstva, nujno sprejeti prošnjo za azil v obravnavo in začeti z azilnim postopkom in je šele v tem postopku možno ocenjevati, ali je stranka dokazala, da so se dejstva za njo bistveno spremenila, ali ne. Ker pa se Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) uporablja le subsidiarno za vprašanja, ki jih ne ureja ZAzil, je iz določbe 1. odstavka 41. člena ZAzil povsem nedvoumno, da mora že sklep o zavrženju prošnje vsebovati argumentacijo, da stranka sploh ni priložila nobenega dokaza ali pa da je predložila dokaze, ki pa ne kažejo, da so se okoliščine za stranko bistveno spremenile. V obravnavani zadevi pa je uradna oseba tožnikom postavljala konkretna vprašanja že ob sprejemu ponovne prošnje na zapisnik, ki ga je mogoče šteti (ob upoštevanju določb Direktiv Sveta EU, št. 2004/83/EC in 2005/85/EC) za preliminarno obravnavo in ne zgolj za podajo enostranske izjave tožnika. Takšna razlaga določbe 41. člena ZAzil tudi ni v nasprotju s Konvencijo o statusu beguncev ali z določbo 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Sodišče prve stopnje je tudi napravilo presojo, ali je tožena stranka pravilno ocenila, da tožniki niso priložili dokazov, da so se okoliščine za njih po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Obrazložilo je tudi odločitev, da ni opravilo glavne obravnave, in sicer z razlogom, ker tožniki niso obrazložili predloga za izvedbo glavne obravnave in so navajali dejstva, ki so bila v nasprotju z dejstvi, ki so jih navajali v upravnem postopku. Glede izkazanosti bistveno spremenjenih okoliščin je sodišče prve stopnje sledilo utemeljitvi tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS), ker vsebina informacije po telefonu in novice po televiziji ne predstavljajo bistveno spremenjenih okoliščin. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni ugovor v zvezi z določilom 3. odstavka 41. člena ZUS in obrazložilo svoje stališče, da ni prekinilo postopka po 156. členu Ustave Republike Slovenije. Pri tem se je sklicevalo na svojo sodno prakso. Prav tako je zavrnilo tudi tožbeni ugovor o protiustavnosti in nezakonitosti odločbe zaradi kršitve jezikovnih pravic.

V pritožbi, ki jo je v imenu tožnikov vložila njihova odvetnica, tožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V tej pritožbi tožniki poudarjajo, da v izpodbijani sodbi navedena dejstva niso točna, ker so bili tožniki prisiljeni pobegniti iz izvorne države. Okoliščine po izdaji odločbe pa so se bistveno spremenile, in sicer na slabše, saj je prvi tožnik po telefonu izvedel nova dejstva in bi ga sodišče moralo zaslišati, pri tem pa bi se prepričalo, da ne zlorablja azilnega postopka. Tožniki so bili preganjani s strani večinskega prebivalstva, del katerega so bili sosedje, ki so bili zadolženi za njihovo sistematično preganjanje, ki je bilo intenzivno in dolgotrajno. Sedaj razpisana še nagrada za tistega, ki bo prvega tožnika izročil oziroma razkril njegovo prebivališče. V pritožbi, ki jo je v imenu tožnikov vložil njihov pooblaščenec, tožniki navajajo, da je sodišče prve stopnje ignoriralo tožbene argumentacije glede napačne uporabe določbe 1. odstavka 41. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je namesto jasne interpretacije te določbe ZAzil svojo odločitev obrazložilo s sklicevanjem na svojo sodno prakso. Nadalje se tožniki pritožujejo zaradi nezakonite zavrnitve njihovega predloga za sprožitev presoje ustavnosti določbe 3. odstavka 41. člena ZAzil. Pri tem grajajo stališče sodišča prve stopnje, da kljub temu, da se zaveda, da zakon res omogoča to, kar mu tožniki očitajo, namreč protiustavnost, sodišču ustavnost 3. odstavka 41. člena ZAzil ni sporna in zato sodi po tem zakonu, pa čeprav je morda protiustaven. Po mnenju tožnikov naj bi bila nezakonita tudi zavrnitev presoje, da je bila spoštovana določba 3. odstavka 32. člena ZAzil, in se pri tem sklicujejo na določbo 62. člena Ustave Republike Slovenije o rabi lastnega jezika v postopkih. Zato je po stališču tožnikov sodišče prve stopnje tudi nezakonito zavrnilo njihov predlog za sprožitev presoje ustavnosti določbe 3. odstavka 32. člena ZAzil. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so tožniki po pravnomočno končanem postopku, v katerem so bile njihove prve prošnje pravnomočno zavrnjene s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 619/2006-2 z dne 10.5.2006, v ponovnih prošnjah predložili relevantne dokaze, da so se za njih okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile, kajti v nasprotnem primeru se ne uvede ponovni postopek in se njihove prošnje s sklepom zavržejo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določba 1. odstavka 41. člena ZAzil pomeni, da mora ponovna prošnja prosilca za azil vsebovati dokaze o bistveni spremembi okoliščin po izdaji prejšnje odločbe, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča pomeni, da mora prosilec predložiti dokaze in da mora iz teh dokazov že izhajati bistveno spremenjena okoliščina glede na prejšnjo odločbo. Po ustaljeni upravni sodni praksi namreč pomenijo bistveno spremenjene okoliščine v izvorni državi prosilca za azil, ki so nastopile po pravnomočno zavrnjeni prvotni prošnji, tisti nujno potrebni pogoj, ki mora biti izpolnjen, da organ, pristojen za odločanje o prošnjah za azil, ponovno uvede azilni postopek. Da morajo biti v ponovni prošnji izkazane bistveno spremenjene okoliščine, kaže tudi določba 2. stavka 1. odstavka 41. člena ZAzil, ki določa zavrženje prošnje ob neizkazanosti bistveno spremenjenih okoliščin.

V obravnavanem primeru so tožniki v prvotni prošnji z dne 13.12.2005 pavšalno navajali poslabšanje razmer življenja Romov na Kosovu, navajali pa so tudi dva fizična napada Albancev na njihovo družino. Ker pa so tožniki svoje prošnje vložili po nekajdnevni nastanitvi v centru za tujce in ker so že v prošnjah navajali, da je bila njihova ciljna država Švedska, kjer ima prvi tožnik svojega bratranca, je tožena stranka njihove prvotne prošnje zavrnila kot očitno neutemeljene na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Ker pa to tudi v ponovnih prošnjah navajali le še vedno slabo stanje na Kosovu, kar naj bi izvedeli iz telefonskega razgovora, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča bila odločitev tožene stranke, da ni uvedla ponovnega postopka, pravilna. Zato ne obstoji pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Prav tako ne obstoji pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Po določbi 1. odstavka 41. člena ZAzil bi morali tožniki že v ponovni prošnji navesti spremenjene okoliščine, v tožbi pa niso navedli, v čem naj bi dopolnili s svojim zaslišanjem dejstva glede spremenjenih okoliščin.

Pritožbeni razlog nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj je ta razlog po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS dopustno uveljavljati le tedaj, kadar prvostopno sodišče samo ugotavlja dejansko stanje na glavni obravnavi, česar pa v obravnavanem primeru ni storilo. Zato je ta pritožbeni ugovor nedopusten.

Že v številnih svojih odločbah je pritožbeno sodišče obrazložilo svoje stališče glede zahteve za prekinitev postopka in začetka presoje ustavnosti posameznih določb ZAzil, saj sodišče ni vezano na predlog stranke za prekinitev postopka, poleg tega pa tudi stranke lahko same predlagajo oceno ustavnosti za njih spornih določb posameznih zakonov.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbi tožnikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.